Iz domače in tuje prakse GDK: 116.65 Ozelenitev strntih ogolelih pobočij z uporabo rastne pulpe Darjo DURJAVA*. Jože PAPEŽ** UVOD Ozelenitev površin v smislu protierozijske zaščite in rekultiviranja tako ali drugače osi.romašenih in ero- diranih površin sodi v sklop t. i. biotehničnih metod ut~evanja in protierozijske zaščite površin. Pri biotehnični ureditvi erodiranih površin posku- šamo z vegetacijo in ob podpori bolj ali manj izraženih tehničnih elementov zagotoviti trajno protierozijsko zaščito in utrditev brežine. Biotehnični ukrepi oziroma inženirskobiološki ukrepi so se izoblikovali kot spe- cifična smer reševanja različnih praktičnih problemov pri posegih v prostor s kombinacijo tehničnih in biološ- kih elementov. Bistveno je torej, da inženir (gozdar hudourničar) pr~ svojem načrtovanju različnih ukrepov, kjer se le da, uporablja naravi prijazne biološke ele- mente oziroma rastline. Biotehnična ukrepanje upo- števa inženirske, biološke in ekološke principe pri razvijanju in uporabi organskih struktur. Poglavitni gradbeni elementi so lesnati deli rastlin ter sadike. Razvita so vegetacijska in biotehnična zavarovanja za površinsko ustalitev pobočij oz. brežin; ob .vodah se uporabljajo metode obrežnih vegetacijskih in bioteh- ničnih zavarovanj; poznamo tudi načine za izboljšanje vlažnostnih razmer in kakovosti voda V tem okviru izvajamo vegetacijska protierozijska zavarovanja s pomočjo sejanja (trave, zeli in drevnine) in sajenja grmovnih in drevesnih vrst (MARUŠIČ et al. 1997). Poznamo tudi zavarovanja (živi koli, fašine, ščetke, pop leti ... ), pri katerih uporabUamo žive rastlinske dele (potaknjenci, vejevje, živi koli) . Živi deli rastlin se lahko kombinirajo tudi z nekaterimi neživimi gradbe- nimi elementi (neživi nadzemni rastlinski deli in ob- delan les, različne mreže, kamenje, železna sidra ... ). Biotehnični ukrepi imajo poleg funkcionalnega tudi vizualen, oziroma estetski učinek, saj pomembno obli- kujejo krajinsko podobo. Zato je njihovo kvalitetno načrtovanje in izvajanje zelo pomembno za primerno vklapljanje cestnega telesa in ostalih degradiranih po- vršin (kamnolomi, deponije ... ) v krajino. Pri tem pa * D. D., univ. dipl. inž. gozd., Podjeije za urejanje hudournikov d. d., Hajdrihova 28, Ljubljana, SLO ** J. P., univ. dipl. inž. gozd., Podjetje za urejanje hudournikov d. d., Hajdrihova 28, Ljubljana, SLO 214 ne smemo pozabiti, da je estetski vtdik praviloma le nadgradnja funkcionalnega vidika in je temu podrejen (ZEMLJIČ 1962). Pri sejanju travnih mešanic uporabljamo različne tehnike, ki so odvisne od nagiba, stopnje erodiranosti in od lastnosti tal na obravnavanih površinah. V gro- bem lahko postopke razdelimo v naslednje vrste: na- vadno setev, vodno setev, setev z nastilom in setev z rastno pulpo. Vrste zatravitvenih del so navedene v vrstnem redu, kije primerljiv z vrstnim redom večanja težavnosti rastiščnih pogojev (HORVAT 1989). Metoda zatravitve oz. ozelenitve erozijsko ogrože- nih površin s prebrizgom z rastno pulpo ima večde­ setletno zgodovino, v slovenskem prostoru pa z njo nimamo veliko izkušenj. V letu 1998 so strokovnjaki Podjetja za urejanje hudournikov skupaj s poslovnim partnerjem posebej za ta namen razvili skonstruiran kombiniran stroj in že tudi izvedli nekaj prvih pre- izkusnih prebrizgov. 2 ZGODOVINSKI RAZVOJ METODE Schiechtl 1973 v enem izmed svojih del opisuje, kako je prišlo do razvoja obravnavane metode na av- strijskem ozemlju. Ko so Avstrijci po drugi svetovni vojni začeli v velikem obsegu graditi ceste, so se morali na določenih odsekih tras soočiti z nastalimi velikimi strmimi kamniti mi brežinami, ki so. zelo moteče de- lovale na okolico. Problem je bil še posebej aktualen ob gradnji skozi eno izmed najlepših avstrijskih turis- tičnih območij - Salzkammergut. Zato se je inten- zivno iskalo najrazličnejše možnosti, kako bi z na- selitvijo vegetacije te moteče kamnite brežine le ne~ kako vklopili v pokrajino oz. okolje. E. LUSTIG je zmešal semena, šoto, fino ilovico, gnojilo in vodo v kašasto brozgo, ki jo je nato s po- sebno zajemalko (lopatico) nanašal na brežino (tako kot pri ometanju hišnih zidov). Čeprav je bil postopek zamuden in drag, je vendarle dajal želene rezultate. J. SCHAD in W. DZIALLAS sta si prizadevala to osnovno idejo mehanizirati in celoten delovni po- stopek narediti vsesplošno uporaben za praktično delo. Razvoj je leta 1961 privedel do uvedbe postopka Goz.dV 57 (1999) 4 Bitusprit. V letih, ki so sledila, so se uveljavili zlasti ameriški stroji (Finn-Hydroseeder). Vse te naprave so v svojem bistvu temeljile na enaki osnovni ideji oz. podlagi; razlikovale so se po izpopolnitvah, ki so jih prinesle izkušnje z uporabo. Istočasno je na tržišče prišlo več različnih osnovnih dodatkov (vezi v) za me- šanico rastne pulpe. Posamezni izvaja.Jci, ki so upo- rabljali vse te surovine, so postopek ozelenjevanja poimenovali po dejansko uporabljenem produktu, tako da je nastalo veliko "novih" postopkov. Tako je npr. na Švedskem nastal delovni postopek Wego 1, 2 in 3, v Avstriji različici Dafra in Hegra in v Nemčiji po- stopek mokre setve Brechtsche, ki je obsegal štiri programe "nemškega" ozelenjevanja. Prvotno so bile uporabljene recepture (mešanice) in pridobljene izkušnje poslovna skrivnost. Pravzaprav so bile posamezne razlike v ekološkem učinkovanju različnih postopkov zaščitene z oznako podjetja. Ven- dar se je marsikje pod oznako mokra setev (setev z rastno pul po) "skrivala;; navadna setev v senen nastiJ (zastirko ), ki je sicer največkrat dosegla zelo dobre rezultate, ali drug ekstrem: navadna vodna setev z mešanico zgolj semen in vode brez kakršnihkoli drugih dodatkov. Da bi dosegli pregled nad številnimi različnimi postopki in da bi lahko presodili njihovo učinkovitost, je bilo treba najti neko drugo pot. In sicer se je obli- kovalo vrednotenje posameznega postopka po dejan- sko uporabljenih materialih in njihovih količinah. Uradno se je s tem prvič poskusil o pri snovanju norme DIN 18918. 2 OZELENITEV Z UPORA.BO RASTNE PULPE 2.1 Cilji Osnovni cilj je preprečevanje spi ranja in odnašanja materiala že v nekaj dneh po izvedbi ter postopen prevzem trajne protierozijske zaščite površin s strani vnešene in razrasle vegetacije in s tem ustrezna oži- vitev površin. V posameznih primerih je dopustno v večji meri izpostaviti tudi estetski vidik ukrepa, zlasti kadar že- limo za kriti večji grob poseg v okolje, na primer pri opustelih delih kamnolomov. Le-ti običajno zaradi svoje lokacije ne predstavljajo neposredne nevarnosti zaradi krušen ja kamenja, pač pa zelo negativno vpli- vajo na videz krajine. V največji možni meri se poskuša ozeleniti tudi strme jalove razpokane kamnite obcestne brežine in na ta način poleg zaščite krušljiv ih površin doseči videz naravno zaraščajočih, razgibanih pobočij. GozdV 57 (1999) 4 domače tLije prakse 2.2 Delovanje in področje uporabe Področja možne uporabe: erozijska žarišča v hu- dourniških povirjih, strme skalnate obcestne brežine, kamnolomi, deponije jalovine, smučišča, naplavišča, odlagališče (deponija) smeti, odlagališče pepela, de- ponija premoga oz. rudnin, površine za šport in prosti čas ... Z mešanico različnih trdnih balastnih snovi in gnojil lahko ustvarimo optimalno okolje za kaljenje rastlin- skih semen. Ta zgornja plast z ekološkega vidika deluje kot zgornji, tanek, še posebej kvaliteten sloj humusa (NEUSCHMID 1996). Na strmih in kamnitih brežinah z običajnim humuziranjem ne bi mogli doseči takih rezultatov. 2.3 Opis postopka S pomočjo posebne strojne opreme, sestavljene iz cisterne, črpalke za goste tekočine in brizgalnika, se površino, predvideno za ozelenitev, prebrizga s pri- pravljeno mešanico-rastno pulpo. Rastna pul pa vsebuje ustrezno semensko mešanico, gnojila, organski mate- rial (zastirko-seno) ekološko neoporečno vezivno sred- stvo (sčasoma razpade na co~ in vodo), zemljino, razne dodatke za izboljšanje strukture tal in vodo. Ko se vse sestavine umeša v cisterno, se ob počasni vožnji po predvidenih površinah na brizga 0,5-2 cm debel sloj rastne pul pe (NEUSCHMID 1996). Pri zelo kamnitih površinah se nanašanje mešanice večkrat ponovi, pri čemer je treba počakati na zadostno strditev pred- hodnjega sloja. Optimalen čas izvajanja del: začetek vlažnega je- senskega obdobja ali pa spomladi (poleti ni primeren čas, ker prihaja ob premočnem izsuševanju v sušnem obdobju do tvorjenja številnih razpok na nanešenem sloju). 2.4 Uporabljeni materiali, lokacija, rastiščni pogoji Potrebne količine posameznih sestavin v rastni pul- pi so seveda odvisne od dejanske lokacije in dejanskih rastiščnih pogojev. Zato moramo pred večjimi oze- lenitvenimi deli vse te dejavnike skrbno preučiti in na podlagi vseh ugotovitev določiti pravilno sestavo me- šanice. Pri določitvi ustreznosti uporabljenega postopka in izbiri ustrezne rastne mešanice je potrebno oceniti vsaj tri sklope dejavnikov: stanje tal, kJimo in ogroženost po eroziji in/oz. po plazenju (SCHIECHTL 1973). 215 1 Iz do11.1.ače i11. tuje prakse Pri presojanju stanja tal upoštevamo debelina zgornjega, za rast rastlin ugodnega sloja tal~ velikostno sestavo talnih delcev (ugotavljanje deleža finih drob- nozrnatih talnih delcev), vsebnost organskih snovi~ strukturo tal, vodoprepustnost, vodozadrževalno spo- sobnost~ ta ln o vlažnost, vsebnost hranilnih snovi, PH- vrednost, vsebnost strupenih snovi ter vse morebitne druge neugodne značilnosti umetno spremenjenih tal. Klima se presoja z vidika makroklimatskih pogojev (nadmorska višina in oddaljenost od morja, količina srednjih letnih padavin in njihova razporeditev med letom, zračna vlažnost, dolžina in pogostnost sušnih obdobij, srednja temperatura in temperaturna nihanja) in mikroklimatskih pogojev (ekspozicija, nagnjenost površine/inklinacija, svetlobne razmere, osončenost, vetrovnost, trajanje snežne odeje, prisotnost zmrzali). Ogroženost po eroziji in/ oz. po plazenju se ocen- juje z upoštevanjem višine in nagnjenosti brežine, nevarnosti nastopa neurja, posebno izražene nevarnosti nastopa izjemno obilnih padavin, nevarnosti toče in poplav, vetrovnosti -moč in sunkovitost vetra, obstoj- Rekultivacija kamnolomov: prebrizg stnnih kamnitih brežin z rastno pulpo (ekstremni nagibi). Cilj ukrepa je doseči delno ozelenitev na razpok anih površinah in poličkah, Iger se lahko zadrži rastni substrat, in na ta način razbiti nenaravna monoton ijo sterilnih kamnitih površin. (Foto: Lojze Rus) 216 nosti tal kohezivnost tal (povezanost delcev v tleh), prisotnosti vezivnih delcev v tleh, organskih snovi in vode, pogostosti nastopa zmrzali. Pri izbiri zatravitvene tehnike in njeni izvedbi je potrebno paziti na njeno primernost okolju. Z ekološ- kega stališča je pomembno, da uporabljamo v meša- nicah tiste vrste trav, ki so prilagojene obravnavanemu okolju. Za zatravljanje močno degradiran ih tal, kakršna so praviloma na cestnih brežinah, nam je za uporabo na voljo le manjše število rastlinskih vrst, ki so pri~ lagojene težkim ekološkim razmeram (MARUŠIČ et alL 1997). Vendar pride v nekaj letih do samodejnega nasemenjevanja s sosednjih travnatih površin, tako da postane postopoma tudi na cestnih brežinah travniški ekosistem podoben tistemu v bližnjem okolju. Pri vseh vrstah zatravitvenih tehnik dodajamo semenski mešani ci gnojilo v manjših količinah. Koli- čina, sestava in pogostost dodanega vložka morajo biti v skladu z nosilno kapaciteto ekosistema (HORVAT 1992). Prikazanim ekološkim merilom se pri vodni setvi, setvi z nastilom in setvi z rastno pulpo navadno pri- druži še vprašanje primernosti dodatkov iz naravnih ali sintetičnih organskih snovi, ki izboljšujejo fizikalne, kemične in mikrobiološke razmere tal oziroma po- vežejo talne delce ter tako preprečijo njihovo spiranje in odplavljanje. Za izboljšanje fizikalnih lastnosti tal dodajamo v manjših količinah dodatke, ki predstavljajo začetni vložek in so ekološko nevtralni, v težkih ekoloških razmerah pa predstavljajo kot organogeni oz. humi- fikaciji podvrženi prav tako ekološko nevtralne snovi. Kot nastilj uporabljamo seno, slamo, celulozo in glede na specifične naravne in gospodarske razmere še nekatere druge organske snovi (sekanci, lubje ... ). Vse te snovi imajo ugoden mikroklimatski učinek, so organskega izvora in so v procesu naravnega razpa- danja postopoma pod vržene humifikaciji, zato so eko- loško primerne. 2.5 Prednosti in pomanjkljivosti postopka Prednosti ustalitve in zatravitve površin z rastno pulpo: - Takojšnja ustalitev in zavarovanje površine pred ero- zijskim brazdanjem in odnašanjem materiala. - Boljše kaljenje in bistveno hitrejša tvorba ustrezno goste zaščite s travinjem. - Ozelenitev površin, kjer je zaradi sprotnega erozij- skega spiranja drobnih preperelih delčkov naravna ozelenitev zelo počasna ali celo nemogoča. GozdV 57 (1999) 4 - Majhen energijski vložek za dosego dolgoročne re- šitve v primerjavi s tehničnimi ukrepi. Posebnost metode je, da z minimalnim vlaganjem spodbudim o in usmerimo delovanje naravnih mehanizmov za do- seganje naših cilj ev. Z drugimi besedami: z ukrepom omogočimo naravi, da lahko v kar največji možni meri razvije vse svoje progresivne sukcesijske me- hanizme. - Velika stopnja vnešenega znanja, ki se kaže v prila- gajanju sestave semenske mešanice oz. rastne pul pe dejanskim razmeram. -Enostavna uporaba z brizganjem pripravljene meša- nice. - Temelj itejša ozelenitev površine (bistveno manjše spiranje semenja in hranilnih snovi). - Posebni dodatki bistveno zmanjšajo spiranje dodanih hranilnih snovi s pobočja, kar izključuje možnost povečanih koncentracij teh snovi v okolici. - Pozitiven vidik pri ozelenjevanju golih, jalovih tal, ki imajo zelo tanko plast humusne plasti ali so celo brez nje, je v tem, da kal eče rastline zaradi pomanj- kanja hranilnih snovi v zgornjih plasteh tal pri iskanju hrane razširijo svoje korenine tudi v globlje plasti. Na ta način se dolgoročno ustvarja boljša, bolj učin­ kovita proti erozijska zaščita. Z razpadanjem in troh- nenjem odmrlih delov rastlin se že skoraj v roku enega leta počasi ustvarja nova vrhnja taina plast, v kateri se kopičijo organske humusne snovi. Ta novo- nastala tanka humusna plast se prek prekoreninjenja sprime s podlago in postane del tal. Tako se izoblikuje trajna protierozijska zaščita. - V največji možni meri ozelenitev tudi strmih kam- nitih pobočij, ozelenitev vseh skalnih žepov, polic, razpok ... Zelo velik učinek s krajinskoekološkega in estetskega vidika. Pomanjkljivosti ustalitve in zatravitve površin z rastno pulpo: - Delovišče mora biti toliko dostopno, da lahko do njega pripeljemo stroj. -Največji doseg s podaljškom- gumijasto cevjo je prib l. 150 m, brez cevi (le top) pa v povprečju do pribl. 25m, maks. 40 m; - Nanašanje oz. brizganje prekrivne zastirke še vedno povzroča določene tehnične probleme, zato se v mešanici uporabljajo le nežnejši, tanjši deli rastlin, ki se predelajo v kratka vlakna. Oskrba: - Redno je potrebno spremljati razvoj vegetacije in paziti, da ne pride do popolne izsušitve; v poštev pride tudi škropljenje z vodo. GozdV 57 (1999) 4 do111.ače t11je })ralcse - Po razrasti se ozelenela površino neguje enako kot pri vseh ostalih setvah. Sukcesija, nadaljnji potek naravnega razvoja, uspeh ozelenitve: - Uspeh je v največji meri odvisen od uporabljene semenske mešanice in dejanskih rastiščnih pogojev. 2.6 Izkušnje pri rekultivaciji kamnolomov Pri rekultivaciji kamnolomov je praviloma v os- predju estetsko-socialen vidik sanacijskih del (izbolj- šanje kvalitete življenjskega okolja). Z našim posegom lahko za več let pospešimo sukcesijske procese na- ravnega zaraščanja, ki v zelo ekstremnih razmerah potekajo zelo počasi ali pa se celo sploh ne morejo razviti, če je stopnja erozijskega preperevanja in odna- šanja prsti hitrejša od naravnega zaraščanja (strmi nagibi). Proti erozijska in zaščitna funkcija je seveda ves čas prisotna, vendar se ne zahteva popolne usta litve pobočij, katje to primer pri cestnih brežinah. Pred ukrepom je potrebno dobro preučiti obstoječe razmere. Med drugim je potrebna ocena stabilnosti brežin in stopnje krušljivosti kamnite brežine. Ozelen- jevanje z rastno pulpo pride še zlasti v poštev, kadar klasične metode rekultivacije niso izvedljive, npr. pre- oblikovanje in zmanjšanje nagibov brežin, zasip in prekritje kamnitih usekov s prim ern im materialom ... , in če je hkrati videz degradiranega območja izjemno moteč za okolico. Pripravljenost do reševanja opisanih problemov lahko razumemo tudi kot stopnjo ekološke zavesti investitorja in družbe nasploh. Naravi poskušamo vrni- ti vsaj delček tega, kar smo ji tako samoumevno in velikopotezno vzeli. Vlaganje v naravo pomeni tudi vlaganje v ljudi, v prihodnost. 4 ZAKLJUČEK V Sloveniji trenutno poteka intenzivna izgradnja avtocest in tudi modernizacija obstoječega cestnega omrežja. Posledica tega so velike rane v okolju kilo- metri cestnih brežin, ki jih je potrebno na ustrezen način sanirati in v največji možni meri vklopiti v okol- je. Poleg cestnih brežin je še veliko drugih opustošenih ali erodibilnih površin, ki so potrebne oživitvenih ukre- pov (erozijska žarišča v hudourniških zaledjih, kam- nalomi, razne deponije ... ). S strokovnim pristopom pri biotehničnem utrjevanju in zavarovanju površin ne želimo le kratkotrajne estetske pozelenitve, temveč 217 Iz do1nace in tuje prakse težimo k doseganju trajne protierozijske zaščite po- vršin s primerno vegetacijo. To pa je tudi končni cilj pri urejanju cestnih brežin tako s prometno-varnost- nega kot ekološkega in ekonomskega vidika. Izkušnje iz do sedaj opravljenega dela nam kažejo, da znamo tovrstne probleme kvalitetno rešiti. Metodo zatravitve in ozelenitve z uporabo rastne pulpe lahko uspešno vključimo v sistem biotehničnih ukrepov zlasti na posebej težavnih lokacijah, kjer z drugimi metodami ne moremo dosegati želenih rezul- tatov. Njena poglavitna prednost je v samem pristopu do problema, v katerem poskuša z minimalnim vla- ganjem energije in z veliko mero vnešenega znanja s takojšnjo ustalitvijo in nasemenitvijo zgornjega kruš- ljivega sloja pDbočja omogočiti in hkrati spodbuditi razvoj progresivnih naravnih ozelenitvenih sukcesij- skih procesov, ki dolgoročno zagotavljajo trajno proti- erozijsko zaščito in sprejemljivo podobo kulturne kra- jine. Književnost VIRJ HORVAT, A., 1989. Analiza primerjalnih zatravitvenih postopkov na neplodnih tleh višinskega pasu nad 1.700 m nm.- Ljubljana, PUH. Rokopis. HORVAT, A., 1992. Ekološke osno\'e urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov.- Mag. delo, BF GO, Ljubljana, 119 s. MARUŠIČ, J., 1997. Urejanje obcestne krajine- Priročnik, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, Ljubljana, s. 45-80. NEUSCHMID, K., J 996. Methoden der Boschungssicherung von Hangquerungen in steilen Gelande. Eigenverlag, Lechen- Thiersee, 128 s. SCHIECHTL, H., M., 1973. Sicherungsarbeiten im Landschaftsbau - Grundlagen Lebende Baustoffe Methoden, Calwey, Munchen, 244 s. ZEMLJIČ, M., 1962. Vegetativno utrjevanje narušenih terenov. -Zbornik IGLG, 3, Ljubljana, s. 147-164. Snežnik in schonburški vladarji- Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem Ne zgodi se prav pogosto, da slovenski prostor obogati knjiga, ki spregovori o gozdovih, gozdarstvu, lovstvu in o gozdarskih strokovnjakihj ki so v pretek- losti pomembno prispevali k dvigu gospodarskega in kulturnega življenja. Da je o tem potrebno spregovoriti, sta se zavedala Jože S terJe, vodja Območne enote Po- stojna in avtor prevoda knjige z naslovom "Snežnik in schonburški vlada.Jji- Zgodovina gospostva Snež- nik na Kranjskem'\ ter Frenk Kovač, direktor Gozdne- ga gospodarstva Postojna, ki sta v začetku leta 1999 izdala in založila omenjeno delo. Prav je, da knjiga seznani s pomembnim delom zgo- dovine čimveč gozdarskih strokovnjakov, zato je Goz- darsko društvo Postojna 14. maja 1999 pripravilo njeno predstavitev na gradu Snežnik. Jože Sterle je s svojim predavanjem obiskovalcem predstavil idejo o nastanku prevoda in njegovo vsebino ter spregovoril o njegovem pomenu za slovenski gozdarski prostor. Grad Snežnik, katerega zunanjost in notranjost sta se odlično ohranili do danes, je s pretek! imi lastniki in celotnim posestvom dal podlago za vodilno povezovalno misel celotne knji- ge in na ta način seveda ponudil idealno oko Ue za njeno predstavi tev. 218 Postojnski gozdarji večkrat poudarjamo, da de- lujemo v območju z več kot stoletno zgodovino stro- kovnega dela z gozdovi. O tem govorijo ohranjeni gozdnogospodarski načrti, vendar ti nekaj povedo le gozdarjem, medtem ko ostala javnost o tem bolj malo ve ati pa so vedenja utonila v pozabo. Jože Sterle se je uprl zobu časa in s prevodom nemškega rokopisa avtor- ja Heorika von Schollmayerja- Lichtenberga iz leta 1923, ki je 75 let ležal v pozabi, omogočil slovenski javnosti vpogled v zgodovino notranjske gozdnate dežele in v življenje takratnih ljudi. Schollmayer je od leta 1884 do 1918 služboval na posestvu knezov Schonburgov, najprej kot nadgozdar na Mašunu, kasneje paje postal upravitelj oz. direktor posestva. V slovenski gozdarski stroki je poznan kot utemeljitelj kontrolne metode pri gospodaijenju z goz- dovi. Pod njegovim vplivom se je kontrolna metoda razvijala na več kot 20.000 ha veleposestniških gozdov na Notranjskem, kar je verjetno edinstven primer upo- rabe te metode na stmjenem kompleksu in na tako veliki površini s stoletno zgodovino. Poleg tega, da je bil Scholl mayer s srcem predan gozdarstvu in lovstvu, paje aktivno sodeloval tudi pri GozdV 57 (1999) 4