France Balantič
Jesenski ognji
Ze davno je zorenje izšumelo iz venca naših gmajn in vročih lok, nebo je kakor brajda se razpelo nad naše zemlje težki zreli krog.
Z vetrovi ptiči so od nas odpluli, vse bolj boli me njihov daljni val, ljudje jesenske ognje so razsuli, žerjavica medli v praznoti tal.
Zadnje sonce
Dočakal zadnji sem naliv svetlobe, poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov, razmrščeni lasje odmrlih šopov leže v skednju luči brez vse tesnobe.
Mlakuže senc so vedno ožje, ožje, vse tise žalost v svetlem srcu plivka, kaj bi z bridkostjo ob slovesu bilka, zdaj pridi, Smrt, odvrgel sem orožje!
Truplo t polju
IVimam duše več, telo so divje rože mi preklile, ko v pohodu zmagoslavnem so po zemlji se razlile.
Nič več moja kri ni slana in prhnim kot mrtva stebla, zdaj samo še vdano čakam, kdaj pomlad me bo razgrebla.