_..... .__ Erazem Predjam Povest iz petnajstega stoletja. —-5.4— Šesti natis. L j u b! j a n a. Založil in prodaja JANEZ GIONTINI v Ljubljani. 1007 . 'f 108219 Natisnila Zadružna tiskarna v Ljubljani. Uvod. » a severni strani Jadranskega morja vzdigajo se iz v belega apnenika na- gromadene planine. Čeravno je svet daleč tja v Dalmacijo pust in nerodoviten Kras in se na iztočnej strani Jadranskega morja razteza na široko in dolgo, vender se zove Kras prav za prav le oni oddelek slovenske zemlje, ki se razprostira med Gorico, Trstom, Postojino in Reko. Pred mnogimi stoletji so neki te gore pokrivali zeleni bukovi in hra¬ stovi gozdi, a brezvestnih Benečanov nemila sekira jih je — tako se govori — ugonobila ter tako odprla pot grozovite) burji. Ta in močni nalivi so s časom odnesli rodovitno zemljo, da je sedaj ondotni svet malodane gol in pust. Znamenit je vender kraški svet radi prečudnih podzemeljskih otlin, ki so prava naravna čuda. Te jame so tu pa tam jako dolge in prostorne ter čestokrat okrašene z lepimi kapniki. V teh otlinali je naslonjen strop na močne stebre iz kapnika; tu nam 1* zakriva čarobne prostore krasno kamneno zagrinjalo, da bi ga tako ne pogodil naj¬ slavnejši kipar; tam meniš, da je podrtina starega gradu; tu zopet so razvrščeni kristali kakor piščali v orgijah itd. Se bolj se pa čudiš, ko čuješ v teh podzemeljskih otlinah globoko pod seboj šumenje vode, ki moti grobno tišino teh prostorov in se peneča drvi po strmem skalovji v strašen prepad, da te ob samem pogledu spreletuje groza. V teh podzemeljskih vodah živi neka čudna živaliea, ki nikdar na beli dan ne pride; zove se močarilec ali človeška ribica (proteus). Nikjer drugod je še niso našli, le v jamah na Notranjskem je doma. Daši je mnogo pustega in golega sveta na Krasu, razprostirajo se vender semtertja rodovitne doline, kjer si pridni kmetič zemljo ogradi z velikim trudom in pridela potrebnega živeža. Vode, ki teko po teh dolinah, imajo večjidel le kratek tek; vale se nekaj časa po dolih, dokler se ne izgube v kako pod¬ zemeljsko otlino. Tako na pr. se izliva Reka pri Skocijanu v brezdno, a se prikaže kmalu zopet na dan ter se skrije potem z nova v zemljo. Istotako potok Pivka, ki izvira pri Št. Petru in teče do Postojine; tu se izteka v svetovnoznano Postojinsko jamo; Pri Pla¬ nini pride pod „Malim gradom 14 zopet na 5 dan, a se kmalu izgubi, da pride pri Vrliniki pod imenom Ljubljanica zopet na svitlo. Tudi potok Lokva izgine v Predjami pod zemljo ter priteče v Vipavski dolini kot Vipava na piano. Burja razsaja na Krasu tako silno, da prevrača časih težko naložene vozove. Za¬ tegadelj je i železnica, vodeča po tej pokra¬ jini zavarovana na mnogih mestih z visokimi zidi ali lesenimi stenami. Daši je svet tudi večinoma gol in pust, ima vendar tudi svoje dobre lastnosti. Trava, ki raste tu med skalovjem, služi živini v tečno hrano. Kraški konji so trdne postave ter se jako čislajo; ni jih boljših za delo v gorah. Cesarski dvor ima v Lipici in Pre¬ stranku kobilarijo, iz katere pošiljajo mnogo konj na Dunaj. Kraški koštruni in ovce dajo okusnega mesa; jagnjeta večjidel prodajajo v Benetke, Trst, Ljubljano in druga mesta, kjer jih primeroma drago plačujejo. Tužen je sicer pogled na kraške pokra¬ jine, kakršne so dandanes; toda koliko ža- lostnejše morali so biti ti kraji v preteklih stoletjih, ko so gospodovali po njih ropaželjni, samopašni in kruti plemiči. Zgodovina navaja nam mnogo tacih, ki so ob cestah oboroženi prežali na plen in mirnega trpina — kmeta oropali celo v njegovem domovju, ne poznavši niti usmiljenja niti pravice. Med temi nam - 6 opisuje zgodovina tudi moža, ki je bil, dasi- ravno so ga šteli med razbojnike, vender vsega pomilovanja vreden zaradi žalostnega konca svojega, in ta mož je bil — Erazem Luegar ali Erazem Predjamski. I. Grad Predjamo. Mali dve uri od Postojine v stran proti Nanosu, na notranjem Kranjskem, stoji kakor orlovo gnjezdo v otlini oijaškega skalovja Predjamski grad. Svet okolo njega je jako samoten in pust; visoke skalnate stene in globoki prepadi ga obdajajo. Kraj ta, kakor i okolica je bolj podobna pustinji, ko člo¬ veškemu bivališču. Mati priroda jo je pustila brez vse krasote, kakor bi bila razlila ves svoj srd ndnjo. Kamorkoli se ozreš, ne ugledaš druzega, kakor skalo poleg skale. Iz srede tega skalovja kipi siva pečina navpik v sinji zrak, kakor velikan izmed pritlikavcev. Pod to skalino pa zija globočina, v katero se vali potok Lokva z glasnim šumenjem in pred izlivom pa goni mlin in žago. Zgubivši se v zemljo teče več ur pod njo, da pride potem v Vipavi zopet na dan pod imenom Pivka. Kadar se napravlja k deževnemu vremenu, dviga se gosta megla iz tega brezdna. — 7 Na desnej, visoko nad tem prepadom vodi pot do vhoda v grad, v katerem narava oponaša dela človeških rok takorekoč z zasmehovanjem. Pečina ima tri otline: v prvo se izliva omenjeni potok Lokva, nato je druga, v katero vodi hrv čez prepad; ta otlina je blizu jedno uro dolga in se nahaja v njej mnogo krasnih kapnikov. Na drugi strani jame vodi iz nje druga pot, po kateri se pride na desnej strani grada zopet iz nje. Na sredi strmega skalovja je tretja, ne zelo dolga in globoka otlina, o kateri si človek ne more misliti druzega, nego da jo je priroda namenila v bivališče kakemu sovražniku vsega človeštva; kajti tak je mogel biti mož, ki si je izvolil v tej samoti stanovanje svoje, sezidavši si grad. Grad, ki še dandanes stoji, nima več prvotnega lica, ker se je večkrat predelaval n popravljal, a je v istini spomina vredno znamenje nekdanjih silovitih časov. Leži po- tisnen tako v otlino, da bi ne trebal strehe, ko ne bi bilo zaradi mokrine, ki kapljd od skalovja nad gradom. Pot do njega je ozka, čez grapo pred gradom pelje most. Pred časom sta bila dva mostiča na vretenih in tečajih; če sta se dvignila nazaj, ni mogla živa duša do gradu. Grad, ki ga danes vidimo, ni pravi — 8 — stari grad, temveč še le pozneje prizidan; zgradil ga je bil Ivan grof Kobencel, ki je posedoval še mnogo druzih graščin, leta 1570., katera letnica se še vidi nad grajskim vbodom. Ostanki prvega starega gradu vidijo se zadaj nad novim, kjer se še kaže biva¬ lišče Erazmovo. V skalo vsekan ozek pot in mali most sta vodila do starega gradu; sedaj se pa po tramih in lesenih, a slabih stopnicah pride do njegove razvaline. Pečina gradu ima več predelov; nekaj ozidja z ozkimi in nizkimi vrati se še vidi; ravno tako tudi sled nekdanjega premaklji¬ vega mostii; nekaj više na desni je ostanek nekake sobe in še malo više je druga Staniča. Do tu, kakor do vodnjaka, ki je vrh gradu v duplini, pride se po kamnenih stopnicah. Ta vodnjak, ki daje še vedno, toda le pri- lično nekaj vode, je globok štiri sežnje in je vsekan v skalo. Iz skalovja pa je na¬ peljana voda vanj, ker je od drugod pride le malo. Zlasti nedostopna višina in naravno za¬ vetje v jami je napotilo jamske viteze, da so si postavili grad tako visoko, kakor si dela orel svoja gnezda. Otlina, v katerej stoji grad, je prostorna, kakor vse podze¬ meljske otline notranjsko-kraške zemlje ter se razteza daleč v gorovje, nahajajoče se v ozadji. Iz te otline vodi naraven podze- — 9 meljski pot, katerega izhodišče je bilo visoko gori v hrušičnem gozdu; ker so se pa po njej skrivali razni ničvredni ljudje in so prišli jedenkrat celo razbojniki skozi njo v grad, dali so jo zazidati. To je Pred¬ jamski grad. II. Prvi gospodarji tega gradu. Rod Luegarjev. Pred več nego tisoč leti je mogočni cesar Karol Včliki svojo oblast razširil tudi čez naše kraje in premagal nase prednike z vojsko ter jih spravil pod svojo oblast. V onem času si je izvolil nek Nemec svoje bivališče ondi, kjer stoji današnji grad. Zval ga je Lueg (po stari nemški besedi „lugen“, kar se pravi po naše kukati), in nasledniki njegovi so se imenovali Luegarji. Slovensko ljudstvo nazivalo je grad „Predjamo“, kakor se še danes imenuje. Iz tega gradu se je rod Luegarjev raz¬ širil tudi v druge dežele; na Koroškem, Ti¬ rolskem in Štajerskem so imeli svoje gra¬ dove in posestva. Tako je imel jeden izmed njih po izgledu svojega prednika grad, ležeč v gorskej pustinji pod Sokoljem, skalnatim hribom. 10 - Surovi, a srčni in pogumni so bili vsi, kar jih je bilo iz tega rodu. Jednako sokolom in orlom so se vsi rodili v temnem skalovji ter se tam vzgojili. Od golega pečevja obdani in po divjih ter ljutih viharjev utrjeni pri¬ svojili so si vsi nekako divjost, katero so ohranili vsi njihovi potomci. V orožji so vzrastli in utrjeni so bili za vse telesne te¬ žave. Po samosvojnosti so hrepeneli, zato pa so sovražili vse dolžnosti in mehkužnosti mirnega življenja. Strahu niso poznali, ne¬ varnosti so kljubovali ter jo množili; iskali so sreče ter skušali pridobiti si slave in dostojanstva. Namen njihov je bil samo voj¬ skovanje. Brez Luegarjev ni končal noben prepir; zaradi tega so sloveli tudi več sto¬ letij. Mnogoteri izmed njih si je priboril slave v boju za domovino in cesarja; zato so dosegli veliko čast pri svojih vrstnikih, le malokateri je umrl naravne smrti. Tako se iifienuje leta 1300. Rutold, leta 1327. zopet sin njegov z jednakim imenom, leta 1405. Konrad, leta 1415. Pankracij in leta 1468. Nikolaj ; vsi so bili celo glavarji Tržaš¬ kega mesta. A sreča je opoteča: poslednjemu te rodovine vender ni bila mila, ravnala je ž njim kakor mačeha s pasterki, kakor da bi si ga bila izvolila v zadoščenje za pre¬ grehe njegovih prednikov — bil je to Erazem. — 11 III. Erazem Luegar Predjamski. Ogledujoč si Predjamski grad in oko¬ lico njegovo, spomnil se bode vsakdo nehote poslednika prvotne rodovine njegove, napo- minanega Erazma Predjamskega. Bil je to človek divje narave, kakor okolica gradu, v katerem je preživel otročja leta. Podedoval je ogromno imetje svojih sorodnikov. Imel je namreč dva strica, katera sta bila brez potomcev ; končala sta oba življenje v turških vojskah. Erazem, ki je bil poslednji svojega rodu, je po smrti njihovej dobil vso njuno imovino v svojo last. Erazem je bil srčen in pogumen vojak ; radi tega so ga vsi plemiči Kranjske, Sta- jarske in Koroške visoko čislali. Pa teman je bil njegov duh in življenje njegovo osorno. Nikoli ga ni navdajala ljubezen z mehkejšimi čuvstvi in okusil ni nikoli očetovskega ve¬ selja. Plemenita gospa Katarina Ungnandova mu je bila od njegovih sorodnikov dana v zakon po sili; zato jo tudi ni ljubil in zakon je ostal brez otrok. Gez malo let mu jo je iztrgala neizprosna smrt. Samo jednega člo¬ veka je imel Erazem na svetu, katerega je v resnici ljubilo njegovo srce, katerega se je duša njegova oklenila z vso gorečnostjo — bil je to jedini prijatelj njegov, učitelj v vojaških vednostih, Andrej Baumkirher iz — 12 — Vipave, uzor pravega junaka, od katerega d je prevzel značaj, srčnost in vse mišljenje, s Dvakrat je pomagal Erazem v zvezi s pri- n jateljem Baumkirherjem cdsarju Frideriku III., 1 ko je bil v nevarnosti, da pade v roke sov- ( ražnikom — Baumkirher je moral pozneje 1 v Gradcu dati glavo, in sigurno bi bila < ista usoda zadela tudi Erazma, da ga ni ! bil ravno takrat cesar poveril s posebnim poslanstvom. Ko se povrne, izve Erazem tnžno novico o usodepolni in bridki smrti jedinega pri¬ jatelja svojega. Bolest, žalovanje po dragem prijatelju omračite mu srce, katero se do- sihmal še nobenej nesreči ni uklonilo, — nobeua solza mu ni še porosila obličja; sedaj pak so se udrle solze po njegovih licih — prvikrat v življenju, po licih moža, ki sicer ni poznal ne žalosti, ne bolesti. Srce njegovo je bilo sila vznemirjeno. Javno je grajal krivico, katera se je zgodila prijatelju in sklenil je, izstopiti iz cesarske službe.’ Toda cesar Friderik III. je previsoko cenil službo njegovo in ni hotel odsloviti tacega junaka. Po dolgotrajnem prigovarjanju se je vender dal preprositi, da je ostal, in cesarja Fri¬ derika naslednik, junaški Maksimiljan, sam je še le pomiril njegovo srce. S svojo ju¬ naško roko je služil še dalje domovini in cesarju, toda nikdar več ga ni bilo videti, — 13 — ;a da bi se smejal, kajti bil je brez prijatelja 3 . srce njegovo bilo je prazno in svet zdel se i- mu je neizmerna puščava. Od tedaj mu je bil žrebec njegovo vse, žrebec živ kakor - ogenj, ki ga še ni jabal nihče drug nego e Erazem, potem pa dva velika psa, Sultana, i dobro izučena na medvedji in volčji lov. i Spremljala sta ga povsod, celo spala sta 1 pri njem. Nikoli več ni govoril Erazem o svojem pokojnem prijatelju, a spomin na njega je živel vedno v potrtem njegovem srcu, podoba prijateljeva plavala mu je vedno pred očmi v divjem boju kakor doma. Nek notranji glas mu je vedno dejal, da je tudi njemu usoda namenila blizu jednako smrt. IV. Erazem ubije grofa Papenhajma. Ko je Erazem prišel na cesarski dvor, ni izpremenil prav nič svojih navad in raz¬ vad; temveč iskal je prepirov in pretepov, kjer in kadarkoli je bilo mogoče. Zbog tega so se bali vsi, ki so ga poznali, govoriti v njegovej navzočnosti o ranjcem njegovem pri¬ jatelju Andreju Baumkirherju, ali celo obre¬ kovati ga; kajti znano je bilo, da je Erazem nagle jeze in da ne prizanaša nikomur. — 14 — Nekoč je spremljal cesarja v Frankobrod, na Nemškem, bilo je 1. 1483. Tu se je zbralo mnogo nemških vitezov, grofov in knezov, da bi počastili cesarja ter se mu poklonili. Bil je takrat Erazem stotnik cesarski straži. Prijetne zabave in velike pojedine so prirejali dan na dan, radostno so praznili kozarce. Govorilo se je pri tej priložnosti mnogo, ' posebno o hrabrosti in vojski ter naštevala so se različna imena pogumnih in slavnih junakov. Mej drugimi je govoril tudi star vitez iz Zavravske rodovine o junaku Baum- kirherju kot o najizvrstnejšem junaku seda¬ njega časa. Skoro vsi primajevali so njegovej trditvi in pomilovali nesrečnega Baumkir- herja. Pazljivo jih je poslušal Erazem, kajti podoba drazega mu prijatelja stopila je zopet živo pred njegove oči. Kar se vzdigne oholi cesarski maršal, grof Papenkajm, stari so¬ vražnik in zavistnik Baumkirlierjev; prične ga na vso moč grditi, imenujoč ga puntarja, ki je zaslužil smrt iz rabljevih rok. Dejal je, da je bil Baumkirher velik predrzneš in da mu je le slepa sreča pomagala pri nje¬ govih delih. Globoko so zbodle te besede Erazma v srce; ko bi trenil plane kvišku, sedaj rudeč ko kuhan rak, sedaj zopet bled ko stena, ustne so se mu kar tresle od jeze, škripal je z zobmi ter srpo zrl v moža, ki je drznil izustiti tako sodbo o njegovem pri- 15 — jatelju. „Prekliči, kar si govoril", zagrmi Erazem nad Papenkajmom ter izdere meč iz Dožnice, „sicer te umorim!“ — „Ne, nikakor tega ne storim!" odgovori zaničljivo grof smejoč se in potegne meč iz nožnice. Ko leva stala sta si nasproti razkačena korenjaka, jeden poln opravičene jeze, in drugi, ki v Svoji ošabnosti ni hotel preklicati izustenih besed., Ljut boj se prične. Predno so ju mogli umiriti, ležal je že grof Papen- hajm s preklano glavo v svojej krvi na tleh ter kmalu izdihnil. „Beži, reši se!" opominjajo Erazma pre¬ strašeni in zbegani prijatelji. Toda junak, ki ni poznal strahu — ni bežal. V. Erazem obsojen k smrti. Ko je usodni ta kraj zapustil, podal se je Erazem na svoj dom. Strašne misli so mu rojile po glavi, nek notranji glas pa ga je opominjal v jedno mer, rekoč: „Reši se!" Ko se je tako nekega dne bojeval jako vznemirjen in zamišljen s svojo vestjo, odpro se naglo duri Staniče njegove in vanjo stopi tolpa oboroženih vojakov. Erazem plane kvišku ter seže po meču, toda ko bi trenil, bil je na tleh. ,,Povežite ga ter peljite v ječo!" — 16 — zagrmi mož od glave do pete v jeklu, „s svojo krvjo opere naj kri umorjenega mojega brata!“ Vojaki store, kar jim je bilo ukazano ter ga odvedejo seboj. S težkim železjem okovanega vržejo ga v ječo. Molče premišljeval je Erazem v zaporu žalostno usodo svojo in zrl črne stene svojega bivališča. Jeza in srd do ljudij objedala sta mu srce, kakor dva strupena gada. Osem dni — njemu osem dolgih let — mu je preteklo v temnej ječi, v katero se je bliščala samo skozi malo luknjico slaba svitloba. Kruh in voda sta mu bila hrana, ki jo je skozi malo okno v steni prejemal od neznane mu roke. Zarana devetega dne čuje ropot pri železnih durih svoje ječe, Odpro se in obo¬ roženi vojniki vstopijo, vzerno mu železje od nog in rok ter mu velijo, da ima iti ž njimi. Vodijo ga po širokih stopnicah v veliko dvorano, kjer je bilo že zbranega mnogo občinstva. Erazem je stal pred sodiščem. Za dolgo mizo, vso s črnim suknom pregrneuo, je sedelo 12 mož. Prašajo ga po imenu, stanu in rodu; toda on jim reče: „Vsej slovenski in nemški deželi je znano moje ime! Storite torej, kar vam drago!" Sedaj vstopi v sodišče Papenhajnrova rodbina črno napravljena ter toži Erazma, 17 — da je umoril grofa ter da je nevaren miru. dežele. Kakor se junaku spodobi, odgovori jim Erazem mirno: „Zaničeval in opravljal je najboljšega prijatelja mojega in ker ni hotel preklicati svojih besed, velevala mi je prijateljska dolžnost in poštenje, iskati si zadoščenja z mečem — kakor gre junaku in vitezu!“ „Pa vendar priznavate, da ste ga umo¬ rili?” praša ga sodnik. „Obstanem! pa nisem ga umoril po zvijači, temveč v poštenem boju.“ ,,So vam li bile znane deželne postave?” ,,Poštenje je vojaku in vitezu najsvetejša postava. Ne poznam postave, ki bi velevala, svoje ali prijatelja svojega razžaljenje trpeti brez osvete!” „Ni li sodnij, kjer ima vsak iskati pravice?” ,,Kaj? Vojak, pokrit z ranami, naj še le pri vas išče zadoščenja, vi peresni junaki, in naj trpi, da se bote igrali v svojej sle¬ poti z njegovim poštenjem in z njegovo pravico ?!“ „Gorje domovini naši”, nadaljuje čez nekoliko, „gorje nam, če bi bili naši junaki taki babjaki! Obsodite me v smrt, kajti takega časa nečem doživeti!” Sodnik mu. veleva, ostro ga z očpii mereč, pogledati v obraz onim, ki ga bodo Erazem Predjamski. 2 18 obsodili. Le malo jih pozna, a ti so sovraž¬ niki njegovi. Peljejo ga sedaj v drugo dvorano, in mej tem so sodniki sklepali sodbo. Vsak izmed teli vzel je jedno krogljico ter jo vrgel v pokrit lonec. Ko ga odkrijejo, bilo je mej dvanajstimi krogljicami pet belih, sedem pa črnih. Potem pripeljejo Erazma nazaj ter mu naznanijo obsodbo: „Cez tri dni bodete obglavljeni 11 . ,,Pred cesarjem hočem biti obsojen!“ reče jim, ,,toda ne mislite, da si hočem s tem milosti izprositi, nikakor ne, umreti hočem, toda ne v rokah rabljevih!“ „Cesar je že odšel“, odgovori višji sodnik, ,,zaneseno vam ne bo!“ Ko to izgovori, vrže mu prelomljeno šibico pred noge. ,,Naj se mi zgodi tako!“ pravi junaški Erazem, ,,prevečkrat sem v bojih za domo¬ vino zrl smrti v obličje, da bi se je mogel sedaj bati. Rabljev meč nobenega več ne omadežuje, odkar ga je Baumkirherjeva kri oprala!“ To izgovorivši obrne se Erazem in gre. Mirno se je oziral po občinstvu, zbra¬ nem v dvorani; marsikomu so stopile solze pomilovanja v oči. Njegovo možko vedenje je presunilo srce marsikoga — pomilovali so ga vsi. 19 VI. Erazem rešen iz ječe. V smrt obsojenega Erazma so zaprli sedaj v drugo ječb, prostornejšo in svitlejšo, pa zato nič manj strašno. Vsi, ki so prišli v to ječo, so morali umreti. Stanovitno in tnožko, kakor gre možu, je pričakoval Erazem strašne ure, ko bo ostavil to življenje. Ljudje, ki so ga obiskovali, so mu bili sicer nadležni, a vse je voljno vsprejemal ter se prijazno pomenkoval in celo šalil ž njimi. Najbolj razveselil ga je star, častitljiv duhovnik, kadar je prišel k njemu. Rad je govoril ž njim o prihodnjem življenju in o neumrjoč- nosti človeške duše. Tako sta pretekla dva dneva, — in napočil — je tretji, — ki bi imel biti njegov zadnji. Nič se ga ni bal, pripravljen je bil za smrt. Zaničeval je ves svet, njegovo ne¬ hvaležnost in njegove sleparije. Duh njegov je bil že nad zemljo, prosto je dihal. Marsi¬ koga izmed bivših prijateljev je videl v duhu, prijateljev, ki so izgubili življenje v svetem boju za domovino. Pomenkoval se je že v duhu s svojim nepozabnim tovarišem — Baumkirherjem, Brez potomcev, brez žene, ločen od to¬ varišev svojih in zapuščen je bil, — kaj bi ga moglo še veseliti na zemlji? 2 * — 20 — Tako je sedel zamišljen o mraku tret¬ jega dne v svojej celici; zunaj pred ječo pa so se njegovi čuvaji gostili dobre volje z jedjo in pijačo, katero jim je kupoval jetnik. Na zdravje njegovo so pili rujno vince! Kar se odpro vrata, in v ječo stopi nek menih. Erazem meneč, da ga pride duhovnik obiskat, vstane, ide mu naproti rekoč z milim glasom: „Zalivaljujem se vam, častit¬ ljivi duhovni oče, zahvaljujem se, da skrbite tako ljubeznjivo za me 1 Moj račun z Bogom je sklenjen, rad bi sam preživel svojega živ¬ ljenja zadnje ure.“ Menih odgrne molče svojo kuto in zdajci izpozna jetnik cesarskega dvornika, Viljema Bereneka, v meniškem oblačilu. Bil je to plemenit, hraber Stajerc, iz stare rodovine štajerskih grofov; kot moder svetnik je bil na dvoru cesarja Friderika III. Menil je, da se ne more drugače izkazati cesarju zvestega podanika, nego če brez vse samopridnosti pomaga cesarju v to, kar je dobrega in ga varuje zapeljivih svetovalcev. Zaman si je prizadeval Viljem Berenek izprositi milosti za junaškega Baumkirherja pri Frideriku; a posrečilo se mu je to za zeta svojega, Ivana Stubenberškega, ki je bil pozneje deželni glavar na Štajerskem in zvest podanik cesarjev. 21 — Grloboko je žalilo v srce plemenitega Bereneka, da bo zopet umrl velik junak v rokah rabljevih. Sklenil je, pomagati mu, kajti vedel je, da bi se sorodnikom Bapenhajnovim silno zameril cesar, ako bi prizanašal Erazmu. Z zvijačo nakanil je, rešiti ga. Dejal je, da ima velevažen opravek, ki ga mora izvršiti sam in prosil je cesarja za dovoljenje. Da bi ga nihče ne izpoznal, obleče redovniško haljo, poda se tako oprav¬ ljen v mesto Frankobrod ter obišče tu za¬ prtega prijatelja Erazma. Zagledavši cesar¬ jevega ljubljenca v meniškej opravi, začudi se močno; a Viljem, kateremu je bil vsak trenotek drag, da bi po nepotrebnem tratil čas z ničevim govorjenjem, veli mu kratko, podavši mu pilo in meč, katera je imel skrbno skrita v svojej obleki: „Tu vzemite pilo in meč, s tem se lahko rešite ter opro¬ stite železja in ječe. O polunoči vam je lahko pobegniti. Takrat bodo trdno spali vaši čuvaji, — zato sem skrbel — pora¬ bite priliko in pobegnite. Unlcraj reke Majna", nadaljuje rešitelj, čakal vas bode sluga s konji. Preplavati pa vam je prej reko, kajti na mostu stoje močne straže. Skrivajte se skrbno in oprezno, morebiti se vam posreči." Ves ginjen in iznenaden je hotel Erazem — 22 objeti velikodušnega rešitelja; pa Viljem, ko izgovori zadnje besede, potegne haljo čez glavo ter izgine. VII. Erazem pobegne iz ječe. Erazem je menil, da sanja; toda pogled na rešilno orožje ga je prepričal resnice in mu napolnil srce z novim upom. Preudarjal je, kako bi mu bilo pobegniti bolj varno. Že je gledal v duhu mile kraje drage mu domovine; v tem pa je razprostrla noč svoje črno krilo čez trudno zemljo. Čimbolj se je bližala polnočna ura, tem živahneje mu je bilo po rešitvi hrepeneče srce ter se mu polnilo s sladkimi nadami. Večernica je prijazno in čai-obno svetila skozi omreženo lino in zdelo se mu je, da vliva bolnemu njegovemu srcu uteho in tolažilni mir. V duhu je zrl že nad seboj neizmerno obnebje z neštevilnimi lučieami, in bilo mu je pri srcu tako lehko, — tako prijetno! Polnočna ura ni bila daleč. Oprezno stopa k vratom ter posluša pazljivo, kaj da počne straža. Na veliko veselje čuje smrčanje pred durmi, — čuvaji spe; — Viljem Berenek namešal jim je makovega soka med vino. - 23 — Ta trenotek uporabi jetnik, da brzo prepili težke okove z rok in nog; glasno mu je tolklo srce, ko je oprezno odložil že- lezje na tla. Ko se čuti prostega, zgrabi meč, poljubi ga tako srčno in iskeno, kakor poljubi prijatelj prijatelja po dolgi ločitvi. „Hodi z menoj, drago orodje rešitve moje! Ti, ljubi meč, me boš ali rešil, ali pa mi dal umreti junaško!“ Te besede sam seboj govoreč,. odrine pogumno zapah pri vratih. Ne da bi ga bil kdo čutil, splazi se memo spečih stražnikov in dospe skozi več praznih sob — na dvor. Ko pride do dvorišnih duri, najde jih odprte. Tu sliši stražo korakati pred durmi. Srce mu močno bije in on pričakuje nestrpno ugodnega trenutka, ko bo mogel neopažen smukniti na piano. Le tri korake in — bil bi svoboden! Kar se nagloma za¬ podi vanj velik pes, grozno lajajoč. Erazem ga hoče razsekati, a glej! njegova zvesta Sultana planeta na psa in ga raztrgata. Ves čas, kar je bil njuni gospod zaprt, nista se ganila izpred ječe njegove. Pri tej priložnosti hoče Erazem planiti skozi glavna vrata, kar nekdo z osornim glasom zavpije: „Kdo je?“ Sedaj veljala je glava in srce. Zdajci izpozna čuvaj ubeg- lega jetnika; a predno mu je bilo mogoče zasmoditi okorno puško, že mu jo izdere — 24 — Erazem iz rok in zažene v globoko reko, a strahopeten vojak pobegne. Brez obotav¬ ljanja se vrže Erazem v peneče valove in plava s svojima zvestima psoma na ono stran reke, kjer ga je pričakoval njegov zvesti sluga s konji. Erazem je bil prost, dihal je zopet zrak svobode. Vlil. Erazem pride zopet v svoj grad. Podala sta se brzo na pot proti domu. Jahala sta le po noči; po dnevi pa sta se skrivala po gozdih. Jako je veselilo ubeg- lega Erazma, ko je videl, kako ga zasle¬ dujejo vojaki, a on se je preoblekel na poti, da bi ga ne izpoznali. Rešitelj njegov, Viljem, je skrbel za obleko, živež, denar in orožje. Srečno sta se odtegnila preganjalcem ter slišala v marsikterem mestu govoriti, kako drzno je pobegnil Erazem iz zapora in da ga vsakdo sme ujeti ali pa ubiti. A Erazem se ni bal tega, kajti obleka in predrugačen obraz sta ga delala nepoznatega. Dospela sta po dolgem potovanju na mejo avstrijsko. Ko je Erazem ugledal vrhove domačih gora, storilo se mu je milo pri srcu, radostilo ga je neizmerno, videti kraje, kjer je preživel mladostna leta in katerih že tako dolgo ni gledal. Težko mu je delo jedino to, da se - 25 — vrne preganjan in kot begun v svojo domo¬ vino in da se mora kakor ubijalec potikati in skrivati po gošcali v deželi, kjer je prej ime njegovo slovelo tudi v kočah bornih kmetov. Nameraval je v podati se v svojo graščino pod Sokoljem na Štajerskem, toda bal se je, da bi ga ondi ne izvohali zasledovalci. Sklenil je torej iti na Kranjsko v Predjamo, v stari grad svojih pradedov. Kraj, v katerem stoji grad, je bil Erazmu ves pripraven za njegov sedanji položaj; vedel je, da se mu tu ni bati ničesar, ker je ta kraj večinoma neznan ljudem. Sodil je po svojej pameti in izvolil ta kraj v svoje bodoče stanovanje, alcoravno ga je svaril pred tem nek notranji glas. Da je Erazmov Predjamski grad ostal svetu neznan, vzrok je ta, da je v deželi še drug grad istega imena, katerega so zidali tudi gospodje tega rodu, a v prijetnejšem in bivanju prikladnejšem kraju. Prvi se je zategadelj pozabil čimdalje bolj. Strašna noč je bila, grom je bobnel, bliski so švigali semterja. Viharji so tulili in tako razgrajali, da so ruvali s koreninami vred stoletna drevesa; dež in toča sta se vsi¬ pala iz črnih oblakov, ko sta prišla Erazem in njegov sluga pred grad po dolgem poto¬ vanju vsa premočena ter v vedni nevarnosti, ‘26 — da bi ju blisk ali kako padajoče drevo ne pobilo. Konja privežeta k drevesu ter po ozki, strmi poti plezata po vseh štirih proti gradu. Vsa trudna, upehana in mokra dospeta na konec svoje poti. Grajske duri so bile odprte. Korakata po stopnicah — nikjer ni bilo čuti žive duše, vse je bilo tiho. Že skleneta, vleči se k počitku, ko začujeta govorjenje. Ideta na mesto, od koder sta slišala šum in res — zasveti se jima luč skozi ključavnično luknjico. Erazem hitro odpre duri, a kako je presenečen, ko vidi okrog mize 12 oboroženih korenjakov. Ko ti zagledajo neznanega jim Erazma, planejo raz svoje sedeže, sežejo po mečih in hote udariti na Erazma. „Stojte!“ zapove jim Erazem *in nameri samokres med nje. Ti stopijo za nekaj korakov nazaj in Erazem jih praša: ,,Kdo ste, kaj iščete todi!“ — ,,Kje imaš pravico, nas tako vprašati, pre- drzneš ti?“ — ,,Menim, da gospodar ima vedno oblast čez grad svoj in da mora ve¬ deti, kdo da stanuje v njem!“ Vsi se zavzamejo nad takim govorje¬ njem, dobro ga pogledajo in jednoglasno zavpijejo: ,,Res je, Erazem, naš gospod in zapovednik!“ Zdaj i Erazem spozna svoje hlapce, katerim je bil grad v varstvo izročil za čas njegove odsotnosti. 27 Na njegovo vprašanje, kako da so se imeli, odkar njega ni bilo, reko mu, da so izvedeli, da je bil njihov gospod obglavljen in da so sklenili potem, preživiti se s tem, kar si bodo pridobili s silo. Kakor bi mu prorokoval nek notranji glas, de Erazem: „Saj me morda res ne čaka druzega!“ Hlapci so postregli prišlecema z večerjo, katera se jima je vrlo prilegla. Spravita se k pokoju kar na trda tla, a vender jima je tako ugajalo, kakor na mehkih pernicah. Drugi dan je imel Erazem mnogo opravka. Vse svoje posestvo je skrbno pregledal in videl je, da je jako slabo preskrbljen s hišno opravo. Sreča je hila, da v onih časih, po katerih še sedaj naš kmet zdihuje ter si jih zopet želi, niso poznali mehkužnosti, kakršna danes do malega obvlada vse stanove. Voj¬ ščaki, ki so bili utrjeni v vseh nadlogah in niso poznali mehkužnosti, so bili kmalu zadovoljni. Da bi sebi in svojim ljudem potrebnega živeža preskrbel, sklenil je Erazem, skrivaj obiskati vsa svoja posestva, in to tem lažje, ker je imel oskrbnike zveste, da se je mogel nanje popolnem zanašati. Tretjega dne po prihodu na svoje do- movje preobleče se Erazem v narodnega 28 — kmeta in vzame seboj jednega svojih hlapcev. Obišče najprvo spodnji grad, kjer mu je bil oskrbnik starec, pravi uzor zvestega služab¬ nika. Ugledala sta že od daleč grajske stolpe, ko jima pride starec naproti, ves sključen od starosti. Lasje so mu bili beli ko sneg in počasi ko senca je korakal. Ko prideta bliže njega, zavpije presenečen Era¬ zem: „Konrad, zvesti moj stari Konrad!“ in prime ga za roko. Starček ga pogleda milo, obrise si solze, ki so se mu vdrle po zgubanih licih in upre oči v neznanega mu Erazma; ko ga spozna, začne se tresti, kolena mu omagujejo in na tla bi bil padel, da ga nista oba prijela. Zdajci objame stari Konrad gospoda svojega in plaka od veselja, da ga zopet in tako nenadoma vidi. Potem mu reče Erazem, da naj ga spremi v grad. Stari Konrad pak dč z milotožnim glasom: ,,Ne morem, ne smem vaju voditi tja, kajti izgnali, spodili so me, — in mi pustili nič druzega, ko to-le beraško palico.“ To izgo- vorivši vzame list iz nedrija in ga poda nekdanjemu svojemu gospodu. Erazem vzame list in čita: ,,Nesrečni prijatelj! Vse moje prizadevanje in ves moj trud, tebi pomagati, nista ničesar zmogla. Večjo nesrečo, kakor umor Papenhajmov, so pri- 29 — nesle Tebi lažnjive tožbe tvojih sovražnikov, kakor če bi bil izdajnik in prijatelj strašnega kralja Matijaža. Tvoje imetje je zapadlo in za Tvojo glavo je obljubljena velika nagrada onemu, ki Te dobi živega ali mrtvega v pest. Beži, reši se v daljne kraje ! 41 List ni bil podpisan, a Erazem je vender takoj uganil, da je pismo pisala roka zve¬ stega prijatelja in rešitelja ter ga potem iz¬ ročila staremu zanesljivemu Konradu. Kaj je čutil Erazem v svojem srcu, ko je prečital pismo, ni možno povedati. Molče in kakor od strele zadet je stal tu nepre¬ makljivo ; v prsih mu je strašno vrelo in kipelo. Bridek srd do vseh ljudi je pretrgal poslednjo vez, ki ga je dosedaj še vezala na sovražni svet. j,V svojem in prednikov svojih rojstnem kraju hočem umreti. Ti nehvaležen svet, za katerega sem se tolikokrat bojeval ter kri prelival! Jeli zasluženo to plačilo?! Iz na¬ ročja svojega me pahneš, vse imetje mi vzameš, vse upanje mi uničiš in sedaj ko¬ prniš celo po mojej krvi! Naj ti bo! Tudi jaz ne poznam nikakršnih dolžnosti do tebe, neusmiljeni, brezsrčni svet!“ „Idi, idi! stari z menoj v moje skalnato domovje. Krokarji in sove naj nam pojo jutranjo in večerno pesem; volkovi in med- 30 — ved j e naj bodo nam tovariši! Do smrti te hočem živiti in tudi, če bi imel za vsak grižljej, ki ti ga dam, prelivati človeško kri.“ Erazem in spremljevalec njegov vzameta starca v sredo in ga tako privedeta pola¬ goma v grad. Zdajci pokliče Erazem vse hlapce svoje k sebi in jim pove svoje na-, ključje, ter da je prisiljen, skrbeti s silo za svoj obstoj. Surovi hlapci so bili takega življenja navajeni in prisegli so mu, ž njim vred živeti in umreti. Novo življenje je pričel Erazem s svo¬ jimi ljudmi, življenje, katero je bilo v onih časih tolikim nemškim plemenitnikom po vsej deželi strah in šiba — Erazem je pričel ropati. Prvi, nad katerega je razlil Erazem svoj srd, je bil Ivan Stekperk. Ta je bil star sovražnik Erazmov in rodovine njegove. Kolikor je le mogel, želel mu je škoditi pii cesarju. S silo vzel je Erazem grad Stek- perkov. Ko je vanj udrl, skril se je go¬ spodar na izbo; a pod je bil trohljen in črviv, — on se vdere in obvisi za glavo med podem, in tu je storil žalostno smrt. Bil je poslednji tega rodu. V nedolgem času je postal Erazem s svojimi vojniki strah vsej deželi. Rop sledil je ropu, predrzno razgrajal je brez miru in prizanašanja. Vso okolico je vznemirjal daleč — 31 na okoli, razbijal in moril je z divjimi svo¬ jimi četami vse, kar^mn je prišlo pod roko: bogate samostane, samogoltne varuhe, ne¬ usmiljene graščake, katere je najraje stiskal. Tem ljudem je bilo strašno njegovo ime; — sladko pa je bilo ubogim, stiskanim in Preganjanim, katerim je bil kakor dober prijatelj vedno branitelj in rešitelj. Posebne misli so mu rojile po glavi: postavil se je sodnikom človeškega rodu s tem, da je nepravičnike in stiskalce ubogih sovražil iz vsega srca. Zakoni so ga sicer ostro sodili, a vender se ne more reči, da je bil jednak drugim roparjem in tolovajem. Nikdar ni bil neusmiljen ali nečlovešk. Krvi ni prelival nepotrebno ali brez uzroka, razen kadar mu je šlo za lastno življenje. IX. Erazem v svojem gradu oblegan. Tako je bil Erazem že skoro dve leti strah vseh onih, katere je sovražil. Povsod je bil navzoč, toda povsod drugače opravljen. Vse mu je bilo znano in povsod je ušel zanjkam, ki so mu jih nastavljali, oe za njegovo bivališče sovražniki niso mogli iz¬ vedeti, ker nikoli ni razgrajal prav blizu svojega doma. A vse ima svoj konec, tako tudi njegov ni bil daleč. 32 — To in pa ker je bil pomočnik in vodnik ogerskim četam, ki so istega leta pridrle do Trsta, napotilo je konečno cesarja Fri¬ derika, da je dal nalog tržaškemu pogla¬ varju Gašparju Ravbarju, naj se vzdigne proti razbojniškemu Erazmu ter ga dobi ži¬ vega ali mrtvega. To je Erazem po svojih ogleduhih kmalu izvedel. Z lastnimi očmi je vse videl, kar so pripravljali za njegovo uničenje in sklenil je predrzno, Ravbarju nagajati, kolikor možno. Ravbar je imel mnogo vojakov in pri¬ zadeval si je na vso moč, cesarjevo povelje izpolniti natanko. Povsod je Erazma zasle¬ doval, toda kamorkoli se je ganil, je bil prevarjen. Ali sreča je opoteča in večidel mati nesreče. Ljudi, katerim je sreča mila, stori napihnjene in jih od pravega pota za¬ pelje v brezdno pogube. Tako se je prigodilo že mnogim, med drugimi tudi -— Erazmu. Ravbar je imel nekega dne s svojimi prijatelji gostijo na svojem gradu pri Planini, Mali grad zvanem. Predrzni Erazem prihaja sam pred Mali grad in se začne razgovarjati z baronovim hlapcem. „Pojdi“, reče mu, „k svojemu go¬ spodu, sporoči mu pozdrav ter reči mu, da sem pripravljen, sam pokazati mu pot do svojega gradu. Obljubim mu tudi“, nadaljuje — 33 — Jezdec, „da ga bom doma bolj pogostil, kakor bi morebiti od mene tu.“ „Smem vas li prašati, kdo ste?“ de blapec baronov. „Prisrčen prijatelj sem tvojega gospoda 111 se zovem Erazem Luegar“, pravi Erazem ter ustreli dvakrat proti nebu, spodbode konja te zdirja. Ko Kav bar in gostje njegovi to eujejo, ustanejo, osedlajo brzo svoje konje te udarijo za njim. Videli so ga daleč pred seboj jahajočega v divjem teku. A kmalu jim izgine izpred očij, kakor bi ga bil sam peklenšček odnesel. Srditega barona to še bolj ujezi, zato pošlje na vse strani ogleduhe. Sledili so tudi konjskim kopitom, katerim je dal Erazem pribiti podkove narobe, da bi ga ne zasledili. Iskali so ga po gozdih in stranskih potih in dospeli do strme, navpik stoječe skaline, na katerej se je dvigal Erazmov grad. Ko Ravbarju naznanijo, da so zasledili Erazmov grad, vzdigne se s svojimi vojščaki proti Predjami. Toda kako se nevoljen za¬ vzame, ko spozna na prvi pogled, da je grad nepremagljiv in da ga ni možno dru¬ gače vzeti nego z izstradanjem. Ko je Ravbar izvedel za skrivališče Erazmovo, ukaže nedostopni grad obkoliti s precejšnjim številom vojakov, misleč, da bode glad primoral razbojniškega viteza k udaji. Erazem Predjamski. 3 — 84 — Erazem in hlapci njegovi so pa svoje oblegalce zasmehovali. Dva meseca so že bili oblegani. Ravbar in vojniki njegovi so mo- 1 rali pri pomanjkanji živeža trpeti vse težave ostre zime. Mnogo jih je tildi zbolelo in | pomrlo. Erazem pa je v dokaz temu, kako dobro je preskrbljen z vsakršno hrano, spustil na pustni večer leta 1484, z gradu oblegovalnem celega pečenega vola na vrvi ter jih ob jednem povabil k gorkej peči v grad. Ravbar je menil, da je to le zvijača oblegancev, da bi s tem pomanjkanje skrili. Novo upanje mu je zasijalo. Toda zaman! Velika noč pride, Erazem se zopet spomni oblegovalcev in jim pošlje več živih ovnov. Vse to in ves ostali živež je dobival iz Vipavske doline po skritem podzemeljskem hodniku. Zima je minula in spomlad je vso naravo obudila v novo življenje. Erazem se je čestokrat prikazal oblegalcem svojim in se pogovarjal ž njimi. Barona Ravbarja je povabil večkrat k sebi in mu obljubil pri svojej vitežki časti, da se mu ne zgodi nič žalega in da se prepriča, da je vse prizadevanje, izstradati ga, prazno in brez- vspešno. Ravbar ni zaupal Erazmovim besedam. Večkrat je poslal Erazem Ravbarju kaj — 35 mastnega za južino ter ga ob jednem prosil, aaj slugi ne stori nič žalega, ,,kajti“, dejal je Erazem, „preokorno je, streči mu po vrvi z grada.“ Erazma je predrznost in prevzetnost za¬ peljala tako daleč, da je prve češnje in jagode, katere je kmalu potem dobil iz Vipavske doline, poslal po svojem slugi oblegajočemu Ravbarju, rekši, da se vse to in karkoli si poželi človeško srce, dobiva v jami pri nje¬ govem gradu. Silno se je zavzel Ravbar videč, kako obilno ga Erazem s češnjami, jagodami in drugim sadjem v letnem času obdaruje, ko je v deželi komaj drevje cvetelo. Kmalu potem dobi plemenitili rib, in tako ni noben dan minul, da ni prišel Erazmov sluga z novimi darovi k baronu. X. Erazem izdan. Smrt njegova. Baron Ravbar je uvidel, da svojega namena ne doseže. Sklenil je torej prošnjam svojih vojakov privoliti, da se vrnejo v Trst. Namenil se je že, da cesarju sporoči o svojem nevspehu in izprositi Erazmu milosti. Ali jeden vojakov, — nek Furlan — mu pripo¬ roča, končati Erazma z zvijačo, ker ga ne morejo z orožjem. Zato mu svetuje, Erazmo- 8 * 36 — vega slugo pregovoriti v to, da izda svojega gospoda; denar in obljube, meni Furlanec, bodo ga podkupile. V svoji nevolji, da ga je up tako pre¬ varal, je mislil Ravbar bolj na osveto, nego na to, kar mu je velevalo srce. Sklenil je storiti, kakor mu je bilo nasvetovano. Sluga Fran pride zopet z novimi da¬ rovi in Ravbar ga sprejme jako prijazno. Povabi ga k jedi in obdaruje obilo. Poniž¬ nost zapovedujočih omeči take močno, ki imajo spolnovati povelja. To se je najbolj pokazalo pri preslepljenem slugi Franu, ka¬ terega sta Ravbarjevo zlato in dobrotljivost omamila popolnem. Vsikdar, kadar je prišel, je bil Ravbar prijaznejši ž njim in kmalu se mu je tako prikupil in ga pridobil za se, da mu je smel prosto razodeti svoje nakane. Mnogotere ob¬ ljube, prostost in odpuščanje so bile veše, ki so ubogega Frana vjele v svoje mreže in premamile njegovo vest. Srce se mu je treslo, kadar je mislil na strašno nezvestobo, a pregovorjen po zapeljivosti se mu je hu¬ dobija videla manjša; menil je, da ustreže s tem domovini in da bo srečno živel v prihodnje. Glas njegovega srca, ki ga je svaril pred nezvestobo, postajal je vsak dan slabši in kmalu je zaspala popolnem vest v njem. — 37 — Oj, grde strasti, ki nas tako z lahka zapeljejo na pot hudobije in nam nikedar več ali pa le težko dado zopet vrniti se k Čednosti! Zlato in ljubezen sta mogočna gospodarja sveta; mogotce in berače imata v svojej oblasti in le malokdaj se dasta premagati. Zlato je oslepilo prej zvesto srce Fra¬ novo, ljubezen ga je speljala v pogubo. Sluga Fran je imel namreč izvoljenko, katero je srčno ljubil; druzega ni želel, nego dobiti jo v zakon. Hudobija mu je odprla pot do nje in mu je kazala vso ne¬ srečo pri njej; čednost pa mu je odkrila v zvestobi do svojega gospoda žalostno po¬ dobo večne ločitve od njegove ljubice, — in na vse zadnje izročila ga zaničljivej smrti. Padel je! Preveliko zaupanje v zvestobo svojega sluge pa je bilo Erazmu v pogubo. Ta je izdal svojega gospoda s tem, da je naznanil baronu Ravbarju, da zahaja Erazem vsak večer na določeno mesto, da opravi svojo naravno potrebo. Rekel mu je: ,,Skala tam ni debela in če vanjo ustrelite in jo dobro zadenete, mora se razrušiti." Oblegovalci so seboj imeli nekaj topov iz Ljubljane, katerih se pa niso posluževali do sedaj, ker so menili, da trdi skali nič ne škodijo. Dogovorili so se torej, da izobesi sluga Fran kos bele tkanine na ono mesto, — 38 kamor zahaja običajno Erazem, in proti onemu kraju naj ustrele. Pristavil je tudi nezvesti sluga, da jim bo luč na oknu na¬ znanila, kdaj bode Erazem na imenovanem mestu. Brezvestni izdajnik se vrne v grad in točno izpolni obljubo svojo. Jelo se je mračiti. Kmalu ugledajo ob¬ legovalni obešeno znamenje in brez odloga namerijo vse topove na ono mesto. Komaj so pričakovali noči in z njo danega znamenja. Erazem je bil tistega dne nenavadno otožen in žalosten. Neznan nemir in strah sta mu polnila tesne prsi. V preteklej noči se mn je prikazal v sanjali duh nepozablji¬ vega Baumkirherja, ki mu je podal roko in ga s prstom žugaje svaril pred kačo, katera mu je zvita in sikajoča ležala na prsih. Zbudil se je. Ves zamišljen lazil je ves dan po svojem gradu. Govoril je malo, tudi pil in jedel je malo. V mraku gre, kamor sta ga potreba in naključje peljala, — v svojo smrt. Na oknu mu je gorela mrtvaška luč. Zagledavši znamenje, ukazal je Ravbar ustreliti proti dotičnemu mestu; štirje topovi, vsi najeden- krat sproženi, so zagrmeli strašno in — Erazem se je zgrudil mrtev na tla, od po¬ rušenih skal zadet izdihnil je svojo dušo pod razvalinami razdejanega skalovja. Hlapci — 39 in sluge hite prestrašeni in zbegani proti kraju nesreče, da bi svojemu ljubemu go¬ spodu pomagali. To je dalo oblegalcem pri¬ ložnost, polastiti se gradu s pomočjo izdaj- nika. Z golimi meči pridrli so v grad. Dva¬ najst Erazmovih služabnikov, krepkih ko¬ renjakov, postavi se zdaj v bran oblegalcem. Bijejo se ž njimi junaški kakor levi; toda podfegli so mnogoštevilnejšim Ravbarjevim Vojnikom; vsi so našli smrt poleg Erazma. Ko baronovi vojaki vidijo, da so zmogli hlapce, zažend strašen krik; izdajalcu Franu pa se zahvaljevaje delajo velikanske obljube. Vse grajske stanice jim je moral razkazati, zlasti pa tisti podzemeljski hodnik, ki ga je priroda sama v zemlji izdolbila in ki je štiri milje daleč vodil v Vipavsko dolino, od koder je dobival Erazem ves živež in druge potrebščine. Ko Ravbar pride na ono usodepolno mesto, kjer je ležal Erazem zasut, najde starca vsega v solzah vtopljenega nad grobljo ; bil je to stari, zvesti Konrad. Dolgo so ga molče gledali, kajti smilil se je starec i trdim srcem. Čez nekoliko sklone Konrad glavo svojo in upre najprvo oči v nezvestega Frana, ki je zrl sramotno v tla. Počasi vzdigne se starec in kakor duh z onega sveta stopa proti Franu. S trdnim in ostrim glasom mu reče: „Mladenič, izdal si svojega gospoda; — 40 tresi se Juda Iškarijot! Jaz ga hočem ma¬ ščevati!" Izrekši te besede, potegne Konrad, ko bi trenil, oster meč izza pasa in ga za¬ sadi z močno roko v izdajulčevo srce. Malo pozneje je tudi starec zgrudil se mrtev na tla in razmesarjen ter preboden izdihnil dušo. Takoj drugi., Jan zapustili so baron in vojaki tisti kraj. V gradu pa ni ostalo žive duše, razven dveh sultanov, ki svojega go'r spoda tudi po smrti nista zapustila. Pač zvesti živali! Sosedje so pokopali svojega dobrodelna Erazma in sluge njegove na pokopališči bližnje cerkve Marije Device. Nobenega sorodnika, nobenega prijatelja ni bilo pri Erazmovem pogrebu; le zvesta psa njegova sta žalostna sledila in — na grobu kmalu poginila. To se je godilo leta 1485. Z Erazmom izumrl je rod Predjamskih gospodov. V gradu ostalo je še več znamenj, med drugimi vidi se še sedaj mesto, kjer je Erazem sklenil nesrečno svoje življenje. Stari grad je tekom tega časa razpadel in poznejši graščinski posestnik, Ivan grof Kobeneel, je sezidal leta 1570. sedanji novi. grad. & \ f - ‘ " Jr ■ . . '