50
Kronika
Ob osemdesetletnici Aškerčevega rojstva
V poslednjih letih se množe pri nas slovstveni jubileji. Naša slovstvena zgodovina postaja objektivna resnica. To dokazuje tudi naše politično in socialno življenje v polpreteklih letih in desetletjih. Temelji za nastanek slovenskega nacionalizma, kulturne in socialne razgibanosti so vedno bolj čvrsti. Kljub strašnim udarcem, ki smo si jih zadali sami in drugi z našim privoljenjem, se vendar naš narod dviga iz embrionalnosti v pravo življenje.
Vsi vemo, kako daleč smo še od tega ideala. A prav spomini na naše' pesnike  in  pisatelje  nas  krepijo  na   trdi  poti,   ki  vodi   do  njegovega   uresničenja.
Osemdeset let je že preteklo od Aškerčevega rojstva. A ko se mi je odpiral prvi pogled v naše slovstvo, je prišla v naš kraj vest o njegovi smrti. Še zdaj pomnim prostor in trenutek, kjer me je neusmiljeno zadela. V Aškerčevem imenu sem namreč doraščal. Izza njegovega kaplanovanja je živel v naši družini in v vsej župniji močan spomin nanj. Moj oče je še vedno videl v njem izrednega človeka, ki je sicer odpadel od vere, pa ga je vendar moral častiti s svojim vernim in duhovnikom brez izjeme vdanim srcem. Aškerčev nauk o tem, da je narava čista in da človek greši prav za prav, ker krši naravne zakone, mu je bil večkrat v mislih in na jeziku. Ni ga mogel doumeti, toda spominjam se, da mu je bil všeč. Razlagal ga je s primeri iz kmečkega življenja. Ker je bil nekoliko nagnjen k romantičnemu gledanju na svet, so ga tembolj pekle Aškerčeve pridige o „naravni poti" do zveličanja. Ker je bil zvest prijatelj duhovnikov, ki so službovali v naši fari, se je z Aškercem dobro poznal. Večkrat se mi je zdelo, da je bilo med njima nekakšno prijateljstvo. Pravil je o njem raznovrstne doživete /godbe, ki so pričale, kakšno spoštovanja je čutil do pesnika. In ko se je nekoč vračal z božje poti, kamor je šel častit Marijino hišico, o kateri je Aškerc menil v neki pridigi, da je samo „pobožna legenda", sta se nekdanja znanca po dolgih letih srečala na ljubljanski ulici. Podkresan kmečki romar, zlomljen v križu in v kolenih, je uprl pogled v bradatega pesniškega romarja, v katerem je spoznal nekdanjega kaplana iz panonskega blata. Moža sta se razumela, moj oče bi ga rad nagovoril, toda v pesnikovih očeh je hipoma ugasnil ogenj spoznanja; sunkovito se je obrnil v stran.
Tudi moja mati ga je milo sodila. Čeprav je bila trdih, docela puritanskih nazorov o tem, kar se sme in kar se ne sme, je vendar Aškercu vse odpuščala: prekratke pridige in maše, pljuvanje med maševanjem, prispodobo o „Mariji, ki ni veverica", da bi se prikazovala na neki smreki, nerazločno moljanje namesto jasne molitve itd. Pripovedovala je, da je bil do revnih bolnikov usmiljen in da se je strašno bal, videti koga umirati. Če je bil pri umirajočem z zakramenti, je dostikrat kar pobegnil, ko se je pričel smrtni boj.
Tercijalke so seveda sodile Aškerca vse drugače. Po nekih temnih poteh so zvedele o njegovem duhovnem preobratu in od tedaj so označevale vsakogar, ki jim ni bil pogodi, z besedami: „To je cel Aškerc!" Nikdar pa nisem čul od domačih duhovnikov zale besedice o njem. V župnišču in pri raznih hišah so hranili Balade in romance v spomin na nekdanjega kaplana.
O pomenu Aškerčevih pesnitev sem pisal na drugem mestu. Danes moram priznati, da me je ponovno branje Aškerčevih knjig prepričalo, da sem tam sodil preveč pod vplivom kritikov. Aškerc je dosegel v epskih pesnitvah evropsko višino, po vsebinski in miselni plati je edini med našimi možmi oznanjal struje in strujice evropskega predvojnega življenja. Zaslužil je priznanje naroda. Vrstnik se mu še ni rodil.                                                                         A. Slodnjak.
Dr. Josef Suk (14. L 1974-29. V. 1935)
Josef Suk, potomec stare kantonske rodbine iz Kfečovic pri Beneševu, je najčistejši predstavnik tiste generacije čeških skladateljev, ki je pričenjala svojo pot koncem preteklega stoletja in določila ter utrdila smer češkega glasbenega ustvarjenja iz ozkega narodnega področja v evropski kozmopolitizem.
Ogromni duhovni napori V. Novaka, L. Janačka in J. Suka, fundirani na bogatem zakladu češke prirodne muzikalnosti,  delu Smetane, še bolj pa  Dvofaka,
51
predstavljajo najbolj organičen prehod od »stare" do „nove" glasbe, kot ga nobena druga glasbena kultura ne more pokazati.
Z 18. letom zapusti Suk praški konservatorij, kot absolvent vijoline in kompozicije. Otroška leta, ki jih preživi v osrečujočem krogu svoje rodbine, milina pokrajine, ki močno spominja na našo Dolenjsko, Dvorakova človeška in umetniška veličina, so izoblikovale Suka v samostojno osebnost, ki jo odlikujeta izredna dojemljivost in srčna kultura ter mojstersko obvladanje kompozicijske tehnike. Njegova »Serenada" iz Študijskih let je vzbudila veliko pozornost zaradi svoje zrelosti in vročega lirizma.
Srečna leta zaroke in poroke z Dvofakovo hčerko Otilko so rodila umetnine, ki združujejo klasično obliko z žarom mladega čustva in ljubezni do vsega. Iz tega razdobja so: I. kvartet v B duru, E dur simfonija, klavirski ciklus »Pomlad", scenična glasba k Zeverjevi igri „Raduz in Mahulena" in k legendi „Pod jablanami". V tej dobi pride Suk kot član „Češkega kvarteta" na številnih turnejah po Evropi v stik s tvorbo in idejami Debussyja, Schonberga in Regerja in istočasno preživlja prvo krizo; nemir in dvom o lastnem delu, misli na smrt ga mučijo.
Dal si je duška v »Fantaziji za orkester" in v »Fantastičnem scherzu za orkester", kjer mu služijo nove pridobitve glasbene »dekadence" kot izraz lastnega nemira. S tem preide Suk iz klasicizma v problematiko svojega časa.
Nenaden udarec usode, ki mu iztrga v kratkem presledku Dvoraka in ženo Otilko privede Suka do prepričanja, »da je delo tedaj upravičeno, kadar more tvorec prepričevalno dati tolažbo trpečim in to more le tedaj, če okusi sam veliko bolečino in se v nji očisti" (Iz pisma Ot. Šourka 1. 1921.).
V tem težkem času, ko je ostal sam s svojim malim sinom, je nastal koncept najmogočnejših simfonij, ki nimajo primere v vsej literaturi.
Azrael, Poletna pravljica, Zorenja in Epilog so poleg II. kvarteta, klavirskih ciklov »O mamici" »Življenje in sen" »Uspavanke", Meditacije na koral Sv. Vac-lava za godalni orkester ali kvartet in legende o mrtvih zmagovalcih za veliki orkester, kakor tudi popularne koračnice „V novo življenje", žetev 30 letnega dela.
Ob 60 letnici mojstrovega rojstva 1. 1934., ki jo je praznovala Praga z izvedbo vseh Sukovih orkestralnih del, ki jih je kronal krst Epiloga, dela šestih let, v katerih je dal Suk svoje najboljše in najvišje, smo mogli še bolje spoznati in vzljubiti človeški in umetniški lik tega »preprostega otročjega človeka", kot ga je imenoval skladatelj Kfička.
Njegov notranji razvoj vede iz subjektivnega sveta mladih let preko borbe po širšem gledanju na svet (Zorenje) do Epiloga, kjer dobijo vse misli obče-veljavno vrednost, zajemajoč ves kosmos. In tista »čista misel", kot se je izrazil mojster Suk sam, ki jo je ohranil od prvega opusa do Epiloga, tista preprostost in iskrenost so skrivnost Sukovega »uspeha", ki mu je pridobil toliko človeških src.
Mlada generacija južnoslovanskih skladateljev (Logar, Vučkovič, Miloševič, Maričeva, Kozina, Šivic, Lipovšek, Zebre, Šturm) se hvaležno klanja spominu pre-rano umrlega mojstra, ki je s svojim življenjskim delom, poučevanjem in osebnim zanimanjem za njihovo delo dal toliko poguma in pobud.
šturm Franc.
52