KULTURNE NALOGE MEST S POSEBNIM OZIROM NA LJUBLJANO DR. FRANCE STELE Za pravilno razmerje do vprašanja, stavljenega v naslovu, je potrebno, da si pojasnimo predvsem oba osnovna pojma: mesto — kultura. 1. Mesto je ena izmed praoblik človeškega selišča in prvovrsten socialno-kulturni činitelj v zgodovini človeštva od tistega trenutka dalje, ko je družabna, rodovna in gospodarska organizacija dosegla kompli cirano obliko. Od pradobe naprej je bilo mesto sre dišče gospodarskega življenja večjega ali manjšega okrožja, strateško oporišče in upravno središče. Pre zreti pa ne smemo tudi važnega dejstva, da so imela že prastara mesta pogosto tudi družabno simboličen pomen kot verska središča narodov in rodov. Vse te višje simbolične funkcije mest obsega v grškem mest nem tipu klasično razviti pojem akropolis. Ni pa treba, da bi bile vse naštete lastnosti vselej skupne; lahko nastopajo tudi posamezno in posebno pri po stanku mest so imele enkrat ta, enkrat druga odlo čilno vlogo. To je pomenil pojem mesto v svojem bi stvu tudi od srednjega veka sem in v najnovejšem KRONIKA 153 kulturnem razdobju, v katerem živimo še tudi mi. V zvezi z našim vprašanjem pa je važno, da prastari družabno simbolični značaj mest tudi v našem stvarno konstruktivnem času ni zamrl, o čemer po sebno glasno pričajo prizadevanja narodno - sociali stično navdahnjene nemške urbanistike. Nurnberg, Berlin, Miinchen, Hamburg z najbolj smotrno ure jeno velikopotezno urbanistično akcijo ne dobivajo le nove funkcijske organizacije, ampak predvsem tu di vsenarodno pomemben družabno simbolični izraz. Zunanje se je mesto odlikovalo od ostalih oblik selišč predvsem po tem, da je bilo vklenjeno v trden okvir trdnjavskega ozidja, v čigar mejah se je razvi jalo do kar mogoče tesnega sestava svojih gradbenih gmot. Od konca XVIII. stol. dalje pa se je izvršil osnoven prevrat, ki se javlja najprej zunanje v tem, da se odstranjuje strogi okvir trdnjavskih ozidij in ga nadomeščajo široki pasovi sprehajališč in vrtov; tako se je razvoju mesta odprla prosta pot v okolico. Obenem pa se je zaradi velikih socialnih in gospodar skih prevratov izpremenila tudi dosedanja vsebina mest. Po odpravi tlačanstva so se na deželi osvobodile ogromne, doslej na grudo vezane množice prebival stva in se je že v XIX. stoletju začel prosluli »beg v mesta«, ki so naglo naraščala in dosegla za naš čas značilno obliko velemest. Dva činitelja sta paralelno pospeševala ta razvoj, popolnoma zrevolucionirani sodobni promet in nove oblike gospodarstva, ki se osredotočajo okrog dveh osnovnih oblik, kapitalizma in industrializacije. Kjer so novi činitelji v večji ali manjši meri dani, tam nastajajo nova mesta in se neverjetno razvijajo, ali pa se stara stalno ustrezno vlogi novih komponent večajo. Trgovcu, obrtniku, ple miču, duhovniku in uradniku, ki so predstavljali zna čilni družabni sestav nekdanjih mest, se je v XIX. stoletju pridružil delavec-proletarec, ki je stare se stavne sloje številčno pogosto nadkriljeval, s primi tivnim načinom pa vtisnil značaj celim novim, pred vsem industrijskim mestnim delom in dolgočasnim, enoličnim predmestjem. Mesto nam je danes po svo jem pomenu in obsegu večje ali manjše prometno, industrijsko, gospodarsko, kulturno ter versko in ci vilno upravno središče. Nekdaj osnovno važna stra- tegična sestavina se je sicer zmanjšala, izkušnja naj novejšega časa pa uči, da vsako mesto že radi zgoraj opisanega mnogostranskega pomena lahko čez noč postane tudi strategično aktivno. Prav vojni dogodki zadnjih let in blazen napredek napadalne tehnike iz zraka silijo človeštvo, da raz mišlja o spremembi svojega ideala mesta in z ner vozno naglico ustvarja sanje o mestu bodočnosti. Velemesto je še vedno oboževan ideal mestnih gradi teljev, narodov in držav, opaža pa se težnji devet najstega stoletja prav nasprotni »beg iz mest« v oko lico in z njim zvezana težnja po temeljiti preobrazitvi oblike mest. Tako izgublja domnevno mesto sedanjo sti in bližnje bodočnosti prav radi strateških ozirov staro značilnost strnjeno, tesno izgrajenega selišča in vsebolj teži po spojitvi z obširno okoliško naravo ter se tako približuje svojemu dosedanjemu proti- polu, vaškemu selišču. 2. Vsebina pojma kultura nam sodobnim ljudem pogosto ni vselej prav jasna, ker radi zamenjujemo kulturo s civilizacijo in narobe, čeprav je razlika med njima tolika in tako osnovna, kakor med telesom in dušo, iz katerih sestoji človek. Veliki razmah človeške civilizacije, ki se kaže predvsem v napredku pro metnih sredstev, higienskih in tehničnih naprav ter v vidnem napredku ideala udobnega življenja s so cializacijo tako zvanih civilizatoričnih dobrin, z olaj šanjem napornega ročnega dela s porabo strojev in podobnem, tako slepi sodobnega človeka, da pogosto pozablja, da so poleg materialnih dobrin, za katere skrbi civilizacija, še druge, duhovne, katerih kako vost, razvoj in popolnost je le v rahli zvezi s civiliza- toričnimi. In te duhovne dobrine človeškega življenja in napredka obsega pojem kultura. Zato je stavek, ki se pogosto navaja, češ da kulturo kakega naroda lahko izmerimo z množino mila, ki ga porabi, nepra vilen; nanaša se na višino civilizacije, nikakor pa ne na višino kulture, ki ima svoja, od tako materialnih bistveno različna merila. Obe skupini, civilizacija ka kor kultura, pa sta tako bistveni sestavini življenja in pomembnosti mest, kakor sta duša in telo neraz- družni sestavini celega človeka. Skoraj vse pojave in oblike življenja mest lahko razdelimo na dve glavni skupini: civilizacija -- kul tura. Civilizacija obsega zdravstvo, trgovino, obrt in industrijo, tehniko, prometna sredstva, tako zvani tujski promet, socialne naprave in celo časnikarstvo, radio, film, pa tudi šolstvo in ljudsko prosveto, ko likor služijo samo mehaničnemu širjenju praktičnih znanj ali zabavi. Kultura pa obsega religijo in filo zofijo, umetnost vseh panog, znanost, prosvetne in izobraževalne naprave vseh vrst, ako služijo duhov nemu napredku človeka, vse šolstvo višjih stopenj in vsa kulturno reprezentativna prizadevanja, ki se javljajo v skrbi za javne zbirke, muzeje, knjižnice, arhive, varstvo spomenikov, lepotnost selišča in po dobno. Kultura in civilizacija se v človeški zgodovini neprestano prepletata, vplivata na napredek druga druge ter se vzajemno pospešujeta, življenje ljudi, držav in mest je bilo vselej najbolj popolno takrat, ko sta bili lepo uravnovešeni in si v ničem bistveno nista nasprotovali. V našem času pa je le preveč ne soglasij med njima, tako da posebno civilizacija po gosto sploh zanikuje vrednost kulture ter jo v ek- stremnih oblikah skuša nadomestiti s sebi primer nejšim tako zvanim materialističnim svetovnim na zorom, v katerem se duhovna vsebina civilizacije kratko istoveti s kulturo. Kot odpor proti temu eno stranskemu pojmovanju kulture se tudi na drugi strani, pri izrazitih zastopnikih kulture pogosto javlja drugi, nič manj nevarni in nepravični ekstrem, da se v imenu kulture zanikajo vsake vrednote civilizacije. Posebno med zastopniki versko utemeljenih svetov nih nazorov se pogosto oglaša ta ekstrem, ki pa ni nič manj nevaren za naravno razmerje med kulturo in civilizacijo, h kateremu človeštvo instinktivno teži, kakor pravkar omenjeni. Poudariti moramo, da pra vično razmerje človeka do kulturnih kakor civiliza toričnih dobrin prav nič ne nasprotuje verskemu pre pričanju, posebno pa katoliškemu izročilu, v katerem se kaže kot največja kulturna moč, da je bilo v vseh dobah svojega razcveta čudovito prožno, kadar je šlo za urejanje soglasja med kulturo in civilizacijo. Okvir vprašanja o kulturnih nalogah mest je v zgoraj podanem obsegu pojma kulture že dan. Mesto je tvorba, ki je sestavljena tako družabno kakor du- 154 KRONIKA hovno, kot socialna oblika višjega reda torej iz čini- teljev, ki ustvarjajo civilizacijo, in iz činiteljev, ki ustvarjajo kulturo. Lahko eden od teh v posameznem primeru prevladuje, nemogoč pa se nam zdi tip mest nega organizma, ki bi mu kulturni činitelj popolnoma manjkal. Mogoče je sicer, da je manj izražen kakor civilizacijski in zato tudi manj aktiven, v tej ali oni obliki pa je gotovo živ. Mesto da bi obširno opisovali vse možnosti kultur nih nalog mest, torej mesto da bi teoretično razprav ljali o kulturnih nalogah mest, se raje takoj obra čamo k Ljubljani, da njo s te strani spoznamo in ob njenem posebnem konkretnem, živem primeru opo zorimo na najvažnejše načelne sestavine tega vpra šanja. Za Ljubljano velja v razmerju do njene relativne pomembnosti kot mesta, do tempa njenega razvoja in sedanje velikosti, vse, kar smo v uvodu povedali o sodobnem mestu. Tudi pri Ljubljani se je konec XVIII. in v začetku XIX. stoletja temeljito spremenilo notranje in zunanje lice mesta, stara lupina se je na polnila z novim življenjem in se je socialni, gospo darski in kulturni sestav mesta vsestransko kompli- ciral: Ljubljana je danes odprto mesto, ki se razvija in širi v svojo okolico, mesto, ki je socialno in gospo darsko že zdavnaj preživelo okvir nekdanjega trgov- sko-upravnega središča in si v stalnem napredku vse bolj pokori svojo okolico. Ta razvoj je dobil izraz v proglasitvi velike Ljubljane. Prometni, posebno tuj- sko-prometni, politični in industrijski pomen Ljub ljane stalno raste, s tem pa poleg civilizatoričnih stalno naraščajo tudi njene čisto kulturne naloge. Kje so danes že kulturne in prosvetne potrebe vodil nih stanov evropske družbe pred XIX. stol., trgov- stva, obrtništva, plemstva in duhovništva, ko mora danes naše mesto računati s potrebami procentualno številnega delovnega stanu in sedaj celo z duhovnimi potrebami kmečkega stanu! Kulturne naloge Ljub ljane pa dvigata v poseben okvir še dve važni dejstvi, ki jo uvrščata v položaj važnih evropskih, posebej balkanskih kulturnih središč: Ljubljana je kulturno središče Slovencev, ena tistih duhovnih prestolnic nove Evrope, ki so duhovno pripravljale sodobni po litični in kulturni izraz naše celine: Ljubljana je dalje prav radi tega svojega značaja zavzela po sve tovni vojni položaj tretje prestolnice kraljevine Ju goslavije. Eno in drugo pa ji nalaga tudi posebne, v primeri z njeno relativno velikostjo močno povišane kulturne naloge. Kulturne naloge mest v splošnem lahko razdelimo v trojno prizadevanje: 1. Ohranjevanje podedovanih kulturnih vrednot, 2. pospeševanje obstoječih kul turnih prizadevanj, ki jih giblje privatna ali javna, posebno državna, cerkvena, društvena iniciativa, in 3. ustvarjanje novih, za značaj danega mesta bistve nih, potrebnih ali perečih kulturnih vrednot. Prvih dvoje prizadevanj je nekam naravnih in jih mestne uprave nekam avtomatično, po sili izročila iz roda v rod samoumevno izvršujejo. Zgoraj opisani posebni položaj Ljubljane pa ji nalaga, da tudi tu danes stori več, kakor ji kaže izhojena pot. Zato vi dimo tudi, da se je prizadevanje mestnih uprav prav v ti, dnevno aktivni smeri v povojnih letih močno razvilo in izpopolnilo. Skrb za lepoto mesta, za varstvo spomenikov, za gradbeni načrt, za šolstvo, splošno prosveto in po dobno se zdi našemu meščanu samoumevna. Napre dek se kaže posebno v tem, da je bil po sodobnih na čelih preurejen gradbeni oddelek mestne občine in da je bil ustanovljen poseben kulturni oddelek, v ka terem naj bi bila osredotočena vsa kulturna skrb mestne uprave. Ta oddelek je tudi že nakazal nekaj smernic, ki se nam zde za mesto, katero se zaveda svojega položaja, samoposebi umevne: Uredila se je ena izmed znanstveno važnih, a dolgo škandalozno zanemarjenih ohranitvenih nalog mestne uprave, mestni arhiv, ki je bil v popolnem razsulu. Nova mest na uprava mu je dodelila dostojne prostore; izdelal se je tudi pregled njegove vsebine in ga znanstvenik zopet lahko s pridom uporablja. Uresničena je dalje misel posebnega mestnega muzeja, ki je v naprednejši Nemčiji in drugod v zapadni Evropi danes neizogiben izraz mestne kulture, samozavesti in izobrazbe me ščanov. Z nakupom Auerspergove palače je mestna občina ustvarila podlago za uspešni razvoj tako kul turnega oddelka kakor tudi mestnega arhiva in muzeja. V drugi skupini, ko gre za pospeševanje privatne in javne, nemestne iniciative pri kulturnih ustano vah, ki so važne za ugled in stopnjo kulturnega živ ljenja sodobnega mesta, ne moremo očitati dose danjim voditeljem mestne uprave pomanjkanja za vesti teh nalog, pogrešali pa smo pogosto tisto odloč nost v vršenju takih, čisto kulturnih nalog, ki bi jo z ozirom na pomembnost ustanov upravičeno lahko pričakovali. V besedah smo bili namreč vedno po- borniki slovenskih kulturnih dobrin in institucij, naj je šlo za šolstvo, za ljudsko prosveto, za univerzo, za univerzitetno knjižnico, za gledališče, za glasbeni za vod, za umetnost, za znanstveno društvo ali za znan stvene zbirke, za Narodno galerijo in podobno. Po sebno univerza, gledališče in univerzitetna knjižnica so bili deležni tiste naklonjenosti, ki jo zaslužijo. V dejanjih pa smo bili vseeno počasni in skopi, kadar je bilo treba gmotnih sredstev. Glede vseh gori navedenih visokih prosvetnih usta nov pa moramo podčrtati posebno, da spadajo vse v vrsto tistih posebnih obveznosti, ki jih ima naše me sto ne radi svoje relativne pomembnosti v zboru evropskih mest, ampak kot mesto, ki je v sodobnem življenju odlikovano z dvema lastnostima, ki ga dvi gata na stopnjo prestolnice: kulturno, upravno in politično središče Slovencev in tretje glavno mesto Jugoslavije. Zato je tudi nemogoče in bi bilo njegovemu dosto janstvu nasprotno, če bi naše mesto gledalo na po trebe, razvoj, napredek in niveau teh ustanov z ozke ga razgleda najvišjega zvonika svojega geografskega in poprečnega socialno strukturnega položaja. Sta lišče prestolnice, ki hoče enakopravno stati ob strani prestolnicam drugih narodov, do kulturnih ustanov more biti samo svetovno kakovostno, ker s temi ustanovami naše kulturno življenje dviga svojo glavo v neko višjo, mednarodno in meddržavno svetovno kulturno plast. Po njih naš narod diha enakomerno s kulturnim svetom sploh, zato se tudi njih kakovost in pomen odteguje ozkemu političnemu ali social nemu presojanju poprečnega meščana. Znanstvena akademija, univerza, knjižnica, galerija, muzeji, gle- KRONIKA 155 dališče, glasbeni zavod so nujne sestavine kulturno polnovrednega mesta, kar hoče biti naša Ljubljana in kolikor se čutijo kot breme, je to sladko breme, ker se po njem dviga naša samozavest, naš ugled in naša vrednost med narodi. V sodobnem svetu se vedno bolj komplicirajo splošno prosvetne akcije, ki jih vodi zasebna inicia tiva, ki jih pa mestna uprava kot zastopnica interesov vseh meščanov ne sme prezreti in jih je dolžna pod pirati. Mislim na stremljenje vseh ljudsko, mladin sko, obrtniško, trgovsko in cerkveno prosvetnih or ganizacij. Napačno pa je, če bi v okviru stare me ščanske tradicije smatrali za važne samo ožje me ščanske stanove in ne bi prav posebne pozornosti posvetili delavskemu in zadnji čas celo kmetskemu stanu v našem mestu. Poleg posebnih organizacij, ki so namenjene tem stanovom, nobena uprava danes ne bo mogla prezreti tudi delovanja moralno-vzgojnih prizadevanj, ki jih vrše v predmestjih razni cerkveni redovi in ki dobiva zadnji čas konkretno obliko v ustanavljanju novih predmestnih far, zavetišč in podobnem. Višjo stopnjo pa doseže kulturno prizadevanje mest v tretji skupini, ko mesto z lastno iniciativo in nad- strankarsko smotrnostjo samo ustvarja kulturne do brine in po njih dviga svoj zunanji ugled, predvsem pa izobrazbo in kulturni nivo meščanstva. Vršitev te aktivne naloge je seve težja kakor vršitev prvih dveh, zahteva pa predvsem sodobno opremljene in organizirane oddelke mestne uprave. Ta iniciativa se giblje v okviru občekoristnih kulturnih naprav in dobiva svoj izraz na viden način na primer v lepotni ureditvi mesta, v gradbenem pravilniku in posebno v smotrno zasnovanem regulacijskem in gradbenem načrtu. Ena najvažnejših nalog mest, ki so kakor naša Ljubljana doživela nepričakovan razvoj, segajoč daleč v predmestno in celo vaško okolico, je, da me sto po načrtu izgradijo do njegovih novih mej in da širokopotezno razdelijo vloge posameznim pred mestjem z ozirom na celoto novega mestnega orga nizma. Priznati pa moramo kljub vsem tem hvalevrednim prizadevanjem, da naša mestna gradbena politika še ni dosegla tistega ideala, ki vstaja vse bolj jasno pred nami. Doslej se namreč ni posrečilo ustvariti iz grad benega urada tistega socialno globlje zasidranega, v vzgojo širokih ljudskih plasti k zdravemu, udobnej šemu in lepšemu selišču usmerjenega aparata, kakor so ga uresničila posebno razna nemška mesta. Grad beni urad je pri nas še vedno strogi profesor, ki se ne zna približati našemu malemu človeku, ne zna vzbuditi v njem razumevanja za svoje zahteve in mu ne zna pomagati preko kočljivih vprašanj projekti ranja stanovališč, kakor bi to želeli. Toda ideja brez plačne gradbene posvetovalnice v gradbenem uradu zori in upamo, da bo tudi uresničena, s Čimer bodo sami morali potihniti ogorčeni napadi na ukrepe na še gradbene policije. Mesto kot organizem, ki preživlja v novejšem času važen preobrat v svojem socialnem sestavu in svoji vlogi v življenju, je dolžno skrbeti tudi za to, da budi pri svojih meščanih in upravnikih smisel za življenje sodobnega mesta in za mestno kulturo v splošnem, preteklo in sodobno. Temu namenu služi poleg raznih kurzov predvsem Kronika slovenskih mest, pa tudi novo skupno glasilo Zveze jugoslovanskih mest »Grad- ska opčina«, ki izhaja v Zagrebu. Poleg gornje oblikotvorne vloge pa bi se iniciativna vloga sodobnega mesta morala osredotočiti predvsem na ljudsko prosveto v najširšem smislu. Prepričan sem, in primer bolj od Ljubljane kulturno razvitih evropskih mest nam kaže smer ter nas prepričuje, da mesto po svojem globljem bistvu ni nič manj ka kor za stavbe šol, dolžno, da skrbi tudi za pogoje splošne prosvete svojega prebivalstva v najširšem smislu. Privatna iniciativa le prepogosto drobi sile in se ne more povzpeti do večje akcije; največkrat je namenjena ožjemu krogu in je vse njeno delovanje nekam prigodniško, odvisno od slučaja in ne kaže kakega večjega sistema. Značilno je v tem oziru za Ljubljano, da smo že večkrat načeli misel ljudske univerze, a se kljub ustanovitvi doslej ni povzpela do tiste popularnosti, ki bi jo taka ustanova morala imeti, če se hoče res občekoristno razviti. Vzroki nas tu ne zanimajo. Prepričani pa smo, da bi široko za snovana taka ustanova mogla postati matica in opo rišče vseh prosvetnih organizacij našega mesta. Pred očmi imamo ideal resnične ljudske univerze, ki se bo opirala na pravo univerzo, njene učitelje in njim enakopravne kulturne delavce izven nje. Brez pogojni in brezkompromisni znanstveni niveau sode lavcev je prvi pogoj ljudske univerze. Imeti bi mo rala trden program kakor ga ima resnična univerza, imeti bi morala svoje laboratorije in druge najnuj nejše pomožne ustanove, imeti pa bi morala predvsem svoj dom. Mislim na tako centralo kakor je Urania na Dunaju. Njeno delovanje bi bilo treba zasnovati po skupinah, ustrezajočih potrebam družabnih slojev mesta, ki potrebujejo izobrazbe, predvsem pa bi mo rala dati delavskim slojem, ki so pogosto zelo željni izobrazbe, priliko, da se sistematično izobrazijo v znanjih, ki jih poželijo. Urejene predavalnice, ljudska knjižnica, koncertni prostori, izposojevalnice za dia pozitive, predvsem pa kino, ki bi služil samo izobrazbi in kazal samo resnične kulturne filme, bi bil okvir, v katerem bi se vršilo življenje in delovanje take univerze. Poleg univerze, ki je s svojimi učnimi močmi in svojimi ustanovami prva poklicana, da postane opo rišče vsake resne ljudske univerze, je predvsem na loga mestnih uprav, da moralno in gmotno podpro tako ustanovo in ji ustvarijo primeren dom. Problem ljudske univerze trka na vrata ljubljanske javnosti in je to trkanje vedno močnejše. Čimbolj se širi so cialna podlaga nove Ljubljane, tembolj bo silila na dnevni red njene uprave tudi ta potreba. Privatna iniciativa je ustvarila pri nas sicer že toliko ustanov, ki se trudijo za ljudsko prosveto, da se na prvi pogled zdi pretirana moja skrb za ljudsko univerzo. Mogoče se bo kdo ustrašil nameravane mestne iniciative v teh zadevah, češ da utegne po kvariti še to, kar že imamo. Vendar bi me napačno razumel, kdor bi mislil, naj se razvije prosvetna pod jetnost mesta na škodo privatnih ustanov in naj se ustvari nekak mestni prosvetni monopol. Bog varuj! Ta bi bil prav tako praktično nemogoč in neuspešen, kakor državni ali vsak drug. Po mojem naj bi se ta aktivnost osredotočila predvsem na tri strani: t. Na ustvaritev pogojev za ljudsko univerzo v gor njem sodobnem okviru, ker je to resnična in občutna 156 KRONIKA pomanjkljivost v ljubljanskem kulturnem življenju. Nobena izmed stanovsko, politično, svetovno nazorno ali strankarsko pobarvanih ustanov namreč ne bo nikdar mogla postati to, kar naj nam bi bila ljudska univerza. Nasprotno pa bi se te ustanove lahko raz bremenile vseh prigodniških, splošno in praktično prosvetnih prizadevanj in bi se tako še z večjo močjo lahko osredotočile na svoje posebne naloge, že pri vprašanju tako perečega, za izobrazbo tako važnega in tudi šoli lahko izborno služečega kulturnega kina so doslej odpovedale vse prosvetne ustanove, ki so se v Ljubljani oprijele kina, ker so enostavno prisiljene, da se vzdržujejo s krivičnim mamonom. To je tem bolj simptomatično, ker ima ena največjih prosvetnih organizacij v Ljubljani v kino-podjetništvu kar nekak monopol, a od vsega ogromnega podjetja vseeno ne odpade toliko drobtin, da bi se moglo vsaj najmanjše od obstoječih gledališč vzdrževati kot nekak akadem ski, kulturni ali klasični, ali kakor že hočete reči, kino. Pomanjkanje te ustanove, ki ne bi bila nič manj važna kakor ljubljanski radio, kateri bi s so lidno ljudsko univerzo tudi samo pridobil na svojem pomenu in uspehu, nas posebno nagiblje k temu, da želimo, da dobi Ljubljana sodobno opremljeno pravo ljudsko univerzo. 2. Drugič pa si predstavljam mestno prosvetno akcijo v temle: Mestni kulturni oddelek naj poskrbi za evidenco in statistiko vsega prosvetnega življenja v mestu brez ozira na politično ali svetovno nazorno ali organizatorično pripadnost in naj na podlagi tako pridobljenega gradiva izdela kartografsko in statistično sliko prosvete v Ljubljani. Ta bo pokazala, kakšno je stanje v posameznih delih mesta, kateri deli so bolje, kateri manje oskrbljeni s prosvetnimi društvi, knjiž nicami, odri, pevskimi zbori in podobno, pokazati pa bi moral tudi, za katere sloje prebivalstva je ta skrb popolnejša, za katere manjša. Ko bi bil ustvarjen tak pregled, bi bilo šele mogoče res načrtno sodelo vanje mestne uprave v prosvetnem življenju; mesto bi zdrave institucije pospeševalo, pešajoče in po manjkljive skušalo dvigniti do resničnega življenja, predvsem pa z lastno iniciativo poseglo tja, kjer vlada sploh pomanjkanje; tako bi se prosvetne dobrine ko likor mogoče pravično razdelile. Prepričani smo tudi, da bi avtoritativna in nepristranska iniciativa mestne občine premostila marsikatero zapreko za res kul turno sožitje raznih prosvetnih ustanov, ki imajo končno vse isti cilj, da dvigajo prosveto tistih slojev, ki jim manjka priložnosti izobrazbe in da utrdijo v njih versko, moralno ali narodno zavest. 'S. Da pa bi zgoraj opisana idealna zasnova mogla tudi pravilno funkcionirati, bi bilo treba ustanoviti mestni kulturni svet po podobnih načelih, kakor je bil ustanovljen mestni socialni svet. Edino taka, na medstrankarski podlagi sestavljena ustanova bi mo gla garantirati kulturnemu vodstvu v našem mestu neko stalnost, ustvariti prepotrebno tradicijo ter iz ločiti kvarne vplive čisto političnih, do kulturnih prizadevanj pogosto nasilnih činiteljev. Edino s tako ustanovo, ki bi kulturno politiko mestne občine neu- tralizirala, bi bilo mogoče premagati nezaupanje, ki bi ga utegnile gojiti posamezne kulturne akcije proti iniciativam mestne uprave, ki je po mestnem svetu demokratična, torej političnim pretresom preveč iz postavljena ustanova. * V uvodu sem podčrtal nejasnost, ki vlada pri pre sojanju kulturnih vprašanj. Da pripomorem do zaželene jasnosti, sem svoje misli nanizal ob kon kretnem primeru Ljubljane. Pričakovali pa ste mo goče le več, kakor sem vam mogel dati in boste rekli, da sem kljub obljubi, da bom stvaren, ostal nazadnje le preveč splošen in celo teoretičen. Toda drugače tudi biti ne more, saj je v Ljubljani z ustanovitvijo kulturnega oddelka dozorela šele misel, da tudi kultura spada v okvir mestne uprave, in ne dosti več. Za uresničenje programov je treba predvsem, da v naši misli dozorijo. Brez razmišljanja o potih in ciljih ni napredka. In da bi temu služil, sem načel vprašanje kulturne akcije v okviru mestne uprave. Če se bomo resno posvetili študiju nalog in ciljev mestne prosvetne politike, nam bosta praksa in živ ljenje sama pokazala pota in metode; če se bomo pri izvrševanju stavljene naloge otresli osebnih strankar skih in drugih predsodkov in vedno sledili samo stvari, kakor nam jo je misel pokazala, da je prava in pravična, ne bomo zgrešili cilja. KRONIKA 157