Zaveza slovenskih učiteljskih društev. i. avnostni dnevi so rainili, in z veselo dušo se iih sporainjarao. Dosegli srao lepe, častne, velikanske uspehe. Slovensko učiteljstvo sine biti ponosno na svoje delo, na svojo stanovsko zavednost. Nikdar še ni nastopilo v tako impozantnem številu, nikdar še ni tako imponovalo slovenskemu svetu kakor baš v teh prekrasnih dneh. Morališki uspeh je tolik, da je obudil v najzaspanejšem, najnebrižnejšem srcu simpatije in spoštovanje do slovenskega učiteljstva, do njegovega delovanja in streraljenja. Polagorna, ko se nam nekoliko pomiri kri in urede živci, bomo podali cenjenim čitateljera natančno poročilo o vsera in vsakem. Z radostjo moremo precej tu konstatovati, da se nas je ves čas domače časopisje prav simpatično spominjalo in vso hvalo moramo izreči vestnim gosp. poročevavcem, poimence g. M. Malovrhu in g. prof. A. Funtku. Še celo pred početkom slavnosti so pisali naši časopisi o nje pomenu. »Slovenski Narod" je priobcil pod črto pozdravno pesem, ki jo je zapel naš T. Doksov, nad črto pa članek. Ne bi radi, da bi to oboje zapalo pozabljivosti, zatorej si dovoljujemo, te dve stvari tu ponatisniti. Pozdrav učiteljem, slavečim na X. skupščini wZavezew petdesetletnico rladanja Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Sloga pravo moč rodi; Vse nam bo lahko storiti, Ako združimo moči. Cesarska pesem. Razvnetja glas v Ljubljani polje beli . . . Očij uprtih v njo je žeijnih sto . . . Od vseh strani so sini prihiteli, Da slavlje v nji obhajajo krasno, Da praznik proslave častit, slovesen, Ki ta ga poveličaj skromna pesen. Razplamenjen v Slovenije središče Cil naroda slovenskega spe cvet, V Slovenije središče — ob ognjišče Se rodoljubja — vnet prihaja gret. Najboljši doma sini, smelo rečem, Ki z uraa se borijo svetlim mečera. Pred sabo zrem jih, in v radosti plava Kipeče in navdušeno srce, Saj njim kot nam je skrbna mati Slava, Vsem zanjo naša srca plamene, Glej, tnož je vrlili raznobojen venec: S Hrvatom, Čehom druži se Slovenec. Prišli so vneti god obhajat dvojen: Cesarja, delo svojih rok slavit, Svobodna duša klic je njihov bojen, Omika jim neprodrljiv je ščit, Prosvete luc po širni doraovini Prižgali so nam v duševni temini. Ta luč po domu vsem je zagorela, Vzdramila nas iz smrtnega je snu, Zato kipe Vam, bodejo kipela Nam srca, Vi, dobrotniki rodii, Saj dni ste lepše spet nam priborili, Očini ohranili ste nas mili. V korist dornovju in v ponos inu Vi ste, Saj vodite ga na duševni boj, Propovedniki Vi prosvete oiste Še kot doslej vodite narod svoj! Buditelj rodu svojemu - voditelj Zavedni bodi vsekdar mu učitelj! Duh v davno že odbegle ease plove: Slovenski rod je živel brez pravic, A iz duševne smrti v lepše dnove Pozivljal ga raogočni Vaš je klic. Cast Vam, da žijemo še med narodi, Ki klicali ste k dušni nas svobodi! Poslopje velikansko ste prosvete Zgradili na domaoih naših tleh. Omike in svobode vrle čete, Naj spremlja Višnji Vas na vseh poteh! Borivci ste za doma čast in slavo Boreči pod napredka se zastavo. Zato Ljubljana vsa se že pripravlja, Da prihod Vaš dostojno proslavi, Iz duše dna presrčno Vas pozdravlja Vse, kar v okrilje nje Yas prihiti. Poleg zastave plapola zastava V znak bratskega, iskrenega pozdrava. Kdo ne bi se veselil tega dneva, Ko praznik dvojen pridete slavit! Občutek sreče srca nam preveva, Radosti žar je črez obraz razlit. 0, kar Vas je slovanske rnile zemlje, Ljubljana vse v ljubezni Vas objemlje. V ljubezni Vas objemlje čisti, sveti, Kot mati more ljubljenca sarao. Srce drhti v nemirnem ji trepeti, Da sprejme že v naročje Vas tnehko. Iz duše globočin pa vzklik ji plava: Pozdravljeni v Ljubljani! Slava! Slava! T. DoksoT. Članek pa slove: Stan, ki hoče v sedanjih časih kaj veljati in doseei, mora biti organizovan in imeti politično rnoč. ,Učit. Tov."i. 1897, str. 172. Jutri se bo zaoelo shajati učiteljstvo slovensko s Kranjskega, Štajerskega, Koroškega in Primorskega v belo Ljubljano k X. skupščini »Zaveze slovenskih ueiteljskih društev", s katero bo slavilo SOletnico vladanja presvetlega cesarja Pranca Jožefa I. in s katero bo ob enem praznovalo desetletnico svojega obstanka. Slovenskemu učiteljstvu se bodo pridružili odposlanci oeškega in hrvaškega učiteljstva, ki z velikirn zanimanjem, s pravo kolegijalno pažnjo gleda in motri razvitek in napredek slovenskega učiteljstva. \n bela Ljubljana bo pozdravila v svoji sredi zastopnike in zastopnice 30 učiteljskih društev, ki štejejo skupaj 1979 členov, pozdravila bo niile češke in hrvaške goste. Tudi rni, ki dobro poznamo pomen in važnost narodnega ljudskega šolstva, ki cenimo vztrajno delovanje, inoč in vpliv slovenskega našega učiteljstva, mu kličemo ob prihodu v našo Ljubljano prav srone pozdrave. Ceškernu in hrvaškemu učiteljstvu pa, ki zavzema med svojitn narodoin velevažno in odlično inesto, kličemo sedaj, ko jih sprejemamo v svojo sredo: Dobro došli, bratje mod brati! Nobenega stanu začetek nima tako žalostne zgodovine, kakor jo ima začetek učiteljskega stanu. Povsem nezraožnim ljudein se je izročala v vzgojo naša mladina, ki je čutila bolj kruto silo šibe in pesti, nego l)lagodejno. poživljajočo moo knjige in peresa. Ne samo, da ni bilo učiteljstvo najstarejše šole samo vzgojeno, čutilo je tudi samo pezo težkega jarma sužnosti in hlapčevanja. In morebiti je v nmogih slučajih iztresel uborni šolski učenik jezo, ki ga je grizla in pekla v duši, na tilnik in hrbet nedolžnega vaškega paglavca. Novi šolski zakon je dahnil ohlapnim žilam zanemarjenega ljudskega šolstva zdravo in svežo kri, in kar črez noč je zavela druga, poživljajoča sapa po naših učilnicah. Šibo je zapredla pajčevina, stroga kazen je stopila v kot, a v ospredje se je popel versko-nravni moment, ki je danes vladar našim Ijudskim šolam. Naše uoiteljstvo je zadihalo prosteje, in v tem živem, prostem zraku ni delo križem rok, teraveč se je poprijelo resno in uspešno dela v šoli in izven šole, se je zaoelo zavedati svojega zvanja, je začelo uporabljati svojo raoč med slovenskim narodotn in zaoelo je vplivati na njega duševno vzgojo. Budilo je raed lijim veselje do knjige, Ijubezen do pesmi, spoštovanje do nravnega življenja, navdušenje do doraače besede — dvignilo je tako naš slovenski narod na visoko stopinjo izomike in inteligence, kar narn pričajo nebrojna narodna društva po vseh slovenskih kronovinah, kar nam najlepše izpričuje družba sv. Mohorja! Vse pa, kar je doseglo do danes slovensko učiteljstvo zase in za naše šolstvo - to moramo priznati — je doseglo samo ob sebi, In prav pravi ,,Uoit. Tovariš", ko piše: ,,In za vse, kar imamo danes in s čimer se moramo ponašati daneS, za vse to rnoramo zahvaliti sami sebe. Ves ugled, ki ga imarao med slovenskim svetom, Ves vpliv, ki ga imamo med svojim narodom, je delo naše, je sad več kot polstoletnega boja, ne boja, ki bi ga smeli priraerjati z otroško igro, teraveč rešnega, težkega boja za pravice, ki so uraevne same ob sebi, a so nam jih kratili samo zaradi temnih predsodkov in vzpričo one ža- lostne naše preteklosti, ob kateri bi mislil enostranski opazovavec, da takisto lahko trpimo v bodočih dneh, kakor smo v preteklih časih! Vse upoštevanje in spoštovanje smo si priborili slovenski učitelji sami . . ." In zato stoji danes slovensko učiteljstvo tako organizovano, kakor ni noben drugi stan, na polju narodne prosvete in deluje s čilimi, svežimi močmi k blaginji slovenskega ljudstva. To njegovo plemenito, plodonosno delovanje mu je dalo mnogo, mnogo pravih in odkritosrčnih prijateljev, ki mu od leta do leta izboljšujejo tudi njegovo materijalno stanje, ki se pa vendar še ne more staviti v soglasje z vrednostjo in važnostjo delovanja našega učiteljstva! Prepričani pa smo, da bo dobilo to delovanje s časorna popolnoma pravično plačilo, da se bo zlasti primorskemu učiteljstvu žalostno materijalno stanje kaj kmalu izboljšalo. Slovenski rodoljubi, ki imajo odločilno besedo v deželah, katerih učiteljstvo je zdmženo v ,,Zavezi slovenskih učiteljskih društev", bodo tako v bodoče kot so doslej kazali dejanski ljubezen do vrlega našega učiteljstva — saj si ne moremo misliti pravegarodoljuba, ki bi ne bil prijatelj slovenskega učiteljstva, ki bi ne bil zavzet za napredek in procvit slovenskega ljudskega šolst va! In ko bo v teh dneh slovensko uciteljstvo, osrečeno in vzradoščeno ob prihodu čeških in hrvaških gostov, počeščeno s presrčnimi pozdravili bele slovenske Ljubljane, zbrano v resnem zboru in v veseli družbi, naj prostre Bog vsemogočno roko svojo in naj bogato usiplje svoj blagotvorni blagoslov nad njih sklepe in ukrepe, da bode imel dobiček od njih naš slovenski narod! K sklepu pa kličemo vTrlim borivcem narodne prosvete ter severnim in južnim bratom: Boga vas sprimi v lepi stolici slovenske zernlje! Ljubljana 5e nadela ob tej priliki slavnostno krilo: z mnogih zasebnih hiš in z vseh mestnih poslopij so vihrale narodne, cesarske in mestne zastave, kar je imponovalo zlasti tujcem, bratom Cehom in Hrvatom. Slavnost se je zaoela dne 31. pr. m. s slavnostnim sprejemorn gostov, ki so se pripeljali ob V-6. uri z brzovlakom. Kolodvor je bil natlačeno poln učiteljstva in drugega odličnega občinstva. Ko so iztopili došli gosti, Cehi in Hrvati ter slovenske učiteljice in učitelji, jih je nagovoril predsednik ljubljanskega krajevnega odbora, g. Juraj R e ž e k , nekako tako-le: Slavna gospoda! Velecenjene gospice tovarišice in dragi gospodje tovariši! Mili nara gostje! Iz raznih krajev lepe in raile nam slovenske domovine ste prihiteli danes v središče slovensko, v belo našo Ljubljano. Prišli ste v posvete, kako bi nam bilo mogoče še bolj povzdigniti narodno naše šolstvo, v posvete, kako braniti šoli in učiteljstvu v zakonu zajamčene pravice in kako izboljšati svoje graotno stanje. Prišli pa ste tudi, da proslavimo oni veliki in redki dogodek v življenju premodrega vladarja, da proslavimo petdesetletnico vladanja Njegovega Veličanstva, presvetlega cesarja našega ter da pokažemo ob tej priliki, koliko je napredovalo slovensko učiteljstvo za vladanja tega predobrega in preskrbnega vladarja našega, da pokažerao, kaj premore dan- danes slovensko uciteljstvo samo iz sebe, iz lastnih svojih moči. Toda prišli niste sami. Ob vaših vrstah stoje dragi in mili nam gostje tovariši iz daljnje kraljevine češke in sosednje nam kraljevine hrvatske. Pozdravljeni, prav srčno pozdravijeni na slovenskih tleh, dragi bratje tovariši, vi, ki ste kot zastopniki žilavega, za pravice svoje neustrašeno se borečega naroda češkega, in vi, mili bratje, iz bližnje nam kraljevine hrvaške, ki ste kot zastopniki junaškega svojega naroda prihiteli danes v našo sredo! Prišli ste, da s svojo prisotnostjo povzdignete naše slavlje ter se z narni veselite tudi Vi tega veselega dogodka; prišli ste, da v raedsebojnetn in prijateljskem obeevanju spozna brat brata, pa da se skupno navdušujemo v ljubezni do narodnega šolstva svojega. Bela naša Ljubljana, to duševno središče vseh Slovencev, pa se veseli vašega prihoda, mile sestre in dragi bratje, ter je razradosčena ob vašem prihodu okitila svoje lice. A posebno iskreno pa se veselimo vašega prihoda mi, ki smo se združili v posebni krajevjii odbor, da bi vam pripravili vse, s čimer bi vam osladili in omilili bivanje vaše v svojem središču. S srčno željo, da bi užili te slavnostne dneve pri nas obilo najlepše zabave in veselja, da bi vaša posvetovanja in vaše delo imelo kolikor mogoče najboljši uspeh, s to iskreno željo v imenu krajevnega odbora ljubljanskega prav srčno pozdravljam premile nam goste s severa in z juga in vse vas, drage sestre in bratje, ki ste združeni v dični naši ^Zavezi slovenskih in istrsko-hrvaških uciteljskih društev". Vam vsern kličem iz dna svoje duše: Dobro došli v naši sredi! Na zdar! Glasni Zivio-klici so zaorili med navzočim občinstvorn. Potem je izrekel zahvalo za slovesni sprejem predsednik ,,Zaveze", g. nadučitelj L. Jelenc. V imenu Cehov se je zahvalil gospod Adolf Schustr, v imenu Hrvatov g. prof. Ivkanec. V elegantnih kočijah, ki jih je dalo na razpolaganje blagonaklonjeno ljubljansko meščanstvo, so se potem odpeljali gosti v »Narodni dom", kjer so se jim odkazala stanovanja. K častnemu večeru na vrtu »Narodnega doma* se je zbralo toliko občinstva-uči.eljstva in drugih odličnih dam in gospodov — da je bil zadnji prostorček zaseden. Ljubljanske gospice tovarišice so ljubeznivo in neutrudno stregle dragirn gostom z vinom in pivora. Ob godbi in petju se je razvila prav domača, neprisiljena zabava. Srčno srao se pozdravljali Cehi, Hrvatje in Slovenci, se bratili in bili dobre volje. Na častnera večeru je deklamoval g. učitelj Andrej Rape Ganglovo pesem »Pozdravljeni bodite!" V imenu Hrvatov je govoril g. ravnatelj K. Matica, v imenu Slovencev g. E. Gangl. Razšli srao se pozno v noč. l