Ob koncu vseh dogajanj, ko ni borb in ni pogajanj, prav na dnu aleje, prišlek iz odondod, arhangel sebastos, sosledje nasprotij, nežen in krut.
Usode znanilec, klicar,
prižigalec luči,
izklicevalec cene
v zapestjih vezeš usodo
kakor medi
in fantka zvabiš v svet,
da večam razdalje
na poteh posutih z drobnim gramozom,
da fantek ne more jokati.
Glej znanilec idej,
za katere bi se umiralo,
nič več.
Sedaj podpičja namesto klicajev . . .
Takšen je kontrapunkt. da čaram usodnosti.
500
Oziri
Boštjan M. Zupančič
šaman, ne medi,
ti koket s prihodnostjo,
ki je lahko zmanjka.
* Kot zadnja mušica v zakurjeni sobi, ki se veseli prepozno in prekmalu, ki je, kar je, ker je sama, obsojena na izvirnost, in gleda sneg skozi okno in se zaletava v nepredirno svetlino in toži,
ker ne more ven v smrt. Češ da je tam življenje.
* Bil je že mrak, bazar je vrvel. Stal je ob oknu, odsotno strmel prek ljudi, ženin nežnosti.
Osedlajte mu vranca,
da se na njem prebudi,
ljubljenec Levanta,
sin Rodosa,
otrok daleč spočetih valov.
V tem sedlu je misleča strast, svoboda belih peščin, vina ob morju, kopeli na vrhu Thire, tu je polbog.
Tu se odhaja na vojsko, da se moč ne udomači.
Zjutraj se vkrcaš
med sebi enake,
ker veš, kje si resničen.
Če te ne preplavi Meltemi,
boš vihtel kopje,
da se vrneš s ščitom.
501
Oziri
502
Boštjan M.Zupančič
Ko se življenje prečisti,
ko listje odpade
in sam poslušaš jesenski val,
na stolu s pletenim sedalom,
s prekrižanimi nogami,
z desno roko na preprostem kozarcu
in gledaš zahod,
še eno slovo,
ko se izplahne melanholija,
ko ni več domotožij,
ko so zvečine slovesi,
ko je šalom, šalom ...
Ena sama misel,
ki si jo vadil v odmerjenem
teku časa.
*
Živiš po volji drugih, nimaš moči, da bi odrekel, kakor otroci kradejo mater, kradejo te samemu sebi.
Čakaš na katerikoli postaji,
da pride katerikoli vlak,
kamorkoli,
kadarkoli,
zaradi česar koli.
Sesajo iz tvojih nezaceljenih ran,
vstopajo v tvojo hišo, ne da bi potrkali,
besno rjovejo,
ker jim nisi voščil novo leto
in te hočejo z vilami.
Ti pa v tenak snopič povežeš trave iz starega zlata in jih pustiš na okenski polici, da boli vse, česar ni.
* Vsak hip je strah, vsak trenutek je slovo: kot od jeseni pozabljen list iz časa umiranja letim
Oziri
v januarski odjugi,
zatajen od lastnega življenja,
ne obupan,
ne vdan v usodo,
ne razočaran:
samo tako strahotno zdrznjen,
majhen in nebogljen.
Stati na prepihu smrti, trstika snovnosti v burji tveganj in naključij, v rokah muhastega starozaveznega preroka in njegovega Boga.
Ki.
Kije.
Ki je vihar.
Ki je dih nad vodami.
* Vem, da prihajam od daleč, čeprav ne vem od kod. Vem, da grem nekam blizu, čeprav ne vem kam. Začasnost mojih žalosti, minljivost mojih strasti.
* Predvsem pa čimmanj dejanj: gledati samo zaradi gledanja, poslušati zaradi poslušanja, tipati zaradi tipanja, gibati se zaradi gibanja.
Vse iz igrivosti in sebi v namen, dnevu je še preveč njegova lastna skrb.
Nisem ladja, ki nekam plove, sem morje, ki povsod valovi. Nisem železnica, ki nekam pelje, sem pokrajina z razvodji in gorami. Nisem vprežni konj, ki hrepeni po hlevu, ampak prost nagon v preriji.
503
Boštjan M. Zupančič
Potem pride viharno jutro,
ko jug biča oblake mimo moje zavesti,
da se predmeti zmehčajo,
da je snovnost prozorna.
* Zaradi sosledij sva sorodna. Če so ozvezdja na odmet in prehitre misli o pripadnosti, potem spadaš na grad Štanjel, v kmečka gospodarstva, kjer imaš lahko kaj oprijemljive besede.
Če bi razumela poslednje
trajanje,
ki je v človeku,
ne bi norel po nočnih gozdeh
in rjovel po grapah.
Zdriz v meni belo drgeta. Potem se potolažim med prsmi lastnih mehkih besed.
Stroj me ne izda.
Pes poleg mene mirno diha.
Hiša stoji sama.
Veter piha.
Megla je še.
Jutro.
504