Pepči Marine I Sklonjena krizantema
Iz tvojih pisem
Pod oknom osiplje se najin jasmin in v vazi so tvoji nageljni umrli.
V  zadnjih pogledih so razprostrli čez dušo samotno zbledeli spomin.
Trak mesečine je v zastorih obvisel, v sklonjenih vejah veter pozvanja.
V  tvoje smehljaje vsa trudna se sklanja preko daljav moja žalostna misel.
Počasi nad gradom mesec vesla, pri cestnih svetilkah vasuje polnoč. Sanje zajele so v svetli obroč tvojo podobo iz sluten j srca.
37
577
V pozni jeseni
Zdaj komaj vidno dalje čas drsi. Nad praznim poljem vrana se oglasi, prevpije molk in žalostna počasi v zamahe težkih kril meglo lovi.
Cvetovi drobnih, belih krizantem se sklanjajo globoko čez plotove, kot bi hoteli v goste boli nove priklicati spet sebi in ljudem.
Nič več se ne nasmehne tvoj obraz v okviru rož in dvignjenih zaves, otresla listje je jesen z dreves,
a meni je zaprla tvoje duri. Zapekla me je misel v mračni uri: postala sva si tuja — ti in jaz.

Hrepenenje
Cez žalostnih spominov bledi most preteklost spet te v moje sanje vrača, ko z dolgimi kazalci čas obrača, se vpleta med zvenenje ur bridkost.
V razdaljo dni, ki je med naju legla,
sva usločila pričakovanja lok.
Bil preširok je razodetij krog,
da bi trenutek večnosti prestregla.
Razcepila sva cesto v dve smeri.
Zdaj nad razpotjem v globocino brezen
se utrinja zvezda — najina ljubezen.
Le tiha misel — snežno bel labod — v večerih plava tja na tvojo pot, ko vse močneje te srce želi.
578
November
Zdaj so vsi dnevi kakor težka sita, oprezno droben dež se skoznje tipi je, med gole veje se bolestno vsiplje, ko stežka polni praznih ur korita.
Neslišno kot po prstih čas odhaja, a na križišču tvojega poljuba v stopinjah plitvih globlje čelo guba — nemirno si jih trudna skrb osvaja.
Zaman si dvigam na zbledelih lokih minulost, z venci mrtvih sanj ovito. Zvonita srci že preveč ubito, ko vračava ljubezen le v obrokih.
Samota
rVa okna se je trudno mrak naslonil, tesneje sence so objele vas. Pobožno je nad temne strehe sklonil v meglo zavit večer svoj tih obraz.
Bolno se molk nagiba čez previse ob robu ur nanizanih minut. Spomini medle črtajo obrise, kot s peskom je z nemirom čas posut.
Čez prazno cesto onemoglo sega si dvoje jablan z vejami v pozdrav. Med njiju kot med naju večnost lega v preozko krsto žalostnih daljav.