List 36
Politiški oddelek.
Samoslovenski napisi.
V sredo dne 6. septembra, je ljubljanski magistrat dal odstraniti dosedanje ^ulične table in jih nadomestiti s samoslovenskimi, kateri korak pozdravljamo z radostjo in to tako iz lokalnih, kakor iz narodnih in obče-političnih razlogov.
Ljubljanski ulični napisi igrajo v zgodovini našega naroda že nekako vlogo. Ta boj se je vlekel več let in je prouzročil precej viharne dnove.
Ko je svoj čas občinski svet sklenil, napraviti sa-moslovenske ulične table, pritožili so se proti temu nekateri ljubljanski Nemci na deželni odbor in slednji je ugodil njihovi pritožbi ter odredil, da se morajo v Ljubljani napraviti slovensko-nemške ulične table.
Od tedaj so bile ulične table uprav škandalozne. Imeli smo kar štiri vrst uličnih napisov. Poleg starih nemško-slovenskih napisov so se nahajale samoslovenske table in pa dvoje vrst slovensko-nemških, namreč z večjimi in z manjšimi nemškimi napisi. Tujci so se smejali, domačini pa so se jezili in delali slabe dovtipe. Najna-vadnejši je bil, naj se z ozirom na te ulične napise prekrsti bela Ljubljana v lisasto Ljubljano.
Zdaj je temu magistrat naredil konec in končno dal nabiti samoslovenske llične napise.
Vodila ga je pri tem razsodba upravnega sodišča v zadevi praških uličnih napisov. Tudi v Pragi so razni Nemci, katerih je tam razmeroma veliko več kakor v Ljubljani, se pritožili proti napravi samočeških uličnih tablic, a upravno sodišče je njihovo pritožbo odbilo in je izreklo, da se posamezni prebivalci zamorejo le tedaj pritoževati, kadar sklepi poklicanega občinskega zastopa tangirajo njihove osebne interese, nikakor pa ne v druzih slučajih. Upravno sodišče je s to razsodbo priznalo, da se posamičniki sploh ne morejo pritoževati v zadevi ulič-
nih imenovanj in napisov in je s tem izpodbilo pravno podlago jKVoječasnemu sklepu kranjskega deželnega odbora. Ako se posamezniki ne morejo pritoževati v zadevi uličnih tabel, potem dež. odbor kranjski ni imel pravice, sprejeti tako pritožbo in jo ugodno rešiti, nego je bila dolžnost, podano pritožbo" a limine odkloniti, kakor sta to takrat zahtevala deželna odbornika ces. svetnik Murnik in Vošnjak.
Lokalne razmere, da se napravijo v celem mestu jednotni napisi, so torej govorili za to, da se je na pod-stavi rečene razsodbe upravnega sodišča ta zadeva končno uredila.
Napravo samoslovenskih uličnih tabel pa je zahtevala tudi slovenska narodna čast. Vsak narod, ki spoštuje samega sebe, gleda na to, da ima njegov dom narodno lice, da se že zunaj vidi njegov narodni značaj. Zlasti pa je bilo potrebno v Ljubljani, v središču slovenskega naroda. Ako bi niti naše narodno središče ne imelo slovenskega lica, v kolikor pa ga more dati slovensko prebivalstvo, kako bi mogli potem zahtevati, naj nas Nemci in Italijani priznavajo kot narodno individu-valnost.
To svojo individualnost moramo prav v sedanjih časih kar najodločnejše naglašati, ko postaja nemško-na-cionalni šovinizem čedalje neznošnejši. Nemci nam odrekajo vsako pravico do narodnega življenja. V svojem binkoštnem programu, tem izbruhu nestrpnosti in ošab-nosti, so nam razodeli, da nas hcčejo brezobzirno podjarmiti, nas oropati naše narodnosti in nas šiloma preleviti v Nemce. Kjer morejo, zatirajo naš jezik. V krajih, kjer imajo večino, najsi leže dotični kraji v popolnoma slovenskem ozemlju, ne trpe Nemci ali Lahi nikdar dvojezičnih napisov. V Celju, v Mariboru, v Celovcu, v Beljaku, v Gorici, v Trstu, povsod so javni napisi izključno le nemški ali italijanski, nikjer ni dvojezičnega napisa, niti na cesarskih uradih ne, samo mi naj bi imeli naj-* nežnejše   obzire  na  peščico   ljubljanskih   nemškutarjev jI
310
Ne! Mej napoglavitnejše naše narodne dolžnosti spada naloga, povsod in 'pri vsaki priliki posvedočevati naše narodno mišljenje in varovati izključno slovenski značaj naše domovine. V tem oziru se je doslej premnogo grešilo, ne le na Kranjskem, nego tudi in še v večji meri zunaj Kranjske. Najboljše je še na Primorskem. In vender je to velikega pomena, saj se trudijo naši stoletni narodni nasprotniki z vsemi silami, da bi širjemu svetu dopovedati, da Sloveucev kot celokupne narodne mase nikjer ni, da žive sicer 'tako v mejah naše monarhije, kakor tudi deloma na Ogerskem in na Italijanskem posamezni Slovenci, tod v večjem, tam v manjšem številu, da pa nimajo svoje domovine, svojega narodnega doma, da je ta slovenska domovina le fikcija, ker ta domovina Slovencev nima slovenskega značaja.
Prav to nas mora napotiti in vpodbujati, da povsod koder smo gospodarji, skrbimo, da se v vseh ozirih jasno in nedvomo kaže slovenski značaj in radi tega bodi ljubljanskemu magistratu izrečena posebna zahvala, da je dal napraviti samoslovenske ulične table. „Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti."