življenje in svet Tedenska priloga ,Jutra' Štev. 34. V Ljubljani, dne 3. septembra 1927. Leto 1 Ignotus: Madžarska Zadnje tedne se mnogo piše in go> vori o Madžarih. Akcija, ki jo je spro« žil lord Rothermere, bi bila vzbudila v živahni politični sezoni neznatno pozornost. V avgustovih dneh, ko je vsa visoka politika v kopališčih, je povzročila vsaj v srednji Evropi pre« cej hrupa. Nje pomen pa se je v sploš« nem pretiraval. Končno korist je ven« darle imela madžarska propaganda. Čitatelj, ki ne pozna bližje razmer na Madžarskem, je dobil iz dnevnikov r.epopolno in megleno sliko o madžar« skem problemu. Skušali bomo na krat« ko zabeležiti nekatera značilna dej« stva in začrtati to vprašanje tako pregnantno, da bo nepoučen čitatelj spoznal, odkod ta hrup in kaj hočejo Madžari. Sedanja Madžarska šteje 7,980.143 prebivalcev, ki pa niso sami čisti Ma= džari. Tako je ostalo v sedanjih ma« džarskih mejah približno 250.000 Slova« kov, par tisoč Rumunov, Nemcev in Jugoslovenov. Ker pri določanju novih državnih meja (1. 1919. v Parizu; po« godba je bila podpisana v Trianonu) niso mogli odločevati izključno narod« nostni razlogi (prebivalstvo spornih ozemelj je narodnostno preveč pome« šano), je po službeni statistiki prešlo v sestav češkoslovaške republike 900 tisoč Madžarov. Le«ti so naseljeni ve« činoma v slovaških mestih, ki so se pomadžarila na podoben način, kot so se pri nas mesta na slovenskih tleh po* nemčila. Okolica je povsod slovaška; ondi pa, kjer so madžarske vasi, gre za poznejša kolonizacijska selišča. Tas ke madžarske vasi so zlasti na vzhod« nem Slovaškem, v okolici Bratislave, ob Dunavu in podobno. Isto velja o Madžarih v Vojvodini. Tu jih je na« seljenih 472.409. Banat je pravi mozaik raznih narodnosti. Ne pozabimo, da so vse naselbine nastale s kolonizacijo prej neobljudenega ozemlja, zato ima« mo v Vojvodini slovaške vasi blizu srbskih, srbske v sosedstvu madžar« skih in nemških, rumunske v bližini srbskih. V Rumuniji (Banat in bivša Erdeliska) so rumunske vasi takisto pomešane z madžarskimi in nemškimi. Na Madžarskem pa najdemo slovaška selišča sredi med madžarskimi. Z mi« rovno pogodbo niso zmagale do zadnje podrobnosti narodnostne zahteve, ni zmagal zemljepisni položaj: besedo je in Madžari. imela zgodovina. Pri reševanju tako dalekosežnih in zapletenih zadev tudi ni šlo drugače. Vrhu tega se je moralo računati z gospodarskimi momenti. Rešitev je bila v splošnem nasproti Madžarom pravična, umljivo pa je, da niso mogli biti vsi zadovoljni. Prav posebno nezadovoljni so morali biti Madžari, to pa iz razlogov, ki jih bo« mo kmalu spoznali. Zgodovina Madžarov ni kdo ve kako slavna, če je namreč ne presojamo po samem viteštvu, zavojevanjih in krvo« litjih, temveč zahtevamo od naroda dokazov, kaj in koliko je storil za svo« jo in za občo omiko in kulturo. Ma« džari so turansko«finsko pleme; ob« stoje pa še nekatere teorije, ki si njih izvor razlagajo drugače. Te teorije nas na tem mestu ne zanimajo. V 10. sto« letju so se ti Azijati po dolgih poho« dih in vojnih pustolovščinah ustalili na sedanjem ozemlju, ki je bilo pred njimi — čeprav zelo redko — naselje« no s Slovani. Zabili so se kakor klin med severne in južne Slovane in uni« čili v Panonski Sloveniji pod Pribino in Koceljem cvetočo slovensko omiko; premagali so tudi' Moravane in se po« lastili slovaških pokrajin. Še dolgo po« tem so se vršili obmejni boji s sose« di; med drugim je šlo tudi za našo vzhodno Štajersko. Podrobnosti o njih nadaljni zgodovini ne bomo navajali. Ustanovili so si državo, ki so jo vla« dale razne dinastije, opirajoče se na plemiški razred. Te dinastije so bile večinoma tuje, kakor je bilo tudi med fevdalci veliko Nemcev in celo Slova« nov, o čemer se lahko prepričamo, če pregledamo imenike današnjih madžar« skih aristokratov. Madžarski jezik, ki je v Evropi osamljen (ne spada k indoevropskemu jezikovnemu deblu in ima le nekaj so« rodnega s finščino, zelo izdaleč tudi s turščino) je sprejel vase razne slovan« ske izraze. Slovenski učenjak Mikio« šič je bil med prvimi, ki so dognali slovanske življe v madžarščini. Če si jih ogledamo, spoznamo, da so Ma« džari, -^rvotno vojaško«pastirski narod, vzeli od Slovanov predvsem poljedel« ske izraze, kar priča, da so bili Slovani njih učitelji v poljedelski omiki. Ma« džarsko liudstvo, ki se je kmalu po na« selitvi ob dunavskih močvirjih po« kristjanilo, ni doseglo nikdar posebno visoke omike. Okoliški narodi so ga prekašali tako po inteligenci kakor po življenskem udejstvovanju. Na ma« džarskem človeku leži nekaka melan« holična nota, kakor so tihe in otožne madžarske ravni s svojimi pustami, čredami živine in cestami z jagnedi. Mnogo je kriv fevdalni sistem, ki ni pustil malemu človeku do razmaha. Če ste bili v našem Prekmurju, imate ne« koliko pojma o tem: ogromni komple« ksi najlepše in najboljše zemlje so bili nizacije in razvoja meščanstva, doba, ko je latinsko«nemška kultura plemi« čev poprijela pod vplivom evropskih preporodnih idej madžarsko obeležje. Revolucija 1. 1848., ki jo je vodil slo* vaški renegat Lajoš Košut in opeva! srbski renegat Petrovič«Petofi, je za« ključila ta proces in prisilila ogrsko ari« stokracijo, da je začela računati z ma« džarskimi nacionalnimi težnjami in me« ščanskimi stremljenji po demokraciji. Z dualizmom (1. 1867) so si Nemci in y Č £ H o n^JHi Š K A v 0 ^o if/C£~. --m ko^ . ^ BudaoeSfc onk* y iJ^Lk \ ~ • de. i C t v tj /f«Vn (4 /TČO r® S\ I O so iQQkC ■hiMHHH!"*'J« "»lil* ■ ---rr-r—g _— - ti -.Jptnen/^ O J** -v X . o jC, last privilegiranega plemstva. Ta dru« žabni sloj je imel celo tisočletje v ro« kah usodo madžarskega naroda. On je vodil politiko, ustoličeval in strmoglav« ljal dinastije, boril se s sosednimi na« rodi in jih podjarmljal, bojeval se s Turki in rezal kruh domačemu člove« ku. Plemič in tlačan sta bila dolgo časa edina predstavitelja madžarstva; kultu« ronosci so bili po pretežni večini tujci, zlasti Židje in Nemci, pa tudi Slovani. O tem bi lahko nanizali dolgo vrsto zanesljivih podatkov. Največji pred« stavitelji madžarskega kulturnega živ« ljenja v 19. stoletju niso bili čistokrvni Madžari. Meščanstvo se je razvilo iz tujih doseljencev; Madžar se je le po« časi in s težavo urbaniziral. Največji razmah zaznamujejo Madžari v 18. in 19. stoletju. To je doba velikega premi« kanja družabnih plasti, živahne kolo« Madžari razdelili oblast v vsej Avstro« Ogrski. Na Madžarskem so se z vso vnemo izvajali raznarodovalni načrti v duhu Lajoša Košuta, ki je zapisal pred 1. 1848, da bodo Madžari izumrli, če se ne bodo krvno in številčno osve« žili in ojačili s sosednimi narodi. Madžarska mesta so se jela razvijati; politično oblast sta si delila plemič in meščan, navidezna demokracija pa je bila vse do 1. 1918 pod kopitom ma« gnatov, ki so dajali duhu časa le naj« nujnejše koncesije. Na vladi so bili ves čas sami aristokratje ali njih za« upniki, nad njimi je bedel dunajski dvor s svojo soldatesko, duhovni sijaj pa je dajala temu režimu katoliška cerkev, čije visoka duhovščina je bila na Madžarskem zvesti oproda arisio« kratske politike in raznarodovalnega dela. Nedavno umrli primas kardinal Čcrnoh, ki je po rodu Slovak, je naj« bližji primer te alijanse med «sveto cerkvijo« in apostolskim kraljestvom sv. Štefana z vso «apostolsko» oligar« hijo. Odporne sile izhajajo ves čas po večini od tam, kjer je bil vrelec meščanskega madžarskega nacionaliz« ma: iz protestantskih krogov, ki ka« žejo zadostno svobodoljubje in mo dernistična stremljenja; njih vpliv in pa deloma vpliv ob stran potisnjenih, a kulturno in finančno močnih Židov se čuti v liberalnih in socijalističnih strujah, ki počasi prebujajo malega kmeta (kis gaszda). L. 1918, ko se je po atentatu na mogočnega grofa TiszO zamajal in prekobalil ves fev« (dalni sistem «tisočletne Ogrske», je postal za prehodno dobo prvi preži« dent madžarske demokratične republi« ke revolucijonarni grof Mihael Ka* roly. Ta idealist je žrtvoval za svoje prepričanje stotisoče oralov zemlje, a po zmagi skrajnežev (komunistov) je moral zapustiti deželo, proklet od ari« stokracije in izdan od ljudstva. Od l. 1921, ko se je zlomila sovjetska Madžarska (medtem se je dovršila li« kvidacija stare Ogrske), odločuje na Madžarskem izključno veleposestniška kasta, ki ima na svoji strani vso biro« • kracijo, le na zunaj razoroženo voj« sko, visoko duhovščino in vodilne meščanske kroge. Ta uzurpatorski re« žim vzdržuje madžarski nacionalizem v podobi «nedeljive Ogrske» in ga podpira z monarhističnim slepilom, s hujskanjem k osvobojenju «zasužnje« nih» pokrajin in z lažnivo propagan« do v inozemstvu. Ta nacionalizem stoji pred nami kot problem. Vsako pristno narodnostno gibanje se naslanja na gospodarsko in kultur« no osnovo. Madžarskega nacionalizma niso ustvarili fevdalci, ki so se greli na solncu tujih kultur in uporabljali v uradih in v službenih odnosih mrtvo latinščino. Kakor drugod, ga je tudi med Madžari razvilo meščanstvo, zla« sti inteligenca. Fevdalci pa so kmalu spoznali, da bi jim utegnilo to gibanje postati nevarno, zakaj nacionalni po« kret je šel vzporedno z demokratiza« cijo državnega in družabnega ustroja. Zato so izrabili skrajne težnje madžar« skih nacionalistov, izražene v ideolo* giji Lajoša Košuta in revolucije leta 1848 ter jih spojili z. zgodovinskimi izročili fevdalne ogrske države. Tako je nastal ogrski nacionalizem, izražen v prosluli madžarski državni ideji (magyar allami eszme). Po tej ideji obstoja Ogrska kot nerazdeljiva hi« storična država z madžarskim znača« jem. Nemadžarsko prebivalstvo je madžarske narodnosti, a različnih ob« čevalnih jezikov. Ideja sama je vrlo preprosta; utemeljevanje pomadžtare« nja Slovanov in drugih narodov kaj lahko. A koliko gorja je povzročila raznarodovalna praksa! Govorilo se je: «Toth nem ember« (Slovak ni člo« vek). V tem smislu so res tudi pošto« pali s Slovaki, v kolikor so se zavedali lastne narodnosti. Kolonizacij ski obroč okoli slovaških selišč na etnografskih mejah se je od leta do leta zoževal. Položaj je bil podoben kakor na Slo« venskem Koroškem, a v marsikaterem oziru še brutalnejši. Ogrski nacionalizem je izmišljotina in hkrati prekanjena zvijača velepo« sestniškega razreda, kakor bomo še videli. Madžarski in ogrski nacio« nalizem sta si nasprotna. Madžarski stremi po tem, kar Madžarom po pravici gre: on je ljudski, demo« kratičen, republikanski; zanj se lahko ogreva meščan, kmet in dc« lavec. Ogrski nacionalizem pa sloni na koristih magnatske klike, je zgo« dovinsko ponarejen, monarhistična in protidemokratična špekulacija. Nje« gov smoter je družabna neenakost in narodnostna nadvlada. Poslužuje se blestečih, romantično pobarvanih ge« sel, kakor: «milenijska Ogrska«, «Ogr« ska od Karpatov do Adrije« itd., de« jansko pa se vzdržuje z nepravičnim zemljiškim sestavom, z uradniškim in žandarskim nasiljem, s preganjanji nasprotnikov, z neiskreno zunanjo po« litiko. Oglejmo si njegove osnove: Po uradni statistiki je imel 1. 1914 cn odstotek prebivalstva Ogrske 60% zemlje, 99 odstotkov ostalega prebU valstva pa samo 40% zemlje. Ta od« stotek so madžarski aristokratje, iz« med katerih so imeli nekateri 400.000 katastralnih oralov zemlje. Danes pa je položaj — zopet po uradni statistiki — sledeč: Izmed 7,980.143 prebivalcev Madžar« ske nima 1,136.000 poljedelcev niti pe« di zemlje. Nadaljnih 840.000 poljed^l« cev ima 8,110.223 katastralnih oralov, izredno veliko jih ima zgolj 1—3 ora« le. Zato pa ima 1130 privilegiranih pite« bivalcev, ki si danes last e vso oblast na Madžarskem, 5.383.488 oralov pr« vovrstne zemlje. To se pravi: malo več kot tisoč rodbin ■poseduje tretjino zemljišč cele Madžarske. Zaradi tega je socijalni položaj madžarskega kme« ta silno slab. Kmetje so ali pastirji v pustah ali dninarji na grofovskih vele« posestvih, le v nekaterih pokrajinah so premožnejši in žive dostojno živ« ljenje. Mezde so silno nizke. V okra« ju Sazbogard se plačuje v času naj« težjih poljskih opravil za trdo delo od ranega jutra do noči 20—25 Din v na« ši valuti. Samo -ob sebi se ume, da so tudi madžarski grofje prizadeti. Agrar« na reforma v Jugoslaviji in na Češko« slovaškem jim je vzela velike kom« plekse zemljišč in gradove. Tu je je= dro njih politične akcije. Drugo jedro pa je v tem, da se mora za vsako ceno preprečiti razvoj madžarske demokra« cije. Veleposestniki so razdelili 964.165 katastralnih oralov zemlje, vendar pa vrana vrani ni izkljuvala oči: «zem« ljiška reforma« na Madžarskem je bi« la taka, da je vlada dodelila kmetom najslabšo grofovsko zemljo. Kmetje so jo po večini prodali nazaj prejš« njim lastnikom, ker si spričo eksten« zivnega obdelovanja niso znali ž njo pomagati. Položaj tovarniškega delav« ca ni nič boljši. Tovarnarji so bodisi zavedni oprode aristokratskega reži« ma, ki brzda delavstvo pri mezdnih bojih, bodisi finančno odvisni od vla« de in aristokratskih skupin. Meščan« stvo je sproletarizirano. Trgovec in obrtnik sta brez moči nasproti vladi, inteligenca nima vpliva. Nekateri nje« ni voditelji, n. pr. prof. Oskar Jaszo, so morali v emigracijo, drugi pa imajo v domovini zvezane roke in zaprta usta. Zgoraj navedene številke so pravi temelji ogrskega nacionalizma. Vele« posestniškemu razredu gre za to, da ohrani svoje predpravice in da reši ve« leposestva v sedanjem inozemstvu. Obnovitev Ogrske pomeni obnovitev socialnega in političnega stanja pred l. 1918. Mi vemo, s kakimi teorijami se za« vija in zaljša ta pohlep po moči in imetju. Poznali smo predvojne ma< džarske šolske čitanke. Kako se je mladina na Ogrskem poučevala n. pr. v zgodovini! Madžarska (ogrska) zgo« dovina je bila odvratno napihnjena, Madžari so se slikali kot narod naj« slavnejše preteklosti, sejalec omike in prosvete med manj kulturnimi pleme« ni. Neki zgodovinar je resno dokazo« val, da so Madžari direktni dediči gr« ške kulture (!). Uprav neverjetno se sliši, s kakimi sredstvi si je ta razme« roma mali narod vzdrževal fikcijo, da je velik. Kako prezirljivo je zrl na ostale narode, v kolikor še niso bili pomadžarjeni. Kako zoprno so se v lepi slogi med «ogrsko» aristokracijo in «madžarskim» meščanstvom ponare« jala dejstva! Tako je službena statisti« ka ljudskega štetja 1. 1910 v našem Prekmurju nudila sledečo sliko: 33.263 Madžarov 10.151 Nemcev, 38 Slofva« kov, 5 Rumunov, 165 Hrvatov, 7 Sr« bov in 72.287 «drugih». Kdo so ti «drugi», ki niso vredni imena? Slovenci! Samo en izmed tiso« čih primerov, ki ilustrirajo pristno «ogrski » eut pravičnosti. Danes nimajo slovaške manjšine na Madžarskem niti ene slovaške šole, njen jezik ne velja ne v uradih in ne v javnosti. Med tem pa imajo Madža« ri na Češkoslovaškem, v Jugoslaviji in Rumuniji madžarske ljudske, srednje in strokovne šole, svoje časopisje, svo« ja kulturna in politična društva in go» spodarske ustanove. Pa se trobi v svet: Madžari so zatirani na Slova« škem, v Vojvodini, v Rumuniji. Tre« ba bi bilo, da bi se slišale številke, ki pravijo, da bi si n. pr. Slovaki — ka« kor je dejal te dni neki njihov poli« tik — pred 1. 1918 vse prste oblizali, če bi imeli to, kar imajo Madžari še danes na Slovaškem. Dva svetova si stojita nasproti: de« mokracija in privilegiran aristokratski razred. Pred sosedi in pred vso Evro« po se vrši na Madžarskem velikopo« tezen poizkus, da se z lažnivo pro« pagando utaje jasna dejstva. Ogrski nacionalizem je po svojem idejnem in realnem značaju falzifikat kakor Win« dischgratzovi iredentistični bankovci. Madžarski nacionalizem, stremeč po naravnem sožitju s sosedi, je preoble« čen v historičen magnatski kroj in mo« ra igrati vlogo, ki nacionalizmu male« ga naroda ne pristoja. Ne varajmo se: igra je dokaj ne« varna, dokler je v Evropi toliko reak« cijonarnih stremljenj. V lordu Rother« mereju je dobila iredentistična pro* paganda razlaščenih slovaških in ba« natskih magnatov evropsko trobilo! Demokratični in miroljubni javnosti ni težko ločiti zrna od pšenice, ni tež« ko spoznati v ovci volka, v madžar« skih «nacionalnih» zahtevah veliko« ogrski fevdalizem. Dejstva so nejas« na zgolj za one, ki ne poznajo razmer, v to vrsto pa spada velik del Evrope. ® tjlr >1! Rimljanska nadutost fašizma se od« igrava v drugi obliki, z drugimi sred« stvi in smotri na Madžarskem. Ma« džarski kmet, delavec, meščan, pro« duktivni madžarski sloji, ki jih davi težka ekonomska kriza, so ali omam« ljeni z bolestnimi sanjarijami ali pa prisiljeni k zatajevanju lastne pameti. Igra je stara, danes že zastarela, ali še vedno učinkovita. Vsaj trenutno. Trianon pa bo ostal slej ko prej trden mejnik v madžarski zgodovini, ker je izključeno, da bi moglo na resnici in na zmagi orožja zgrajeni mir razruvati smešno napihovanje ogrskega «naci« onalizma« recte fevdalizma. Zakaj be= sede so po Puškinu veter, ki seje, a nič ne zanje. OPOMBA: Slika na naslovni strani današnje številke predstavlja pogled na znamenito Matjaževo cerkev v Budimu, kjer so se kronali ogrski kralji. J. Vieux: losipina Bakerjeva, kraljica jazz-banda, Belopolti narodi hlastno, sprejemajo plese in godbo zamorcev. Ze od konca vojne sem prodirajo v čedialje širše kroge veseli življi temne rase. Jazz band se oglaša celo iz vaških krčem. nje naši duševnosti tako tujih vplivov je mogoče samo ondi, kjer neka kulturna doba propada, kjer je gmotnost izrinila duševnost. Barbarski plesi in kulturni primitivizem sta že pred 1600 V Music hallih in dansingih velikih mest je najglavnejši izraz našega v čutnost obrnjenega časa. Spremlja ga zamorski ples. Primitivizem, barbarstvo, propadanje okusa in tradicije vsepovsod. Zmagoslavno prodira- do 1800 leti izpodrivala staro kulturo. Bilo je v Rimu. Danes je Rim razširjen na velik del Evrope. Ko neki družbi zmanjka lastne, notranje vsebine, išče drugod nasičenja in opazi, da se s tujo hrano uničuje. Ali nas more jazz notra- nje obogatiti? So-li prinesli plesi v nas kak pozitiven, kulturno oplojajoč živeli? Jazz pomeni zmaga neskladnosti, surovosti in barbarstva. Vidi se, da se je prenasičena družba naveličala ubranosti, razneženosti in visoke kulture do-evropske glasbe. Moderni plesi, ki so posneti po plesih primitivnih plemen, značijo nazadovanje lepotnega čuta in okusa. Tu propada harmonija zvokov, tam lepota linije. Najsi se toliko govori o »novi umetnosti«, je njena senzacionalna zunanjost zgolj izraz propadajoče družbe. V svojih skrajnostih je taka »umetnost« jazz band in charleston. Jazz-bandisti slikajo, pišejo komponi. rajo. In redka publika pleše pred njimi. Večini pa se zdi, da se ie umetnost preživela kakor religija in vse, kar je nekoč vnemalo otročje človeštvo. Poglavitno je denar. Bog je —• sreča. Tudi ta bog ni viden, toda za njegovo milost se vsi pulijo. Tisti, ki ima.io denar, se čutijo posvečene. Ti so svečeniki Ma-monove vere, največje in najvplivnejše vere na dobri polovici zemeljske oble. In iz velemest se oglaša klic: »Ne časti drugega boga razen mene!« * A. Cervois in A. Schaefner. ki sta napisala knjigo o jazz-bandu, pravita, da obstoje med jazz-bandom in evropsko glasbeno umetnostjo nepremostljiva nasprotja. Mi Evropci se pri godbi (in tudi pri plesu) oddaljujemo od vsakdanjosti. Godba nam .ie vzvišeno razvedrilo in užitek, na višji stopnji pa neko posebno posvečenje. V trenutkih, ko jo uživamo v aktivni ali v trpni obIi_ ki, čutimo, da smo povzdignjeni nad vsakdanjosti, da se zlivamo z neskončnostjo. Umetnost — katerakoli že, samo da je pristna -— je bila doslej nekaj prazničnega in svetega. Naša godba ni smela biti surova in banalna. Glasbeniki so izločili iz glasbe fiziološko snov kakor dihanje, stokanje, kričanje itd. Zamorska glasba pa je silno vsakdanja zadeva. Njen namen ni povzdigovati, temveč še bolj povsakdanjiti. To, kar je pri nas dober okus izločal, zamorski neokus smotreno pospešuje. Ne skladnost, vzvišenost in svetost, temveč neskladnost, čutnost, kri, mesenost je smoter. Jazz pomeni zmago telesa nad duhom, fiziologije nad dušeslovjem. Zato se najbolj prilega sorodnim plesom. ★ V pariškem zabavišču Folies Ber-gere. Prava cerkev boga Mamona. Elegantne obleke, zalita lica, nasičeni trebuhi, izpite oči. Kdo ve, odkod in kakšni vetrovi so nanesli semkaj to človeško listje. Pozna se mu, da je s trhlega drevesa propadajoče družbe. Panem et circenses.« Kruha in igre! Kakor pred 1500 leti... Tedai se pojavi Ona, najbolj oboževana, najtežje pričakovana. Josipina Bakerjeva, enaindvajsetletna temnopolta plesalka. Pravijo ji, da .ie boginja plesa. Njen ples je eksotičen, divjaški, a po svojem primitivizmu sugestiven. Nekdo je zapisal: V primeri s klasičnim plesom je ples Josipine Bakerjeve to, kar je black -_bottom ob spremljevanju jazza v primeri s klasično simfonijo. Ali njen ples ima brez dvoma umetniške elemente. Samo da pomenijo ti elementi višek razvoja neke primitivne kulture, estetsko dozorelost afriškega okusa. Toda občinstvo, ki obožuje to temnopolto dekle, ne čuti melanholične note, ki jo ima primitivizem. Ne pozna izraza zatirane in prezirane rase, ki cvili skozi jazz-band in se očituje v gibih Josipine Baker.ieve. Občinstvo čuti ogromno praznoto v samem sebi. Zato tako pohlepno vsrkava barbarsko kulturo. Josipina Bakerjeva je narekovala svoje spomine. Zrasla je na dnu ameriškega Saint Louisa, v tisti ogromni revščini, ki se v nji valjajo ameriški zamorci, psi in mačke. Kot šestnajstletno dekle .ie šla med »girle« v Filadelfiji. Bila je lepotica. V Newyorku je čakala dolge dni na namestitev, brez hrane, brez strehe. Ko je dobila službo, so se ji vrstnice roga-le, češ, da pleše kakor opica. Končno se je prerila v neko zamorsko baletno družino. Tu se .ie začela njena karijera. Šla je v Evropo in — Evropa je čakala njenega razodetja. Danes ima dohodke, ki jih zavida povprečen evropski minister. In nje notranjost? »Imam majhno zajčjo tačico, ki mi je prinesla srečo; ponoči jo polagam pod blazino.« »V moji oblačilnici se ne sme žvižgati. To kliče ■ nesrečo.« »Ko sem gola v oblačilnici, pokleknem in molim.« »Pod lestvico se ne sme iti; tudi to pomeni nesrečo.« »Rada čitam pravljice. Sem odlična kuharica. Imam ogromno slast do jedi.« »Zmerom sem se radia režala. Obraz ni zato, da bi spal. Zakaj se ljudje bolj ne režijo?« »Zdaj imam sedem psov, tri mačke, dve papigi, dva kozlička in rdečo ribico.«. To so odlomki iz izpovedi boginje jazz-banda Josipine Bakerjeve. ★ Vsak dan dobiva pisma neznanih ljudi. Vojak iz Vincennesa ji piše: »Hotel bi Vam povedati z lepimi besedami, s kakšno magično- močjo ste vplivali na me. Ali gorje, kar vrti se pred mano in ne morem naDisati nič drugega kot velike neumnosti. Oh, Josipina, dovolite mi vsaj, da. vas smem tako imenovati. Neprestano mi je Vaš obraz pred očmi, postal mi je prava pravcata halucinacija. Vi ste moj malik, moj sen in ponosen sem že v nadeji, da boste fcdtaj moja. Ah. odpustite tej blaznosti mladega zmeden-ca ...« Iz Valencije ji je pisal Spanec P. J.: »Eden izmed tisočev vernikov Tvojega božanstvenega verstva polaga pred Tvoje divne noge izraz svojega neskončnega občudovanja tako za harmonično linijo Tvojega blagoslovljenega telesa, kakor za neodoljivi čar Tvojega usmeva. Čemu Ti to pišem — zato. ker me je film, ki si mu Ti bleščeča zvezda, spomnil Tvoje nežne silhuete. Ne prosim Te za odgovor, čeprav bi me utegnila ž njim ohrometi zavoljo neskončnega veselja; ne prosim Te, ker vem, da je vsak Tvoj trenutek vreden zlata in da nimaš časa za take neumnosti. Pošlji mi svojo fotografijo s posvetilom, če le utegneš! Daj mi raiši sliko, ki iz nje sije Tvoj čar in Tvoja tuja lepota ...« * Našega časa ne predstavljajo svetniki in vojščaki kakor srednji vek. ne umetniki kakor dobo preporoda, ne filozofi in znanstveniki kakor prosvetlje-no dobo in ne politiki kakor 19. stoletje. Predstavljajo ga ljubljenci množice, oni, ki najbolj vpodabljajo kolektivne vzore. Med te spadajo tudi filmski igralci, plesalke in drugi oboževanci, ki odkrivajo vse skrivne misli, želje in nagibe anonimnih posameznikov v množici. V tej dobi je postala ameriška mulat-ka Josipina Bakerjeva boginja jazz banda in svetovno znana oseba. Tisoči in tisoči, ki prihajajo v moderni Babilon — v Pariz — si gredo ogledat njo, nazvano Edino in Božanstveno. In ali misli prenasičena gospoda na tiagiko temnopolte rase. Kaj ve, koliko rasne melanholije tiči v besedah te črne Madonne: »Imam majhno zajčjo tačico, ki mi je prinesla srečo.« Anton Kristan: Ameriški vtisi. m. O ameriški vojski, vojni mornarici in o pasivni pošti. Zedinjene države ameriške imajo redno vojsko, ki šteje 134.412 mož (častnikov je 11.779). Glavni poveljnik je zvezni prezident Calvin Coolidge, ki pa bi dejansko prevzel poveljstvo le tedaj, če bi izbruhnila vojna. Narod« na garda šteje 174.969 mož, med temi 11.273 častnikov. Narodna garda je prav za prav prostovoljni vojaški zbor, čigar člani opravljajo svoj civilni po« klic, le v izrednih slučajih nastopijo v uniformi in z orožjem, ki ga ima vsak član doma. Vojaki redne vojske so plačani. Ge= neral dobiva 10.000 dolarjev na leto, major general 8000 dol., brigadni gene« ral 6000 dol. Najnižji vojaki dobivajo vso oskrbo, obleko, stanovanje in še 24 dolarjev mesečno; plača se vsako leto poviša in lahko doseže najvišjo stopnjo 157.50 dol. Zedinjene države ameriške štejejo 115 milijonov prebi« valcev, medtem ko ima naša država komaj 13 milijonov, toda naša stalna armada šteje sigurno 150.000 mož. — Stroške za ameriško armado plačuje zvezna blagajna. Mornarica Zedinjenih držav šteje 14 bojnih ladij s težkimi topovi in 4 ladje z lažjimi topovi, 1 ladjo za vojne aeroplane, 21 lahkih križark, 295 ru« šilcev in 116 podmornic. Zdaj se gra« di 12 novih bojnih ladij. Moštva imajo 92.678, med njim 8389 častnikov. Za« radi otoških posestev (Filipini) obstoji še poseben mornariški zbor, ki šteje 19.480 mož. Skupna zvezna naprava je nadalje tudi pošta, ki je imela 1. 1926 dohod« kov 659 milijonov dolarjev, izdatkov pa 679, torej okroglo 20 milijonov de« ficita. Glede na ameriške splošne raz« mere so poštne pristojbine brez dvo« ma jako nizke. Navadno pismo se frankira z dvema centoma, kar je pri« bližno toliko kot dve minuti dela na« vadnega delavca. In za pristojbino 2 centov gre pismo do 3000 milj daleč. Poštnih uradov imajo Zedinjene drža« ve 50.910 (Jugoslavija 3537). Pri pre« gledovanju statistike poštnih dohod« kov od 1. 1850. sem je opaziti, da je imela ameriška pošta le v petih letih prebitek, vsa ostala leta je bila pa« sivna. Bančni sistem v Zedinjenih državah. — O dolarskih bankovcih in novčanU cah. — Ameriški trusti. O velikem pomenu in razširjenosti ameriških bank smo že govorili. Sezna« nimo se še z bančnim sistemom v Ze« dinjenih državah. Banke se delijo ta« ko«le: a) Narodne banke (Nationalbanks), ki smejo pod določenimi pogoji izda« jati papirnati denar in so pod direkt« no kontrolo zvezne vlade. Le«teh je 8070 in imajo skupaj 1369 milijonov dolarjev delniškega kapitala, ki je dal 1. 1925 čistega prebitka 223 milijonov dol. Narodne banke so izdale za 713 milijonov dol. bankovcev. b) Državne banke (Statebanks), ki sc pod direktno kontrolo posameznih držav; take postanejo, kadar lahko izkažejo 100.000 dol. vplačanega kapi« tala. c) Zasebne banke (Nonreporting« banks), ki ne morejo zaradi prenizke« ga kapitala postati državne banke. d) Federalne rezervne banke, ki so namenjene predvsem podeželskim far« merjem; financira jih zvezna vlada in posojujejo zlasti farmerjem (kmetom) denar po nizkih obrestih. Izdajajo tudi lastne federalne bankovce. Takih bank je 12. Največja Narodna banka je Natio« nal Citv Bank of New«York (delniška glavnice iznaša 52 milijonov dol.), za njo se vrsti Chase Bank v New«Yorku (40 milijonov dol.), potem Continental and Comercial Bank v Chicagu (25 milijonov) in First National Bank v Bostonu (20 milijonov) itd. Papirnati denar izdaja v prvi vrsti zakladno ministrstvo v Washingtonu, potem pa tudi narodne in federalne banke. Te papirnate note se dejansko razlikujejo med seboj. Pet vrst jih je, in sicer se delijo sledeče: a) Zlate novčanice (gold certifica« tes), ki so zajamčene z zlatom, ki ga hrani zvezna zakladnica. b) Srebrne novčanice (silver certi« ficates) so zajamčene, kakor zlate v polni vrednosti, s srebrnimi dolarji v varstvu zakladnice. e) Zvezne novčanice (federal notes) so tako zvani »legal tender« — postav« ni denar — ki ga mora vsakdo vzeti po njegovi imenski vrednosti kot pla« čilo dolgov; enako ga sprejemajo davčni uradi. Seveda so vse ostale novčanice enako dobre in Američan sploh nikdar ne pogleda, kake vrste je njegov denar. Te novčanice so za« jamčene z zlato rezervo 153,620.986 dolarjev v zakladnici. d) Zvezne rezervne novčanice (fede« ral reserve notes), ki so obligacije Ze« dinjenih držav ter tako rekoč prva vknjižba na vse premoženje zvezne rezervne banke, ki jih izdaja. Te nov« čanice so zajamčene z zlatom ali s tistimi papirji, kot so določeni v za« konu, vendar mora biti vedno najmanj 40 odstotkov zlate rezerve. e) Novčanice narodnih bank (natio« nal bank notes), ki so zajamčene z bondi Združenih držav. Razen tega morajo Narodne banke naložiti v zvezni zakladnici 5 odstotkov vred« nosti po njih izdanih bankovcev, in si« cer v postavnem denarju. Razen papirnatega imajo tudi zlat denar, ki pa se redkokdaj vidi, ker imajo ljudje rajši papir, pa srebrn, niklast in bakren novec. Zlat in sre« brn denar kuje lahko vsak pod dolo« čenimi pogoji. Zgoraj omenjeni ban« kovci imajo v praksi naslednji pomen: Vrednost zlata stopa in pada, prav ta« ko se dviga ali pada vrednost zlatih jn srebrnih dolarskih papirnatih not. »Ee« gal tender« note pa imajo vedno tisto vrednost, ki je na njiK natisnjena; prav tako je s federalnimi notami. Amerika ima zlato veljavo. Znani so boji med zastopniki zlate in srebrne veljave. Veliko vlogo je imel W. J. Bryan, večkratni predsedniški kandi* dat, ki je zastopal srebrno veljavo, za katero so se potegovale države, ki imajo mnogo srebrne rude. Bryan je hotel dati srebru stalno veljavo, in si* cer v razmerju 1 (zlato) : 16 (srebro). Wall Street — newyorški kapital —-pa ne mara srebrne valute, ker tako lažje kontrolira svetovni denarni trg zlate valute. Ker je tako rekoč gospo* dar zlata, je vedno porazil zastopnike srebra. Zedinjene države ameriške so producirale 1. 1924. zlata za 50 mili* jonov dolarjev, srebra pa za 48 mili* jonov. (Jugoslavija producira za 161 tisoč dolarjev zlata in za 23.000 dolar* jev srebra.) Na vsem svetu se je pro* duciralo 1. 1924. zlata za 389 milijonov dol., srebra pa za 178 milijonov. Naj* več ga daje Transvaal (za 197 mili* jonov), za njim pa Canada (31 milijo* nov). Največ srebra producira Mehika (za 68 milijonov dolarjev). Se besedo o trustih. O njih se v Ameriki veliko govori. Trusti so nele* galne zveze industrijskih, trgovskih ali bančnih koncernov, ki gredo za tem, da gospodujejo nad industrijo svoje stroke in sorodnih panog. Zoper tru* ste, ki so država v državi, je izdala ame* riška vlada lepe zakone. Shermen, znani ameriški advokat in član kongresa, je uveljavil pred 37 leti svoj »The Sher* men antitrust law«, ki je bil sprejet v parlamentu 2. julija 1890 in čigar 2. točka se glasi: »Vsaka oseba, ki monopolizira ali skuša monopolizirati ali združiti ali sklepati zarote, s katerokoli osebo in osebami v svrho monopoliziranja ka* teregakoli dela, obrti ali trgovine med več državami ali s tujimi narodi, se smatra, da je kriva zločina. Spoznana za krivo, se kaznuje z globo ne nad 5000 dolarjev ali z ječo do enega leta ali pa z obojim, kakor določi sodišče.« Ta zakon je bil naperjen zlasti zo* per Standart Oil Co, ki pa je umela svojo organizacijo tako urediti, da ji zakon ni mogel do živega. V javnosti se trusti ne registrirajo, pa so v res* Motiv iz Omišlja (Pančirov). niči mogočne zveze, ki ne potrebujejo uradnega priznanja. To, kar beremo o raznih firmah pod »Trust«. n. pr. »First Trust Co« ali »Amalpamated Trust and Savings Bank« — se razume kot naslov, ki naj označi bančna podjetja, katerim se zaupajo uprave tako zvanih legatov, prisojil mladoletnih ter zasebnih pre« moženj. »Trust« pomeni zaupanje. Na srebrnih dolarjih beremo: »in god we trust« (v boga zaupamo). Dovtipneži seve dostavljajo: Dokler je teh poln žep! (Tudi Jugosloveni imamo nekaj podobnega na bankovcih, namreč nas pis: »Bog čuva Srbiju«.) V ameriških tovarnah. — Čikaške klavnice. — Socialni položaj delav« stva. — Nesreče in nezgode v tovar* nah. — Izrabljanje človeške moči. — Tovarniške jedilnice in bolnice. Pregledoval sem v spremstvu bistre« ga Američana večjo tovarno poljedcl« skih strojev. Hodili smo iz oddelka v oddelek. Mož je razlagal, pojasnjeval in seve hvalil. Sem ter tja sem kaj vprašal, sicer sem molčal; le prepo« gosto sem zmajal z glavo. Ko smo končali pregled, me spremljevalec premeri od nog do glave in samoza« vestno povpraša: — Ali imate kaj takega v svoji do« movini? — Ne, — mu odvrnem — nimamo, zakaj po naših postavah bi bila taka tovarna skoraj nemogoča. Začuden pogled. — Vi se šalite! — Prav nič, dragi moj inženjer. Vi veste, da sem večkrat z glavo zma« jal. Kajti — ali mi dovolite neko vpra« šanje? — Prosim, prosim! — Koliko smrtnih ali velikih nezgod se zgodi v Vašem obratu — denimo, na teden? Inženjer se zagleda v prstan na levi roki, z desno pa pokaže v smeri proti Chicagu. — Ali veste, koliko ljudi se vsak dan ponesreči na ulicah Chicaga ali New« Yorka? Nasmehnil sem se in deial: — Dobro se zavedate važnosti moje« ga vprašanja, zato ste res prav po ame« riško odgovorili. Če se zgodi na cesti dnevno po 5 do 10 nezgod, med njimi več smrtnih, zakaj se ne bi zgo« dile v tovarni, kjer dela 10.000 in še več ljudi?! Vendar, stvar je drugačna. Ceste ste uredili res mojstrsko, da po možnosti preprečite nezgode. Čudež je, da v groznem velemestnem vrve« nju ni več nesreč. Vsa čast ameriški cestni policiji, ki izvršuje svojo služoo vestno in odlično. Ali — kaj se je v Vaši tovarni storilo za varstvo delav« cev? Poglejte samo v topilni oddelek ali v strojni; kje je le ena varnostna naprava?!« Inženjer se je poklonil, podal roko in — razšli smo se. Zanj, za America« na, so bile moje konstatacije »otroča« rija«. Kajti varnostne naprave v smi« slu socialne politike srednjeevropskih držav so za ameriškega podjetnika ovi« ranje svobodnega udejstvovanja. »De« lavec naj se varuje sam.« Če se zgodi nesreča, — zunaj jih čaka vse polno: belih, črnih in rjavih. V čikaških klavnicah, ki so res ne« kaj velikega, v oddelku, kamor priha« jajo polovice zaklanih in očiščenih ko« madov, seka glave na levi strani stroj, na desni pa človek — zamorski hrust. Ima ogromno dolgo sekiro, ki jo suče hitreje kot njegov sosed stroj. Po vsa« kem tretj em zamahu jo namoči; po 15. zamahu vzame drugo. Vprašal sem informatorja: zakaj še niso nadome« stili človeka na desnici z enakim stro« jem kot na levici. Odrezal se mi je na kratko: — Direkcija že ve, kaj dela. Mnogo sem razmišljal o tem straš« nem črnem hrustu, kakor tudi o onem, ki vsake četrt minute zakolje z dobrim udarcem izvežbane roke po stroju mu podano žival. Stroj dvigne živega prašiča, ga ob velikem kolesu osnaži ter odda človeku, ki zamahne in mora z enim zamahom ubiti, kajti drugi za« mah velja že drugemu itd. Menda je človek le boljši kot stroj in najbrž tudi cenejši. Črni orjak dela preciz« nejše od stroja, ki ga je treba poprav« Ijati, če odreče; ako se ne da popra« viti, se mora demontirati in prepeljati v tovarno. Koliko neprijetnosti! Če pa se človeku kaj pripeti, ako odreče nje« gova moč — čakajo zunaj na njegovo mesto številni možje rezervne armade brezposelnih. In oni, ki ubijajo, so naj« brž bolj uporabni za to delo kot doslej iznajdeni stroji! V veliki Swiftovi konzervni tovarni so delavke tako zaposlene, da tako re« koč ne utegnejo dihati, ker stroj do« daja in sprejema iz njih rok z neznan« sko naglico. Vsaka nepazljivost pa je usodepolna. Stroj priganja človeka, da napne do zadnjega svoje moči. Evropski kapitalizem se loči od ame« riškega bistveno v sledečem: V Evropi smatra kapitalist, da je znižanje delavskih plač potrebno za prosperiteto njegovega podjetja. Na« čelo je: delavca maio plačati. V Ameriki pa plačujejo človeka še dokaj dobro, tako da si lahko privošči dokaj ugodno stanovanje in obilno hrano. Ali zato se izrabi in izsesa, ko« likor je le mogoče, da se povzdigne produkcija na najvišjo stopnjo. Ame« ričan uporabi vsak tehničen napredek v svoj prid. Tudi vse človekoljubne naprave, ki mu prijajo! S ponosom so mi v velikih podjet« jih kazali tovarniške obednice in last« ne bolnice. Res je tujec presenečen, ko ga pripeljejo v prostrane snažne pro« store in kuhinje, kjer dobivajo tisoči delavcev prav dobro hrano za nežna« ten denar (od 10 do 100 centov ali več, po potrebi). Dobi se vse mogoče po izberi in po okusu, mleko, kava, juha, vse vrste mesa, sočivja, graha itd. Dela se v tovarni od zjutraj do večera. Opoldne je le pol ure za tako zvani lunch (lenč). Američani jedo obilno zjutraj in zvečer. Zjutraj jedo razen sadja in mlečnih jedi tudi ribe, kuhano in pečeno meso, jajčne jedi, kavo in čaj; zvečer prav tako: juho, več vrst mesa, sadje, sir itd. Opoldan je le nekaka malica (nekaj malega), ki se ravna seve po potrebah. Najdaljša pavza za to malico je I ura. Ameri« čani stanujejo po večini precej daleč od tovarn. Opoldan skoraj nihče ne gre domov. Skoči se v Bližnjo obedo« valnico in se na hitro roko použije kaj malega; tam je seveda vse že pri« pravi j eno. Nerodno je v bližini velikih tovarn. Mali podjetniki pač lahko preskrbe z »lenčom« nekaj stotin ljudi, toda več tisoč?! Zato praktični tovarnarji sami prevzamejo preskrbo »lenča«. Dela« vec pride ob pavzi, ki se potem določi ločeno za posamezne oddelke, v obe« dovalnico, se naje in si odpočije. Ni mu treba hiteti v obedovalnico in se ondi stiskati v gneči; ne utrudi se, ampak se celo odpočije. Kdo pa ima dobiček od tega? Tovarnar, ki potre« buje za svoje stroje dobro nahranjen rtih in po možnosti spočitih ljudi. Bolnišnice zraven tovarn in v lastni tovarniški režiji so dobre zato, da ni točnega pregleda in prave statistike nesreč. Take številke bi menda počasi vzdramile sicer čudno amerikanizirano delavsko »zavest« in porodili bi se oni nazori, ki jih službena Amerika odločno ofdklanja kot »importirane«. Sicer ameriška zvezna vlada zahteva od tovarn naznanilo vsake nezgode. V ta namen rabijo posebne naznanil« ne pole. Celo preveč natančne! Ven* dar se ameriški tovarnarji znajo i te« mu izogniti. Če se delavec lažje po« škoduje, mu reče zdravnik: »V to« varno pa kljub temu pridite.« Poško« dovanec (ki je n. pr. poškodovan na roki, nogi ali očesu) ugovarja: »Saj ne morem delati.« Zdravnik: »Saj tudi ne boste nič delali.« In res ne dela nič. Na svojo delavsko polo dobi potrdilo, da je bil na delu; sedi pa v kakem prostoru, kamor so mu prinesli časnike ali kako igro. Ameriški tovarnar je previden mož; meni, da je njemu v korist, če statis« tika izkazuje kar najmanj nesreč. Ni prijatelj točne statistike! V AAAAA » Pred 1400 leti v Bizantu. Ob jubileju cesarja Justinijana Velikega. V avgustu 1. 527, t. j. pred 1400 leti, je zasedel bizantski prestol eden naj« slavnejših vladarjev sveta, poleg Kon« stantina največji cesar vzhodnorimske ali bizantske države — Justinijan Ve« liki. Pomenliiva obletnica nam nudi priliko, da seznanimo čitatelja «Živ« Ijenja in sveta« s to zanimivo zgodo« vinsko osebnostjo in z dobo, v kateri je živela. Slovenci imamo o Justini« janovi dobi znan roman F. S. Finž« garja: «Pod svobodnim solncem», za« to bo zgodovina te dobe tembolj zani« mala. Bizantsko cesarstvo. Zapadnorimska država je postala že 1. 476 plen Germanov, ki so popia« vili ves Apeninski polotok. Vzhodno« rimska provinca, ki se je že pred pro« pastjo Rima vedno bolj osamosvoje« vala, je preživela svojo starejšo se« stro skoraj za 1000 let (do 1. 1453, ko so Carigrad zasedli Turki). V času, ko so nekdanje središče sredozemske kul« ture, visoko civilizirane rimske pokra« jine pustošili barbari, so se na vzhodu nadaljevala izročila rimske državne politike, vendar pa že v novem — kr« Cesar Justinijan Veliki (iz VI. stoletja, v cerkvi sv. Marka.) ščanskem duhu. Bizantsko cesarstvo je veliko trpelo zaradi pogostih vpa« dov in napadov sovražnih narodov; tudi na znotraj so ga slabili boji za prestol in verski prepiri, vzlic temu pa je bil Carigrad pred 1400 leti to, kar nekoč Atene in Rim. Obdan s trojnim zidovjem in še s prekopi na oni stra« ni, kjer ga ni ščitilo morje, je osredo« točal okoli sebe vso tedanjo svetov« no trgovino in kulturo. Dolgo časa je slovel zaradi dobre državne uprave in disciplinirane vojske; na prestolu se je izmenjalo tudi več izredno spo« sobnih in bistroumnih vladarjev. V Konstantinovem mestu se je razvija« la umetnost, cvetela znanost in modro« slovje. V dobi cesarja Justinijana je pognala bizantska kultura bohotne cvetove. Še dolgo pozneje je bila uči« teljica okoliških Slovanov. Stara srb« ska, bolgarska in ruska kultura imajo izrazito bizantsko obeležje, ki se oči« tuje v arhitekturi, slikarstvu, slovstvu, v državni in cerkveni upravi. Ruska država se je dolgo smatrala za direkt« no naslednico Bizanta, zato si je tudi lastila Carigrad. Samodržje ruskih carjev je posneto naravnost po Justi« nijanu, ki ga je ideološko in pravno najbolj utemeljil ter ustvaril na tej osnovi birokracijo, ki se je pozneje korumpirala in postala svarilen vzgled slabe državne uprave. Takisto poteka iz Justinijanove dobe ruski «cezaro« papizem«. Bizantska kultura je še danes pred« met živahnega proučevanja, o čemer pričajo bizantološki kongresi (letošnji kongres v Beogradu). Čitatelj lahkG posname po reproduciranem zemlje« vidu. kakšna je bila politična podoba Evrope po Justini j anovi smrti. Takrat so Slovani že trkali na balkanska vra« ta. Slovenci smo bili bržčas nekje za Karpati... Na jugoslovenskih tleh rojeni cesar. Justinijan se je rodil 1. 483. v slam« nati hiši nekje na polju pod Šarplani« no med Skopljem in Velesom, torej na ozemlju današnje Jugoslavije. Ta ookrajina se je imenovala Dardanija. Nekateri trde. da se je njegov rod pri« selil iz Rima, kjer se je štel med naj« odličnejšo aristokracijo. Sigurno je, da ni bil vzgojen v grškem jeziku, ker mu zgodovinar Prokopij očita, da je go= voril v mlajših letih slabo, barbarsko grščino. Tudi sicer se mu je poznalo, da je bil doma s kmetov. Šolati ga je dal njegov ujec Justin, ki je postal iz poveljnika cesarske stra« že bizantski cesar. Justin je takisto znamenita zgodovinska osebnost, ven« dar pa ga je Justinijan v vsakem ozi« ru prekosil. Le«ta je kazal že zgodaj veliko nadarjenost in je veljal kot ne« kak svetovalec svojega ujca. Spomla« di 1. 527. ga je imenoval Justin za svo« jega sovladarja, a že v avgustu istega leta je postal Justinijan cesar, edini vladar vplivne in močne države. Sodobniki ga opisujejo kot človeka srednje postave, močneje razvitega zgornjega života, moško lepega, zdra« vega in belega obličja ter pravilnega nosu. Imel je živahne oči, a ustne mu je često krasil smehljal, vendar pa je utegnil včasi vzplamteti v divji jezi. Ko je zasedel prestol, je bil že malce plešast in sivolas; obličje so mu po običaju starih Rirnljanov brili. Nje« gov lik in lik žene Teodore je ohra« njen v mozaikih cerkve sv. Vitala in sv. Apolinarja v Ravenni. Justinijan je imel izredne duševne sposobnosti. Bil je za svojo dobo ze« lo izobražen in mnogostransko dela« ven: ni bil samo dober vladar, držav« ni administrator in vojskovodja, am« pak tudi pravnik, pesnik, bogoslovec, arhitekt, glasbenik. Zato je zapustil za sabo dela, ki še danes — 1400 let pozneje — vzbujajo občudovanje. Bil je fanatičen pristaš nove vere, ki se je širila kakor povodenj po vsem Sredozemskem morju: krščanstva. Na dan svojega kronanja je razdelil last« no imetje revežem in cerkvam. Ko je nastopil post, je pil samo vodo in je« del vsak drugi dan malo zelenjave s soljo in jesihom; v Velikem tednu se je postil še strožje in spal zgolj tri ure na noč. Delal je neizmerno, tako fda je lahko rekel kakor Napoleon: «Zase ne morem določiti delovnega časa«. V carigrajski cesarski palači so se često čuli pozno v noči cesarjevi koraki po dvorani, ki mu je bila de« lavnica. Ko je ves dvor počival, je pi« sal car svojp spise iz bogoslovja ali pravniške vede, koval nove vojne na« črte in premišljeval državniška vpra« šanja. Vzlic temu, da je bil v sploš« nem ljudomil in prijazen, je bil v kaz« novanju krut, zlasti, če je šlo za ver« ske zadeve. Tako se je v drugem letu njegovega vladanja zgodilo, da sta se dva škofa pregrešila zoper nravnost. Car je poklical oba v Carigrad in dal enega trpinčiti, drugega pa skopiti ter nositi oba po mestu, češ, glejte ju, škofje, da ne boste omadeževali svoje časti! Odslej je pederastijo zmerom kaznoval s skopljenjem. Zaradi svo« jih čudnih navad je prišel na glas, da je drugi Dioklecijan, krut, samosilen človek; o njem so krožile razne bajke, ki jih je zabeležil tudi zgodovinar Prokopij. Justinijana so se mnogi bali kot čarovnika, ki se je pojavljal v raznih podobah; nekateri so ga videli «na lastne oči« kot demona. Vse to pa so bile zgolj takratnemu duševne« mu obzorju povprečnih ljudi prikro« jene anekdote, ki so pričevale na dru« gi strani, da jg bil Justinijan velik mož, ena najmarkantnejših zgodovin« skih osebnosti. Roman z igralko Teodoro. Najbolj čudno v Justinijanovem življenju je njegovo razmerje do igralke Teodore, ki jo je bil povzdig« nil na bizantski prestol in jo tako ove« kovečil v zgodovini. Prokopij je za« beležil o tem zakonu razne sodobne Evropa za časa Justinijana Velikega. babje čenče, vendar pa poznejši zgo« dovinarji ne jemljejo vsega resno. Vzlic temu se čita Teodorin resnični življenjepis kakor pravi roman. V carigrajskem gledališču si je pri« dobila velik sloves mlada, izredno le« pa in temperamentna igralka Teodo« ra. Kakor da se je obnovil v nji tip grških mater: bila je nenavadno du« hovita, šaljiva in zelo malo sramežlji« va, tako da so se vsi moški pulili za njo. Njen oče je bil glumač; pazil je na medveda in druge zveri (zato so nasprotniki imenovali Teodoro, ko je bila cesarica, «medvedarko») in uga« njal ž njimi razne produkcije. Pripa« dal je stranki Zelenih. Imel je dve ze« lo lepi hčerki. Obema je bilo dano, da sta prišli v najvišje družabne plasti. V zapeljivo črnolaso krasotico Teo« doro se je zaljubil višji uradnik Heke« bol, Feničan iz Tira, ki je postal na« mestnik v Pentapolju, kamor jo je popeljal kot priležnico. A ni ostala dolgo pri njem. Odšla j« v Aleksan« drijo in se nekaj časa potepala po vz« hodu. Po številnih pustolovščinah se je vrnila v Bizant. Prejšnja potepuška se je nagloma izpreobrnila; postala je skromna, skoraj da pobožna. Živela je od poštenega dela kot predica. Še vedno lepo Teodoro je opazil presto« lonaslednik Justinijan, ki je bil vzlic pobožnosti zelo dojemljiv za žensko lepoto. Teodora mu je na moč ugajala in se je divje zaljubil vanjo. Pozneje se je trdilo, da ga je Teodora z neko satansko silo zaslepila in privezala na« se, zakaj ljudje si niso mogli naravno razložiti strastne ljubezni, ki je vnela srce bodočega cesarja za bivšo pro« stitutko. Justinijan je takoj izjavil, da jo vzame za ženo. Dvorni krogi so se silno vznemirili: ne samo da njegov sklep ni bil v skladu s častjo, marveč ni bil niti zakonit, zakaj po rimskih zakonih se senatorski mož ni mogel poročiti s prostitutko. (Takrat so vse igralke smatrali za orostitutke.) Po« scbno sta nasprotovala cesar Justin in cesarica Evfemija; dokler je ta živela, ni bilo misliti na poroko. Po njeni smrti pa se ie dal Justin preprositi, ker je Justinijan venomer moledoval, trdeč, da mu je «Teodora slajša nego karkoli na svetu.« Izdal je nov zakon, ki skesani prostitutki vrača državljan« ske pravice. Tako je postala Teodora Justinijanova žena in kmalu je okrasil glavo te krasotice, «ki je mnogo gre« šila in veliko ljubila», cesarski diadem. Vzlic vsem nasprotnim zabeležbam sodijo nekateri zgodovinarji, da je bi« la Teodora Justinijanu do smrti zve« sta. Pokazalo se je, da je pridobil ž •njo energično ženo, ki je umela cesar« jeve načrte in ki jo je Justinijan tudi rad poslušal. Čeprav sta se razhajala v verskih nazorih, sta vendar živela složno in ubrano. Satirik Zonara se je pozneje rogal. da je bilo bizantsko ce« sarstvo razdeljeno med dva vladarja, Justinijana in Teodoro, ali cesar, dasi je bil energičen človek in izrazit sa> mosilnik, je Teodoro zelo čislal. Sam priznava v nekem spisu, da se je po« svetoval s svojo «pobožno ženo, ki mi jo je sam Bog Doslal.« Teodora je izrabljala svojo oblast v dobre, pa tudi v slabe namene. Značil« no je, da se je zelo rada vmešavala v tuje ženitve. Raznim dvorjanikom in visokim uradnikom je žene kar dolo« čevala. ne da bi bila vprašala oboje prizadetih. Na drugi strani pa je rada kaznovala zvodnike, ki so trgovali z deklicami in odkupovala njih žrtve. Za prostitutke je ustanovila na arii« ski strani Bosporja samostan «.Meta« noia«, v katerem so se morale pokoriti. Bila je žena izredne energije in red« ke nadarjenosti, a samovoljna in do« mišljava. Gorje mu. kdor se ji je za« meril! ProkoDij trdi, da se ni nikoli pomirila s človekom, ki ga je zaso« vražila. Mnogi odlični ljudje so po« stali žrtev njene maščevalnosti. Na dvoru je gospodovala kot neomejena vladarica. Poznalo pa se ji je vse živ« ljenje, da je bila nekoč lahkomiselna igralka. Bila je razvajena in zelo ^art« kosnedna ženska. Veliko je spala in le« nuharila, jedla in se kopala — pravo nasprotje svojega moža, ki je bil vzor delavnosti, skromnosti in vzdržnosti. (Konec prihodnjič.) Podatki so posneti večinoma po knji« gi Matkia Nod'ila, «Historija srednjega vi« jeka«, izd. «Jugoslav. akademije«. Slika «Motiv iz Omišlja (Pančirov)» je v zvezi s člankom «V mavljičnem mestu» v 33. številki «Življenja in sveta». O O O Konec spisa R. Forbesove «V go« rah žarke Afrike» smo morali odložiti za prihodnjo številko. p. v. b Francoščina za samouke. Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi. 22.) Razlaga. Dovršno pretekli čas, passe slmple (pase-s-fipl)*) glagolov I. skupine se tvori s sledečimi končnicami: edn. -ai (e) množ. -ames (am) -as (a) -ates (at) - a (a) - erent (sr) Na primer: j' allais (žale) tu allas (tii - ala) il alla (i-lala) nous ailames (nu-zalam) vous allates (vu-zalat) ils allerent (il-zahr) šel sem, itd. je montai (ža-mcSte) tu montas (tu mwta) il monta (il-m