POEZIJA
Milan Jesih
v
Ce bom še živ
* * *
Kozarec vina bom pa še popil za mizico pod zvezdami na planem; sanjal bom ljubico, dokler ne vstanem zjutraj in grem sprehajat se zdolž njiv,
škrjancem professeur, če bom še živ; sanjal bližino gorkega telesa, k prsim utvaro ljubljeno privil, miže brez teže z njo kot vetrc plesal,
speč znojno godel ganjen »Sreča!, slava!«, v gorkem zanosu postijo natepaval, če bom še živ; še prej pa, kot rečeno,
en zvrhan glažek zrul in v glavo zlil in vrisnil v nebes, steklo razdrobljeno, od sladke žalosti, če bom še živ.
* * *
Stopaš, jc slika v srcu, pod drevesi neznanih logov in je ni stezice in je in slišiš ptic otožne klice in ni še noč in že je in zavesi
stečine srn in rosne zajčje jase in so na bližnjem nebu zvezde svetle in jezerce jih kar posrka vase, če so ob bregu v šašje se zapletle,
in je spomin, ali mogoče misel, da pridem ti nasproti in da bi se ljubila, dokler več se ne bi mogla
- luna bila bi že zašla okrogla -, preden te spremim v zlati sen globoko, obte prižet, in sram pokrijem z roko.
* * *
Žrebička iskra teče po sipinah ob morju valujočem skozi sen s senco, za sabo, kratkega spomina skoz kader in v daljavi hoče ven -
saj naj ji bo, veke razprem počasi, da vase izbledi, in vidim spet pred sabo sendvič, ravnokar načet, in slišim petelina doli v vasi...
pa že se zmislim čedne krčmarice, ki me, ne bom tajil, nemalo buri, široka v boke in debela v lice -
kjerkoli je ob tej dremavi uri, naj postoji za hip ob misli name, toliko da objamem jo čez rame.
* * *
Rdeči lasje, oči svetlo zelene, polt malone prosojna... Ta, ki ni je! Ni je: zamišljene samotne žene, ne risbe ni in ne fotografije,
spomina ni, še želje ne po njej in ne strahu, da bo zdaj zdaj vstopila z nasmehom jasnim, neizrečno mila, in da znenada nič ne bo kot prej;
kar je, to je samo odsotnost njena, odsotnost je podobe in imena, odsotnost je stopinj v preproge volni,
dotika rok na vazi, cvetja polni: ni je, ni je - zato še bolj, ne manj, jo malikujem slednji božji dan.
* * *
Dež gre čez strehe istrskega mesta kot prsti po robeh igrače mile, pa sonce sije in otroka jesta
-	a ulice so že se posušile -
debele grozdne jagode, muškat, in se spominjata (pravim, otroka; a ni spomin varljiv, dokler je mlad?): starša objeta, zvezdna noč široka,
v neznano dalj domov je ladja plula
-	še sliši se, v globini, hrumne stroje in godbo iz salona, črnec poje -,
in ne spregovorita mule ne mula, na potovanje čudežno zdaj spet vrnjena, v mislih, semkaj hrepenet.
* * *
Skoz drevored dva stopata objeta - kot pod trebuhom mamutske stonoge -, kresnica jima sveti, spredaj leta, prepletla sta nestrpne prste uboge;
začarana od nepoznane sloge, od sile sle neslutene prevzeta, nemo hvaleč nebeškega očeta, namenjena skoz tihe nočne loge,
kjer so pogrnjene travnate rjuhe, s hladeče rose vonji prepojene, tolmune bredeta tišine gluhe,
še s kamnom pesmi slavčje ne skaljene, drug drugega se vdilj spominjajoč, nesena skoz brezbrežno gorko noč.
* * *
Odjužen čas: kapalo je od streh, za ženskami so lahki frfotali nič več zadrgnjeni krog vrata šali in šolarje razganjal je drug smeh,
ko so se usuli iz velike hiše; brez nehanja so ptiči ščebetali in note so, zaklenjene v predalih, skrivoma zlezle eno črto višje;
jaz, ki so neusmiljeni demoni bili trdo jesen in hudo zimo me gnali, kot ni prav, da se ga goni,
če o človeškem bitju govorimo, pa sem, medleč za finkinimi vonji, namenjen v krčmo - šel, zamišljen, mimo.
* * *
Ven sem napeljal luč in pri teranu bral v pozno uro sred plešočih vešč zaštrikano sentimentalno reč, ki se peti nekje ob oceanu -
kako po vseh letih krivic in ječ naposled jo zagleda - z valobrana se baš je prihitela v morje vreč ampak se jok; zdaj konec je romana,
a vendar vdilj še veter od sipin zanaša mivko v hiške siromakov, da tudi meni hrska med zobmi
- neodplaknjena, premalo sem natakal -, in hrum valov tu v bližnjih gmajn daljavah me nezmagljivo, zlagoma, uspava.