Irena Bizjak
VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE
ALI RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI
UGODNEJŠE MOŽNOSTI ZA SOCIALNO DELO Z DRUŽINO
V socialnem delu z družinami, ki so v
postopkih razvezovanja zakonske zveze ali
izvenzakonske skupnosti, si prizadevam, da
starša sama skleneta dogovor o nadaljnjem
varstvu, vzgoji, oskrbi in preživljanju otro-
ka. V primerih, ko sta bila starša opozorjena
na možnost kompromisne rešitve njunega
problema, na možnost dogovora o vzajem-
nem starševstvu, je bil odziv ugoden. Tisti
izmed staršev, ki vnaprej pričakuje poraz
ali se počuti in sklepa, da utegne biti v po-
stopku zaupanja otroka izločen, sodeluje z
manj manipulacijami in z iskrenejšim inte-
resom v prid otroka. Skrb za otroke je v raz-
veznih postopkih vse prepogosto izražena
kot orožje zoper nasprotnega partnerja in
redkeje kot dejanska skrb zanje, tudi če jim
na splošno ne gre oporekati skrbnega star-
ševstva.
V praksi se sodišča z redkimi izjemami v
postopkih razveze zakonske zveze omeju-
jejo na presojo, ali zaupati otroka enemu
ali drugemu staršu, in o dodelitvi otrok dru-
gi osebi ali o namestitvi v zavod. Te dileme
so umestne v primerih, ko gre za razvezo
zakonske zveze na temelju tožbe, in še to v
tistih primerih, ko se starša ne moreta
sporazumeti o varstvu in vzgoji ali ko njun
sporazum ni v korist otrok. Sklepanje
dogovorov o skupni skrbi staršev za otroka
po razpadu izvenzakonske skupnosti ni
ovirano.
Iz izkušenj pri delu opažam, da v prime-
rih, ko se za zaupanje otroka potegujeta oba
starša in sta za varstvo in vzgojo tudi oba
sposobna in primerna, prikrajšanost za
starševstvo hudo prizadene izločenega. Pri-
zadeti se počuti izigran in ponižan, četudi
ima po zakonu »enake« pravice in dolžnosti
do otroka kakor pred razvezo zakonske zve-
ze. Tudi otrok je v takem primeru prikrajšan
za skrb enega izmed njiju.
Okrožno sodišče v našem okrožju,
pristojno za razveze zakonskih zvez petih
občin, doslej v nobenem primeru, kljub
utemeljenim predlogom staršev in pozitiv-
nim mnenjem centrov za socialno delo, ni
odločilo o skupni skrbi staršev za otroka,
ker zakon te možnosti izrecno ne navaja. V
miselnosti večine odločujočih ta možnost
ne obstaja. Glede mnogih vprašanj, ki so se
mi porajala ob sodnem zavračanju pred-
logov o skupni skrbi staršev za otroka po
razvezi zakonske zveze in ob dejstvu, da
nekatera slovenska sodišča vendarle odlo-
čijo tudi o skupni skrbi staršev za otroka,
sem želela odkriti in spoznati, kakšne so
možnosti za odločitev o skupni skrbi za
otroka po razvezi zakonske zveze ali raz-
padu izvenzakonske skupnosti (gl. Bizjak
1998).
NEKAJ OSNOVNIH POJMOVNIH STALNIC
Materinstvo in očetovstvo sta enakopravna
in enakovredna dela starševstva. Da bo
lahko otrok osebnostno dozorel, bo vselej
potreboval »starejšega«, zrelejšega, ki mu bo
pri tem za vzor in konkretno pomoč.
Otrokova sreča, skladen razvoj in uspešnost
v življenju niso toliko odvisni od uspešne
matere ali uspešnega očeta, temveč so
rezultat srečanja otrok in etično zrelih
staršev v odnosnem, ustvarjalnem, kritič-
nem in ljubečem starševstvu. Za uravno-
težen otrokov razvoj je pomembno, da se v
družini vzpostavi in vzdržuje koalicija med
29
IRENA BIZJAK
Staršema zaradi ohranitve medgeneracij-
skih razlik. Otrok ob materi in očetu spo-
znava lastnost ženskega in moškega spola,
seznanja se in sprejema zakonitosti diad-
nega odnosa in dinamike skupine. To mu
omogoča vzpostavljati lasten svet in vide-
nje, kdo je in kje je umeščen v tem svetu.
Uči se življenjskih vlog, ki so predpisane,
in etike, ki je njemu lastna in lahko tudi
navzkrižna z ustaljenimi socialnimi nor-
mami.
Nepravično starševstvo pojmujemo kot
nasilje nad otrokom, kjer si otroka prilašča
eden izmed staršev. Pogosto ga najdemo v
izključnem materinstvu in odrinjenem
očetovstvu ali narobe. Lahko je tudi neiz-
bežno, če eden opusti skrb za otroka ali je
od skrbi za otroka odrinjen. Če je eden od
staršev zaradi katerega koli razloga izklju-
čen iz obveznosti do otroka, je onemo-
gočena otrokova potreba in pravica, da zanj
skrbita oba starša. V takem starševstvu se
otrok sreča z neenakopravno razdelitvijo
starševskih vlog in nepravičnimi človeškimi
odnosi. Posledica tega pa je, da dvomi v ena-
kopravnost partnerstva.
Ločitev je svobodna odločitev partner-
jev, da ne bosta več živela skupaj. Zato jo
moramo prepustiti in dopustiti partner-
jema samima. To ni stvar tretjega, še manj,
da bi o tem razsojal, kakor ni bila stvar tret-
jega, ko sta se odločala o skupnem življenju.
Zakonska zveza se sklepa pri občinskem
upravnem organu s svobodno odločitvijo
partnerjev. Razveza zakonske zveze pa po-
stane sodni postopek in neredko že kar
afera in škandal. Verski vpliv nerazvezlji-
vosti zakonske zveze se je umestil v zakone
in sodno prakso, tako da se je bilo še do
nedavna mogoče razvezati le s tožbo pred
sodiščem. In to pogosto na dokaj nehuman
način, z brskanjem po intimnostih, z ugo-
tavljanjem oziroma nalaganjem »krivde«
partnerjema. Čeprav se za razvezo zakonske
zveze že dalj časa ne ugotavlja krivde in za
ločitev zadostuje že izražena volja do pre-
kinitve razmerja enega ali obeh partnerjev,
ostaja razveza še vedno sodni postopek, v
katerem se preverja nevzdržnost zakonske
zveze. Tako sodišče v vseh, tudi nespornih
primerih, kjer gre zgolj za razvezo zakonske
zveze (kjer ni pravnih posledic, ni spornih
vprašanj v zvezi z otroci, preživljanjem,
stanovanjem, premoženjem itn.), »nadzor-
no« posega v odločitev partnerjev ali bdi
nadnjo. To kaže na omalovažujoč odnos in
nezaupanje v zrelost in odgovornost drža-
vljanov oziroma zakoncev pri sprejemanju
njihovih odločitev za svoja ravnanja in
življenje.
Razveza in fizična ločitev sta stresna
dogodka za vse družinske člane. Razveza je
mučen proces, a pogosto tudi olajšanje. V
ločitvenem, razveznem postopku prehaja
družina zaradi spreminjanja čustvenih od-
nosov in razmerij skozi različne faze iskanja
novih možnosti in načinov življenja, da bi
se lahko življenje nadaljevalo. Razrešiti je
treba medsebojne odnose in razmerja,
vprašanja v zvezi s preživljanjem, varstvom
in vzgojo otrok, premoženjsko in stanovanj-
sko vprašanje in v nekaterih primerih tudi
preživljanje nepreskrbljenega partnerja. V
večini primerov se o teh zadevah partnerja-
starša sama dogovorita in sporazumeta. Če
pa ne najdeta skupnih rešitev, lahko uve-
ljavljata svoje želje in voljo v upravnih in
sodnih postopkih.
V ločitve izvenzakonskih partnerjev in
njihovih družin ne posega ne pravo ne
država, razen ko je treba zavarovati pravice
in koristi otrok ali razrešiti sporna premo-
ženjska razmerja. Število izvenzakonskih
partnerskih skupnosti narašča, kakor na-
rašča želja ljudi, da bi se izognili temu, da
bi cerkev, država, sodstvo, skratka družba
in njene institucije, nadzirali njihovo in-
timno-zasebno življenje.
V današnji praksi razvez zakonskih zvez
in razpadov izvenzakonskih skupnosti so v
večini primerov otroci zaupani materi.
Očetje pogosto poleg dolžnosti preživljanja
obdržijo le pravico do osebnih stikov. Ti pa
se zaradi različnih objektivnih in subjek-
tivnih razlogov pogosto ne realizirajo. Če
starši niso motivirani ali če so ovirani v
izvajanju starševske vloge, pogosto izgubijo
čustveni stik z otrokom in prenehajo
skrbeti zanj. Otroci, ki so zaupani enemu
roditelju, so prikrajšani za drugega in za vse,
kar bi jim ta v psihološkem, socialnem in
materialnem smislu lahko dajal. S tem pa
so prikrajšani za izkušnje, ki bi jih potrebo-
vali pri oblikovanju svojih vlog v življenju.
30
VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE...
Ločitev ne bi smela biti nepoštena, pre-
stižna igra, v kateri je eden zmagovalec,
drugi poraženec, ampak enakovreden in
odkrit sporazum partnerjev v razhodu.
Pogovor med njima ob ločitvi o razlogih za
neskladje v partnerskih odnosih je pogoj
za humano in kulturno pretrganje njunega
razmerja. V ločitvi bi morala partnerja
komunicirati z iskrenim namenom, da se
dogovorita, in se izogibati napadom, ža-
litvam in obtoževanjem. Ob razvezi ne bi
smela zlorabljati šibkih in bolečih točk in
stigem drugega v borbi za premoč in nad-
vlado. Ločitve bi morale temeljiti na pra-
vičnem upoštevanju interesov obeh part-
nerjev, z zagotavljanjem pravice otroka do
obeh staršev. In v tem bi naj bila prizade-
vanja in cilji socialnega dela.
KAKŠNE SO ZAKONSKE MOŽNOSTI
VZAJEMNEGA STARŠEVSTVA
PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE
IN RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI
Ustava Republike Slovenije uvršča med
določila o človekovih pravicah in temeljnih
svoboščinah predpise, ki so ustavna pod-
laga za pravno ureditev zakonske zveze in
družinskih razmerij (Ur. 1. RS, št. 33/1991-
1). Ustava govori, da je skrb za otroka pred-
vsem dolžnost staršev. V skladu s svojimi
sposobnostmi in možnostmi so primarno
odgovorni za zagotavljanje življenjskih
pogojev, potrebnih za otrokovo vzgojo in
razvoj. To narekuje dolžnost tretjih, kakor
tudi države, da se vzdržijo posegov v izvrše-
vanje roditeljske pravice, dokler jo starši
izvršujejo v korist otroka. Iz tega izhaja, da
je treba odločitve o varstvu in skrbi za otro-
ke prvotno prepustiti in zaupati staršem.
To pravico imajo starši, dokler živijo v
zakonski zvezi. Ob razvezi pa država prek
sodišča prevzame pravico odločati o ustrez-
nosti odločitev, ki jih sprejmeta starša o
nadaljnji skrbi za otroka. Dolžnost oziroma
pravico poseganja v družino si lahko tretji
(država) dovoli le, kadar so za to podani
razlogi, oziroma, kadar gre za zanemarjanje
roditeljskih pravic in dolžnosti, ali kadar je
to potrebno za varstvo otrokovih pravic in
koristi.
Ustava omogoča sklepanje skupne star-
ševske skrbi za otroka in zagotavlja podlago
za oblikovanje zakonodaje, ki bi omogočala
vzajemno starševstvo po razvezi zakonske
zveze.
Konvencija ZN o otrokovih pravicah se
v Republiki Sloveniji uresničuje skoz Ustavo
Republike Slovenije in zakonodajo. Ome-
njena konvencija v 5. členu navaja, da mo-
rajo države podpisnice spoštovati odgovor-
nosti, pravice in dolžnosti staršev, ki so za
otroka zakonsko odgovorni. V 7. členu
konvencija navaja, da ima otrok pravico, da
pozna svoje starše in da ti zanj skrbijo. Drža-
vam podpisnicam nalaga, naj s svojimi
predpisi in zakoni zagotovijo uresničevanje
teh otrokovih pravic.
Konvencija v 18. členu zavezuje države
podpisnice, da z vsemi svojimi močmi
zagotovijo priznanje načela, da sta oba
starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo
in razvoj. Določilo navaja, da nosijo starši
glavno odgovornost za otrokovo vzgojo in
razvoj, zato naj bodo otrokove koristi nji-
hova poglavitna skrb.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Uradni
1. RS, št. 14/89) kot osrednji vir družinskega
prava nalaga centrom za socialno delo z
javnim pooblastilom vrsto nalog in ukrepov
za varstvo in pomoč družini. Zakon navaja,
da je zakonska zveza z zakonom urejena
življenjska skupnost moža in žene, katere
družbeni pomen je zasnovanje družine.
ZZZDR v 4. členu navaja, da imajo starši
pravico in dolžnost, da skrbijo za uspešen
telesni in duševni razvoj svojih otrok. Pra-
vice in dolžnosti skrbi za otroka sestavljajo
roditeljsko pravico, ta pa pripada skupaj
očetu in materi. Država daje zakonski zvezi
značaj pravne institucije, ker zakonsko
zvezo in pravna razmerja v njej ureja zakon.
Po določilih 12. člena ZZZDR ima dalj
časa trajajoča življenjska skupnost moškega
in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze
— izvenzakonska skupnost — zanju enake
družinsko pravne posledice, kot če bi
sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov,
zaradi katerih bi bila zakonska zveza med
njima neveljavna. Na drugih področjih ima
izvenzakonska skupnost pravne posledice,
če zakon tako določa. Z izvenzakonsko
31
IRENA BIZJAK
skupnostjo razumemo življenjsko skupnost
izvenzakonskih partnerjev v fizično prav-
nem, moralnem, duhovnem in ekonom-
skem pomenu. Položaj izvenzakonski part-
nerjev je po zakonu v številnih pogledih
izenačen z zakonci.
S približevanjem zunajzakonske skupnosti
zakonski zvezi kaže, da je zakonodajalec imel
namen ustvariti nov institucionalni okvir
skupnosti moškega in ženske poleg zakonske
zveze. Tak okvir vsili pravo partnerjema proti
njuni volji in tako omejuje njuno svobodo
glede odločitve o ureditvi njune skupnosti.
S tem da partnerja nista sklenila zakonske
zveze, sta pokazala, da vmešavanje prava v
njuno razmerje odklanjata, da ne marata
pravnih posledic, ki so določene z zakonsko
zvezo. (Geč-Korošec 1996: 86.)
Razveza je neločljiv spremljevalec zakon-
ske zveze. V zgodovini so se razlogi za raz-
vezo kot tudi institucija zveze menjavali s
spremembami same zakonske zveze in spre-
membami pravnega položaja zakoncev, na-
vaja Geč-Korošec. Kadar postane zakonska
zveza iz kateregakoli razloga nevzdržna,
sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakon-
ske zveze, ne glede na odgovornost za ne-
vzdržnost (gl. 65. člen ZZZDR).
Naše pravo omogoča sporazumno ra-
zvezo zakonske zveze na predlog obeh
zakoncev, kar omogoča partnerjema, da se
razideta na dostojanstven in human način.
Zakon dopušča, da se zakonska zveza raz-
veže na podlagi sporazuma zakoncev le v
primerih, če sta se sporazumela o varstvu,
vzgoji in preživljanju skupnih otrok, kakor
tudi o preživljanju nepreskrbljenega za-
konca, ter če predložita pisen in overjen
sporazum o delitvi skupnega premoženja
in rešitvi stanovanjskega vprašanja (gl. 64.
člen ZZZDR). Zakon sicer ne določa vse-
bine sporazuma, temveč le, da je sporazum
v korist otroka. Do skupne skrbi za otroka
obeh staršev lahko pride v primerih, ko se
starša sporazumeta glede tega in ko bosta
zmogla tako dobro medsebojno sodelo-
vanje, da bosta lahko sporazum tudi uresni-
čevala. Zato sodišče v zaščito otrokovih
pravic in koristi, preden razveže zakonsko
zvezo preverja, ali je s sporazumom zakon-
cev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in pre-
življanje otrok, in si o tem pridobi mnenje
centra za socialno delo, ki z zakoncema
opravi »svetovalni razgovor«.
Izvenzakonska skupnost preneha po
volji izvenzakonskih partnerjev. Tako kot sta
jo sama zasnovala, jo tudi sama razdreta.
Njen nastanek in njen razpad se ne registri-
rata. Ko izvenzakonska skupnost preneha,
nastopijo med partnerjema določene prav-
ne posledice s področja družinskega prava
in vrste predpisov z različnih pravnih po-
dročij. Starša se v večini primerov po raz-
padu izvenzakonske skupnosti sama dogo-
vorita o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok.
Center s svetovanjem ali s posebnim uprav-
nim postopkom pomaga roditeljema pri
razreševanju teh vprašanj le na njun pred-
log, če se sama ne moreta sporazumeti o
izvajanju roditeljskih pravic in dolžnosti in
kadar tako določa zakon, ali pa je to po-
trebno zaradi varstva in koristi otrok.
KAKŠNA SO RAZMERJA STARŠEV DO OTROK
PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE
IN RAZPADU IZVENZAKONSKE SKUPNOSTI
Ob razvezi zakonske zveze je treba v raz-
merju staršev do skupnih otrok doreči, pri
kom bodo otroci po razvezi živeli, oziroma,
komu bodo zaupani v varstvo in vzgojo in
kako bo preživljanje otrok razdeljeno med
starša. ZZZDR v 77. členu določa, da v pri-
merih, ko sodišče razveže zakonsko zvezo
na podlagi sporazuma, vnese v sodbo tudi
sporazum zakoncev o varstvu, vzgoji in
preživljanju skupnih otrok, če je ta v skladu
s koristjo otrok. V 78. člen ZZZDR razlaga,
da o varstvu in vzgoji otrok odloči sodišče,
kadar razveže zakonsko zvezo na osnovi
tožbe, kadar se starši niso sporazumeli o
varstvu in vzgoji otrok in kadar sporazum
ni v korist otrok. Pri tem se omejuje na
možnosti zaupanja otroka, ki jih navaja
zakon v istem členu: »Če se starši niso spo-
razumeli o tem, ali če njihov sporazum ni v
skladu s koristjo otrok, odloči sodišče, ali
naj vsi otroci ostanejo v varstvu in vzgoji
pri enem izmed njiju, ali naj ostanejo eni
pri enem, drugi pri drugem, ali naj se za-
upajo kaki tretji osebi ali zavodu«. Tudi v
32
VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE...
primerih razveze zakonske zveze na osnovi
tožbe se starši največkrat sami sporazumejo
o varstvu in vzgoji otrok. Sodišče upošteva
sporazumu staršev, če je ta v korist otrok.
Razumeti je, da naj bi sodišče odločalo
o varstvu in vzgoji otrok samo v primerih,
kadar se starša o skrbi za otroka ne moreta
sporazumeti ali kadar njun sporazum ni v
skladu z otrokovimi koristmi, in ne v pri-
merih, ko se zakonca o vzgoji in preživljanju
lahko sporazumeta in je ta v korist otrok.
Zakon izrecno določa in navaja, na kakšen
način se lahko roditelja sporazumeta o var-
stvu in vzgoji otrok. Iste možnosti o zau-
panju in skrbi za otroka upošteva zakon za
primer sporazumne razveze in za primere
razvez na osnovi tožbe zakonske zveze.
Menim, da intenca ugotavljanja, kdo od
roditeljev je primernejši za vzgojo in var-
stvo otroka, ovira možnost skupne skrbi za
otroka. Zakon ne navaja možnosti skupne
skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske
zveze, zato jo sodišča pri svojih odločitvah
ne upošteva ali le izjemoma. Pač pa ZZZDR
v 77. členu govori, da sodišče, kadar razveže
zakonsko zvezo na podlagi sporazumna,
upošteva tudi sporazum zakoncev o var-
stvu, vzgoji in preživljanju otrok.
Po mnenju dr. Končine je napačna raz-
laga, da mora biti vsebina sporazuma zakon-
cev v skladu z določbo 78. člena, ki se na-
naša na razveze na podlagi tožbe. Po tej raz-
lagi se lahko zakonca namreč sporazumeta
le, da otrok ostane pri enem od njiju ali da
ga zaupata v vzgojo in varstvo tretji osebi
oziroma zavodu. Nikakor pa se ne moreta
sporazumeti, da bosta za otroka skrbela oba
(Končina 1993).
Po obstoječem pravu bi bil mogoč spo-
razum, po katerem bi sodišče odločalo o
vzajemnem starševstvu oziroma o nadalje-
vanju skupne starševski skrbi za otroka in
bi otroka zaupalo v varstvo in vzgojo obema
staršema.
Sodišče bi moralo v skladu s 64. členom
ZZZDR dopustiti, da se starši otroka ob
razvezi zakonske zveze sporazumejo o
skupni skrbi za otroka. Sodišče bi moralo v
tem primeru le preveriti, ali je tak sporazum
v korist otrok. Pri tem bi seveda, tako kot
določa zakon, moralo zahtevati mnenje
centra za socialno delo, zlasti glede razmerja
med obema od staršev otroka. Kajti tak
sporazum bo mogoče dopustiti le, če bodo
odnosi med zakoncema tudi po razvezi tako
dobri, da bosta lahko sporazum uresničevala
in v sožitju skrbela za otroke. Zakon sicer ne
določa vsebine sporazuma, temveč le, da je
sporazum zakoncev v korist otroka (Končina
1993).
Zakon ne ureja razmerij izvenzakonskih
partnerjev do skupnih otrok. Pravne posle-
dice izvenzakonske skupnosti ureja le na
področju družinskega prava, na drugih
pravnih področjih ima izvenzakonska skup-
nost posledice samo tedaj, če tako določajo
predpisi, s katerimi so ta področja urejena.
Otrokove koristi po uradni dolžnosti ob
razvezi varuje sodišče. Po razpadu izven-
zakonske skupnosti pa je po obstoječi zako-
nodaji dolžan varovati koristi in pravice
otrok center za socialno delo kot upravni
organ, vendar le na zahtevo staršev ali iz
drugih upravičenih razlogov.
Zakon določa, da se morata starša, ki ne
živita skupaj, sporazumeti, pri kom bo
otrok živel. V primerih, ko se ne moreta
sporazumeti, jima center za socialno delo
pomaga skleniti sporazum, ali pa sam v
posebnem postopku odloči o tem, upo-
števajoč zmožnosti in želje roditeljev in
otrokove želje in potrebe (gl. 105. člen
ZZZDR). Tisti izmed staršev, ki ne živi z
otrokom, ima pravico do osebnih stikov z
njim (kar je tudi otrokova pravica in korist),
razen če za zaščito otroka center za socialno
delo ne odloči drugače. Tisti izmed staršev,
pri katerem otrok živi, je dolžan omogočiti
otroku stike z drugim (gl. 106. člen). Center
pomaga staršema, kadar sta v sporih, da
dosežeta sporazum o stikih z otrokom, v
nasprotnem primeru pa na zahtevo predla-
gatelja izpelje poseben postopek in izda
odločbo.
Če roditelju pravica do stikov ni bila odvzeta,
mu je nihče ne sme kratiti. Pogosto tega ne
upošteva zlasti roditelj, pri katerem je otrok,
ker se šteje za ekskluzivnega imetnika in
izvrševalca roditeljske pravice in si kot tak
lasti pravico do presoje ali bo stike dovolil
ali ne. To miselnost naj bi omajala zakonska
33
IRENA BIZJAK
določba, po kateri je tisti od staršev, pri
katerem otrok ne živi, dolžan omogočiti
stike. Namen osebnih stikov je, da otrok
ohrani občutek povezanosti z roditeljem,
občutek medsebojne pripadnosti in pa da
roditelj, ki otroka nima pri sebi vpliva na
otrokovo vzgojo, razen če mu je bila pravica
do vzgoje odvzeta. Iz teh razlogov pomeni
onemogočanje ali oteževanje stikov ravnanje,
ki je tudi v nasprotju s koristjo otroka.
(Zupančič 1993: 119.)
Zakon govori, da je dolžnost in pravica
staršev skrbeti za varstvo in vzgojo svojih
otrok. Te pravice staršem ne more nihče
odvzeti, če za to niso podani utemeljeni
razlogi. Pravic otrok zakon ne citira, zato je
razumeti, da nedorečen zakonski institut
istoveti dolžnosti staršev s pravicami in
koristmi otrok.
ZZZDR v 113. členu razlaga, da izvršujejo
starši roditeljsko pravico sporazumno v
korist otrok. Ta pravica pripada skupaj oče-
tu in materi. Njun sporazum je lahko iz-
recen, ali pa se lahko en roditelj molče
strinja z ukrepi drugega. V primerih, ko je
en roditelj zadržan in ne more izvajati
roditeljske pravice, jo izvršuje drugi roditelj
sam. Kadar se starši ne morejo sporazumeti
v zadevah izvajanja roditeljskih pravic in
dolžnosti, v sporu med njima v korist otroka
odloči center za socialno delo.
Po ZZDR pripada roditeljska pravica
skupaj očetu in materi. Roditeljska pravica
pripada samo enemu roditelju, če je drugi
umrl, če je drugi neznan, če je drugemu
odvzeta roditeljska pravica ali poslovna
sposobnost, ali če zakon določi, da roditelj
ne more izvrševati roditeljske pravice,
čeprav mu pripada, ker mu pač ni bila
odvzeta.
Kadar starša ne živita skupaj, navaja 114.
člen ZZZDR, izvršuje roditeljsko pravico
tisti, pri katerem otrok živi, oziroma ro-
ditelj, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo in
vzgojo. Odločitve, ki so bistvene za otrokov
prihodnji razvoj, sprejemata sporazumno
oba roditelja, torej tudi tisti, pri katerem
otrok ne živi, če izpolnjuje svoje dolžnosti
do otroka. Če se roditelja pri izvrševanju
roditeljske pravice ne moreta sporazumeti,
v spornih zadevah med njima odloči center.
upoštevati pa mora interes otrok in enako-
pravnost roditeljev do lastnih otrok.
V vseh primerih, ko živi otrok samo z enim
od staršev, drugi ne izgubi roditeljske pra-
vice. Kljub zakonski določbi, da izvršuje ro-
diteljsko pravico samo tisti od staršev, pri
katerem je otrok, ima drugi vendarle dolo-
čena upravičenja, s katerimi izvršuje rodi-
teljsko pravico v omejenem obsegu. Ure-
ditev, po kateri samo eden od staršev izvršuje
roditeljsko pravico, spodbuja roditelja, pri
katerem je otrok v varstvu in vzgoji, na
»lastniško« obnašanje do otroka, kar se zlasti
odraža kot oteževanje osebnih stikov. Tak
ekskluzivizem ni v korist otroka. (Zupančič
1993:127.)
Dr. Končina navaja, da določba 3. odstav-
ka 114. člena ZZDR tistega od staršev, ki ne
živi z otrokom, premalo zavezuje k varova-
nju otroka. Praksa je pokazala, da so v pri-
merih, ko je sodišče postavilo otroka pod
skupno skrbništvo obeh staršev, otroci tudi
dejansko vzdrževali osebne stike z obema
staršema. V primerih, ko je sodišče že ob
razvezi določilo, da bo varstvo in vzgojo
prevzel le eden od staršev, pa so stiki med
otrokom in tistim od staršev, ki z otrokom
ni živel, kmalu po razvezi popolnoma
zamrli (Končina 1993).
Na podoben način se rešujejo problemi
pri razpadu družin izvenzakonskih skup-
nosti. Vendar se ob razpadu teh država ne
vmešava v izvrševanje roditeljskih pravic in
dolžnosti, ki pomenijo tudi otrokove pra-
vice, če na zahtevo staršev ali drugih za to
niso podani upravičeni razlogi. Če pa se
starša po razpadu izvenzakonske skupnosti
ne moreta sporazumeti o nadaljnjem var-
stvu in vzgoji otroka, jima center na njun
zahtevek pomaga, da se o tem sporazumeta,
v nasprotnem primeru pa o tem odloča v
posebnem postopku.
Svetovalni razgovor z roditeljema ob raz-
padu izvenzakonske skupnosti sledi vsebini
in ciljem, kot jih ima svetovalni razgovor v
postopku razveze zakonske zveze. Rodite-
ljema, ki sta v sporu o izvajanju roditeljskih
pravic in dolžnosti, pomaga, da skleneta
dogovor glede možnosti, ki jih dopušča za-
kon za razvezo in ki jih omogočata veščina
34
VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE...
in doktrina humanega socialnega dela. Po
razpadu izvenzakonske skupnosti lahko
roditelja skleneta dogovor o vzajemni skrbi
oziroma skupni skrbi za otroka. Pri dogo-
varjanju o skupni skrbi za otroka v razpa-
dajoči izvenzakonski skupnosti, enako
kakor v primerih razveze zakonske zveze,
ima odločilen pomen dejstvo, da to pre-
dlagata oba roditelja in sta oba sposobna
in primerna za varstvo in vzgojo, da sta
vzajemno skrb za otroka izvrševala že doslej
in da je tak sporazum v korist naraščaju.
Roditelja se morata v tem primeru dogo-
voriti tudi o prebivanju mladeži, njih stikih
z roditeljema in preživljanju, z upošteva-
njem njunih možnosti in želja, zlasti pa z
upoštevanjem pravic, potreb in želja otrok.
Pravniki menijo, da otroci izvenzakon-
skih partnerjev ob prenehanju skupnosti
ne morejo uživati posebnega družbenega
varstva, tudi če bi bilo z zakonom predpi-
sano, ker ne sodišče in ne center za socialno
delo ne izvesta za nastanek ali razpad take
skupnosti.
Kljub mnenju pravnikov, da so koristi
otroka formalno bolje varovane ob prene-
hanju zakonske zveze, pa menim, da nihče
ne more zagotovo trditi, da so v družinah,
zasnovanih v zakonskih skupnosti, otro-
kove pravice in koristi dejansko bolje va-
rovane kakor v družinah izvenzakonskih
skupnosti, in enako po njihovem razpadu.
V praksi opažam, da se v postopkih raz-
veze zakonske zveze ali v razpadu izvenza-
konske skupnosti pojavlja vse več primerov,
ko nobeden od staršev noče odstopiti od
skrbi za otroka. Tako postajajo možnosti, ki
jo ponuja zakon o zaupanju otroka enemu
izmed staršev, za vse udeležence, tako za
družino kakor za svetovalce, »obremen-
jujoča« in otežujoča okoliščina. V večini
primerov se izkaže, da sta oba starša spo-
sobna za varstvo in vzgojo otroka. V naši in
tuji sodni praksi prevladuje stališče, da je
treba majhnega otroka praviloma zaupati
materi in samo izjemoma očetu; to temelji
na domnevi, da je mati tista, ki v največji
meri zagotavlja otrokovo blaginjo. To pa ne
kaže na enakovredno in pomembno upo-
števanje staršev v življenju otroka. Zaradi
patriarhalne miselnosti, ki je očitno navzo-
ča tudi v miselnosti sodišč (predstava o
materi za polnim štedilnikom in s kopico
otrok, ki se je držijo za krilo), in dejstva, da
v največ primerih razveze zakonske zveze
otroka zaupajo materam, pa se očetje za
dodelitev otroka niti ne poskušajo »boriti«.
Premnoge očete taka miselnost oziroma
prepričanje »odvezuje« odgovornosti var-
stva in vzgoje otroka. Tako ostajajo za star-
ševstvo zreli očetje brez otrok in otroci brez
skrbnih očetov. Z vzajemnim starševstvom
pa se ponuja možnost, da oba starša po
razvezi zakonske zveze še naprej vzajemno
prevzemata odgovornost za otroka. Skupna
skrb omogoča kontrolo nad izvajanjem
skrbi za otroka drugega roditelja in daje
otroku več, kot mu lahko daje en sam
roditelj.
Doktrina socialnega dela išče »izvirne«
rešitve, ki so bližje posebnostim posamez-
nika in družin, in zato presega stereotipe
preteklih načinov in vzorcev reševanja
najrazličnejših stisk in težav ljudi. Upošte-
vamo svojskost posameznika in skupnosti.
Skupaj z družino iščemo najboljše možnosti
za razrešitev njihovih osebnih in skupnih
stisk in težav. Prizadevamo si, da starši sami
prevzemajo odgovornost za sedanjost in
prihodnost lastnega življenja in življenja
svojih otrok.
Menim, da nihče, za kakršno koli odlo-
čitev že gre, ne more dati zagotovila, da pri-
naša najboljše rešitve, kajti vsaka spremem-
ba prinaša nove zaplete in postavlja človeka
spet pred nalogo, da jih razreši. Vsako-
kratne osebne odločitve, ki jih sprejmejo
partnerji-starši, pa ne more nadomestiti ne
pravo ne institucionalni okvir države in
družbe.
Pri razpadu izvenzakonskih partnerskih
in družinskih skupnosti ni vmešavanja tret-
jega oziroma države v partnerske, družin-
ske odnose in razmere, če za to ni podanih
razlogov ali predlogov staršev. Četudi bi
bilo z zakonom predpisano, to ne bi imelo
posebnega pomena, ker te skupnosti ne ob
nastanku in ne ob razpadu niso registri-
rane. Razreševanje sporov v izvajanju ro-
diteljskih pravic in dolžnosti oziroma
uveljavljanje otrokovih pravic in koristi po
razpadu iz\^enzakonske skupnosti je skoraj
v celoti prek javnih pooblastil zaupano
centrom za socialno delo.
35
IRENA BIZJAK
Mnenja o tem, ali so v okviru družine, ki
se zasnuje v zakonski skupnosti, otrokove
pravice in koristi bolje varovane kakor v
izvenzakonskih skupnostih, so deljena.
Sama menim, da se lahko v togih, tradicio-
nalnih, zakonsko uokvirjenih zaprtih dru-
žinah, kjer so vloge vsakega posameznika
vnaprej določene, dogaja mnogo več psi-
hičnega in fizičnega nasilja in zlorabe in da
jih je morda težje zaznati kakor v izven-
zakonskih skupnostih. Svobodo v odločanju
za svoje in skupno življenje, ki obstaja v
izvenzakonskih skupnostih kot posledica
nevmešavanja tretjih (države) v njihove od-
nose in razmere, bi lahko le v skrajnostih
razumeli kot »anarhijo« in »neodgovornost«.
Sama verjamem, da je svoboda človeka tes-
no povezana z odgovornostjo, oziroma, da
več svobode nalaga več odgovornosti.
V praksi opažam, da se v večini primerov,
ko so partnerji že šli skoz postopek razveze
zakonske zveze, naprej odločajo za življenje
v izvenzakonski skupnosti, ker se želijo
izogniti morebitnim ponovnim mučnim
sodnim in drugim postopkom razveze in
poseganju tretjih (države) v njihova razmer-
ja in odnose.
KAJ MENIJO PRAVNIKI
Zaradi pridobivanja informacij, kakšne so
zakonske možnosti in kakšna je praksa so-
dišč pri odločanju vzajemne starševske
skrbi za otroka po razvezi zakonske zveze,
sem odposlala pisni vprašalnik na okrožni
sodišči v Kopru in Mariboru ter na pravni
fakulteti v Ljubljani in Mariboru. Vprašalnik
je zajemal vprašanja z naslednjo vsebino:
Kakšno je vaše stališče do vzajemnega star-
ševstva? V čem se po vašem mnenju kažejo
pomanjkljivosti oziroma prednosti vzajem-
nega starševstva? Če vprašanje zaznavate
kot problem, v čem vidite možnosti rešitve?
Kaj menite o mojem predlogu upoštevanja
možnosti skupnega starševstva po razvezi
zakonske zveze?
Na vprašalnik od pravnikov in sodnikov
nisem dobila pisnih odgovorov. Na njihova
povabila sem se 24. 9. 1997 osebno pogo-
varjala s pravnico in predavateljico na Prav-
ni fakulteti v Mariboru, 10. oktobra 1997
pa s pravnico in predavateljico na Pravni
fakulteti v Ljubljani. 9. decembra 1997 sem
imela razgovor s sodniki, ki vodijo postopke
razvez na Okrožnem sodišču Koper in 30.
marca 1998 s sodnico na Okrožnem sodi-
šču Maribor. Iz odgovorov, ki so mi jih v
dialogu posredovali pravniki in sodniki, po-
vzemam:
Slovenska zakonodaja vzajemnega star-
ševstva izrecno ne navaja. Vzajemno star-
ševstvo je mogoče sklepati tudi po sedanji
veljavni zakonodaji. Vzajemno starševstvo
bi bilo treba v zakonodaji opredeliti kot
možnost, da oba starša enakovredno skrbita
za otroka tudi po razvezi zakonske zveze,
kakor tudi pravno opredeliti odnose in
razmerja med starši in otroki ob sklenitvi
vzajemnega starševstva. Menijo, da bi se
odločalo o vzajemnem starševstvu lažje
oziroma pogosteje ali brez pravnih zadrž-
kov, če bi se obstoječa zakonodaja (ZZZDR)
ustrezno spremenila in navedla to možnost.
Če bi zakon to možnost izrecno navajal, bi
bili pravniki, drugi strokovni delavci in
starši s temi možnostmi seznanjeni in bi bila
dana večja možnost za odločitve o sklepa-
nju vzajemnega starševstva. Nekateri sod-
niki in pravniki (manjšina) so naklonjeni
možnosti skupne skrbi staršev za otroka po
razvezi zakonske zveze, drugi pa o teh mo-
žnostih ne razmišljajo. Sodniki opažajo, da
dodelitev otroka enemu roditelju blokira
drugega roditelja, saj ta razume, kakor da
mu jemljejo otroka, ko ga zaupajo drugemu
roditelju, čeprav staršem obrazložijo, da
imata po razvezi zakonske zveze še naprej
enake dolžnosti in pravice do skupnih
otrok, ne glede na to, komu je otrok zaupan.
Načeloma podpirajo možnost vzajemnega
starševstva oziroma spremembo formula-
cije dodelitve otroka. Sodniki zaznavajo
neenak položaj staršev in otrok ob razvezah
zakonskih zvez v primerjavi s položajem
staršev in otrok po razpadu izvenzakonske
skupnosti, kjer se lahko roditelja sama
sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, brez
vmešavanja drugih. Menijo, da imajo so-
cialne službe več možnosti kakor sodišča,
da zaznajo stiske in težave pri izvajanju ro-
diteljskih pravic in dolžnosti pred razvezo
zakonske zveze, med njo in po njej. Zato
navajajo, da so pobude socialnih služb za
36
VZAJExMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE...
Spremembo zakonodaje in navajanja dru-
gačnih načinov razreševanja roditeljskih
pravic in dolžnosti nezanemarljive in do-
brodošle. Možnost, da bi sodišča odločala
le o razvezi med zakoncema in o roditelj-
skih razmerjih ali zaupanju otrok šele po-
tem, ko se pojavi problem, kakor imajo to
urejeno v nekaterih tujih zakonodajah, vidi-
jo kot pozitivno. Menijo, da bi se bilo s tem
mogoče izogniti zapletom, ki lahko nasta-
nejo med staršema, ko sodišče zaupa otroka
le enemu izmed njiju. Nekateri menijo, da
bi bilo v primerih, ko želita po razvezi oba
starša skrbeti za otroka in sta oba primerna
in sposobna za njegovo varstvo in vzgojo,
kadar je to v korist otrok, treba slediti
sugestijam in mnenjem centrov za socialno
delo.
KAKŠNA JE ZAKONODAJNA IN SODNA PRAKSA
SKUPNE STARŠEVSKE SKRBI ZA OTROKA V
DRUGIH DRŽAVAH
Veliko držav ureja varstvo in vzgojo otroka,
kadar starši ne živijo skupaj, kakor tudi v
primerih po razvezi zakonske zveze, podo-
bno kot ureja naš zakon (ZZZDR), da se
otroka zaupa enemu od staršev (Zupančič
1992: 82).
V zadnjih desetletjih vse več evropskih
držav uveljavlja rešitev, ki se je pričela
izvajati v ZDA, ko po ločitvi za otroka še
naprej skrbita oba starša, če to predlagata
in želita oba, če sta oba za to sposobna in
primerna in če je to v skladu z otrokovo
koristjo.
V nekaterih državah ureja to vprašanje
sodna praksa, v drugih pa zakonodaja.
Izvajanje skupne skrbi staršev za varstvo
in vzgojo otroka ima v praksi različne
oblike, ki omogočajo, da se otrok ne loči
od nobenega starša in živi nekaj časa z
enim, nekaj časa pa z drugim staršem
(Zupančič 1993: 79).
V ZDA uveljavljajo termina yjointphysi-
cal custody« in y>joint legal custody«. Pojem
»Jointphysical custody« pomeni, da se otrok
fizično dodeli v varstvo in vzgojo obema
staršema. Otrok se seli od enega starša k
drugemu, ali živi v svojem stanovanju, v
katerega prihajata eden in drugi roditelj
izmenoma itd. Pojem »joint legal custody«
pomeni, da otrok živi pri enemu izmed
staršev, drugi pa sodeluje pri odločanju v
vseh zadevah, ki so bistveno pomembne za
življenje in razvoj otroka (Končina 1993).
Švedski in finski zakon predpisuje, da po
razvezi zakonske zveze za vzgojo in varstvo
otroka še vedno skrbita oba starša skupaj.
Odločitev o zaupanju otroka v varstvo in
vzgojo enemu od staršev pa ostaja le kot
izjema, kadar skupna skrb ne bi bila v korist
otroka (Zupančič 1992: 83).
Na Nizozemskem je leta 1995 vrhovno
sodišče odločilo, da je predpis, po katerem
je otrok po razvezi zaupan v skrb samo ene-
mu roditelju, v nasprotju z členom 8/1
Evropske konvencije o človekovih pravicah
iz leta 1950 — poseg v pravico do »družin-
skega življenja« drugega roditelja in tudi
otroka. (Zupančič 1992 : 82,83)
V Franciji tudi po razvezi zakonske zveze
starša prvenstveno skupaj skrbita za otroka.
Skupna skrb staršev za otroka je predpisana
kot možnost (Končina 1993).
Spremembe uvajajo tudi v nemški sodni
praksi, in vse več je primerov, v katerih so-
dišča odločajo, da morajo starši po razvezi
zakonske zveze nadaljevati skupno skrb za
otroka. Prakso skupne starševske skrbi za
otroka so pričeli uvajati zlasti po letu 1982,
ko je nemško zvezno ustavno sodišče iz-
reklo, da je določba zakona, po kateri gre
po razvezi zakonske zveze pravica do skrbi
za otroka samo enemu roditelju, v nasprotju
z njihovo ustavo, po kateri imata oba od
staršev enako roditeljsko pravico (Končina
1993).
Tuje raziskave skupne skrbi staršev za
otroka kažejo na določene prednosti v pri-
merih, ko so starši tudi po razvezi priprav-
ljeni vzajemno sodelovati in se dogovarjati
o skrbi in varstvu otroka (Zupančič 1992:
83).
Uvajanje zakonodaje in sodne prakse o
vzajemnem starševstvu temelji na prepriča-
nju, da starši najbolje skrbijo za otrokove
koristi, in varuje njihovo pravico do vzgoje
in varstva otrok pred neupravičenimi pose-
gi države. Država lahko poseže v to pravico
staršev le, če je to potrebno zaradi varstva
otrokovih koristi. Če so se starši sposobni
ob razvezi zakonske zveze dogovoriti, da
37
IRENA BIZJAK
bodo skupaj izvrševali starševsko skrb, in
je tak sporazum v korist otroka, potem
država nima upravičenih razlogov za poseg
v pravice staršev in otrok.
PRIMER SODBE O VZAJEMNEM STARŠEVSTVU
PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE
Sodnica Alenka Zadravec s sodišča v Mari-
boru mi je posredovala primer sodbe o
skupni skrbi staršev za otroka po razvezi
zakonske zveze, ki ga predstavljam.
Pri sodišču sta zakonca vložila predlog
za sporazumno razvezo zakonske zveze in
hkrati predlagala, da se njun mladoletni
otrok dodeli v varstvo, vzgojo in preživ-
ljanje obema predlagateljema. Predlagala
sta vzajemno starševstvo. Predlagatelja sta
sodišču ob razvezi predložila v obliki no-
tarskega zapisa sporazum o razdelitvi skup-
nega premoženja, ki je potreben v smislu
določb 64. člena ZZZDR. Sodišče je ugoto-
vilo, da je s sporazumom predlagateljev
primerno poskrbljeno za varstvo, vzgojo in
preživljanje skupnega otroka in da je njun
sporazum o vzajemnem starševstvu v skla-
du z mnenjem centra za socialno delo. Pred-
log centra je bil, da se mladoletnega otroka
dodeli v nadaljnjo vzgojo in oskrbo obema
staršema. Po zaslišanju obeh predlagateljev
je sodišče prišlo do prepričanja, daje njuna
odločitev, da se razvežeta, resnično dokon-
čna. Sodišče je na podlagi navedenega raz-
vezalo zakonsko zvezo obeh predlagateljev
in upoštevalo njun sporazum v smislu
določb 64. člena ZZZDR. Hkrati je odločilo,
da se njun mladoletni otrok dodeli v var-
stvo, vzgojo in preživljanje obema, saj je
prišlo do prepričanja, da je taka odločitev
v največjo otrokovo korist. Ob teh spozna-
njih je sodišče razsodilo, da se zakonska
zveza predlagateljev razveže in da se otrok
pravdnih strank dodeli v varstvo, vzgojo in
preživljanje predlagateljici in predlagatelju
— obema staršema.
Svojo odločitev in sodbo je sodišče oprlo
na predlog in mnenje centra za socialno
delo. Iz predloga izhaja, da sta zakonca v
svetovalnem razgovoru na centru podala iz-
javi, da se z razvezo zakonske zveze strinjata.
Izjavila sta tudi, da sta se o vseh zadevah, ki
sledijo razvezi zakonske zveze, dogovorila
ter tudi sklenila sporazum o vzgoji in oskrbi
mladoletnega otroka. Navedla sta, da se
enakovredno vključujeta v otrokovo vzgojo
in oskrbo. Ker sta se že dotlej o vsem dogo-
varjala in ker v tem ne vidita nobenih dilem,
sta predlagala sodišču, da odloči o vzajem-
nem starševstvu. Center za socialno delo je
v zvezi z razvezo zakonske zveze predla-
gateljev podal sodišču mnenje o nadaljnji
vzgoji in oskrbi otroka. V njem je navedel,
da zakonca že nekaj časa ne živita na skup-
nem naslovu. Žena se je odselila, mož in
otroka pa stanujejo v hiši, kjer je prej prebi-
vala vsa družina. Zakonca imata dva sinova.
Starejši je že polnoleten in obiskuje zadnji
letnik srednje šole. Je odgovoren in uspe-
šen učenec. Mlajši obiskuje zadnji razred
osnovne šole in potrebuje več spodbud in
razumevanja staršev. Otroka sta navezana
drug na drugega. Ves čas sta imela spontane
stike z materjo. Starša sta se o njuni vzgoji
in oskrbi sproti dogovarjala. Predlagatelja
menita, da je otrokoma v korist, da ne me-
njata stanovanja oziroma bivalnega okolja,
saj imata v okolju, kjer prebivata, urejene
stanovanjske in življenjske razmere in ugod-
ne pogoje za nadaljevanje šolanja (bližina
šole). Doslej sta otroka preživljala delavnike
pri očetu, vikende in po potrebi dneve med
tednom pa pri materi. Starša sta spontano
sledila njunim željam in potrebam in CSD
ocenjuje, da tudi v nadaljnji vzgoji in oskrbi
na ta način ne vidita težav. Starša menita,
da je mladoletnemu otroku v korist, da ni
ločen od starejšega. Pri materi ima mlajši
ob pogostih stikih z njo priložnost, da se
seznani z obrtjo, ki jo opravlja mati, za kate-
ro se namerava šolati. CSD meni, da ni ovir,
da otrokoma ne bi bilo omogočeno nadalje-
vati način življenja, ki sta ga skupaj s starši
že živela. Starša zmoreta ločevati lastne
potrebe od potreb otrok in se odgovorno
srečevati z nadaljnjimi skupnimi nalogami,
ki jih zahteva vzajemno starševstvo. CSD
predlaga sodišču, da se v tem primeru raz-
veze zakonske zveze odloči o vzajemnem
starševstvu ter mladoletnega otroka dodeli
v nadaljnjo vzgojo in oskrbo obema star-
šema.
38
VZAJEMNO STARŠEVSTVO PO RAZVEZI ZAKONSKE ZVEZE...
SKLEPI IN PREDLOGI
Ustava Republike Slovenije navaja, da je
skrb za otroka predvsem dolžnost staršev.
Ti so v skladu s svojimi sposobnostmi in
zmožnostmi primarno odgovorni za zago-
tavljanje življenjskih pogojev, ki so potrebni
za otrokovo vzgojo in razvoj. To narekuje
dolžnost tretjih, kakor tudi države, da se
vzdržijo posegov v izvrševanje roditeljske
pravice, dokler jo starši izvršujejo v korist
otroka.
Konvencija o otrokovih pravicah navaja,
da ima otrok pravico, da zanj skrbita oba
starša, ter da sta oba enako odgovorna za
otrokovo vzgojo in razvoj, kar zavezuje
države podpisnice k uresničevanju teh
pravic. V skladu s Konvencijo o otrokovih
pravicah vse več držav spreminja sodno
prakso in zakonodajo, tako da se v primerih,
kadar okoliščine to dopuščajo, ob razvezi
zakonske zveze dodelijo otroci v varstvo in
vzgojo obema staršema. Tako postaja
prepuščanje otroka enemu izmed staršev
vse bolj izjema, prihranjeno za primere,
kadar skupna skrb staršev ne bi bila v korist
otroka.
Ustava Republike Slovenije in Kon-
vencija o otrokovih pravicah omogočata
sklepanje skupne skrbi staršev za otroka in
zagotavljata podlago za oblikovanje zako-
nodaje, ki bi omogočila vzajemno staršev-
stvo po razvezi zakonske zveze.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih možnosti skupne skrbi staršev za
otroka po razvezi zakonske zveze izrecno
ne navaja, je pa tudi ne onemogoča. Zaznati
je, da ne izvajalci zakona (večina) ne njihovi
uporabniki ne vedo za možnost skupne
skrbi staršev za otroka po razvezi zakonske
zveze in razpadu izvenzakonske skupnosti.
Če bi zakon opredeljeval oziroma izrecno
navajal možnost skupne skrbi staršev za
otroka po razvezi zakonske zveze, bi bili
tako uporabniki kot izvajalci zakona z njo
seznanjeni in bi se v večji meri odločali
zanjo.
Sodišča kljub določilom Ustave Repub-
like Slovenije, Konvencije o otrokovih pra-
vicah in Zakona o zakonski zvezi in družin-
skih razmerjih, ki omogočajo odločanje o
skupni skrbi staršev za otroka po razvezi
zakonske zveze, in kljub utemeljenim pre-
dlogom razen redkih izjem ne odločajo o
zaupanju otrok obema staršema.
Tendenca zaupanja otroka enemu izmed
staršev in v zvezi s tem ugotavljanje, kateri
izmed staršev je primernejši za varstvo in
vzgojo otroka, ne da bi bili za to podani
upravičeni razlogi, zavira možnost odloča-
nja o skupni skrbi staršev za otroka in ovira
skupno skrb staršev za otroka. Menim, da
je to v veliki meri odvisno od osebnih stališč
sodnikov, kar dokazujejo posamezni prime-
ri sodb.
V delu centrov za socialno delo se stro-
kovni delavci srečujemo s celotnim diapa-
zonom problema — od iniciacije, razvoja in
reševanja do poznejših ugodnih ali hudo
zapletenih odnosov in situacij, ki jih prinaša
razveza. V večini primerov ločitev se izkaže,
da sta oba starša sposobna za varstvo in
vzgojo otrok. Zaupanje otroka enemu izloča
drugega iz enakovrednega položaja staršev
do otroka, kar kaže na neenakovredno
upoštevanje staršev v življenju otrok. Otrok
ima pravico do obeh staršev. Zakon, ki ne
omogoča, da za otroka skrbita oba starša,
če sta za modificirano starševstvo sposobna
in voljna, je krivičen ali vsaj nedorečen in
že s tem sproža krivične razsodbe. Tak krati
temeljne otrokove pravice in koristi, pa tudi
starševske pravice in koristi, ter omejuje in
povečuje obseg dela sodišč in socialnih
služb. Skupna skrb staršev daje otroku več
priložnosti za zadovoljevanje njegovih
pravic in koristi, kakor mu je to omogočeno
v oskrbi le enega roditelja, pri tem pa social-
no ne invalidizira izločenega. V takih odlo-
čitvah ostaja starševski odnos dejaven in v
pozitivnem smislu lahko celo tekmujoč.
Razhajajočima partnerjema omogoča ohra-
niti osebno dostojanstv o in humanejše reše-
vanje in usklajevanje starševskih pravic in
dolžnosti, mimo državnega proračuna.
Odločitve o skrbi za otroka bi bilo treba
prvenstveno prepustiti staršem. Tako bi
bilo zadovoljeno pravici in dolžnosti, da
starša sama odločata o varstvu in vzgoji.
Vloga sodišč in centrov pa naj bi bila zlasti
v tem, da preverijo, ali je predlog staršev v
korist otroka. Mogoče bi bilo, da sodišča
sploh ne bi posegala v roditeljske pravice
in dolžnosti ob ločitvah in bi o varstvu in
39
IRENA BIZJAK
vzgoji Otroka odločala le, če bi bili za to
podani upravičeni razlogi.
V nespornih primerih dogovora o skup-
ni skrbi staršev za otroka bi se lahko sodišča
sklicevala na določila Ustave Republike
Slovenije in na Konvencijo o otrokovih pra-
vicah, saj Zakon o zakonski zvezi in družin-
skih razmerjih možnosti skupnega staršev-
stva izrecno ne navaja.
Na podlagi Ustave Republike Slovenije
in Konvencije o otrokovih pravicah bi bilo
treba spremeniti Zakon o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih tako, da bi med mož-
nosti o zaupanju otroka po razvezi zakonske
zveze vnesli oziroma dodali navedbo, da se
lahko otroka zaupa v varstvo in vzgojo obe-
ma roditeljema, če sta tudi doslej za otroka
skrbela oba, če sta oba to predlagala, če sta
oba za to sposobna in to želita in če je to v
otrokovo korist. Do dejavnega instituta
skupne skrbi staršev za otroka pa seveda
lahko pride le v primerih, ko sta se starša o
tem sporazumela in ko je verjetno, da bodo
tudi po razvezi njuni odnosi toliko dobri in
racionalni, da bosta lahko uresničevala
sporazum.
Vstopanje v razvezni proces, njegovo
vodenje in zaključevanje s humano in
nepristransko, predsodkov in vnaprejšnjih
ocen svobodno veščino socialnega dela k
takim izhodiščem nedvomno veliko pripo-
more. Partnerji se razhajajo z manj grenko-
be, otrokom pa zagotavlja boljšo skrb.
Literatura
N. Belofavlovk;, K. Zupančič (1992), Pravni vidiki otrokovih pravic. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
L Bizjak (1998), Vzajemno starševstvo po razvezi zakonske zveze in razpadu izvenzakonske
skupnosti — Boljše možnosti za socialno delo z družino. Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo.
G. Čačinovič VcKiuiNčič (1992^, Psihodinamskiprocesi v družinski skupini. Ljubljana: Advance.
iM. Geč-Korošk; (1996), Družinsko pravo. Maribor: Pravna fakulteta, Inštitut za civilno primerjalno
in mednarodno zasebno pravo.
M. Končina Peternelj (1993), Odločanje o vzgoji in varstvu otrok ob razvezi zakonske zveze. Pravna
praksa 8: 9.
P. Lussi (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 29, 1: 81-94.
M. Robinson (1991), Family Transformatioti through Divorce and Remarriage. London in New
York: Routledge.
Ustava Republike Slovenije (1991). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Zakon o zakonski zvezi in družitiskih razmerjih (1989). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
K. Zupančič (1993), Oris družinskega prava. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
40