onalno geom orfologijo in je  dobrodošla zlasti kot visokošolski učbenik regionalne geo- 
m orfologije, ki se ponekod (na prim er v Beogradu) predava kot poseben izobraževalni 
univerzitetni predm et.
Ivan Gams
J. L. Sollid, & K. Kristiansen: Hedmark fylke, Kvaitaergeologie og geomorfologi.
(O krožje H edm ark, K vartarna geologija in geomorfologija), opis in karta 1 : 250.000, 
Geografisk institutt, U niversitetet i Oslo, str. 101, 91 ilustr. Oslo 1983
D elo  je eno izmed 53 poročil v seriji s skromnim naslovom »P oročila« , ki jo izdaja 
norveški O ddelek za varstvo okolja. To poročilo je temeljita geomorfološka študija, se­
stavljena iz dveh delov: iz opisa in iz priložene geomorfološke karte v merilu
1 : 250.000.
O krožje H edm ark je  veliko približno toliko kot Slovenija in leži severno od Osla, 
severno od jezera Mjösa, med najvišjim delom skandinavskega gorovja (Jottunhei- 
men) in švedsko mejo. U vodnem u delu, ki nas seznani z osnovnimi potezami in karto­
grafskim gradivom H edm arka, sledi razlaga ledenikov, ledeniškega preoblikovanja in 
dogajanj v Skandinaviji tekom  pleistocena. Podrobneje, v posebnih poglavjih, so obde­
lane um ikalne faze ter holocenska klim atska nihanja, nastanek moren, ledeniških jezer 
in drugih površinskih oblik, vezanih na poledenitev.
Sledi večje poglavje o sedimentih: geološka podlaga (izvor sedimentov) ter koli­
činski izračun odnesenih ter v dolinah odloženih sedimentov za izbrana področja (v 
srednjem  toku reke Alv računajo na 730 milj. m3 peska in proda). Nato so opisi posa­
m eznih tipov sedim entov (morensko, sortirano, glaciofluvialno, fluvialno, ledeniško- 
jezersko in m orsko gradivo). Naslednje poglavje obdeluje površinske oblike: končne 
m orene, drum line, nagubano površje, soteske, drobne erozijske oblike, terase, esker- 
je, delte, kam nite tokove, peščene sipine in sledove morskih bregov.
Vse obdelano gradivo in vsak geomorfološki pojav je predstavljen s skico, blok 
diagram om , karto  in fotografijo na kvalitetnem papirju. Slikovno gradivo odlično ilu­
strira besedilo, obenem  pa predstavlja ves spekter kvartarne geomorfologije in je lah­
ko priročnik za to panogo. M ed besedilom je 54 fotografij (med njimi tudi aero, satelit­
ski in stereo  posnetki), 23 kart ter 14 skic in diagramov. Kot koristno zanimivost naj 
posebej opozorim  na karto, kjer so označena mesta fotografij, vključno s smerjo in ko­
tom  posnetka. Opis zaključuje seznam literature s 111 enotami.
Vse to pa je le uvod in pojasnilo k boljšemu razumevanju priložene » K va rta rn e  
g e o lo š k e  in  g e o m o r fo lo š k e  k a r te «  1 : 250.000 okrožja Hedmark. Na sivi podlagi (reli­
efne in glavne antropogene značilnosti, izohipse na 100 m) je s štirimi barvami pred­
stavljeno kvartarno gradivo ozirom a površje (morensko in sortirano gradivo, šota in 
golo površje), z znaki v črni barvi pa 27 geomorfoloških površinskih oblik.
V  sicer praznih kotih karte je  predstavljena lega okrožja H edm ark v Skandinaviji, 
razdelitev po kartah 1 : 50.000, geološka skica okrožja (26 različnih kamnin), skica 
razvoja poledenitve in umikalnih stadijev, blokdiagram pod-, ob- in ledeniške sedi­
m entacije te r  karta  z vrisanimi smermi premikanja ledu.
Pričujoče delo je lep prim er, kako lahko tudi »poročilo« o specialni raziskavi raz­
m erom a m ajhne pokrajine preraste v delo splošnega pomena, v koristen priročnik za
določeno tem atiko, ki je obenem  razumljiv in zanimiv tudi za laika. Tudi fototisk sicer 
tipkanega besedila pripom ore k tem u, da delo ni navaden »elaborat«.
Andrej Kranjc
Peter Haderlapp, Alpine Vegetation der Steiner Alpen. Carinthia II, 40. Sonderheft, 
K lagenfurt 1982.
Poznavanje rastja v naših Alpah se je razširilo z novim delom. P. H a d e r l a p p  
iz Lobnika (Lobnig) pri Železni Kapli se je lotil proučevanja rastja v Belski Kočni, edi­
ni daljši dolini, ki na severni strani Kamniško-Savinjskih Alp pripada Avstriji. Kasneje 
je  razširil fitocenološka proučevanja na celotne Kamniško-Savinjske Alpe. Pri tem 
delu se je omejil na visokogorski svet in raziskal rastje od zgornje gozdne meje do 
vršnih delov gorovja.
Podobno kot T. W r a b e r v Julijskih Alpah je tudi H a d e r l a p p  v tem delu 
alpskega sveta obdelal rastje na različnih rastiščih. Zajel je rastje v skalnih razpokah, 
na meliščih in na tleh, kjer se dolgo zadržuje sneg. Proučil je visokogorska travišča (al­
pinske tra te) in opisal dve rastlinski združbi na skalnih tleh.
P red prikazom  rastlinskih združb, ki poraščajo visokogorski pas, avtor predstavi 
sam o gorovje in njegove prirodnogeografske značilnosti. Začne z geološkimi razm era­
mi. Tem  sledi kratek  prikaz značilnosti prsti. V poglavju o podnebnih razmerah bralec 
spozna padavinske in tem peraturne značilnosti. A vtor se tu sreča s pomanjkanjem kli­
m atskih podatkov za visokogorski svet, saj ima na voljo tem peraturne podatke le za 
dve višje ležeči postaji (Krvavec, 1472 m inS eeberg , 1040 m), padavinske pa še za Po­
dolševo (1247 m). U vodna poglavja zajemajo še prikaz endemitov proučevanega go­
rovja, kratek  pregled različnih poimenovanj tega dela Alp in zgodovinski potek bota­
ničnega proučevanja Kamniško-Savinjskih Alp.
O srednja poglavja knjige prikazujejo rastlinske združbe v proučevanem delu go­
rovja. A v to rjih  opredeljuje po znanem fitosociologu Braun-Blanquetu na osnovi zna­
čilnih rastlinskih vrst. Popise rastlinskih vrst in ostalo raziskovalno delo je opravil po 
srednjeevropski fitocenološki šoli. Pri tem delu je zajel 150 rastlin, ki so razvrščene v 
fitocenološki tabeli. V celoti je avtor opisal 8 združb (asociacij), od tega tri prvič, 14 
subasociacij, tudi prvič opisanih, in prav tako prvič opisanih 9 variant.
V  skalnih razpokah, na strmih stenah se širi združba clusijevega petoprstnika in 
zoisove zvončnice (P o te n til lo  c lu s ia n a e -C a m p a n u le tu m  zo ys ii) , ki je bila opisana tudi v 
Julijskih A lpah. Po meliščih rastejo predstavniki združbe kernerjevega maka in ker- 
nerjevega m ošnjaka (P a p a ve r i k e r n e r i-T h la s p e e tu m  k ern er i) . V snežnih dolinicah, na 
pobočjih nad Belsko Kočno in na pobočjih od Kočne do Brane se nahaja združba topo- 
listne vrbe in dvobarvnega planinščka (S a lix  re tu sa -H o m o g y n e  d isco lor). Visokogor­
ska travišča sestavljajo sestoji pisane vilovine in vednozelenega šaša (S e s le r io -S e m p e r-  
v ir e tu m ) ,  združba blazinastih rastlin (C a r ic e tu m  f ir m a e )  čvrstega šaša ter alpske latov- 
ke in gorske zlatice (P o a  a lp in a -R a n u n c u lu s  m o n ta n u s ) . Na skalnih tleh se razraščata 
združbi alpskega repnjaka (A r a b id e tu m  a lp in a e )  in muškatnega kam nokreča (Saxi-  
f r a g e tu m  m o s c h a ta e ) , ki sta tu prvič opisani.
Ta proučitev rastja v alpinskem pasu Kamniško-Savinjskih Alp predstavlja nov 
prispevek k poznavanju ne samo rastlinskih združb, temveč tudi gorske pokrajine, 
katere  neločljiv del te združbe so. S tem delom in podobnimi proučitvami v Julijskih 
A lpah je  že dokaj dopolnjena podoba vegetacije našega alpskega sveta.
F. Lovrenčak