POEZIJA
Milan Dekleva
Improvizacije na neznano temo
VII
Nobeno sevanje ne poškoduje pesmi, le moj skelet, ki strmi iz ljubezni kot opomba iz Shakespeara. V nedoločljivosti pesmi je praznina virtuozna.
In resnična, kamenptič resnice,
ki je v sleherni izgubi obrnjena sama vase.
Skoz pesem gredo težke konjenice kužne svetlobe, a se ne dotaknejo njenega spomina,
saj medtem, ko vojske prihajajo in odhajajo, pesmi naježene stoje v grozi biti. Živ bog ne zdrži nasmeha pesmi, a galaktični mulj lažje od rešenikov.
Nikoli nisem mislil, da te bom obdržal s pesmijo,
a v njej te imam, srečnooko,
in tisto najhujše mi podarja besedo metulj
in možnost, da ponovim metulj metulj metulj.
* <V
l
i t e
r a t u r a
1
VIII
Ponovitve niso ključ do absolutnega, ampak prstne vaje ljubezni, ker Bog ni popoln: igriv vstaja v zarjo vesolja in truden lega v človekov zaton.
Lahko ponavljam vodomec vodomec, a ljubezni ni moč pridobiti z žebranjem:
ljubezen je prazna molitev, je praznina molitve.
Ljubezen skoz ponovitve strmi v nas kot arktični led v plameneče oči Johna Franklina. To je vsevsebnost Neminljive igre, ki nam daruje datelj resnice hkrati z osulim cvetom.
Ponavljam, da bi mojstril zapuščenost. Na tak način voda zapušča sito v rokah iskalca zlata.
Častilec kože sem! S kakšno plemenito vdanostjo koža objema dušo in kaže smer mojim objemom!
2	literatura
3 9 9 b 0 7
IX
Odlagam, zadržujem veliko Besedo,
odlagam, zadržujem seme,
polzim vate, presunjen, ker si me poklicala
z vsemi odtenki pomenov,
ki so v naplavinah slučaja razvili
škržata in bogomoljko,
okroglino lastavičjega gnezda,
hišno številko zaupanja,
Gargantuov smisel za mero,
kulinarični delirij bele pritlikavke ...,
ki so v naplavinah slučaja razvili
čas,
najprej njegov popek, s katerim je komajrojeni ukrivil prostor in uročil Brancusijeve kamenptiče, potem njegov spomin,
spomin časa,
v katerem so se hahljali gnostiki, kabalisti in razkosane makedonske lubenice,
literatura	3
presunjen, da se ponavlja zbranost vesolja v zadržanosti razdajanja,
tako kot se v Babilonski knjižnici stvaritelja Borgesa kopičijo čebele
in se zapletajo v šesterokotni zakon šesterokotničnega sveta,
presunjen,
ker je ljubezni zmeraj tako malo, ker sem je nevajen in je ne morem zdržati
na enak način, kot grmade niso mogle zdržati lepote čarovnic,
katerih spolovila so se spremenila v magnolije.
X
Kar me davi, taščica, je neznanska preprostost magnolije, cvetočega dokaza popolne zgodnosti: v bližini lepote ni mogoče biti evolucionist, še manj verjeti v božji mezinec,
v bližini lepote se nas loti norčavost ä la Mozart. Rezgetamo na noge klavirjev in dvomih migetavk
in tudi na globokoumna rezoniranja inkvizicij. O, kako rablji ljubijo! Ljubijo žrtve in svoje žrtvovanje, ker uresničujejo pravično kazen, pravico kazni.
Se spominjaš, kako je Sonce kaznovalo Giordana Bruna?
Ti pa me nisi kaznovala,
čeprav sem se vrtel okrog tebe,
izgubljen za sijaj zvezd,
ki jih je poslednji videl Ptolomej,
izgubljen za materine skrbi,
za skrbi, ki so jo razžrle, da je postala
drobna bucika hrepenenja in nostalgije
in me gledala v neznanem jeziku
kamenptiča,
težkem in lahkem,
glinenognjenem.
Nisi me kaznovala,
tavajočega, neodločnega,
podobnega medvedu brez hoste,
Kantu brez čiste misli.
Šla sva in se sprijela,
da se je večnost dušila v svoji lastni krvi
in da so preskakovali dedni zapisi
najinih usod
kot lahkokrila smrt
v zgodbah Dekamerona
z gobavca na gobavca.
ITERATURA
5
XI
V	Giottovi slutnji perspektive je bil zajet težki vonj cvetoče akacije,
danes, konec maja, v mlačnem dežju, kajti v ozadju gozda je s pomanjšani m glasom pela kukavica.
Ampak ta glas je bil bistven za obzorje moje izkušnje.
V	spomin mi je priklical otroške vraže, drhteče prisluškovanje neki drugi ptici, ki je pela o istem:
kolikor klicev, toliko let. Perspektiva je človekov občutek za primanjkljaj biti. Giottova slutnja je zarisana v sistematiko nevronskih stikov, s katero moje telo prehaja v dušo in shranjuje vonj cvetja v spomin nekega bitja, ki se na čuden način naslanja na dar tvoje ljubezni, izgovarjajoč blizke besede: talni metulj, plameneče oči vodomca, govnač te slači, Izolda, govnač glinenognjeni,
Giottov objokovani mrtvi kralj.