Nežka Jankovec in njenih 35 let v Plutalu
30. junij 1985 bo za Jankovčevo Nežko gotovo pomemben dan, kajti postala bo upo-kojenka z dopolnjenih 35 let delovne dobe. Toda to dobo je Nežka v celoti dosegla z delom izključno v Plutalu. Ob tej priložnosti se je bila pripravljena spomniti let nazaj, lepih in trpkih trenutkov.
Prav kmalu bo minilo 53 let, odkarje Nežka privekala na svet v Brezi pri Krškem. Bili so kmečka dužina, v kateri sta morala mati in oče preživljati sedem lačnih otroških ust. Še težje jim je postalo v času vojne vihre, kajti celotno nežkino družino so Nemci že leta 1941 izselili
v Tretji rajh. V zaprtih živinskih vagonih so prispeli v Spodnjo Slezijo in svoje mesto dobili v delovnem taborišču Heinzendorf. Niso bili več ljudje, bili so le številke in Nežkina števil-ka je bila 137 Kloster. Manjši otroci so morali hoditi v nemške šole, vsi ostali pa trdo delati pri nemških kmetih in po tovarnah. Oče je prav kmalu zbolel in že leta 1941 umrl daleč od rodne grude. Trpljenje in štiriletno po-manjkanje so vsem zapustili neizbrisne posle-dice, saj je Nežka priznana za civilnega vojne-ga invalida. Januarja 1945 jim je uspelo pobeg-niti iz Nemčije, vendar so jih na domačih tleh znova ujeli. Prisebnosti partizanske kurirke, ki ji ne ve imena, se imajo zahvaliti, da je njihova družina prispela do Škocjana na Do-lenjskem in tu dočakala svobodo.
Sledila so prva povojna leta, polna zagnano-sti in udarnišekga dela za izgradnjo nove do-movine. Nežka se je kot 17-letno dekle zapo-slila v takratni Tovarni zamaškov Ljubljana, 1949. leta je bilo to. Na mlinu je mlela odpad-ni material iz plute, ki so ga kasneje uporablja-li za izdelavo izolacijskih plošč. Delovni pro-stori na Celovški cesti v Ljubljani niso imeli ventilacije. Delali so v prahu, ki jim je silil v oči, usta, pljuča, se jim zalezel dobesedno pod kožo. pretežni del kolektiva so bile ženske. Poprijeti so morale prav za vsako delo: na ljubljanski železniški postaji so razkladale bale plute, ki so bile težke tudi po 90 kg. S pono-som se spominja na udarniško zgrajeno stavbo za sortiranje zamaškov v Šiški. Pozneje je obrezovala, brusila in sortirala zamaške. Pre-izkusila je tudi sekalne stroje. Toda takrat je bilo to delo mnogo težje. Stroji so bili zastare-li: pločevino so morali prenašati ročno, jo rezati na trakove in za izdelavo vsake zaporke je morala z nogo pritisniti na vzvod. Težaško
delo je nedvomno pustilo trajne posledice. Prestala je dve operaciji in v letu 1980 je bila iz zdravstvenih razlogov premeščena v arhiv, kjer fotokopira, razmnožuje in uspešno vodi arhiv. Včasih je nadomeščala tudi telefonista v telefonski centrali, kadar je bil na dopustu.
S trpkostjo se spominja časov, ko so delavci zares brez ugovora poprijeli za vsako delo, ogromno naredili udarniško in za svoje delo niso zahtevali nikakršnega plačila, kot je to v navadi danes. Postorili so tisoče drobnih, a pomembnih stvari. Privatni izhodi iz službe niso bili dovoljeni. Delavci so morali biti na svojem delovnem mestu in marljivi. Nežka meni, da je bila takrat njihova delovna zavest zelo visoka. Toplega obroka niso imeli organi-ziranega. Na delo so malico prinesli od doma, v majhni cajnici, v katero so dali lonček s hrano, pa še majhno stekleničko kave za bolj-še in budno počutje.
Nežka pa je tudi samoupravljala. Svoje me-sto je našla v komisiji za normiranje in še nekaterih drugih. V teh 35 letih je videla mnogo starih in novih obrazov, zamenjala kar lepo število nadarjenih delavcev in direktor-jev. S Plutalom se je veselila delovnih uspehov in bila zaskrbljena, kadar se je organizacija znašla v težavah. Leta 1953 si je ustvarila družino. Ima sina in hčerko, danes pa z ljubez-nijo vzame v naročje 2-letno vnučko.
Za svojo dolgoletno zvestobo Plutalu je pre-jela jubilejne nagrade za 10, 20 in 30 let dela, ob Plutalovi 70-letnici pa posebno priznanje s plaketo.
In kaj Nežka meni o naši novi organizirano-sti, kaj nam želi ob svojem odhodu v več kot zasluženi pokoj?
»Plutalu kot enoviti delovni organizaciji in vsem delavcem, ki boste nadaljevali njegovo tradicijo. želim res vse najboljše: čim več mo-dernih strojev, dobrih delovnih pogojev, no-vih proizvodnih procesov, ki vam bodo prine-sli več dohodka, dobro prodajo in odlično razvojno službo. Vsako obdobje obstoja neke delovne organizacije ima svoje vzpone in pad-ce. In v Plutalu smo še vedno znali premagati tudi najhujše težave!«
In kaj mi želimo Nežki ob njenem odhodu v pokoj, za 35 let delovne dobe, ki jih je razdaja-la v Plutalu?
Najprej iskrena hvala za dolgoletno pripad-nost naši organizaciji združenega dela in do-prinos, ki ga je Nežka dala v vseh teh letih. Pri uživanju pokoja pa ji v prvi vrsti gotovo želimo zdravja, zadosti sredstev za življenje, več časa za malo vnučko, prijetno jutranje spanje na-mesto odhoda v službo, srečne trenutke pri urejanju vrtička, na katerem Nežka goji zele-njavo. Ob slovesu pa naj to ne bi bil poslednji naš stisk rok! Nežko bomo v svoji detovni sredini prav radi pozdravili in upamo, da nas bo večkrat obiskala.
Silva ŠUC