75 Piparstvo na Gorjušah v Bohinju naša stara domača obrt Boris Orel Izdelovanje pip na Gorjušah v Bohinju, gorjušlio piparstvo', ali kakor v kraju samem pravijo^, »fajfarstvo«, je ena naših najstarejših, pa tudi najbolj samosvojih domačih lesnih obrti. V začetku 20. stoletja se je Janko Jovan lotil med drugim tudi te bohinjske domače obrti ter jp jp opisal v svojem znanem obrtno-gospodarskem spisu »Domači obrti na Kranjskenix<.i Njegov opis velja še danes za enega izmed večjih in redkih slovstvenih virov pri proučevanju gorjuškega fajfarstva ter je važen tudi za etnografijo,^ vendar že dolgo kliče po izpopolnitvi. Petdeset let bo že namreč kmalu minilo, odkar je Jovan objavil svoj opis. V tem času je 2^čela gorjuška obrt vedno bolj propadati, a se je pri tem obdržala na svoji stari tradicionalni višini glede kvalitete izdelkov in tudi ni ostala brez novih zanimivih potez. Mimo tega se moramo zavedati, da Jovan v svojem opisu ni upošteval vseh strani te obrtne dejavnosti ter je prezrl marsikatero važno vprašanje, na katerega nam more teren, če ne povsem, pa vsaj deloma še danes dati odgovor. In predvsem se nam zdi, da je treba poudariti: o gorjuškem fajîarstvu, kakor o mnogih drugih obrtnih panogah, sploh še nismo spregovorili v slovenski etnografiji. Govoriti v etnografiji oi gorjuškem fajfarstvu pa pomeni, govoriti o* tradicional- ni ljudski obrti ter o materialu, orodju in o vseh fazah izdelovanja, o raznih vrstah izdelkov in njihovih imenih, pomeni razpravljati o' družbeno-gospo^ darskih in funkcijskih osnovah ter o ljudsko-umetniških vrednotah izdelkov, pomeni navsezadnje obravnavati etnografski predmet, ki je v preteklem sto- letju bil še pomemben dodatni del moške ljudske noše.' 1 Janko Jovan, Domači obrti na iKraniskem, Vil. Piparstvo: Dom in svet 190i, str. 422—426. * J. Jovan se je v svojem spisu, priobčenem v Domu in svetu, v marsičem naslonil na poročilo Valentina Pogačnika o gorjuškem fajfarstvu, ki je bilo objav- ljeno v malo znanem delu: Bericht der k. k. Gewerbe-Inspectoren über die Heim- arbeit in Osterreich, III. Bd., Wien 1901, str. 327—328. — Še pred Jovanom se je Korošec 1. 1901 v Planinskem Vestniku dotakni!! s kratkimi pripombami gorjuškega fajfarstva (Korošec, S Koprivnika, Planinski Vestnik 1001, str. 25). — Med prvo in drugo svetovno vojno je bilo objavljenih več krajših člankov o gorjuškem fajfar- stvu: 1. Oorjuške pipe in cedre (Slov. Narod od 12. XII. 1922); 2. Ami, Oorjuški piparji (Jutro od 14. VI. 1936); 3. Niko Prestor, Oorjuški piparji (Naš Rod XII, 1940/41, str. 182-183). ' Moja razprava o piparstvu na Gorjušah v tem letniku SE pomeni pričetek obravnavanja tega predmeta v slov. etnografiji ter zaradi pomanjkanja gradiva še ne načenja vseh vprašanj. Naslanja se v pretežni meri na gradivo, ki sem ga 22. in 23. X. 1950 zbral na Gorjušah (Zaipiski B. O. o domači obrti, Arhiv EM). Ob tej priliki so mi z mnogimi podatki postregli Lovrenc Blazin, Viktor Lx>trič, Janez Beznik ter Vinko Strgar, za kar se jim najlepše zahvaljujem. — Razprava pa se tudi v marsičem opira na podatke dveh važnih opisov gorjuškega fajfarstva, Jova- novega v DS in Ami-jevega v Jutru.(glej točnejše navedbe del pod pripombo 1 in 2), nekaj malega pa tudi na druge članke oz. poročila ter končno na podatke, ki jih je zapisal Jernej Šušteršič (Zapiski J. Š. o gorjuškem fajfarstvu, Arhiv EM). 76 Boris Orel I. 1. Fajîe ali pipe dtelajoi na Gorjušah iz lesa. Po starem so najrapi upo»- rahljali jelševe korenine ali grče. Dejali so jim: »grče od ta črne «ose«. Po pripovedovanju starih Gorjušcev ta les ni raste! v njihovem domačem kraju. Hodili sO' ponj v jeseniški kot, običajno^ na Koroškoi Belo. Fajfa iz jelševega lesa je bila lahka' Razen tega so izdelovali fajfe iz brezovih grč, iz tise ah brinja. V novejšem času zelo uporabljajo pušpanov les (zelenika), zlasti pa cenijo hruško, ki mora biti čim starejša. Nekateri so uporabljali tudi javor. V primerne kose razcepljen les suštjoi počasi tri mesece, sicer poika in se pri obdelavi rad skolje. Cevke, ki jiih nekoč niso izdelovali, delajo iz smre- kovih veji, starih tri leta. Po'sekane veje sušijo najjnanj en mesec. — Les pridobivajo' iz svojih lastnih gozdov ali pa ga kupujejo'. V prejšnjih časih so ga morali večidel kupovati. Ostali material se nanaša na okovje, pokrovček in okras. Za okovje in pokrovček je material pO' navadi tale: pakfon (kovinska zmes z bakrom), medenina, alpaka, kositer (bela pločevina), v času po koncu druge vojne pa tudi čisto srebro. Pri pokrovčkih visoke stožčaste oblike sO' svoj čas uporab^ Ijali za oblaganje posebne srebrne zvitke. Material so kupovali v Ljubljani, Kranju, Radovljici in v Bohinjski Bistrici, dobivali pa so ga tudi iz inozem- stva. Poi osvoboditvi, toi je po' 1. 1945, dobavlja ta material gorjiuškim îajfarjem deloma »Dom«, prodajni zavod za domačo in umetno obrt v Ljubljani. Kadar govorimo oi okrasni plati gorjuških fajf, mislimo predvsem na njihovo okraševanjie s posebnimi vložki iz bisernice ali školjčne lupine, pa tudi iz kovine. Školjčno^ lupino' so' kupovali v Radovljici in drugod, največ pa so! jo dobivali iz Trsta. Danes imajo gorjuški fajfarji precej težkoč z dobavo tega materiala, za.to so jim včasih dobri kar odpadki oz. ostanki gumbov, ki jih dobivajo iz Kamnika. S tem materialom jih prav tako deloma oskrbuje »Dom« v Ljubljani. Školjčna lupina ali bisernica mora biti za namene gorju- ških fajfarjev primemo močna ter mora imeti svetlobelo barvo. 2. Glede orodja, ki ga uporabljajo goirjuški fajfarji, je treba na splošno ugotoviti, da je bilo poi starem to orodje preprosto in da ga ni bilo mnogo. V zadnjih desetletjih pa se je orodje fajfarju zelo pomnožilo deloma z novimi vrstami, najbolj pa z več primeri iz po'sameznih vrst orodja. To zadnje dejstvo' si pač lahko pojasnimoi Danes soi na Gorjušah samo trije fajfarji in pri njiih se |e zbralo vse orodje opuščenih fajfarskih delavnic. Izmed d'anašr njih fajfarjev naj navedemo Beznika, ki ima tako popolno delavnico, da moremo o njej reči, da z marsikaterim orodjem že prehaja na mehanično stopnjo. Za obdelavo lesa rabi fajfar predvsem razne vrste žag, sekirico, razne vrste nožev, med katerimi je posebej omeniti »strug«, dalje uporablja razna dleta in dletca, pile, svedre, šestila in med drugim posebno na koncu priostreno žico za prevrtanje cevke. Tej žici pravijo »ramarca«. Za okovanje in biserna dela pa rabijo fajfarju razna kladiva, klešiče, nakovalo', škarje, več debelih navadnih cvekov, med njimi »drenov cvek«, ki je pravzaprav model in ima na vrhu vrezano okrasje za pokrovček, dalje razni svedri, prebijao, »rinček«, »taca« za piljenje bisernih vložkov itd. Takšno' orodje, kakor so Piparstvo na Oorjušah v Bohinju 77 klešče, škarje, sveder in podobno, si fajlarji kupujep, toda razna dleta, nože, prebijače in modele za pokrove si napravijo sami aH pa jih izdela kovač po njih lastni zamisli. 3. Fajfar izdela najprej fajfo iz lesa. Z žago dobi »krunkeljc«, primeien kos lesa, ki predstavlja surovo obliko bodoče fajfe. Ta kos obdeluje nato s sekirico, noži in dleti toliko' časa, dokler ni fajfa gotova. Dve odprtini, večjo za tobak (»goniše« = ognjišče) ter manjšo za cevko, izvrta s svedrom, pomaga pa si pri tem tudi z drugim orodjem. Smrekove vejice, namenjene za cevke, prežagajo najprej na več enakih kosov, jih obdelujejo z nožem, nato pa prevrtajo s posebno jekleno žico', ramarco, in postrgajoi iz njih stržen. Cevko, ki ji navadnoi pravijO' »rorček«, krivijo na posebnem modelu. Po' teh delih napravijo fajfi pokrovček, natO' pa jo O'kujejO' in okrasijp. Za pokrovček ali pokrcn^ec, brez katerega ni prave gorjuške fajfe, izreže fajfar najprej iz pakfona ali katere druge kovine primemo okroiglo »krpo« in jo položi na »rinček«, to je na 2 cm debel jekleni obodec. Na krpo pakfo'ua pa nastavi lesen ali jeklen klin manjšega premera in po njem udarja s kladivom. Krpa so začenja udajati v rinček. Temu delu pravi fajfar, da »boka«. Z bokanjem nadaljuje, in sicer tako, da uporablja kline vedno večjih premerov. To dela toliko časa, dokler ne dobi primeme oblike pckrovca, ki ga nato natakne na drenov cvek, to je približno za navadno svečo debel klin, ki ima na vrhu vrezano okrasje. Z nabijanjem vtisne fajfar to' okrasje na pokrovec, potem dene pokrov v »šrajf« ter s finimi dletci obdeluje nazna- čeno okrasno obliko toliko časa, da se pločevina natančno prileze modelu. Nato pokrovček sname, obreze s škarjami, a pusti rob 2 mm, ki ga z dletcem naseklja z vzporednimi črticami ali drugim podobnim okrasjem. Na enem delu pokrovčka pusti večji kos pločevine, ki ga lepo obreze in ukrivi pravo*- kotno navzdol. To' je kljuka, ki ji pravijo Gorjiušci »zapirouc«, »zapfrounik« ali »šenc«, in služi za pritrditev pokrovčka pod rob kape. Dragocenejše fajfe se ponašajo še z rombastim kljunom, v katerega je zarezano lastnikovo ime oziroma začetni črki njegovega imena in priimka. Na nasprotnem koncu kljuke ostane še en košček pločevine, ki ga zakrivijo za tečaj ali pant. S pantom je pokrov pritrjen na pipo.' Preden pa more fajfar pritrditi pokrovček nad »gonišem« fajfe, je treba napraviti »fingrat« ali »figrat« ter »kapo«. Fingrat vdela fajfar v »goniše«, kar pomeni, da fajfno odprtino za tobak prevleče znotraji z belo pločevino' ali kositrom,'" na njenem vrhu pa napravi »kapo«, to je poldmg centimeter širok medeninast okov, s katerim je odp'rtina fajfe O'brobljena. Kapo »boka« fajfar najmanj petkrat, najpreji z najmanjšimi in ostrorobimi cveki v rinček primerne velikosti. Narejeni kapi izstriže dno', jo natakne preko odprtine in potisne navzdol, da objame ro'bove, nato' pa spo'dnji del kape trdno s kle- ščami spodvije na rob, ki je vdolben v les in teče okoli pipe na dolnjem * Ami, Gorjuški piparji. Jutro od 14. VI. 1036. 'a Pravi kadilci fajf sodijo, da fajfe, znotraj obložene s pločevino, niso prijetne za. kajenje. • 78 Boris Orel lioncu.' Tudi druga manjša odprtina za cevko dobi primemo kapo. Nekateri ji pravijo »ta mala kapa«, večji okrog goniša pa »ta. velka kapa«. , Posebnim vrstam gorjuškili fajf prevlečejo z okovjem še razne izrezljane robove, profilirane obročke in podobno. 4. Razno izrezljano robovje, profilirani obročki, okovi in lično- izdelani pokrovček že sodijo v okrasje fajfe, vendar so poglavitna značilnost okrasja posebnih gorjuških fajf, kakor smo že omenili, majhni vložki iz školjčne lupine ali bisernice. Iz školjčne lupine, ki ji pravijo »skleda« ali »črepinja«, pa tudi »pergl«, izžagajo z žagico', oziroma poščipljejo s kleščami primerne koščke, ki jih nato obrusijo in oblikujejo iz njih tako' imenovane »uši«. Z drobnim dletcem pa izdolbe fajfar v les na določenem mestu na površju fajfe ustrezno vdolbino ter jo namaže z mizarskim klejem. S kleščami seže po »uš«, priostreno na koncu v obliki »šmarnkriža«, jo' vtakne v vdolbino na fajfi in zabije. Ko je tako potaknil in zabil vse »uši« na fajli, jim po osušitvi popili še vse zobove in rombove, ki štrlijo- iz lesa, nato pa jih zgladi s smirkovim papirjem. Ko je s tem delom opravil, prevleče celo fajfo trikrat z lakom (iz šelaka, špirita in sanderaka). Temu so včasih rekli, »fajfo pomauat«. Po starem so fajfe, izdelane iz Jelševih grč, napojili z lanemm oljem, da bi dobile primeren lesk. Okraševanju fajf z lišmi pravi fajfar v svojem strokovnem jeziku »štika- nje«, okrasju pa »štikarija«. Fajfe »stikajo-« z ušmi, tako okrašena fajfa pa je »štikana fajf a«. Če si natančneje o-gledamo to okraševanje ali »štikanje« fajf z ušmi, to je z bisernimi vložki, mo-ramo predvsem ugotoviti, da bi to tehniko okraševanja najprimerneje uvrstili v intarzijo'. Kakor izdeluje umetni mizar ta ali oni kos pohištva v tehniki intarzije, podo-bno »stika« gorjuški fajfar svoj izdelek z ušmi. Starejše fajfe so bile tako gosto posejane z ušmi, da ni bilo videti na njih skoraj nobenih praznih mest. Če to- gosto okrasje pred- stavimo plosko-vito v risbi, torej ga z okroglaste fajfe prenesemo na ravno površino, vidimo, da gorjuška »štikarija« v marsičem zelo spominja na mozaični okras. Okrasje na gorjuških fajfah je kaj raznovrstno. Najobičajnejši sestavni del okrasa na starejših fajfah je uš v podobi posebne debele črke u in v. Dalje imamo okras v podobi kvadi-atov, ki so s štirimi zarezami na vsaki strani spremenjeni v križčke, potem nekakšne trikotnike z dvema zarezama, pravokotnike, pike itd. Iz vseh teh in podo-bnih delčkov sestavlja gorjuški fajfar razne okraske, kakor jih nekaj vidimo^ v slikovni prilogi. Na drugih izdelkih pa zopet najdemo kro-ge z zarezami, ki predstavljajo ro-zete, zvezdice, mn-cgo pa je okraskov v obliki listov, nekakšnega podolgastega perja in pahljače. Višek gorjuške »stikarije» pa nedvomno pomenijo okraski, ki pred- stavljajo orle, čebele, trote, matice itd. V preteklih časih so go-rjuški fajfarji po-sebno radi vstavljali na, fajfoi podob-o konjske glave, sekiro-, kladivo ali sploh kako znamenje stanu ali oferti." Take okraske je fajfar napravil po naročilu bodočega lastnika fajfe. Z raznim emblemskim okrasjem je sprednji 5 Ami, Gorjuški piparji. Jutro od 14. VI. 1936. 6 Jovan, Domači obrti, DS 1904. Piparstvo na Gorjušah v Bohinju 79 del poudarjen pri tistih fajfah, katerih bogata • razčlenjenost robovja ne dovoljuje okraševanja po' ostalem površju. Okraski niso bili samo iz bisernih vložkov, temveč tudi iz drugega materiala (iz zlate in srebrne žice ter druge kovine). Danes so zaradi pomanjkanja školjčne lupine med drugim iz srebra. Kako gorjuški fajfar razporeja okrasje po površju fajfe in kako mu ravno ¦ ta pičlo odmerjeni prostor na fajfi narekuje primerno sestavo uši v okras, v tem bi resnično mogel biti za zgled marsikateremu šolanemu umetnemu obrtniku iz mesta. Tudi pri okovjiu in pokrovcu imamo več ali man} opraviti s posebnimi okraski, ki so- v skladu z materialom in tehničnimi možnostmi. Starejšim fajfam soi zelo radi .izdelovali pokrovčke v obliki stolpička, »turna« ali »tumčka«, ki je spominjal na ogrsko kraljevsko krono. Najbolj udomačen pa je pokrovček, ki je oblikovan v podobi stihzirane školjke. Kljun na zapi- rovcu je običajno okrašen z zarezami, črticami, nasekanimi z dletom. Te črtice tvorijoi razno okrasje, včasih tudi cvet s steblom. Na kapi ob odprtini za cevko tudi nasekajo črtice, ki navadnoi sestavljajo valovnico. 5. Že od nekdaj je pri fajfah priljubljena njihova raznovrstnost. Tako imamo razne vrste gorjuških fajf, ki se razlikujejo med seboj po okrasju, največ pa po obliki, in ki una skoraj vsaka izmed njih svoje ime. Le-to pa je dal fajfi ali njen izdelovalec ali uporabnik, kadilec. Najprej je treba ugotoviti, da sodijo gorjuške fajfe v vrsto sestavljenih fajf, kajti sestavljene so iz dveh delov, iz fajfe in cevke. Najznačilnejša gorjuška fajfa je vsekakor cedra, ki je po tem imenu znana ne samo po vseh slovenskih deželah, med drugim zlasti na Kranjskem (prim, v Pleteršniku naziv »kranjščica«), ampak tudi na Tirolskem ter po nemških predelih Štajerske in Koroške. Beseda »cedra« je slovenska, saj je njen koa-en kâd = câd, t. j. dim. V Pleteršniku najdemo besedoi »čadora« kot naziv za kratko fajfo, pa smo iz te besede (čadora, čadra) dobiU naposled cedro, podobno kakor iz »lave« (klop, kamin, kredenca) bohinjsko »levo«.^ Kakor izvor imena kaže, je torej cedra pravzaprav drugo ime za fajfo. Za gorjuško cedro je značilna kratka in ravna cevka, zlasti pa stisnjena oblika same fajfe, ki je kakor položena na dva izrezljana robova, ki se raz- vijeta pri cevkinem delu iz profiliranih obročkov ter se na koncu pod fajfo združita v nekakšno črko V. Pri večjih cedrah spremljajo ta dva robova še drugi manjši robovi. Pogostokrat so robovi poudarjeni s tem, da: so okovani. Torej značilno za cedro kakor za malokatero gorjuško fajfo je njeno bogato robovje. Jovan dobro pripommja k cedri, da na vsem, kar je na njej lesenega, ni dobiti skoraj gladkega prostorčka, drugi poročevalci pa cedre označujejo kot pastirske pipe s čudno zaokroženimi rezbarijami.' Naslednja gorjuška fajfa je stabalca. Pri Jovanu najdemo za to vrsto fajf ime žbalca. Ker danes pravijo tej fajfi stabalca, si ime žbalca težko razr lazimo, posebej pa še njen razvoj od žbalce do stabalce. Stabalca pa ima še razna druga imena, kakor n. pr. j u r č e k (pri Jovanu murček), polž ^ A. Debeljak, Platno — plačilno srpHstvo. Slovenski jezik IV/1941, str. 181. s Gorjuške pipe in cedre, SN od 12. XII. 1922. 80 Boris Orel (»pož«) ter vivček. Iz inventarnih kn|ig v Etnografskem muzeju posne- mamo, da so kadilci z vivčkom radi označevali tudi druge fajife, med drugim na priliko cedro. Danes na Gorjušah ne pomnijo več vivčka. Le Beznik na^ vaja vivček za drugo^ ime stabalce, Grabnarjev oče pa se spominja, da so včasih dejali: »Star desc je kadiu svoj! vivček«. Štabalco spoznamo po kratki in ravni cevki ter po obliki fajfe, ki je podobna nekakšnemu lončku ali posodici, spodaj pa ima razmeroma gladko površino', le po sredi teče od cevkinega dela oster rob, ki pa se proti koncu razgubi. Z okovjem je ta rob močno poudarjen. Stabalca sodi med preprostejše in zatoi cenejše fajfe ter po starem ni bila »štikana«. Podobna štabalci ^ f a j f a s p 1 e č o m. Imenuje se tako zaradi tega, ker je njen spodnji del takšen kakor pleče. Po angleškem vzorcu je oblikovana naslednja gorjuška fajfa po imenu f a j f U r. Fajfur je zelo enostaven m običajen tip fajfe, ki je zelo razširjen in ima spodaj izrastek ali »popek«. Višnarca ali furmanska fajfa pa že sodi .med fajfe, ki soi jih na Gorjušah malo delali, mnogo več pa na Martinjem vrhu pri Zelez- nikih.**" Po drugem poročilu pa naj bi te fajfe prišle iz Visenj v goriškem okraju na Primorskem, kjer so jih najprej začeli izdelovati. Kaj je značilno za višnarcoi ali furmansko fajfoi? Pri tel îajîi je cevkin del napravljen v obliki roke, ki drži za spodnji del fajfe,, ali da se izrazimi po gorjuškoi, »ki drži piskar«. Višnarca ima razen tega navzdol zakrivljeno cevko. V podobnoi vrsto kakor višnarco bi uvrstili fajfo z 1 u b e n s k i m p i s k r 01 m. Po' opisu Gorjušcev je bila ta fajfa izdelana tako, kakor da ognjiščne burkle drže lubenski piskar. V Ljubnem na Gorenjskem je bilo namreč še do konca 19. stoletja zelo razvito lonrârstvoi. Imena ostalih gorjuških fajf niso enotaa, sestavljajo jih največkrat imena njenih sestavnih delov. Tako' imamo fajfe s turnam, ki so bile po navadi zelo lepO' »štikane« s čebelicami ali orli ter so imele navzdol zakriv- ljeno cevkO'. Tako okrašeni fajfi so tudi rekli »ta štikana s turnam«. — V novejšem času smo dobili nov modernejši tip gorjuških fajf, to je fajfe z ocejalnikom (na boserzok). — Tudi po izdelovalcih se mienujejo gorjuške fajfe. Iz zadnjih desetietij je znana Sodarjeva fajfa, ki se razlikuje od drugih po svoji okroglasti obliki. II. 1. Po odkritju Amerike, od koder smo dobili tobak, se je kajenje v Evropi kmalu zelo razširila, a v zvezi s tem se je udomačila pipa ali faj|a kot kadilna priprava. Med prvimi, ki so kajenje s pipo najbolj, cenili, so bili Holandci in Angleži, za njimi: pa Nemci. Prve pipe so bile iz krede, kamna in železa, pozneje pa so jih začeli izdelovati iz lésa, porcelana in morske pene. Novi material — les., porcelan itd. — je prinesel nove možnosti v pogledu umet- niškega oblikovanja in okraševanja pip. Po tridesetletni vojni se je kajenje *a V Poljanski dolini in v vaseh nad Poljanami se spominjajo, da so na M. vrhu izdelovali »štučce«, hruški podobne fajfe. VI SI. 1. Iz gorjuškega faijfarstva: 1.—4. od krunkeljca do dokončne oblike cedre, 5.—6. krunkeljc in dokončna oblika »fajfurja«, 7. cedra odspodaj, 8. »sta- balca« odspodaj, 9. dokončna oblika Sodarjeve fajfe, 10.—lil. »stabalca«, 12. leseno cevko (rorček) krivijo na modlu, 13. »ramarcačnega povedati o pričetkih tega domačega rokodelstva. Najstarejše zgodovinsko pričevanje o gorjuških fajfar jih je iz konca 18. stoletja. Pesnik Valentin Vodnik poroča v svojem spisu »Popissuvanje krajnske deshele«, ki ga je objavil v svoji Veliki Pratiki za leto 1795, da delajoi »fajfe na Gorjufhah nad Bohinam«. Po tej letnici bi sklepali, da je gorjuška domača obrt stara najmanj 150 let, toda domnevati moremo, da je še starejša, in sicer, da je stara okrog 200 let in še več, če se opiramo na ljudsko ustno' izročilo, ki je še danes deloma živo na Gorjušah. V preteklosti so se Gorjušci mnogo bolj ukvarjali z živinorejo- nego danes. Po ustnem izročilu so gojili ovce, koze, pa tudi goved. Meso- so prodajali po Gorenjskem, med drugim v Kropo, kjer so bili mesarji. Po mnenju R. Ložarjia je kaj značilno, »da se je v tej nekoč gotovo živinorejski kulturni sferi razvilo piparstvoi, ki je neke vrste umetno rezbarstvo-, umetna obrt, kakršno rada goje zlas-ti živino-rejska, nomadska ali pastirska plemena«.^" To mnenje je vredno vsega upoštevanjai. Če ni bila živinorejska kultura neposredno udeležena pri nastanku in razvoju gorjuškega fajfarstva, pa moramo dopustiti možnost, da je to obrt vsaj pospeševala-. Ustno izročilo namreč pravi, da so Gorjušci izdelovali fajfe tudi na paši, kjer pa so jih seveda samo obrezovali, to je, napravili so- fajfe v grobem. Sicer pa smo mnenja, da ima mnogo več stvarne osnove domneva, po kateri za postanek in razvoj gorjuškega fajfarstva ni bila toliko odločilna pretekla živino-rejska kultura, o kateri imamo razmeroma še malo- podatkov, kolikor razni drugi družbeno-gospodarski momenti iz nekdanjega življenja te planinske vasice. Družbeno-gospodarska slika Gorjuš v preteklih desetletjih je kaj pisana ter najn med drugim pojasnjuje, da imamo sicer v tej vasici male posestnike, toda poleg njih je precej prebivalcev brez lastne strehe. To so bili večinoma rudarji, hlapci, oglarji in podobno. Rudar v tej družbi nas ne sme presenetiti, saj je znano, da so še do konca preteklega stoletja kopali vsepovsod na Gorjušah železno rudo in jo vozili na Bohinjsko Bistrico. Na Gorjušah je še danes živo izročilo, ki pozna gorjuškega rudarja kot izdelovalca fajf. V poletnem času so rudarji kopali rudo-, pozimi pa so se preživljali s fajfar- stvom kot postranskim zaslužkom. V Etno-grafskem muzeju najdemo- v zbirki fajf okro-g sto let staro cedro, na kateri je spredaj vdelanih dvoje kladiv kot rudarsko znamenje. Kakor je mogel gorjuški fajfar napraviti fajfo- s takim o Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens, Bd. VI, Berlin u. Leipzig 1934/35, str. 1574. 1» R. Ložar, Ljudska obrt in trgovina (rokopis, Arhiv EM). Slov. etnograf — 6 82 Boris Orel znakom za rudarja kje drugod na Kranjskem, prav tako jb j;e mogel nameniti sebi kot gorjuškemu rudarju. Poleg rudarjev so rezbarili fajfe verjetno še naseljenci drugih poklicev na Gorjušah, n. pr. oglarji in hlapci, ki soi bili največ zaposleni z lesom v bližnjih gozdovih. Na podlagi podatkov, ki nam jih je posredovalo ustno izročilo, je treba na splošno ugotoviti, da se je tega dela rad oprijel pozimi prenekateri Gorjušec, če mu je bila sila za denar in je hotel kaj po strani zaslužiti. Zatorej najdemo med gorjuškimi fajfarji tudi kmečke posestnike, ki so se v glavnem, pečali s poljedelstvom in živinorejo>, seveda večidel takšne, ki niso imeli bo-gve kako veliko zemlje in živine. Kakor danes, si je moral gorjuški kmet tudi v preteklih časih marsikaj kupiti, da se je preživljal, med drugim zlasti koruzo in rž. Zaslužek pri fajfah res ni bil velik, ali zadostoval j!e, da si je Gorjušec moigel priskrbeti nekaji tistih osnovnih potrebščin, ki so najbolj primanjikovale v njegovem skromnem življenju. Ostale posebnosti gorjuškega fajfarstva nam je moči spoznati, če pre- gledamo nekaj važnih podrobnosti fajfarskega dela samega. Gorjušec pravi, da »fajfe deua«. Delal jih je in dela še danes doma v »hiši«. Če ljudsko> izročilo ve povedati, da so fajfe včasih izdelovali tudi na paši, moramo reči, da je bil s tem opravljen le prvi del fajfarskega dela. Na paši so fajfe samo obrezovali in jih na pol izdelane prodajali dnigim fajfarjem, ki so jih nato doma dokončno izgotovili. V tem primeru imamo torej opraviti z nekakšno delitvijo dela, ki pa se je v celoti razvilo pri delu na domu. Na Gorjušah so bili namreč svoje dni fajfarji, ki soi si delo pcdobnoi porazdelili: eni soi doma sam.o obrezovali, drugi pa so prav tako doma na pol gotove izdelke kovali in »stikali«. Delitev dela se je v veliki meri razvila tam, kjer je delalo fajfe več družinskih članov. Jovan piše: »Vse delo se napravi doma v sobi, kjer pipar prebiva, obeduje in spi. Če je več fajfarjev v eni družini, gre delo hitro od rok, ker si lahkoi razdele med saboi posamezna opravila. Počasnejši je seveda oni, ki mora sam vse zgotoviti.«'^ Iz vsega tega torej izhaja, da doslej zbrani podatki nikakor ne .opravi- čujejoi domneve, po kateri naj bi se gorjuško fajfarstvo razvilo kot posledica živinorejske oziroma pastirske kulture. Gorjuško fajfarstvo je izrazito hišno delo,i2 doimače rokodelstvo, ki je nastalo v posebnih družbeno^gospodarskih razmerah ter je zajelo predvsem delavca in malega kmeta. Med gorjuškim fajfarstvom in ribniškO' suho robo ni nobene bistvene razlike. Kolikor pa je pastirskega dela pri tem udeleženega, velja o njem reči, da je le sestavni del gorjuškega fajfarstva kot izrazitega hišnega dela. 2. Iz 19. stoletja imamo o gorjuškem fajfarstvu silno skromna poročila. Prvo večje poročilo o njem je šele iz začetka 20. stoletja, in sicer iz 1. 1901 ; prispeval ga je Valentin Pogačnik v Izvestju avstrijskih obrtnih inšpektorjev." 11 Jovan, Domači obrti, DS 1Ç04. 12 Tu ne mislmo na hišno oz. domače delo kot predhodno obliko domače obrti. Gorjuško fajfarstvo smo tako imenovali samo glede na prostor, kjer fajfe delajo.'v nasprotju z delom na paši kot pastirskim delom:. 13 Bericht der k. k. Gewerbe-Inspectoren über die Heimarbeit in Osterreich, III. Bd., Wien 1901. Piroarstvo na Gorjušah v Bohinju 83 Iz tega poročila posnemamo, da so- Gorjuše približno v tistem času štele 62 hiš in 339 prebivalcev, katerih poglavitno opravilo je bilo poljedelstvo, od tega števila prebivalcev pa da se je 14 oseb ukvarjalo s fajfarstvom. Po pripovedovanju Lovrenca Blazina — Grabnarjevega očeta, najstarejšega še danes živečega gorjuškega fajfarja, pa so nekoč v bivši Avstriji delali îajfe pri 20 hišah. On sam pomni 8 hiš, kjer so izdelovali svoj čas fajfe, ve pa po pripovedovanju starejših že umrlih ljudi imenovati še dve hiši, torej skupno ve našteti 10 hiš. Prav gotovo nam vsi ti podatki, ki se nanašajo na goTJuško fajfarstvo iz časa proti komcu 19. stoletja, zgovorno pričajO', da je ta domača obrt tedaj že počasi pričela ginevati. Po- podatkih Grabnarjevega očeta so na Gorjušah izdelovali faffe: 1. pri Sodarju, 2. pri Oretovcu, 3. pri Marofarju, 4. pri Koretanu, 5. pri Paštbarju, 6. pri Gregorcu, 7. pri Zahlevarju, 8. pri Grabnarju, medtem ko jih danes delajo le še pri dveh hišah: 9 . pri Švebu in 10. pri Koritarju. Pri Sodarju. Pri tej hiši so- izdelovali posebne, tako imenovane Sodarjeve fajfe, razen tega pa so bili na glasu, da znajo delati fajfe naj- starejše vrste. Pri Oretovcu. Ustno izročilo ve povedati, da so bili pri tej hiši doma stari strici, ki so- izdelovali samo »štikarijo« in fajfe »stikali«. — Izdelovanja fajf pri teh dveh hišah, pri Sodarju in pri Oretovcu, se Grabnar- jev oče ne spominja več. Pri M a r o f a r j u. Pri tej hiši so delali fajfe, ki so jih z debelimi ušmi »stikali«. Pomrli! Pri Koretanu. Karel Korošec je bil edini gospodar, ki je delal fajfe. Učil se je pri Marofarju ui Pavlu Blažinu. Kupoval je običajno na pol gotove izdelke ter jih je natoi okoval in »stikal«. O njem je bilo znano, da fajfe dela površno in fh pod ceno prodaja. Umrl je pred 50 leti, star 70 let. iPri Paštbarju. Delal je en sam gospodar, ki se je učil pri Valen- tinu Čudnu in pri Marofarju. Pri tej hiši niso imeli nobenega polja, pa so zato delali vse leto. Pomrii! Pri G r e g Ol r c u. Bila sta dva brata, ki sta samoi obrezovala fajfe in jih nosila na prodaj h Koretanu, Zahlevarju in Grabnarju. Pomrli! , Pri Zahlevarju. Pomrli ! Pri Grabnarju. Gorjuše št. 39, gospodar Lovrenc Blazin, roj. 1874, njegov oče Pavel Blazin, umrl 1. 1906, star 70 let. Oče Pavel Blazin je prišel k hiši 1. 1870 ter se je naučil izdelovanja fajf od hišnega gospodarja Valen- tina Čudna, pri katerem je stanoval s svojim sinom Lo-vrencem. Ker Čuden ni imel otrok, je hišo z gruntom zapustil Pavlu Blažinu. Čuden, ki je umrl 1. 1885, je učil fajfe delati tudi sina Lovrenca, ko je bil ta star 8 let. Vsekakor imamo z Valentinom Čudnem ohranjenega v ljudskem izročilu enega naj- starejših in najpomembnejših gorjuških fajfarjev. Pri njem sO' se mnogi naučili izdelovanja fajf in s svojo delavnostjo sega v prvo polovico 19. stoletja. Iz tega časa se je ohranilo njegovo ustno izročilo, po katerem sta delala fajfe on in njegov oče zlasti tedaj, ko je bila huda lakota. Z Lovrencem Blažinom se je verno nadaljevala bogata tradicija Čudno>- vega fajfarstva. Tudi Lovrenc Blazin — Grabnarjev oo je znan kot eden 84 Boris Orel najboljših gorjuških îajfarjiev. Kakor sam zatrjuje, je v svojem življenju napravil 40 mernikov raznih fajf. Leta 1912 je svoje fajfe razstavil na čebe- larski razstavi v Celju ter je bil zanje odlikovan s posebno diplomoi. Po prvi svetovni vojni pa se je kmalu zavedel, da kupčija fajfarskemu delu vse bolj »roge kaže«,!' začel je po malem in večidel le po naročilu delati fajfe, v novi Jugoslaviji pa je s to obrtjo popolnoma prenehal deloma zaradi starosti, deloma pa zavoljo tega, ker se je posvetil le polju. Ima 40 arov ome zemlje. Pri Švebu, Gorjuše št. 56, gospodar Viktor Lotrič, roj. 1. 1887. Naučil se je izdelovanja fajf pri Paštbarju že kot mlad fant. Pomagal je Maroifarju, z 19. letom pa je šel h Grabnarju. Za pomoč je dobil hrano ter krono na dan. Delal je od 7. ure zjutraj do polnoči. Pomagal je tudi Zahle- varju, potem pa jie začel samostojno delati ter je eden izmed redkih, ki dela še danes. Eno cedro dela zdaj 24 ur; ko je bil mlad in zdrav, pa je bil z njo gotov v 15 urah. Pri delu mu pomagata sin in hčerka. Zemlje ima skupno 36 arov, od katere pa ni nič orne. Zato mora imeti v najemu nekaj zemlje za krompir. Poleg tega ima kravo in prašiča. Pri Koritarju, Gorjuše št. 47, gospodar Janez Beznik, ki mu pravijo »Boh«, roj. 1. 1893. Janez Beznik je že kot mlad fant rad ušel z doma h Grabnarju in drugim starim fajfarjem ter jih je opazoval pri njihovem delu. Kakor sam zatrjuje, se je večinoma sam naučil izdelovati fajfe. Resno se je tega dela oprijel, ko je bil 18-leten. Priimek »Boh« so mu ljudje dah: eni zavoljo tega, ker je tako suh, drugi pa, ker vse naredi in je pravi umetnik v tisočih stvareh. Poleg fajf dela namreč doze za cigarete, razne vrste škatlic, krste, prstane, uhane, »bohke«, vžigalnike itd. Zna popraviti ure, harmonike, citre, partizanom je celo popravljal puške in jim delal puškina kopita. S tem pa kajpada nismo izčrpali vseh njegovih vsestranskih sposobnosti. Beznik dela še danes fajfe ter ima v ta namen lepo urejeno delavnico v kamri. Ima precej zemlje, od katere je tudi nekaj orne. 3. Fajfarstvo ali piparstvo na Gorjušah je glede na prostor, kjer fajfe delajo, domače ali hišno delo, ki mu pa pritiče drugi, etno'grafsko točnejši naziv, brž ko vzamemo v poštev poslednji del te delavnosti, to je prodajO' izdelkov. Gorjuško fajfarstvo, ako nanj v celoti gledamo, ne more biti nič drugega kakor domača obrt, za katero ni predpisano nobeno posebno dovo- ljenje, noben obrtni list in kateri je tudi plačevanje davkov več ali manj neznano vprašanje.^^ Vendar Goqusci za svojo delavnost ne poznajio tega naziva, pri njih je že od nekdaj udomačen »antreh« ali »antverh« (Hand- w^erk — rokodelstvo), ki je z nekega vidika prav tako stvarna označba njihovega dela. Gorjuška fajfa je po kvaliteti nekaterih izdelkov močno prevladovala na prodajnem trgu nad izdelki iz drugih delavnic na Kranjskem (Moravska in Selška dolina. Višnje na Primorskem itd.). Silo nmogO' gorjuških fajf so v preteklih desetletjih razpečali po vseh predelih bivše Kranjske. Veliko so jih razprodaU na Koroškem, Štajerskem, Primorskem, v Istri in Dalmaciji ter " Niko Prester, Gorjuški piparji, Naš Rod XII, 1940/41, str. 182. 15 Gorjuški fajfarji vse do 1. 1948 niso plačevali nobenega davka. Piparstvo na Gorjušah v Bohinju 85 dlrugod. Zelo so cenili gorjuško fajfo zlasti na Koroškem, kjer so jo- poznali po imenu cedra. L. 1838 je bilo 10 gorjuških fajf razstavljenih v Celovcu na industrijskoi-cbrtni razstavi. O predaji gorjuških fajf v Dalmacijoi pa imamo iz prve polovice 19. stoletja dve dragoceni poročili.^" Vrhu tega so gorjuški izdelki znali najti pot celo v druge države, kakor n. pr. v Anglijo in Ameriko. — Po porcčilu obrtnega inšpektorja Valentina Pogačnika iz 1. 1901 so gorju- ških fajf prodali letno 3000—3500 kosov. Najdražje so bile fajfe »s turnam«, »ta štikane« in one, ki so- bile izrezljane iz pušpanovegai lesa. Najcenejša je bila stabalca, za njo pride fajfur, potem pa cedra. Gorjuške fajfe so prodajali na različne načine. Pošiljali so jih ali nepo- sredno narcičnikomr-uporabnikom ali pa trgovcem oz. založnikom. Pri le-teh ali pri samih izdelovalcih so jih pokupili krošnjarji, ki so jih nato razprodajah. Trgovcem so fajfe pošiljali po pošti ali pa so jih jim osebno prinašali. Kdo pa je vse kadil gorjuško fajfo? Preglejmo samo nekaj okraskov na gorjuških fajfah, pa bomo po njih takoj spoznali nekaj njenih kadilcev. Okrasek čebelice priča, da je izdelovalec fajfo namenil čebelarju, fajfa z dvemi prekrižanimi kladvi je prišla' v reke rudarju, fajfa z volovsko ali konjsko glavo furmanu ali kmetu-živinorejpu, fajfa z lubenskim piskrom lončarju itd. Po nazivu »višnarca ali furmanska fajfa« vemo, da je to fajfo kadil običajno naš furman. Fajfa »s turnam« pa je bila po ustnem izročilu napravljena za moško »narodno nošo«. In končno najdemo v starem, leta 1819 objavljenem poročilu*^ med kadilci gorjuške fajfe tudi Dalmatince in mornarje. S tem pa vrsta kadilcev še ni zaključena, še marsikaterega našega in tujega človeka iz preteklih časov bi mogli navesti, ki mu je gorjuška fajfa bila nepogrešljiva spremljevalka v njegovem delovnem življenju. 4. V našem stoletju pa so prišli slabi časi za gorjuško domačo ofert. Prišli so časi, ko je, kakor se je jedrnato izrazil Grabnarjev oče, »cigaret spodlezu fajfo«. V teh neugodnih časih jp trgovina s fajfami pojenjala, število izdelovalcev se je čedalje bolj krčilo in po osvoboditvi 1. 1945 so preostali trije fajforezci, od katerih pa, kakor smo že povedali, dejansko delata fajfe samo še dva: Lotrič in Beznik. Da še ta dva nista prenehala z delom, je šteti v zaslugo »Domu«, prodajnemu zavodu za domačo in umetnoi obrt v Ljub- ljani, ki oskrbuje obadva, upamo da ne zadnja gorjuška fajfarja, s potrebnim materialom in pokupi od njiju večidel tudi vse izdelke. Kakcr vse kaže, prihaja gorjuška fajfa danes v novo obdobje svojega razvoja. To je obdobje, v katerem gorjuška fajfa sicer ne pomeni več mnogo kot kadilna priprava, je pa zato na drugi strani kot okrasni spominski predmet in ljudski umetno- cbrtni izdelek mikavna za marsikaterega ljubitelja ljudskih umetnin doma in v tujini. 18 Navajamo po Jovanu: L Stefan pl. Kees. Darstellung des Fabriks- u. Ge- werbswesens im österreichischen Kaiserstaate, Wien 1819, IL Bd., S. 138; 2. W. C. W. Blumenbach, Neustes Gemälde der österreichischen Monarchie, Wien 1832, II. Bd., S.69. " »In der Wochein in IHyrien werden aus Bergerlenholz viele ordinäre Pfei- fenköpfe ... zum Gebrauche der Dalmatiner und Matrosen geschnitten.« (Stefan pl. Kees. Darstellung des Fabriks- u. Gewerbswesens etc., Wien 1819, II. Bd., S. 133; navajamo jx> Jovanu.) 86 Boris Orel Résumé CONFECTION DES PIPES A GORJUŠE (BOHINJ) Dans son exposé, l'auteur traite d'un métier a domicile singulier et rare: la confection des pipes a Gorjuše, petit village a Bohinj en Haute Carniole. Ce métier a domicile jouit d'une tradition fort ancienne. C'est le poete slovene Valentin Vodnik qui, le premier, en fait mention dans le Calendrier pour l'an 1795. Il y a quelc[ues décades encore, les petits paysans éleveurs de bétail, les charbonniers, les mineurs, les valets de ferme s'y adonnaient pendant leurs loisirs d'hiver. Meme en été, ils taillaient des pipes tout en gardant le bétail. Jusqu'a la fin de la pre- miere guerre mondiale, c'est-a-dire jusqu'aux environs de 1919, ce métier. a domicile, source de revenus supplémentaires, prospéra, puis il se mit a décliner rapidement. A ce moment-la, en effet, la cigarette s'imposait déja et supplantait la pipe. Aujourd'hui ce métier ne fait que vivoter; il ne reste plus que deux tailleurs de pipes. Les formes des pipes sont diverses. Parmi les nombreux types il faut mentionner surtout la «cedra» (espece de brule-gueule), connue sous ce nom également a l'étranger, comme par exemple dans les secteurs alle- mands de la Carinthie, et ailleurs. Les pipes de Gorjuše, produits de l'art populaire, se distinguent par leur élégance. Elles sont ornées d'une garniture métallique, ajustée selon un procédé particulier; elles sont munies de couvercles (parfois sous forme de tourelle) et agrémentées de petites parcelles de nacre, qu'on appelle «poux», incrustées dans le bois de la pipe. Avec de la nacre on forme des ornements extremement divers: étoiles, rosettes, abeilles, aigles etc. Il y a 50 ans, on vendait de 3000 a 3500 pipes de Gorjuše par an. Dans l'ancienne Autriche, on les écoulait surtout en Carniole, en Carin- thie, en Styrie, au Littoral, en Dalmatie etc. Aujourd'hui encore, on en exporte, évidemment en moindres quantités,^a l'étranger.