Zadnji Mohikanec. Povest iz leta 1757. Po J. F. Cooper-ju predelal Al. B e n k o v i č. 5 Reko sta tukaj stiskali dve visoki strmi skali. Ena je tnalela naprej preko kraja, kjer se je bil čoln ustavil. 8kale so bile porastle z visokimi drevesi, tako da je reka eumela kakor skozi ozko, globoko grapo. Skozi čudne oblike dreves je sicer tu in tam gledalo zvezdnato nebo, sieer pa je vsenaokrog vladala 5rna tema. Na spodnjo stran je oviral razgled ovinek, ki ga je tu delala reka, spredaj pa je bilo videti, kakor bi se ne daleč odtod voda visoko vzpenjala, padajoč potem v globoke dolbine, iz katerih je prihajalo votlo bobnenje. Konje so privezali na grmovje, ki je rastlo iz skalnih razpok. V vodi stoječ bi bili morali prebiti noč. Lovec je dolocil za Heywarda in njegove preplašene tovariše, naj 8edejo v sprednji del colna, sam pa se je ustopil na drugi konec. Indijanca sta previdno odšla na svoje prejšnje mesto. Sedaj je gozdnik s svojim drogom čoln s tako krepkim Bunkom odrinil od brega, da je bil naenkrat sredi peneče ee vode in se je moral nekaj minut trdo boriti z divjimi valovi. Popotnikom je ukazal, naj se ne ganejo. Zato si skoraj niso upali dihati in so plaho gledali v deroče valove. Vsak hip so mislili, da jih mora požreti sikajoči vrtinec, a vsakokrat se je posrečilo knnarju, da je s spretno roko 5oln sunil preko valov. Zadnji silni in obupni napor je končal ta boj. Eliza je pravkar trepetaje obraz zakrila ,e rokami, meneč, da jih mara zgrabiti vTtinec bližnjega slapa, čoln pa se je hipoma ustavil poleg ploščate skale, ki se je prav malo dvigala nad vodo. »Kje smo? Kaj bo zdaj?« je vprašal Heyward, videc, da je lovec veslo potegnil v čoln. »Ob vznožju Glenna smo«, je glasno odgovoril Sokol, ker se mu med bucanjem slapa ni bilo ničesar bati. »Zdaj glejmo, da hitro in previdno izstopimo, da se coln ne prevrne, sicer pojdemo to težavno pot še enkrat nazaj, a malo hitreje. Kadar je voda narastla, je težko veslati navzgor, in pet oseb je precej za tak-le 5oln, ki je narejen samo iz skorje in smole. Tako, zdaj vsi lepo ostanite tu na skali, jaz pa grem po Mohikanca in srnjaka.« Popotniki so ga verno slušali. Komaj je bila zadnja noga stopila na skalo, je čoln odrinil in z neverjetno naglico šinil navzdol po vodi. Kmalu je izginil v neprodirni temi. Ko so ostali sami, ubogi popotniki nekaj časa niso vedeli, kaj bi počeli. Najprej si niso upali po skali, ker so se bali, da jih nepreviden korak vrže v globoke, grgrajoče votlin^v katere je od vseh strani bobnela voda. A kmalu so bili rešeni plahega čakanja. Prej, nego se jim je zdelo mogoče, se je čoln vrnil. Trojica prijateljev ga je naglo spravila tik ploščate skale. »Izvrstno!« je veselo vzkliknil Heyward. »Zdaj smo na varnem in dobro preskrbljeni z živežem, da lahko kljubujemo Montcalmu in njegovim zaveznikom. Kaj pa, ali ste zasledili kaj naših sovražnikov?« se je obrnil k Sokolii. »Indijanca prej cutiš, nego ga vidiš«, je odgovoril lovec in malomarno srnjaka vrgel na tla. »Mislim, da Mingi niso našli naše sledi. Vendar ne morem tajiti, da so konji, ko smo veslali mimo njih, trepetali, kot bi slutili volkove. Volkovi pa se radi plazijo za Indijand, ker čakajo na odpadke ustreljene divjačine.« »Na srnjaka pa ste pozabili«, je rekel Heyward. »Morda pa je tudi ubito žrebe privabilo volkove.« »Uboga Mirjam!« je žalostno mrmral pevec. »Tvojemu otroku je bilo določerio, da postane žrtev divjih zverin!« »Žrebetova smrt mu hudo teži srce«, je rekel lovec. »Sicer pa je dobro znamenje, ako clovek ljubi svoje nemo prijatelje. Ker pa naš pevec veruje, da je vsaka stvar človeku namenjena, si bo pač moral misliti, da se je moraltf zgoditi, kar se je zgodilo. Ta tolažba ga bo tudi prepricala, da je bilo pametno umoriti štirinožca, da ljudje ostanejo pri življenju. Sicer pa imate vi prav«, se je obrnil k Heywardu, »kar ste prej rekli. Najboljše bo, da srnjaka! takoj tu razrežemo in ostanke pomečemo v vodo, sicer bomo v kratkem imeli tam-le na čereh celo tolpo volkov, Njih tuljenje bi nas utegnilo izdati Irokezom.« Na te besede je lovec pomigal Mohikancema, ki st« očividno uganila njegovo nakano. Takoj nato so vsi trije izginili za visoko navpično skalo. IV. V skalni votlini. Heyward in njegovi tovariši so nemirno gledali to skrivnostno pocetje. Ceprav se je belokožec dozdaj vedel tako, da mu ni bilo kaj očitati, so vendar priceli z nezau-. panjem gledati na njegovo napol divjo vnanjost, njegovfll robato vedenje in molčečnost n(jegovih dveh tovarišev, kajti izdaja indijanskega tekaca jih je napravila nezaupne, Samo pevec se ni zmenil za to, kar se je godilo okrog njega. Sedel je na skalen porobek in se očividno udal žalostnemu premišljevanju, saj je včasih globoko vzdihnil, Kmalu nato so se oglasili voili zvoki, kot bi v zemlji nek]« govorili pritajeni glasovi. Naenkrat se je odnekod posVetilo in razjasnilo tajnosti tega skrivališča. Prav na koncu ozke, globoke skalne votline je sedel lovec, držeč v roki goreco smrekovo trsko. Luč ga je žarko obsevala in kazala njegov zagoreli obraz, na katerem se je izražala cudna mešanica preudarnosti, pazljivosti in priprostosti. Vse to in pa njegova posebna oprava gozdpega tekača ga je delala romanticno divjega. Blizu njega je stal Unkas. Popotnike je zanimala njegova ravna, gibčta postava in prijetno, neprisiljeno vedenje. Čeprav mu je telo bolj kot je bila navada pokrival zelen lovski jopič, so bile vendar nepokrite plemenite oblike njegove do ekalpovega kodra obrite glave. Temno, drzno oko mu je smelo, a vendar mirno sijalo iz ponosnega obraza, odsevajocega prirojeno mu rdeckasto barvo. »Meni se zdi«, je pošepetala Eliza, ki se je bila zagledčUa v mladega Mohikanca, »da bi mirno lahko spala, ko bi imela za stražo tako neustrašenega, plemenitega mladeniča, kot je videti ta. Prav gotovo, Heyward, se vpričo tekih Ijudi ne morejo dogajati take grozne moritve in kruta mucenja, o katerih toliko slišimo in čitamo.« »Tudi jaz sem prepričan«, je odgovoril major, »da tako čelo in take oči pričajo samo o plemenitosti in da ne vodo ničesar o krutosti in izdaji. Upajmo, da mladi Mohikanec ne bo varal naših upov, ampak da nam bo poguoien, zvest prijatelj.« »Lepo ste povedali«, je posegla vmes Kora. »Kdo bi niislil na barvo njegove kože, ko ima pred *abo takega človeka?« Kratek premor je nastal na ta razgovor, dokler jim ni zaklical lovec, naj vstopijo v votlino. »Ogenj prehudo žari in bi lahko privabil Minge«, je Tekel. »Unkas, spusti preprogo, potem smo na rarnem. To sicer ni večerja, kakor ste je vi vajeni, a vam bo po prestanih težavah gotovo dišala. Soli imamo dovolj in naša divjaSina bo kmalu pecena. Tu so sveže sasafrasove veje, da bosta dami mehko sedeli na njih. A vi, prijatelj«, se je obrnil k pevcu, »se nam pridružite in nehajte že žalovati za žrebetom. Njegova zgodnja smrt nas je rešila marsikake nadloge.« »Ali smo varni v tej duplini?« je vprašal Heyward. »Ali se nam ni bati, da nas napadejo? En sam mož z orožjem, ki bi se postavil pred vhod, bi nas vse imel v oblasti.« Ta hip se je pošastna postava dvignila za lovcem, vzela goreco trsko in posvetila v drugi konec zavetišča. Eliza je polglasno kriknila, Kora pa je skočila pokoncu. Pomiril pa ji je Heyward, rekoč, da ni nihče drugi kot Čingagok. Indijanec je dvignil drugo preprogo in pokazal, da ima jama še drug izhod. Potem je šel s plamenico skozi ozko, globoko razpoko, ki je držala pravokotno iz jame, v kateri so se nahajali, a je bila zgoraj odprta. »Takih lisjakov, kot sva raidva s Čingagokom, ne ujameš lahko v brlog, ki ima samo en izhod«, je dheje rekel Sokol. »Tu, kjer smo sedaj, je bil svoje dni slap, a te skale od črnega lehnjaka so bile na nekaterih krajih mečje nego na drugih, voda jih je izglodala in napravila ti dve votlini za nas.« »Torej smo na nekakem otoku?« je vprašal Heyward. »Seveda, na desni in na levi je slap, reka pa je pred nami in za nami. Ko bi bilo podnevi, bi se izplačalo splezati na to skalo in pogledati, kako čudno je voda vse preobrazila in kako neredno tece. Zdaj se dviguje, edaj pada, tu skače, tam lije zviškoma. Na enem kraju je bela kot sneg, na drugem zelena kot trava. Tu bobneč pada v prepade, da se zemlja tre«e, tam zopet žubori kot potok in v globini izplakuje kamenje, kot bi ne bilo trše kot ilovica. Človeku se zdi, kakor bi bila reka vsa zmešana. Najprej teče gladko, kakor bi skušala zakone narave, potem pa tok napravi ovinek in; se stisne k bregu. Na drugem kraju se obrne, kakor bi se ne mogla odločiti, da bi zapustila divjino in se združila s slanim morjem.« Med tem govorom je lovec priduo pripravljal večerjo in nato povabil popotitike. Unkas je skrbel za dami in se pri tem vedel dostojanstveno in vljudno. Heywarda je to veselilo, saj je vedel, da indijanski običaji prepovedujejo vojščaku, da bi stregel drugim, posebno. pa ženskam. Parkrat je izpregovoril tudi neka] besed v pomanjkljivi, a dovolj umevni angleščini, ki se je iz njegovih ust glasila tako mehko in prijetno, da sta ga deklici gledali z občudovanjem. Proti koncu večerje je Sokol izvlekel pod kupom listja skrit sodček, se obrnil k pevcu, ki je sedel poleg njega in s slastjo užival pecenko, ter mu rekel: »Prijatelj, pokusite to vino, iz gozdnega sadja je narejeno. To vam poplakne misli na žrebe in vam razgreje kri. Kaj pa, 5e bi mi povedali vaše ime?« »Gamut — David Gamut sem«, je odgovoril peveo in krepko potegnil dišečo Sokolovo pijačo. »S 5im pa se pečate?« je dalje vprašal lovec. ,v'-7 »Psalme učim peti.« . ..«¦* »Kaj ucite?« r'( .-¦; »Psalme ucim peti mlade vojake.« ' »Škoda za čas. Mladci itak hodijo po gozdih pojooi in »mejoci se, ko bi bilo zanje boljše, da bi ne dihali glaaneje, kot lisica v duplu. Ali znate »ukati tomahavk aU pusko?« ¦'• ' MMjjfl »Hvala Bogu, da niaem im»l nlkdar prilike, jrabitf tako morUno arodje.« (Dalje prihofl.)