Na Vldov dan Prostrano Kosovo polje pokriva rdeči božur. Vsako leto v mesecu juniju se razcvete, kot v spomin na ono zgodot vinsko bitko prodirajoče&a divje&a vzho; da proti kulturnemu zapadu. Na Kosovem polju je bil postavljen mejnik razvoju srbske&a naroda. Pobitki so obležali tamkai vsi njegovi voditeln — tam ie bil izkopan gro6 srbskemu cavsfVUm — Narod je zapadel v sužnost. Z&odovina in narodna pesetn slikata vsaka po svoje potek dogodkov. ustno izročilo ustvarja med narodom pravo vidovdansko religijo in slepi Zuslarji jo širijo od roda do roda. Narod se je v sužnosti živo spomU njal svojega poraza na Kosovem polju. ln prav spomin na poraz je bil tisti, ki je narod neprestano spodbujal v zavesti, da je bil nekoč gospodar na tej zemlji, da je bil moZočen in slaven, da je imel sVoje kralje in carje, ki so kljubovali pvav vsem sovražnikom. V tem spominu mu ie pa iudi rastla zavest, da je bil narod svobo; den in gospodar na svoji lastni zemlji le toliko časa, dokler je bil složen. Petstoletna sužnost je bila težka pre* izkušnja za narod, a budila ga je k samo; zavesti narodna pesem, ki ie opevala ve* liko borbo kosoVskih junakov. »Za križ častni in svobodo zlato« so se borili, a nad Kosovim poljem in nad vsemi srbskU mi pokrajinami }e zavladal polumesec. Težka je bila preizkušnja naroda v sužnosti. Poprej na visoki stopnji kultue re, je sedaj popolnoma zaostajal v kultun nem razvoju. Le površen pregled stanja države in visokega kulturnega nivoja, ki ga je dosegla srbska država za časa vlat danja Dušana Silnega, nam že pokaže, kat ko neizmerna škoda za državo in za kub turni razvoj naroda je bil poraz na Kos sovem polju. 500 let je zaostajal prosvetni napredek, 500 let je zaostajala kultura. Narod je ves ta čas mogel misliti edino le na borbo za osvobojenje, na borbo za maščevanje Kosova. Junaki, ki so nasli vzor v Miloš Obiliču, Jug Bogdanu, carju Lazarju irt drugih kosovskih borcih, so nes stetokrat poizkušali zbrati narod v osvo' bodilni borbi, a tlačitelj je bil premo&O' čen in vcs jugoslovanski narod je okušal grenkobo tega suženjstva. Ni ga menda naroda razen srbskega, ki bi dan svojega največjega poraza obha* jal kot spominski dan. Ampak le spomin na povaz je ustvaril v narodu moč za mai ščevanje Kosova. Karadorde je dvi&nil svojo pest in tokrat se je omajala moč osmanskega ce« sarstva. Neizmerne borbe, pogum in sa> mozavest naroda so pripomogle k osvo* boditvi onih pokrajin, ki so postale sres dišče vsega Ju&oslovanstva. Nastopilo je leto 1912. Narod se je upvl svojemu ilačitelju in pohitel preko Kumanova na Kosovo polje. Po dol&ih 500 letih suženjstva je ponovno zasijala svo' boda tem pokrajinam in maščevan je bil poraz na Vidov dan leta 1389. Komaj se je narod delno osvobodil izpod turškega suženjstva že je moral ponovno zapustiti svojo domovino. Nat stopil je novo Golgoto preko albanskih hribov. Toda zaupanje v lastno moč in želja po svobodi sta premagali tudi to Kosovo. Okrepčan in prežet ene same že* Ije po svobodi vsega jugoslovanske&a na* roda se je ponovno dvignil iev se za vedi no otresel jarma. Zasijala ie svoboda skoro vsem Jw šoslovanom, svoboda, posledica vidovi danske religije, ki je nad 500 let krepila vero srbskega navoda. Veroval je v osvo* bojenje izpod turškega jarma in veroval, da bo Kosovo vendarle maščevano. Največji povaz na Kosovem je narod ohranil v trajnem spominu in ta spomin ga je navduševal v borbi za osvoboditev. Ves jugoslovanski narod ie doživel 9. X. 1934. nov tak udarec. Za enotnost Jugo> slavije je padel maščevalec Kosova Vitet ški kralj Aleksander 1. Zedinitelj. In kot je spomin na kosovski poraz krepil nas rod, tako naj smrt Ijubljenega vladarja oživlja v nas slo&o in krepi vero v moč in veličino Jugoslavije!