Štev 30.	Cena edne številke dinar	Poštnina v gotovčini plačana.	27. julia 1924. Leto XI.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
Cena Novin na celo leto je: doma 20., v Ameriko 80 Din. Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 Din., v Ameriko 50 Din. Novine prihajajo vsaki tjeden, M List vsaki mesec Naročniki M. Lista dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin pa za polovično ceno, letos za 5 Din. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravništvo Novin v Črensovce, Prekm.
„Vredništvo i opravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar za večkrat popüst. Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din., više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči ¼, ½ ali celo stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača opravništvo „NOVIN“.
Gospodarsko se podignimo.
Kak je želodec središče za telovno ozdravljenje potrebnoga delovanja, ravnotak je središče vsega našega državljanskoga obstoja naš gospodarski položaj. Če je še tak oslabljen teloven organizem, se okrepi, dokeč je želodec v redi. Pride pa gotovo smrt, kakšteč so zdrave kosti ali zdravo srce, če želodec ne Prenese več nikakše hrane. — Ravnotak premagamo mi vse politične krivice, če je naš gospodarski položaj ugoden, ne pomaga nam pa nikaj ne republika, ne najbolši zakoni, če se gospodarsko zcecavamo i smo oslabljeni. Prva naloga zato, da pridemo do veljava v državi je, da se gospodarsko okrepimo, da smo gospodarsko neodvisni od kapitalizma, od bank. Te neodvisnosti pa postanemo deležni po zadrugah i posojilnica}!. Zakaj? Po zadrugah i posojilnicah 1) podpiramo svoj Siromaški stan i 2) ne podpiramo velekapitalizma. — Ja za veliko trgovino so potrebne banke, naše male kase ne majo teliko penez, . ka bi ednomi mogle stojezere posodim. A mi prosti kmetje, delavci, obrtniki i trgovci teh ne potrebüjemo, nam so zadosta naše posojilnice. Če se ves kmečki, delavski, obrtniški i trgov-ski penez naših občin spravi v posojilnice, bodo te mele priliko, da 1) na fal intereš posodijo malomi človeki 2) da njemi i trgovci pa obrtniki fal naročijo blago i fal odavajo. Tü je kljüč zboljšanja našega gospodarskoga slaboga stanja. Glejmo edno priliko.. Ti odneseš peneze vu vekšo kaso, gde dobiš 14% — v Posojilnici bi dobo samo 9%—9 Va. Misliš, ka si 5% več zaslüžo, pa je ne tak. Trgovec, fabrikant i drügi, ar posojilnice nemajo zadosta penez — ti kmet je ne davaš notri — morejo vzeti peneze z velikih kas po 25% do 40%. Blago bo zato zavolo toga intereša 25% do 40% dragše. Ti zato, ki pri verti vaš 5% v velikoj kasi, ravno po njej gorplačaš pri vsakom blagi, štero küpiš, od 10% do 25% Če bi tvoj penez bio v Posojilnici, bi ga trgovec dobo za 11% na posodo i bi vsako blago dobo odračunavši še tvoj menjši intereš 1372%—27Va0/« falej — Mali ljüdje, kljüč vaše politične neodvisnosti leži v vašoj gospodarsko] neodvisnosti. Zato mali ljüdje vlagajte svoje peneze samo v kmečke posojilnice.
Odgovori na ugovore.
Ugovor: Zdaj nega penez za Martinišče.
Odgovor: To je istina, ka je menje penez kak prle. Bila je küga, senja je ne bilo, za odati malo, küpiti pa dosta, vse je drago, dača velka... Poleg vsega toga siromaštva se je pa H dosta penez Vrglo za nepotrebno pijačo, za nepotreben gvant, najbole pri ženskah. Kelko več se je zapravilo na gostüvanji kak je trbelo. Či bi se tej penezi dali za Martinišče, bi meli zadosta. Tak poprek se vidi, hvala Bogi, ka je vsaki rad dao kelko je mogeo. To nam da velko vüpanje, ka nas naše dobro lüdstvo ne zapüsti. Smo gvišni, ka gda se malo razmere zbošajo, bo nabiranje dosta bogatejše. Te tisti, ki zdaj nemrejo dati, dajo za nazaj pa za naprej.
Ugovor. Prosijo za cerkev, orgole, križno pot, za šolo, za Martinišče, za misijone itd. Morem edno kravo odati, či za vse ščem kaj namali dati. Pa duhan mi tüdi trbe.
Odgovor: Je istina, ka se na vse kraje pobira. Je pa tüdi istina, ka je vse to potrebno. Tak je tüdi istina, ka je vsakši dužen najprle dati za potrebščine svoje farne cerkvi. Nego Poglejte samo Lipovce i Polane. V Lipovcih so si lani spovali kapelico, štera je koštala nad milijon, pa so itak preci dali na Martinišče. V Polani so si postavili velko farno cerkev, za štero so dali poudrügi milijon. Zdaj si povajo farof i spovali tüdi šolo. Zavolo toga njüvoga dela se tam letos ne bo pobiralo za Martinišče. Či bi se pa pobiralo, bi jakó dosta dali. Človik je tak. Či ga níšče ne prosi, nikomi ne da, či ga prosi eden, da samo ednomi, či ga prosi deset, da desetin), pa zato nema nikaj menje, kak či nikomi ne bi dao. To pa zato, ar Bog že na tom sveti plačüje dobro delo, kak je pravo: Dajte, pa se vam bo dalo. Znate, ka dnesdén lüdem najbole fali ? Falijo njim tri fundamentalne jakosti in te so: vera, vüpanje, lübezen.
Što ma pravo, živo vero v Boga, tisti žive kak Bog pravi. Bog pa pravi: Vera brezi dejanj je mrtva. S tem, da ti pomagaš pri dobrom deli, kažeš, ka je tvoja vera ne brezi dejanj.
Sto ma trdno vüpanje v Boga, ne trepeče kak šiba na vodi, gda ga drügi prosijo, naj da kelkopremore za to ali za to dobro delo. On da rad, ar zna, ka si s tem spravla vküp dosta bogástva za nebesa.
Što ma gorečo lübezen do Boga, tisti lübi tüdi svojega bližnjega. Ne lübi ga pa samo z jezikom ali srcom, nego s tem, ka njemi v živlenji pomaga.
Jako bomo hvaležni tistomi človeki, šteri bi nam znao povedati, ka bole fali med lüdmi. Penezi ali pa te jakosti....
Ugovor. Rad bi dao, samo da par Dinarov je ne vredno, dosta pa nemam.
Odgovor: Nabiralne pole so tak napravlene, ka je za velke i male dare. Najmenši dar je 1 Dinar vsaki mesec. Povejte či je na sveti kakši kodiš, šteri si ne bi mogeo vsaki mesec 1 Dinar odtrgati? Či bi se pobiralo pred vojskov, bi se vsaki mesec prosilo 1 korono. Kelko bilic ste mogli dati za 1 korono? Navadno 25 ali šče več. Kelko Dinarov dobite zdaj za 25 bilic? Najmenje 25 Dinarov. Či bi vsakša hiža dala za Martinišče na mesec 25 Dinarov, bi v leti nabrali potrebno šumo. Tak je, vidile. Zato pa preveč ne giedajte na to, ka smo zadovolni tüdi z ednim Dinarom na mesec. To je najmenša določena šuma. Vsaki pa lejko da tüdi več. Či zdaj ne, ar nema, pa gda de meo. Ravnotak, či eden mesec nemaš, daš lejko za nazaj, gda boš meo. Poleg teh rednih darovnikov po 1 Din. na mesec, so tüdi takzvani „Utemelite!i“. To ime majo zato, ka s svojim vekšim darom skoro nikak postavijo temelje ali fundament za Martinišče. Kelko se prosi od takšega ? Samo 100 Din. na mesec 1 Je to dosta? Za siromaka je dosta i preveč, za bogatca pa ne. Dozdaj ešče nemamo takših utemelitov. Pa bodo? Ne vemo. To pa vemo, ka so takši, šteri bi lejko bili. Imena utemelitelov se bodo v Martinišči v posebno knigo pisala.
Poleg teh so pa na nabiralne) poli Prostori za takzvane ..Podporno darovnike". Od teh se prosi samo 10 Din. na mesec Povejte, Či nega v vašoj občini po deset ali dvajset takših kmetov, šteri bi te Dinare pblejci zmogli? So, Sol Nego takših darovnikov ešče tüdi nemamo v domačem kraji. Amerikanci so.
Ugovor; Kakši hasek bom meo od toga, či dam za Martinišče ?
Odgovor: Dosta več haska boš meo ti od svojega dara kak drügi. Vidiš, že zdaj si talnik edne svete meše vsako prvo soboto v meseci. To de trpelo 10 let. Dijaki v Martinišči bodo vsaki den molili za tebe, za vse tvoje pri hiži, dokeč te živi i tüdi gda te že mrtvi. Tüdi te,
gda že vsi pozabijo na vas, do dijak! molili za večni pokoj Vašim düšam. Imena vseh darovnikov se bodo v edno knigo Zapisala, Beg vas pa zapiše v zlato knigo i vam da Steierm intereš od vašega dara. Što si nebi želo kak nájveč zaslüženja za drügi svet? Vidite, to je lepa prilika. Ednok bomo itak mogli vse zapüstiti. Kak lejko do se ločili od toga sveta tisti, šterim de düšna vest pravila, ka jih zavolo darovitnosti v tom živlenji čaka bogato plačilo v večnom 1 (Dale.)
NEDELA.
Po Risalah VII. Evang. sv. Mataja VII. 15—21. Jezuš nas opomína, naj se varjemo krivi prorokov, ki prihajajo k nam v ovčenom obleči, oznotraj so pa zgrabljivi vučje. Zmislite si na volitve. Keliko pijancov, razvüzdancov, Jezušovih sovražnikov je hodilo okoli v ovčenoj obleki! — Vervali ste Vnogi, ar so sladko gučali i ešče slajše obečavali. Oznotraj bi je vidili! Puni so gnilobe i sovraštva do vas. Prava ljübezen do bližnjega se ne kaže i ne more kazati nači kak je: pove istino iz ljübezni i obeča tisto samo, ka more doprinesti.
Ljübézen do bližnjega.*)
Ja Osebna čast i dobro ime sta neigogibni pögoj za uspešno delovanje v človeškoj drüžbi i po takšem predpogoj časne i večne sreče. Za .sebe potrebüjemo živlenje, pravi sv. Augustin, za drüge pa dobro ime. — Zato gvišno nihče sam za sebe ne želi, da bi što raznašao njegove skrivne grehe, falinge i slabosti i ešče menje, da bi tiste povekšane trošo med svet, ali da bi širio od njega celo neistinske, Izmišlene stvari. Ka pa neščemo, da bi drügi nam včinoli,toga tüdi mi ne smemo včiniti drugomi! Či kradnemo čast svojim prijatelom, je grda nezahvalnost i sramotno Izdajstvo; či jo kradnemo svojim sovražnikom i protivnikom, je nedüpüščeno maščü-vanje; i či jo kradnemo ljüdem^ šteri so nam ne * prijateli i ne neprijateli, je to krutost razbojnika, šteri napada i mori neznanoga popotnika na cesti . . . V vsakšem slučaji je velka nezahvalnost do brata 1
I naj mi tű ne pride níšče z ugovozom, rekoč: Što se je pregreho, toga smem za grešnika razglasiti; istina se lehko pove. Tü je to neistinsko! Vsakši človek ma pravico do dobroga iména pri vsej ljüdej, pri šterih ga je šče ne sam zapravo. Zato jemi ti ne smeš vzeti dobroga iména niti pri ednom človeki, šče menje pa pred javnostjov. Pred javnostjov človeki po praviš} vzeme njegovo čast samo njegova javna nikak pa ne njegova skrita pregreha, štera šče mogoče nikomi ne škodi. Pa Či bi človek zavolo skrite pregrehe zgübo pravico do dobroga iména pri posameznih ljüdej i pri javnost! — iz toga šče ne sledi, da maš ti ali ti pravico, jemati jo. Ve razbojnika, pobijalca, ki je s svojimi hüdodelstvi zgübo pravico do živlenja tüdi nema pravice usmrtili štošteč, nego samo postávna oblast 1 —
I tüdi ogrizavalec, naj ne pride z Izgovo-vorom, rekši: Drügi pravijo, da je bližnji takši i takši. Ali je dokazana istina, ali je ne dokazana? Či je dokazana istina i je pregreha šče ne znana, si dužen mučati, da ne boš z drügimi vred ogovorljivec; če je istina ne dokazana, si dužen mučati šče bole, da ne boš ž njimi vred ogrizavalec I Največkrat je ,,tisti pravijo" samo plašč za najbole cdörne laži. Tüdi kaže ,,drügi pravijo* dostakrat ogrizava^ v tem bole grdo] svetlosti, ar se vidi, da bi odgovornost za svoje ogrizavanje, rad zvrno na drügo.
*) Predga dr. M. Opeke stolnoga kanonika v Ljubljani, Izdala tiskarna Ničman v Ljubljani.
2
NOVINE
27. julia 1924.
Proslava petletnice oslobodjenja Prekmurja.
(Piše Miloslav.)
Či se nazaj zglednemo na čase pred vojnov i po vojni, najdemo gotovo velki razloček med našim življenjom té 1 zdaj. Mi pravimo, da smo zdaj oslobodjeni, rešeni, da smo prosti itd. Drügi pravijo da jé to ne istina, cilo takši se najdejo, šteri zagovarjajo naš Prejšnji stan, se čemerijo, da smo Slobodni državljani slobodne domovine. Primerjajte samo pisanje .Szabadsága" i »Mörske Krajine". Ugotüvljamő samo istino, samo dejstva.
Istina je, da smo Slovenci živeli na zdajšnjem Madjarskom tak, ka je cela krajína med Rabov, Donavov 1 Mürov bila naša domovina pod Slovenskim kralom Samom i Slovenskim knezom Koceljom, že te, gda so Madjari šče v Aziji bili. Tej Slovenci, naši predniki so se zvali panonski Slovenci. Le vnogo sledkar so prišli Madjari, so zasedli tüdi to pokrajino i od tistoga časa smo živeli panonski Slovenci do 13. avgusta 1. 1919. pod madjarskov nadoblastjov.
Gotovo je, da tüdi Madjari neso vživali do 1. 1868. popune slobode, nego so bili več ali menje odvisni od Türkov, Nemcov i včasi drügih narodov. Mi smo bili zato oprvim pod madjarskov i ob drügim šče pod ednov oblastjov. Tak je bilo skoz jezero let zadosta časa i prilik, da se je naš slovenski rod trebe, pomali izmi-rao i se njegova zemljá krčila bole i bole, dokeč je ne ostalo samo tisto malo zemlje v rokah bivših vogrskih Slovencov, na šterom prebivlejo oni ešče zdaj. Do 1. 1868. se je zato níšče ne brigao dosta za to našo zemljo, za naš jezik; naš narod je živo mirno svoje življenje i se ne dosta brigao za dogodke sveta.
Istina pa je, da so se 1. 1868. Madjari od-pomogli, dobili popuno slobodo, te so stopili v edno vrsto z drügimi narodi, se začnoli brigati ne samo za sebe, nego tüdi za drüge narode, šteri se živeli pod njüvov oblastjov, šterih pa je bilo dvakrat telko kak njih. Itak so oni bili gospodar]! i to so dali čütiti z drügimi narodi, posebno s Slovani, vej njüv pregovor pravi. Tót nem ember, to je. Slovan je ne Človik; i drügi pregovor: Félre Tót, ka Madjar ide, to je. Strani Slovan, ar Madjar gre. Z ednov rečjov,- oni so dali čütiti vsešerom i vsikdar, da so oni gospodarje, gospodje, drügi pa njim podvrženi Slugi, hlapci.
Gotovo je, da so Madjari napravili tüdi dosta dobroga za drüge narode, tak tüdi za nas Slovence. Ka je istina, to moramo pripoznati, pri nas ma vsakša, bi pravili najmenša ves svojo šolo. Tüdi se redko najde med mlajšimi lüdmi Človik, šteri ne bi znao šteti i pisati i tüdi dva ali celo tri jezike gučati. To je vse zasluga madjarskih trüdov. Ali mi Slovenci smo ta trüd drago plačali i bi ga plačali s svojim življenjom, čí se ne bi po svetovnoj vojni inači zgodilo. Kak i zakaj, bomo včasi vidili.
Istina je, da so se Madjari ne trüdili zab-stonj, da so ne trošili zaman svojih penez za naš kraj, nego meli so svoj namen, svoj cio i te je bio: napraviti iz Slovencov dobre državlane i jih pomadjariti. Iz svojega stališča so oni
meli istino, ne pa je bilo to pravično za nas, ne pravično pred Bogom i ne pred lüdmi. Pa itak so oni šli za tem cilom, delali so i se trüdili, vsakšo najmenšo priliko so ponücali tak v Soli kak v cerkvi, tak v uradih kak na železnicah, z ednov rečjov, vsešerom i vsikdar so napravili vse, ka sö mogli, da bi dosegnoli svoj namen. I posrečilo se jim je tak jako, da se je cilo dete v sedmom-osmom leti, najmenši šolarček na pitanje, ka si ti. vdaro po prsih i pravo. Jaz sem Madjar! Na to so delali vsi vučitelje, dühovnik!, notariušje, z ednov rečjov vsi uradniki; na to je glédala vsa uprava, vse Oblasti, javne i privatne, na priliko v grofovskih marofih v slovenskih vesnicah so bili skoro sami madjarski delavci, uradniki pa vsi i sö večinoma ostali šče dnesdén, — Vse to se je pa vršilo pomali, a zagotovo. Tak so se šče dugo po leti Í868. včili v slovenskih šolah slovenski, ar so meli tüdi zadosta vučitelov za to; ali nazadnje so tak deleč prišli, da so se v čistih slovenskih šolah včili samo madjarski, cilo takše vučitele so nam devali, šteri ali niti neso znali slovenski ali či so znali, so ne smeli niti zvün šole gučati slovenski, pa tüdi neso šteli. Sram jih je bilo maternoga jezika i so vsakšega zaničüvan, šteri si je vüpao slovenski gučati. Pošilali so med nas istina najbolše moči, ar so tej meli tüdi nájveč uspeha. Pošilali so pa med naše mirne lüdi tüdi vse, ka njim je dobro prišlo za njüv namen, tak posebno židove s svojov »palinkov" i bi poslali samoga vraga, samo da slüži za njüv cio. Zato pa mrgoli pri nas židovov kak hroš-čov na protlotje i tej gučijo vsi nájveč samo madjarski.
Gotovo je, da se narod loči eden od drügoga po jeziki, po šegah, po noši i sploh po svojem posebnom življenji. Pokazali smo že, dá Madjari slovenskoga jezika neso spoštüvali, ar so deca komaj znala malo pisati i šteti i že so morali po dvestokrat napisati za domačo nalogo kak kaštigo: »Ne sme se slovenski gučati 1“ ali „V šoli se mora madjarski govoriti 1‘ V niednom uradi se je ne gučalo slovenski i či si se gde oglaso s svojov poštenov materinskov slovenskov rečjov, sö te zaničüvan. Ali mogoče to ne istina?
1 kak so se pomali lüdje navčili madjarski, tak so pomali začnoli pozabljati slovenski, se sramüvali svojega maternoga jezika, sö opüščali svoje jezeroletne Slovenske navade, šege, gvant i priprosto slovensko življenje. Ali je mogoče pred dobrimi 30 leti zvün uradnikov znao što- madjarski od Gjertjanoša, Radmoženec, Dobrovnika i Szentgotharda (Monoštra) tüsem do Müre? Jako-jako malo je bilo takših. Ali se je mogoče šče Što s sramüvao slovenskoga jezika? Mislim, da ga ne bilo. I zdaj? I ka bi bilo za 30 let? — Ali je mogoče vse to ne istina? Ka si vüpajo na to pisati lüdje v »Szabadság, i »Morski Krajini," ki si vüpajo takše laži pisati i za norca meti svet?	(Dele.)
Na Martinišče so nabrali: G. Ignac Bašša na novoj meši v Dokležovji 271.25, Görek Janoš v Martjancih 100, Koller Janoš v Nemčevcih 28, Gumilar Matija i Ciglar Ivan iz M. Petrovec nabrala na gostüvanji pri Ivanek Alojziji na Tišini 100.25 Din. To je te vöostalo v Novinah.
Glasi.
Slovenska Krajina.
Njegovoj ekselenci papovom nunciji, eršeki H. Pelegrinettiji so narodni poslanec Klekl izročili spomenico katoličanskih far, v šteroj prosijo te Svetoga očo, da zagovarja pravice njihovih verskih šol pri sklepanji konkordata, to je pri pogodbi med sv. Stolicov i našov državov. Njeg. ekselenca g. nuncij se je dugo razgovarjao z národnim poslancom i njemi omeno, da je obveščen od našega prezvišenoga knezoškofa, kak globoko verno je naše ljüdstvo, i kak lepo ga je sprejelo pri férmanji. G. nuncij so tüdi pitali narodnoga poslanca, če že stoji »Martinišče*.
1 gda so te povedali, ka malo hižico namenimo v kratkom že gorpostaviti, so jako veseli postali i z ednim obljübili, da pri dánoj priliki obiščejo tüdi naše Prekmurje.
Da se začne delo büranja pri Müri, so narodni poslanec Klekl napravili silo v Beogradi pri direkciji vode. Urgerali so to delo tüdi v Maribori. Hitra pomoč je obečana.
Nabori (štelinge) se ne bodo vršile na na Velko mešo i 17. augusta v nedeljo. Narodni poslanec Klekl so prosili to od g. ministra za vojsko. —
Dokležovje. Tüdi nas je obiskao Gospod. Izbrao si je med nami moža, ki naj bo njegov služabnik, glasiteo njegovoga evangelija. Zgodovinski den je za r.as 13. julij. Den veselja, gda je prvi novomešnik slüžo novo sveto mešo v našoj starodavnoj cerkvi. Ivan Jerič je stao pred oltarom Gospodova i oprvim držao v rokah krűh življenja. Sveta meša se je vršila jako slovesno. Med njov je popevao v spremstvi bande pevski zbor g. Špragera, beltinskoga nadučitela. Po božoj slOžbi se je začnola na domi slavlenca prisrčna gostija, štero je počastilo s svojov navzočnostjov prek 20 dühovnikov i klerikov. Drügi den je slüžo novomešnik sveto mešo v Veržeji v farnoj cerkvi. Po svetoj meši so se podali vsi gostje v zavod čč. gospodov salezijancov, gde je vse čakala mala jüžina, pb jüžini gledališka predstava. Igrale so deklice iz Marijine drüžbe. Po igri smo se podali domo. Toda jaj 1 Sunce se je skrilo, zbrali so se oblaki i nas je močo dež, da smo bili do kože mokri. Komaj pa smo prišli domo, smo pozabili na dež i mokroto i smo postali pa veseli. Da se ne bi prehladi, so nam pridne küharce poslale na sto vročo župo, štera nas je tak pogrela, da smo bili tüdi. od znotra mokri. Med veselimi Salami 1 petjom je čas hitro potekeö, prišlo je polnoči i vsi smo se mirno razišli i si mislili. Lepo je büo, tak lepo, da lepše skoro biti ne bi moglo. Novomešniki, šteri je po tak Čüdno]* poti prišeo do svojega Cila, Želemo, da ga ljübi Bog blagoslovi, njemi pomaga i vodi po poti, štero si je zbrao.
Bratonci. Praznik veselja smo obhajali. Vse je bilo odeto v cvetje, Opleteno z venci i slavoloki so oznanja!!, da se godi nekaj nenavadnoga, slovesnoga. Akord! muzike so glasili v svet, da vsa srca napolnüje veselje. Novomešnika smo Sprevajali k oltari Gospodovomi, jutranje sunce je z radovednostjov gledalo od lendavski!! bregov na prizor (živo podobo), šteri se je kazao pri Hermanovoj hiši. Pot puna op-
Fabijola
ali
Cerkev v katakombah.
II. Boj.
Tak ga nagovori. »Zadnjič sem ti dala dva tanača, šteriva sta vredniva zlata i srebra, pa ednoga si ne spuno, drügoga si pa ravno naopak napravo.
„Kak to?"
.Jeli ti ne sem povedala, da ne smeš dražiti krščenikov, nego samo loviti i je varno držati v svojij zanka}.— Fulvij je delao tak i se je tüdi opomogeo; ti si je pa samo dražo i ka si pomogeo?"
»Zaistino nikaj drügoga kak svojo, sramoto i bitje/*
»Vidiš zdaj, da je bio moj prvi svet (tanač) dober; ravnaj se bar po drügom!"
.Po Šterom?"
»Kda se boš öbcgato s krščanskov vrednostjov, te pridi i ponüdi Fabioli. Do zdaj je toti vse voglednike zavrnola, vendar sem pri vsej zapazila, da so bili sami takši, ki bi se radi opomogli z njenim premoženjom — ve znan itak znaš; .Bog ničesa se ne more kaj dosegnoti."
,,Ve že razmim; — pa kak priti do bogástva?"
„Le poslüšaj, Korvin, ar dnes se zadnjič pogovarjava. Glej, jaz te mam rada, ar si preci Srčen, lüšen, trdi i neboječi, — zato ti povem" stopila je bliže, njemi šepetala. „Od Evrota, ki mi vse pbve, ka ščem, sem zvedila, da je Fulvij
ništernim prav bogatim krščenikom nastavo svoje zanke, posebno ednoga že ma v svojij rokaj; Ie stopi se, i povedala ti bom, kak njemi vloviš njegov plen; potrebno bo moritve; pa to prepusti njemi, ár to je ne brez nevarnosti. Ti te med njega i med rop stopi i njemi ga strgaj l Ve bi ti on tüdi vsaki čas tak včino."
Ešče njemi je nikaj šepetala — nato pa je Korvin zakričao.
»Izvrstno* l To so modre reči z tvojih vüst.”
Kakša sprememba! Kda sta zadnjič nikaj vredniva stala na ravno tom mesti i skopala z drügim pogodbo, bila sta nad njima v okni dva krepkiva mladenca i kak 2 angela varčivača, sta čüla vse, da bi podrla i vničila vse, ka sta teva falota začenjala. Ne vrtrašenik mladencov ne več — eden spi v hladnom gorbi, drügi mirno čaka na smrt.
,,Gori pri tistom okni sta se zdaj pa pri kazala drügiva dva človeka. Med njima je Korvin včasih lejko spoznaó ednoga. „To je Fulvij, je djao.
„1 drügi je njegőv hüdobni düh," pridene dekla. Stisnola sta se v senco i glédala v okno.
Ravno zdaj je stopo Fulvij k okni; v roki je držao sablo i jo je skrbno ogledavao i vrteo — nato je mastno preklinjao i ga telebno na zemlo.
.Bronz je."
Zdaj stopi na svetlo Evrota z lepi pojasom v roki, ogledüje ga i nato dene.
»Samo pönerejena lada. Vse njegove reči
so ne vredne tristo koron. Fulvij slabo si zadeo."
„Evrota ti mi vsikdar v Oči mečeš ! I vendar me košta te dobiček življenje ednbga najboljša casarski} oficerov.
Kda so robi drügo jütro vzdigno!! Šebeš-čanovo telo i so ga nesli v kraj, stopi nekša Čarna oblečena žena k njim i njim zašepeče. „Živ je ešče” i naglo odbeži. Nesli so ga zdaj namesto v kopalnico, v Irenino hišo. To se je zdajdala včiniti, ár je casar naprej večer odišeo iz te palače v lateransko. Brž sö poslali po Dionizija, šteri je pravo, da niedna rana ne smrtna i da se vsaka da zaceliti, pa da je zgübo tak veliko krvi, i da bo preteklo več tednov prle kak se bo mogeo betežnik genoti.
Štiridvajset vör je hodila Afra vörő za vörov spitavat, kak je s Šebeščanom, kda je pa pri-tekeo te čas, se ja pripelala Fabiola k Ireni, da bi sama zvedila. Sebeščan ešče odihavie, čeravno slabo." Zdaj je Fabiola oprostila i hitro se je razlegao krik i vik po celom Palatin!, kajti Mavritanje so gostüvanje slüžili.
Fabiola je tak skrbno pazvedavala po Šebeščani, da je Rena mislila, da je krščenica. Sprva je samo pri dveraj spitavala, pa 2—3 dnevaj pa jo jé Irena pozvala notri, ar je Šebeščani bilo nikelko bolše.
Včinila je to prvič, ar je znala, da stoji v hiši krčenikov. Fabiola pa je vsakikrat stisnola kakšo šumico dvorjenici, da je Šebeščani v betegi tem bole skrbno podvorila.
Dale.
27. julia 1924.
NOVINE
3
letenih vozov, pred vrati novomešnik z rodbinov i prijateli. Prišeo je trenutek, da se poslovi od doma, od svojih dragih i nastopi slüžbo Gospodovo. Poslovni govor, Šteri je vnoge do skuz geno, je meo g. Kolenc, bogoslovec. Nato je dao oča novomešnike s tresočov rokov svojemi sini očinski blagoslov. Vozovi so se napunili i začela se je procesija. V Beltincih je sprejela novomešnika njegova botra, g. Ostercova i belo-oblečena deklica je deklamira^ lepo pesem. Boža slüžba v beltinskoj cerkvi v navzočnosti več jezer ljüdi se je vršila na jako slovesen način. Oči vnogih so se rešile od skuz, da je novomešnik Oprvim podigno telo Gospodovo. Po svetoj meši je delio sveti blagoslov. Gda je bilo vse končano, so se vozovi pa napunili i šli smo na dom, da bi tam v veselji vküp pobili par vör. Vse je bilo veselo i iz oči vseh je odsevaia zadovolnost. Drügi den je šo novomešnik s svojimi gosti, svatovcami i drüžbani v Bogojino, gde je darüvao Najvišjemi svojo drügo sveto mešo. V Bogojini nas je sprejeo vlč. g. Bašša i nas tüdi pogosto. Tak prisrčno je bilo vse, da smo se s težkim srcom ločili. Nešterni šo se tak žmetno ločili, da so pozabili celo na svoje vozove, tak da so tej odišli brez njih domo, oni pa so morali iti peški. Na domi se je veselje nadelüvalo. Glas petja i muzike je odmevao daleč na okoli. Hčerki g. Špragera sta nastopi s telovadbov, domače dekle pa so igrale igro »Marijin otrok". Vöre so potekale i prišeo je trenutek ločitve. Novomešnik se je zahvalo vsem, šteri so pomagali k tomi, da se je vse zvršüo tak slovesno i vsem gostom, šteri so s svojov navzöčnostjov delili njegovo srečo. Na konci se je bogoslovec Kolenc v imeni vseh poslovo od njega i jemi želo za težko delo boži blagoslov. Tej dnevi veselja nam ostanejo za vsikdar v spomini.
Za Martinišče sta na primiciji g Hermana nabrala Danica Šprager i Ivan Kolenc 467 Din. 25 par. — Darovalcom i nabiračoma Bog plačaj!
V Dolnjoj Lendavi so v noči 18. na 19. julija vkrali v Eppingerovom mlini 15 žaklov mele. Tovaje so že zgrabili.
Zdavanje. 6. julija sta stopila v hišni zakon v bogojanskoj cerkvi domačin g. Štefan Benkovič zdaj poštar v Prosenjakovcih i v obče prilüblena gdč. Mici Plej z Ivanec. Na ženitbi je bilo navzoči dosta odličnih gostov, med njimi g. župnik Bašša Ivan i grofovska drüžina iz Prosenjakovec. Iskreno čestitamo i želemo novo oženjenima obilo božega blagoslova.
Novo mešo do slüžili 3. augusta pri Sv. Ani v Slov. Goricah g. p. Mavro Jerebic frančiškan iz Nedelice. 10 augusta pa pridejo slüžit sv, mešo v svoj íojstni kraj v Törnišče.
Gospodinjski tečaj se odpre 15. sept. pri čč. šolskih sestrah v Maribori. Tečaj de trpo 10 mesecov. Sprimejo se dekle, ki so že dopunile 16. leto. Na mesec de koštalo 600 Din. Priglasiti se trbe pri vodstvi gospodinjske šole, Maribor, Strossmayerjeva ulica 15.
Zahvala. Veliki župan je brzojavno naročo srezkomi poglavari, naj naznani našemi ljüdstvi njegovo zahvalo za to, ka so razobesili zastave, gda je pri nas hodo.
Zahvala. Starišje šolske dece iz Male Polane smo z veseljom gledali kak so g. vučiteo Ivo Horvat našo deco na lepo včili v šoli. Zdaj so pa pozvani k vojaškim vajam Za ves trüd, ki so ga z dobrim namenom aldüvali za povčenje naše dece, se njim zahvalimo i njim Želemo obilno božega blagoslova i sreče.
Na Martinišče so dali: R. M. iz Nedelice 50 Din., Raj Ivan iz Gumilic 10 Din., Raj Jožef iz Gumilic 5 Din. Bog plati, o le naprej!
Martinišče se odpre to jesen. Odbor je küpo v Soboti edno malo hižo z grüntom od g. Novak Franca, zidarskoga podjetnika. To je tam blüzi Spitala na levo. Ar je hiža mala, de se mogla včasi telko zdignoti i dozidali, ka de bar 40 dijakov melo prostora za prvo leto. Tü pa pride dvoja velka težava. Prva je ta, ka je premalo penez za to Zidanje, drüga pa ta, ka je do novoga šolskoga leta že samo dober mesec dni časa. Tevi dve težav! se zmenšala, Či te nam pri tom deli kšenki z (litrov foringov pomagali. Dokeč nega materiala, se nemre začnoti. Či foringo dobimo zlejka pa kšenki, de nas dosta menje koštalo pa hitro postavimo. Trbelo de cigeo, črep, Vapno, cement, deske, železo, pesik, šoder itd. Sto nam to v Soboto spravi? S celim srcom prosimo vse, tak konjare kak kravare, da nam pomagajo. Posebno prosimo sledeče občine: Tišina, Petanci, M. Petrovci, Tropovci, Gradišče, M. Črnci, Satahovci, Krog, Bakovci, Dokležovje, Beltinci, Gančani, Rakičan, Sobota, Martjanci, Mlajtinci itd. Vožnja se začne že te tjeden. Vsaki si lejko odebere den, v šterom ležej ide. — Pozve se vse pri g. Novaki v Soboti, gde bodo ravnatelj Martinišča č. g. Raduha Jožef stanüval!.
Uradna naznanila.
„Uradni list“ z dne 3. julija 1924. št. 59. je objavo „Carinski postopnik za sühozemska motorna vozila v mednarodnom potniškom prometi“. — Što ma takše vozilo, si naj te Uradni list pogledne, da bo znao, kak se mora ravnati.
Naznanilo. Na podstavi člena 35. zakona od dvanajstin so invalidski posli v Sloveniji razdeljeni na deželno sodišče v Ljubljani i na Okrožna sodišča v Celji, Maribori i Novom mesti. Za pristojnost je odločilno bivališče invalidovo. Pri ljüdej, šteri bivajo vsigdar v inozemstvi, se ravna pristojnost po njüvo]' domovnoj občini. Vsi, šteri majo v tom pogledi kakši poseo, se naj obrnejo na ta sodišča.
Država.
Narodno delo Orjune. Dogodki, šteri so se odigrali v Trbovljah, so šče ne pozableni, a Orjuna se je že pa vöpokazao s svojim junaštvom i delom za narod. Pred kratkim so se pelali domo z nekše slavnosti. Na postaji Podnart--Kropa so začnoli kričati ,,Živijo Orjuna". Tomi so pa iz drügoga vlaka, šteri je tüdi prišo na postajo, odgovarjali ,,Doli z Orjunov". To je Orjunce tak razdražilo, da so začnoli za vlakom strelati. Dali so prek 100 strelov. K sreči je ne bio níšče ranjen. — Iz Kranja poročajo, da so tam Orjunaši v gostilni napadnoti mirne goste. Nekšega pospoda so preganjali celo do stanovanja. Ednoga dečka, šteri se je pred njimi skrio, so Iskali z revolveri. — Tak delajo tej ljüdje za narod. Zrevolvami i batami ščejo ljüdstvi zabiti v glavo narodno zavest i ljübezen do domovine.
Že pa Orjuna. V noči na 13. julij se je zgodo v Ljubljani zločin, šteri je zahtevao človeško življenje. Boj se je vršo med Orjunci i člani socijaíističnih strank. Trije delavci so mirno šli iz krčme, na vogli pri glavno]" pošti pa so prišli pred nje Orjunci i so jih začnoli psüvati, samo da bi jih pripravili do prepira. Eden Orjunce je nekega delavca celo plüsno. Orjunci so celo strelili i ti streli so vzeli živlenje delavci Zadravec. Po zločinije Policija včasi zapečatila nešterne komunistične domove í zaprla do 20 komunis-tičnih voditelov, med njimi tüdi dr. Lemeža. Celo Orjunaši so aretirali ednoga komunista i ga odpelali na policijo. — Lovijo vse, što je kriv, pa što ne, samo tistih ne, šteri so nájveč krivi — najmre Orjuncov.
Napad Orjuncov. Zadnje dni se je müdio v Ljubljani g. Budin, tajnik okr. glavarstva v Ljubljani (prle v M. Soboti). Gda je šo iz neke krčme, so ga Orjunci spltiskali i tak poškodüvali, da Ieži zdaj v špitali.
Smrtna nesreča z revolvov. V Višnjoj Gori je Potokarova drüžina sedela pri stoli. Eden sin pa se je vöni Igrao z revolvov, od štere je mislo, da je prazna. Prišeo je pred Okno i cilao v hišo. Na ednok je počo strel i sestra, mati mesec dni staroga deteta, je obležala v krvi včasi mrtva. Dečko je pobegno i bojijo se, da si iz obüpa ne bi vzeo življenja.
Odredbe g. Pribičeviča. Prosvetni minister g. Pribičevič je prepovedao učencem ljüdskih šol i dijakom srednjih šol vstop v nešterna drüžtva. Med temi sta tüdi Hrvatski Sokol i Orel. Tem je dovoljen vstop samo v tista društva, štera so včlanjena pri Jugosl. Sokolskom Savez!.
Svet.
Napad na egiptovskoga ministerskoga predsednika. Gda se je pred kratkim ministerski predsednik Zaglul paša šteo odpelati z vlakom, ga je nekak s strelom z revolve rano; Krugla ga je zadela v prsa, vendar pa je ne nevarna. Vnožica je štela napadalca kamenüvati. Policija ga je zgrabila i zaprla. Zaprli pa so zavolo vmora tüdi drüge.
Ameriški državni tajnik v Evropi. Državni tajnik Hughes je stopo 14. julija na europejska tla. V Europi Ostane 1 mesec. Vdeleži se kongresa fiškališov v Londoni, nato odide v Pariz.
Velki ogen v Mesini. V tom varaši je divjao strašen ogen, šteri je vničo cerkev, gimnazijo i više 250 drügih stanüvanja Brezi strehe je več jezer ljüdi. Pravijo, da so ogen pozročili dijak!, šteri so bili nezadovolni z ostrostjov svojih profesorov.
Upor v Braziliji. Boj trpi šče naprej. Uporniki majo v rokah že več varašov, med 'njimi tüdi Sv. Pavla i okolico. Vladne Čete nastopajo proti njim jako previdno.
Velki gozdni požari. Iz Amerike poročajo, da gorijo skoro po celoj kalifornijskoj obali ležeči logovje. Škoda znaša več milijonov dolarov.
Domača politika.
Jovanovič kralov mandatar. Jovanovič nadaljüje svojo akcijo za vlado zakonitosti i sporazum, šteri je edini izhod iz te dugo trpeče vladne krize. Ništerni ministri radikalne stranke so za toga volo ne zadovolni z Jovanovičom i ga z vsov silov ščejo do toga pripraviti, ka bi
opüsto svojo začeto akcijo za sporazum, ar je prej to žela Pašiča. Oni pravijo, ka sta za nje mogoča samodvaizhoda: ali volitve pod kakšimštéč vodstvom ali opozicija. — Jovanovič je to želo od klono, ar je njegovo stališče ravno nasprotno i je dejao: „Jaz morata tak postopati, ar je to žela i politika krone, da se v državi napravi mir, u sede zakonitost i ustvari sporazumi"
Seja glavnoga odbora radikalne stranke odpovedana. Da bi Pašič svoj položaj okrepo, je na svojo roko zézvao glavni odbor radikalne stranke v Belgrad. Gda se je za to zvedelo, se je vršila v radikalom klubi seja poslancov, ki so Ostro nastopili proti toj Pašičovoj nameri. Soglasno je bila sprejeta zahteva, da se seja glavnoga odbora odpove, ar te nema nikaj odločati proti zdajšnjoj situaciji. — To je ponoven dokaz, da se je položaj za Jóvanoviča zbolšao.
Pribičevič je jako poparjeni za volo toga, ar njemi nemre Pašič izpuniti danih obljüb i zahteva od njega, da mora energično zastopati svoje stališče.
Opozicija solidarna. Načelniki opozici-jalnoga bloka so meli sejo, na šteroj so ponovno Pregledali ves položaj. Sklenoli so, da bo opozicijonalni blek sodelovao pri ugodnom vstvarjanji položaja i podpirao vsako vlado, ki se bo borila proti korupciji i nezakonitosti. — Če se sestavi nova Vlada pod Predsedstvom Jovano-viča bo Šla v vlado izmed opozicijonalnoga bloka SLS, vse drüge stranke opozicije do pa podpirale vlado.
Svetovna politika.
Konferenca zaveznikov. V Londoni se je pod Predsedstvom angleškoga ministerskoga predsednika Mac Donalda začnola konferenca zaveznikov. Na konferenci je zastopana tüdi Jugoslavija. Konferenca ma namen, da pripomore k svetovnom! miri, posebno dela na to, da Se. razpüstijo razmere med Francijov i Nemčijov i drügimi neprijatelskimi državami. Zastopnika je poslala tüdi Amerika i zatrjüje se, da bo tüdi ona pomagala, da zavlada v Europi mir. Ang-elski i francuški ministrski predsednik Macdonald i Herriot, vodita konferenco, štera najnajde pravo pot, kak bi se dalo Nemčijo gospodarsko ozdraviti. — Komisija je izdelala konkretne predloge gledoč na posojilo, ki se dovoli Nemčiji. — Reparacijski komisiji je bio predložen načrt od zlate èmisijske banke Nemčije.
V Italiji šče je vedno nepojasnjeni umor poslanca Matteottjja. Zadnje dni je preiskava malo napredüvala. Važno navedbo je dao sodišči poslanec Modigliani. Matteottijova dovica je dokazala, da so falatje krvavoga gvanta, štere so našli v Duminijevom kufri, last njenoga moža.
Imanje obstoječe iz 7 pa pol plügov goric, njiv, šume i sadovnjaka se oda. K imanji sliši tüdi Vila s pohištvom, 4 goved, 6 svinj i za 140 hl. lagvov. Več pove: V. Komavli, obč. pisarna v Murski Soboti,
Izjava. Podpisani Janez Titan, posestnik i poštar v Černelovci!!, preklicujeni i obžalüjem žalitve zoper g. Štefana Küharja in list ,,Mörska Krajina,6 izréčene v poslanom »Moral .Mörske Krajine,* izišlem v listu »Novine" z dne 18. 11. 1923. i „Naš dom* od 24. 11. 1923, se za-vezujem plačati pravdne stroške in Din. 1000 za evangeljski dijaški dom v Murski Soboti. Podpisani sem se prepriča!, da so dotični sramotilni očitki neresnični in obžalüjem, da sem dolžil imenovanega in list nemoralnih dejanj.
Janez Titan.
Prekmurski dijak.
Izlet prekmurskih dijakov.
30. jun. Ob ½4 zjutraj smo se odpeljali, dva profesorja, štiri gimnazijk i 23 gimnazijcev s tovornim avtomobilom proti Dolnji Lendavi. Bilo je krasno Poletno jutro. Radi ponovnih detečov pri avtomobilu smo še komaj ujeli vlak. Potem je Šla vožnja do Varaždina. Eno uro smo čakali v Varaždinu ter si ogledali malo, a Čedno in prikupljivo mestece. Težka soparna vročina nas je spremljala na nadaljni vožnji do Zagreba.
V Zagreb smo dospeli okoli dveh popoldne. Na kolodvoru nas je že pričakoval g. cand. vet. Bašša iz Bogojine, ki nas je takoj povedel v železničarsko menzo na kosilo; istotam smo tudi večerjali i zajutrkovali. Po kosilu smo odšli v akademski dom, kjer smo prenočevali moški, dekleta pa v samostana šolskih sester. Dve uri smo počivali, potem, pa smo šli po mestu.
Po našem velemestu: po živahni lüči, krasnem Zrinjevcovu iTuškancu, staroslavnem gor-njem mestu in drugi dan — 1. jul. — smo si ogledali katedrale, arheološki in etnografski muzej ter univerzitetno bibliottko, ki je ena med najlepšim! evropskimi. Čas je sili), na Mirogoj nismo več mogli, v Maksimir so prišla le dekleta, — ob 11. uri dopoldne smo se že zopet odpeljali dalje proti jugu.
Lepa je bila vožnja. Dež je pršil i hladit Ob divni Koran!, skozi stoletne šume do Plas, kjer smo zagleda!! morje. V motni sivini je bilo
4
NOVINE
27. julia 1924.
pred nami, Krk i Cres sta ga zapirala, v daljavi se je Učka zavijala v prozorne megle, pod nami je pozdravljala Králjeviča, kmalu še Bakar. Vsi smo silili k oknom, vsi smo vživeli. Morje I Ni bilo besed, bila je Skrivnost, neizrečena i neiz-rekljiva. Naše morje — morje adrijansko!
Potem je drvel vlak v vijugah navzdol do Bakra. Ob 7 uri zvečer smo izstopili na postaji Bakar. Del se je odpelja! z vozovi do mesta, del pa je šel peš po trdi kraški cesti i bil v poldrügi uri v pristanišča. V najboljšem bakar-skem hotelu »Jadran" nam je oskrbel g. Ivo BoloniČ, ki nam je šel z veliko požrtvovalnostjo na roko, sobe i večerjo ter zajuterk. Veselo smo sedeli pri večerji tik ob obali, dokler nas ni pre-podil močen vihar v notranje prostore. Pa še dolgo v nőč so7 prepevali naši izletniki.
Naslednje jutro 2. jul. smo si ogledali nekoliko Bakar, potem pa odšll po lepi cesti v eno uro oddaljeno Kraljevico. Cesta gre ves čas tik ob morju, tako da smo grede pobirali školjke. V Kraljevici so šli plavači s čolni do prvovrstnega kopališča, kjer so se kopali; ostali pa so posedli v Kraljevici i se prav dobro zabavali. Ob 1 uri opoldne smo se odpeljali s parnikom na Sušak. Nihče ni dobil morske bolezni, tako da smo izstopili prav čili v baroški (sedaj: sušački) luki. Tam sta nas pričaküvala g. Crvarič, direktor ženske realne gimnazije, i g. učitelj Barballč. Odšli smő v bližnjo restavracijo. ,,Pri belem orlu", kjer nas je čakal izvršten obed. Vročina je bila hüda, ko smo leži! na Trsa!, da se navžijemo krasnega pogleda po morju Pred nami je ležala Reka, tam dalje Voloska, Opatija, Ičiči, kovran — vse naša zemljá, tužna zemljá. S Trsata smo se vračali po.strmih stopnicah, ki o njih pripovednje narodna legenda, da jih nihče ne more prešteti. Tudi mi smo šteli, pa res nismo prešteli, ker je bilo solnce prevroče; naš mentór pa nam je razodel Skrivnost. 411 jih je.
S Trsata smo krenili proti kopališču »Jadran.* Tudi tu so se nekateri kopali, drugi so sedeli na verandi i gledali živahno vrvenje v morju. Toda že se je bilo nagnilo solnce nad iströ, šli smo k večerji, da smo pred odhodom s Sušaka lahko še stopili onkráj Rečine, po ba-roškem pristanišče Visoka Železna ögraja raz-mejuje našo i ital. državo; meja gre tik ob obrežje tako da je obala naša, hiše pa so že onstran ograje. Pa so nas gledali skozi cgrajo mladi Italijančki, kaka da to vojska gre.
Žalostni smo bili, ko smo jemali slovo i nas je zvečer ob y210 uri vlak odpelja! s Sušaka. Od bakarske postaje dalje se je zabliščalo pod nami, v tisoših lučicah se je poslavljalo morje i mesteca ob njem. Ko so zginile lučce, si je vsak poiskal prostor, da pač kar najbolje prebije noč. Nekateri so se vlegli kar na tla, drugi na police za prtljago, tretji so Čepeli po klopeh. Okoli polnoči je bil v vagona mir, le zdaj zdaj je kateri zastokal, ker mu mama ni pošilala dovolj mehko. Ni bilo nič hüdega; enkrat samo se je neki drugošolec prekopicnil s klopi, pa se je na tleh še ceIo v spanju zasmejao tako mu je ugajala taka telovadba.
Ko se je svital 3. julij, smo bili v Karlovci Kdor je že bil pokonci je šel na kavo; večina pa je spala in prespala še z pol Dolenske in več. Ob 11 uri dopoldne smo prišli preko Novega mesta v Ljubljano. Na kolodvoru nas je sprejel prof. Jeran, ravnatelj Akademskega Kolegija. Povedel nas je v bližnji akademiki dom, kjer nas je pozdravil z lepim nagovorom. Eno uro smo počivali, da se umijemo i Očistimo; nato pa smo šli v dijaško menzo na kósilo. Po kosilu smo spali skoraj do 5 ure. Spočiti smo se odpravili po mestu, na Grad itd. Prenočili smo v Akademskem domu i se Odpeljali dongo jutro popolnoma sveti na Gorenjsko.
4. julij. Ko smo se vozili po Gorenjskem, smo bili ves šas ob oknih. V Kranju smo doži-veli presenečenje. Najodličnejše dame sö prišle na kolodvor, nas počastila z nagovorom ter obdarövale s svetjem, sadjem, zakuski itd. Tudi ko smo se vračali iz Bohinja mimo Kranja, so nas pričakovale v Kranju dame i nam podarile 6 steklenic malinovca.
Mimo Jesenic smo se peljali do Dobrave. Odtod smo šli skozi divje romantični Vinlgar na Bled — v naš Slovanski ráj. V restavraciji na blejskem gradu smo imeli preskrbljeno hrano in stanovanje. Tja smo Šli najprej, potem pa v dveh barkah na blejski otok. Ob pol peti uri pa smo bili pred Suvoborom in v tihi slövestnosti smo korakali v park, kjer nas je imel sprejeti Nj. Vel. králj. Adjutant Nj. Vel. nas je postavi! v senco košatih bukev, napeto smo Čakali. Ko je stopil Nj. Vel. Kralj iz dvora, smo ga pozdravili s trikratnim „Živiö I" králj se je zahvalil za pozdrave, z vsakim se je pogovarjal. Ko je odšel, nas je povabil kraljev adjutant k bogato obtoženi miri, nato pa še izročil 5000 Din. za revne i vredne dijake naše gimnazije. Ko smo odhajali iz parka, je bilo navdušenje na vrhuncu. Kakor pijani smo bili vsi Od ponosa i kipečih čudstev.
To je bil najlepši dan vsega izleta. Dolgo se nismo megli umiriti, poznö šele smo zaspali to noč.
5. julija. Ob 10. uri dopoldne smo se odpeljali v Bohinj, s postaje pa z avtomobilom mimo Bohinjskega jezera do hotela ,,ZIatorog.“ Odtod smo šli peš 1 uro do divnega Slapa Sa-vice. Ob V23 uri smo se vrnili k ,,Zlatorcgu,“ obedovali, nato pa z avtomobilom do postaje. Zvečer smo se odpeljali i vozili mimo Maribora na Radence, kamor smo dospeli zdravi 6. jul. dopoldne.
Izletniki so prinesli s seboj ljubezen do naše krasne i bogate domovine.
Gospodarstvo.
1. Zrnje. V Novom Sadi:
100 kg.	pšenice	316 	Din.,
„	žita	308	  „
„	ovsa	285	  „
„	kukorice	236	  „
2. Meso:
govedina:     teletina:	svinjina
v Zagrebi 1 kg. 24—27 D. 25—29 D. 28—32 D. v Ljubljani „	 21—23 D.  21—29 D.  27—30 D.
3. Krma.
Sena m. 90—125 D., slame m. 70.—100 D.
Zagrebečka borza
dne 23. julia 1924.
Amerikanski dolar, 1 dolar	K   328.—
Austrijska krona, 100 K	K   —.44
Čeho-Slov. krona, 1 K	K    9.60
20 kronski zlat	K 1170.—
Francoski frank 1 frank	K   16.60
Madjar. K 100 (nova em.)	K    —.40
Švic. fran., 1 fr.	K   61.40
Talijanske lire, 1 lira	K   14.40
Zürich:
Dinar 100 Din.	Šv. frcs 6.57
Pošta.
A. M. Bogojina. Tiste vesti neso razširjene, zato izjave ne potrebno objavljati. Štrtak Franc G. Slaveči št. 77. Podporo za kravo poginjeno samo te dobite, če je od küge poginola i če državni živino zdravnik to posvedoči.
Rojko Marija. Cankova 69. Če bi prošnja za odpüstitev moža ne bi bila ešče rešena, nas obvesti. H. A. Chicago. Ne trebe za tistoga šobirati, če nemrete, ve je doma pobirano za ponesrečenoga.
MALI OGLASI
K odaji je nova hiša, funduš 350 kl2, tri sobe, kühinja, shramba, klet, štala i trije svinjski hlevi. Več pove Franc Novak, zidarski podjetnik M. Sobota.
je najbolši škrilj (pala)
za pokrivanje strehe je bolši od vseh drügih materialov, lehki nezgorljivi, dugo drži i je tüdi najfalejši.
Dela se po staroj Hatschekovoj formi „ETERNIT“ Za pokrivanje strehe se da večletna garancija. Izdelavle se v Solini pri Spliti v zalogi je pri
Čeh & Gašpar-i,
trgovina z mešanim blagom, železninov, polskimi pridelki.
MURSKA SOBOTA, Prekmurje.
K odaji je v Dolnjoj Lendavi
56 plügov zemle
i travnikov i več hiš za trgovino ali obrt. Pozvedi se pri odvetniki
Dr. Viljemi Némethy v Dolnjoj Lendavi.
SLOVENSKA BANKA
podružnica
DOLNJA LENDAVA plača najbolje
dolarje
in
zlate peneze.
Podpirajte Novine!
Vsem onim, šteri že poznajo mojo podvorbo i blago, priporačam:
CEMENT, VAPNO i TRAVERSE,
nadalje: Špolarijo, štedilnike, (šparherde) kak tüdi vse železne i ocelne potrebščine po jako ugodnoj ceni,
nazadnje pa moje prvovrstne po celom Prekmurji poznane
Garantirane kose.
JOSIP TOPLAK, trgovec železa v D. LENDAVI
Glavna ul. 59.
Tisk: ERNEST BALKÁNYI Dolnja Lendava.