Da bomo nasprotnike poznali. Kancelparagraf. Protiverski krogi v Sloveniji z velikim pompom naznanjajo veselo novico, da se je v novi kazenski zakonik sprejel kancelparagraf. V svojem najčistejšem nacionalizmu za to spako niso znali najti niti slovenskega izraza, pa so si izposodili nemškega. Kolikor vemo, bo zdaj Orjuna nastopila in zahtevala odpravo kancelparagrafa, ker je to nemško ime, nemškutariti pa naši čistokrvni narodjaki vendar ne bodo smeli. Pa naši liberalci se izredno motijo, ko mislijo, da bodo duhovniki zavoljo kancelparagrafa vsako nedeljo ljudem menda »Domovino« citali namesto evangelija in da bodo zdaj lahko pisali, kar bodo hoteli, da jim nihče ne bo upal več kaj očitati. Njihovega veselja bo prav kmalu konec. Kajti s tem, ko bo vpeljan kancelparagraf, se bo zgodilo nekaj drugega. Liberalci bodo vendar enkrat začeli h pridigam hoditi, gotovo bodo tudi izmed vseh najbolj pazljivo poslušali, kar nikakor ni brez pomena. Kjer je le mogoče, naj se tem, ki bodo zavoljo kancelparagrafa v cerkev prišli, priredijo posebni sedeži, da bodo vse dobro in razločno čuli. Torej kancelparagraf ima eno prav dobro lastnost, da bo naše liberalce vsaj h pridigam spravil. »Domovina« — pa zgledno življenje. Volk v ovčji obleki — to je »Domovina«, ki piše: »Mi dobri verniki . . .« in popisuje veselost, ki je zavladala med temi »dobrimi verniki«, ker se je vpeljal kancelparagraf. Pa ne le to! V dopisih se hvalisa, da ona služi tem »dobrim vernikom« za zgledno življenje. Pa menda ne misli na ono povest o Kočemajki, kjer je uničevala dolžno resnost in spoštovanje do sv. zakramentov, posebno do sv. spovedi, ali pa v drugih svojih povestih, kjer je nečistovanje naslikaoio kot — šala. Pa menda v svoji globoki veri zasmehljivo piše o romarjih, pa o vseh tistih, ki za Cerkev kaj darujejo, da povečajo njeno lepoto. Zgled že daje, zgled, samo dober ni, če se sama še stokrat pohvali,. da je med »dobrimi verniki«. — »Iz mariborske oblastne skupščine« se je konečno oglasil demokratski poslanec Finžgar, po mjlosti peščice glasov izvoljen, pa ne v skupšcini, ampak še le 14 dni pozneje je prišel do sape in svoje mnenje povedal v listih. Pa bi bilo bolje, 5e bi še zdaj molčal. Kajti vedoma pisati drugače, kot je resniea, tudi demokratski poslanec ne sme, pa naj bodo to sam Finžgar. Trdi namreč, da demokrat Petovar ni zahteval, naj se z vso strogostjo postopa zoper tiste, ki do leta 1930 ne bodo odstranili šmarnice, pač pa, da je Janžekovič za to glasoval. Ta  - jje pa že preveč zvita. Janžekovič je ravno Petovarjev predlog pobijal in je pozneje neki dobri znanec Petovarjev zunaj mu odkrito povedal: »Zdaj si ga pa polomil! Kaiko rooreš vendar kaj takega zahtevati!« Ali naj zoper demokrata Finžgarja pokličemo drugega demokrata za prico? Janžekovič pa je trdil, da bodo kmetje itak sami opužcali šmarnico, ker je prodati ne morejo kot so mislili, nikakor pa ni potrebno, da se jih s kaznimi prisili, ali pa se jim celo nasilno izkoplje trte iz zemlje, kot bi to demokrati radi napravili. S tem, da so to vprašanje ponovno sprožili, so si pač slabo uslugo napravili. Je prav, če sami poIkažejo, da so res zoper kmeta — razven, kadar so volitve. Radič — dober katoličan. V Ptuju se je Radic pobahal, da so on in njegovi z njim — dobri katolioani. Takoj na to pa je rekel, da ni ne on, ne njegovi — papisti. To se pravi: Ne priznavamo Cerkve, ne papeža kot svojega vrhovnega oceta. Pravi katolican pa ve, da je papež viden Kristusov namestnik na tzemlji, zato ga kot takega priznava in spoštuje. Radič pa naj se gre najpreje katekizem ueit, potem šele naj se baha, da je dober katoličan. V tem slučaju še posebno velja: »Lastna hvala se pod mizo vala.« »Za inteligenco je bil kmet vedno bedak, osel, preiriganec« To so Radieeve besede. Ker šteje osebe, Prepeluha morebiti še Puclja med inteligenco radičevščine, potem ostali člani radičevske stranke vedo, za kaj jih Radic smatra. In to je človek, ki naj velja za voditelja kmetov! »Neubogljivi Korošec —« *o je vedno ponavljal Radič v Ptuju, češ, da je on dr. Korošcu rekel eno stvar dvakrat, drugo trikrat, tretjo štirifcrat itd., pa vse zastonj. Mi se ne čudimo temu, 5e ga dr. Korošec ni poslušal. Kajti Radič je vsakokrat djrugače govoril o isti stvari, pa je mislil, da ga bo dr. Korošec res tako zvesto poslušal kot njegovi Hrvati, ki ga poslušajo, a ne slišijo, da jim zmešano govori. »Prekmurje ni — slovensko.« Radiča peče, ker mu Prekmurci ne slede vec tako kot je upal, da bo kar celo Prekmurje v svojo bisago pobasal. Zagovarjal se je, da ni trdil, da je Prekmurje — hrvaško, pac pa hoče, da ljudstvo odloči, če hoče pod Hrvaško. Mi vemo, da je Radic že pri zadnjih volitvah napravil ta poizkus iin zato. je kandidiral le hrvaške poslance za oblastno skupščino, slovenski radičevci pa so tam postavili svojo posebno kandidatno listo. Že tedaj je hotel, da bi se izpeljal plebiscit, ki ga je po svojih zaupnikih hotel sprožiti. Pa se je opekel. Prekmurci pa si bodo že zapomnili njegovo namero!