Pedagogičnc pisma. To se mi dandanašnji napčno zdi, da Ijudje vse preveč nove čase hvalijo, od starih časov pa tako govore, kakor da bi bili Ijudje pred nami — Bog ve — kakšni bebci. V naj novejših časih se je res marsikaj pri šolah zboljšalo, kar zadene pedagogiko in didaktiko, ali to so že ljudje pred nami tudi znali; nasš čas tega ni znajdel, ainpak prišlo je le bolj v splošno rabo. Xapčno utegne tudi to biti, da se preveč tu ali una metoda priporoča, ker je vendar pri podučevanji poglavitna reč učiteljeva oseba. Slab učitelj tudi z dobro metodo ne bode 22* veliko opravil; preveč se bo na nietndo zanašal, in če mu reč ne pojde po volji, bo pa metoda kriva, namesto da bi vzroka iskal sam v sebi. Povedati ti moreni, Ijubi nioj Barovič, da se je tudi meni skorej taka godila. Z veseljem pozdravim našo ,,Slovensko-nemško praktično gramatikoft, ko je pervikrat beli dan zagledala, in precej jo spravim v šolo. Od veselja mi je serce poskakovalo; niislil sem namreč: znebil sem se velikega križa, stare nemške slovnice; sedaj bodo pa olroci igraje se nemškega učili. Ali ni šlo tako, kakor sem si raislil; tudi po tej poti je bilo treba mehčati terde butice, preden se jih je kaj prijelo. In ravno tako je bilo pri branji s glaskovanjam; ni šlo tako urno, kakor sem si domišljeval. Da pa me bodeš prav razumel, ti moram to, ljubi moj Barovič, še bolj na drobno razložiti. Jaz nikakor ne zamefujeni nove metode; vsak spoznri, da je boljša od poprejšnje; le toliko hočem reči, da metoda ni edino zveličavna, in učenika nikakor ne oslobodi truda; kdor hoče z metodo kaj koristnega doseči, jo mora dobro poznati. Zalo se pa tudi ne čudimo, če nekteri učitelj po svoji stari mctodi več opravi, in se pritožuje, da nova metoda nič ne velja. Svojega starega kopita je dobro vajen, žuli ga, žuli več let, ali nove metode se noče tako prijeti, da bi jo umel popolnoma; zato je pa potem naetoda kriva, da njegovi učenci nialo napredujejo. To ti pa morani povedati, dragi moj , da tudi ne postancš takšen, kakoršni so nekteri mladi učitelji, ko pcrvikrat na svojo službo pridejo, in se tako vedejo, kakor bi bil svct le njih čakal, kedaj ga bodo s svojo učenostjo razsvetlovali. Če tedaj v svojem kraji kaj novega začneš, stori tako, da ljudje ne bodo veliko od tega zapazili, in reč se ti bode bolj odsedala, kakor ta čas, ko bi se hotel vesti, da vse staro zaničuješ in zametuješ, in lc novo hvališ. K temu je pa nekaj tacega treba, kar Ijudem prav gostokrat primanjkuje, namreč spoznanja sainega sebe. Z Bogom! Tvoj prijatei Govorič.