jubljai\5Ki9>
Leposloven in znanstven, list!
Štev. 6.
V Ljubljani, dne  i. rzenega cveta   1894.
Leto XIV.
Balada o sv. Martinu.
n
h,  kaka zima!  Sto volkov! Nocoj ne pridem živ pod krov.
Kak<S tr,  ščip, z nebe"s se smeješ ! Le škoda,  da kar nič ne greješ.
A kod,  Boštjan,  si zašel, kod? Nemara to ni prava pot . . .
Sneg mete . . . ostra sapa piše . . . In krog in krog nobene hiše!
Pač!  nekaj  tukaj-le stoji , . . Kapelica je —  se mi zdi.
Kapela  svetega Martina, Patrona ljubega mi  vina !
Da nisem ga tako"  rad  pil, Nocoj  bi tukaj ne nočil . . .
A ti, svetnik, mi ne zameli, Če tožim ti . . . pri moji ve"ri!
Veš,  imel kočo svoje dni Še lepšo jaz sem,  nego ti.
Zdaj  ni  več moja tam na Griči  — Prodali so mi jo biriči
In ko zasvital Bil zmrznil je
In zdaj  razcdpan je berrič
In bos ko gos  Boštjah, kovdč.
Vsak pes oblaja me na cesti . . . Glej,  od mrazii se moram tresti.
A ti se zime ne   bojiš, Vsak dan obleko  tu deliš.
Se mene s plaščem zdaj  ogrni, Ce treba, Bog  ti  ga povrni!
Ne sdkaj z mečem ga čez pol! Daj  celega, saj  ves sem gol !
Tak 6 . . . tako!  Kako se sveli! Oh,  škoda  ž njim se je odeli . . .
Od pet do  vrata ves je zlat . . . Da ne bi vzel ga kak mi  tat !
Ljudje" od pragov nas podijo  — Svetniki  še za nas skrbijo.
Kožuhe moli  skopcem žrd, A naše truplo je nag6 . . .
Kakd me greje! . . . Naj  počijem,
V tvoj  plašč ovit tu v kot se skrijem ,
se je dan  — berač Boštjan.
A. Aškerc.
2 i