MARIJI: Brezjanski romarji. Izbral in uredil Jože Dežman, fotografije Tomaž Lauko, Skriptorij KA, Radovljica, 1999, 303 str.
Sredi poletja, ko se zgrinjajo na Brezje, najbolj priljubljeno slovensko božjo pot trume romarjev in drugih obiskovalcev, je izšla leta 1999 imenitna knjiga s preprostim naslovom Mariji. V njej je Jože Dežman, kustos Gorenjskega muzeja iz Kranja, sicer zgodovinar po izobrazbi, sistemiziral vpise iz romarskih knjig, kamor številni romarji vpisujejo svoje prošnje, zahvale, trenutne intimne prebliske, celo pesmi. Urednik najprej na kratko in pregledno predstavi fenomen romanja in pri tem operira s številkami: Od 1. 1800, ko je bila v cerkvici sv. Vida na Breznici postavljena kapelica Marije Pomagaj, je verjetno to Marijino svetišče obiskalo več kot trinajst milijonov romarjev. V
zadnjih desetletjih jo je po razpoložljivih podatkih obiskalo okrog 220.000 romarjev. Ob postanku v cerkvi številni v njih zapustijo s svojega duhovnega vidika dragocen spomin, kot neubesedeno prošnjo ali zahvalo. To ni kdove kako umetniške vrednosti, ugotavlja j. Dežman, toda na kratko lahko povemo, da se tukaj, zgolj strokovno gledano, pripravlja impozantna zbirka t. i. ljudske umetnosti, praviloma na marijansko temo. O tem bi seveda morali svoje reči umetnostna zgodovina in etnologija.
Jože Dežman pa se je posvetil ubesedenim izrazom marijanske pobožnosti. ■■Največ zapisanih besed je shranjenih v več stotih romarskih knjigah,- pravi. »Knjige so začele nastajati leta 1957. Uvedli so jih potem, ko so prenovili kapelico, da ljudje ne bi več pisali po zidovih in slikah. Romarjem so se priljubile. V skoraj petih metrih zvezkov je več sto tisoč romarskih zapisov - od podpisov do prošenj in zahval. Če so spredaj navedene številke napeljale k misli, da so »Brezje najpomembnejše slovensko duhovno središče™, ga k tej trditvi navede vsebina teh zapisov. Iz njih se nam enkratno odpira duhovno življenje Slovencev v vsej njihovi pristnosti trenutnega navdiha in razpoloženja, ko ni časa za izumetničeno frazarjenje ali umetniško piljenje. Čutiti je nekaj urednikove zadrege zaradi manjkajočih ločil in pomanjkanja znanja pravopisa. Toda če pomislimo, da misli zapisujejo ljudje večinoma v naglici, saj za njimi že čaka drugi na vrsto ali tudi želijo, da bi drugi ne opazili, da je kaj zapisal, tretji spet slabo vidi, ker bi moral natakniti na nos druga očala, je del teh pomanjkljivosti pripisati čisto opravičljivim okoliščinam. Seveda so tudi taka lahko izjemna kost za slaviste, predvsem z vidika literarienia, ki kategorialno zadnji čas dobiva vedno bolj izrazito fiziognomijo v strokovnih razpravah, ki se navezujejo na slovstveno folkloro.
Teoretično podstavo je dobilo v razpravah o pesnjenju med drugo svetovno vojno, nov zagon mu je dala odlična diplomska naloga Danice Teraž, izredne študentke na mariborski slavistiki, o nagrobnih napisih v občini Sevnica in s tukajšnjo knjigo opisane romarske knjige prihaja na razpolago tretja vrsta gradiva, ki se poraja v človekovih mejnih življenjskih položajih in priznati je treba, da je ravno to gradivo najbolj neposredno, najmanj razumsko ali ustvarjalno ali tradicijsko predelano, čeprav seveda še zmeraj ostaja znotraj določenih vzorcev izražanja, kar se da lepo razbrati iz objavljenih primerov. Škoda, da jih urednik ni preštel, verjetno jih je več tisoč. Zanimivo bi bilo vedeti, ali jih je v smiselne skupine Mariji, Zdravje, Ljubezen, Družina, Promet, Učenje in delo, Za dom, srečno pot in pravico, Skupnost, Zgodovina, Vera, Pesem, razvrščal »na roke« ali s pomočjo računalnika. Znotraj teh je snov razvrščena še bolj na drobno, kar pripomore k njeni večji preglednosti. Ti vpisi so vsekakor prvovrsten vir za raziskovanje slovenske ljudske religioznosti zadnjih štirideset let in še za celo vrsto tem iz slovenske duhovne kulture. Lahko smo hvaležni Jožetu Dežmanu, da s svojo knjigo opozarja nanje in s tem dviga v kulturološko zavest novo sestavino slovenske množične ustvarjalnosti.
Knjigo je oblikoval Boris Ahac, fotografije je oskrbel Tomaž Lauko, založil jo je Skriptorij KA, Hiša odprtih vrat, Radovljica, d.o.o. in v seriji Gorenjski kraji in ljudje pri Gorenjskem muzeju v Kranju, posebne zasluge zanjo pa ima seveda Frančiškanski samostan na Brezjah, ki je dovolil objaviti rokopisno gradivo in dal na razpolago fotografije iz svojega arhiva.
Marija Stanonik