660
IVAN BRATKO,  POMLAD  V FEBRUARJU
Knjiga »Pomlad v februarju«1 pripoveduje na zelo razgiban način o ilegalcih, ki sredi okupirane Ljubljane napadajo tuje in domače izdajalce. Glavni motiv je lov na kvislingovca Lovšina, izdajalca in brezvestnega pridobitnika, uživača, ki ga, v strahu prižetega ob mlado ljubico, končno zasledijo in ubijejo. Pri akciji pade Andrej, glavni junak, za njim ostane dekle, ki žaluje . . . Žal knjiga razen nedvomne spretnosti v udarnem nizanju dogodkov in živega tempa pripovedovanja ne kaže posebnih vrlin. Dokumentarna vseibina knjige je seveda stvar zase, vendar se bralcem kaže kot povest, kar po kvaliteti ni, vsaj dobra ne. O umetnini ne moremo govoriti, za to je v vsem premalo oblikovanega doživetja. Celo etična zasnova ne zadovoljuje.
Na prvi strani teksta beremo:
»Milena se je sklanjala nad mizo in z dolgimi, belimi prsti prelistavala dnevnik. Ko je prišla do prve nepopisane strani, se je ustavila in pričela bobnati po njej s topim koncem svinčnika. Nenadno se je dvignila, se bežno, kradoma pogledala v zrcalih psihe in si popravila črne kodraste lase. Potem je ugasnila veliko belo žarečo luč nad mizo, prižgala zatemnjeno stojalno svetilko in legla na divan poleg stojala ...«
Tak stil je razgiban, ni pa izrazit v pomenu dobre proze. Ob primerjavi bi človek celo prav lahko trdil, da bi se lahko prav tako začela kakršna koli kriminalka. V hitrem tempu izvemo, da gre za mlado, čedno in tudi kulti-virano dekle (piše dnevnik in ima dolge bele prste). Ista deklica je tudi polna življenja (saj se je vendar na hitro pogledala v ogledalih psihe). Opazna je
1 Ivan Bratko, Pomlad v februarju. Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1958. Ljubljana 1957.
rahla in vendar poudarjena čutnost. Celo — za prave detektivke tako zelo značilne — »rahle nelogičnosti« ne manjkajo. Ze v teh vrsticah so opazne. Navadno človek prej prižge »zatemnjeno« (vendar: zakaj »zatemnjeno«, če kratko malo ni prižgana?) stojalno svetilko in šele potem ugasne »veliko luč« nad mizo, o kateri je kdo ve zakaj rečeno, da je »belo žareča«, kakor da bi šlo za raztopljeno železo v livarni... Vse to je žal značilno za stil, ki je — kakor tu — pogostokrat nekako baročno »važen«, predvsem pa popolnoma usmerjen navzven, na oistro in — brez dvoma — draži ji vo prikazovanje. Kar na isti prvi strani n. pir. stoji, da se je »na straneh dnevnika« ... »šopiril smeh« iz učilnice. »Šopiril smeh« pa pomeni tu eno tistih fraz, ki so na oko zapeljive, pa ne povedo nič, ker v njih ni ne barve ne slutnje doživljanja. Prav tako jezik nikakor ni izbran, v njem so izrazi, kakor »deke« (nam.: odeje) ali »fasal sem jo« ... Prav gotovo »purizem nasploh« ni načelo splošne veljave; v tej »Pomladi v februarju« pa žargonski in vulgarni izrazi niso značilni, ne povedo ničesar ne o človeku ne o okolici, ne dodajajo nobene barve izrazu. Nepotrebni so in zato škodljivi.
Zal, tudi značaji niso oblikovani nič bolj plastično od samega stila. Milena tako modruje o svojem fantu: »Oh, Andrej! Odprl mi je okno v svet podtalnega dela! Tovariš mi je. Junak je...« Ko junakinja prvič zagleda junaka, teče popis takole: »Pogledovala ga je po strani: bil je velik, stasit in močan. Všeč ji je bil njegov' zmerom nasmejani, nežni obraz...« V vseh teh in takih stavkih bomo zaman iskali tistega, kar od dobre proze terjamo: oblikovanega doživetja. Junaški Andrej se nam ne vtisne v spomin, celo takrat ne, ko umira »miren in pogumen« in so njegove zadnje besede: »Lahko umrem. Napravil sem, kar sem moral napraviti. Pozdravite domače.« Tak Andrej je mogoče res živel in celo. izjavljal kaj podobnega. Tako, kakor je v knjigi zapisano, pa vse skupaj ni res, zato ker nima oblike, nima tistega, kar v umetnosti spremeni »stvar za posameznika« v »stvar za vse«. V našem primeru pisec ne prikaže ne groze ne tesnobe ne žalosti ne prizadetosti bližnjih ne junaštva ne veličine zadnje ure, temveč samo neko skorajda nečloveško popolnost, ki ne ogreje. Podobno nepoglobljeni in zato tudi, žal, neprepričevalni so v knjigi ostali pozitivni značaji: mati, Lojzka, tovariši v ilegali. Očitno tudi ni pisec z dovolj ostrim peresom očrtal značaj izdajalca Lovšina. Ta Lovšin je denunciant, brezobziren kapitalist, tat na veliko, v osebnem življenju razvratnež, po značaju strahopetec. Ob vsem tem pa vendarle nima prave fiziognomije. Gre za to, da bi v veličini pokvarjenosti bilo lahko tudi nekaj imipozantnega, nekaj, kar bi razložilo vztrajno zasledovanje in samožrtvovanje likvidatorjev, ki so vendar bili v bistvu idealom predani mladi ljudje. Zal tukaj tekst zaoslaja za resničnostjo. Naj je bil tak izdajalec in korupcionist osebno tak ali tak. predstavljal je vendar »strupeni cvet« čisto določene družbe. Ker pa v našem tekstu ni prikazana »mogočnost pokvarjenosti«, po drugi strani tudi ni prikazan sijaj upora proti njej ne svetla veličina navdušenega boja ne mračna veličina žrtvovanja lastne človečnosti. Spominjamo se zgodovinopiscev, katerih opisi nehote dobivajo nadih epike. V »Pomladi v februarju« se je zgodilo nasprotno. Epična veličina narodnoosvobodilnega boja je tostran vse zgodovinske, idejne, umetniške — ali celo bolj splošno — čustvene obveznosti obtičala v trdih faiktih.
Estetski neopredeljenosti precej natančno ustreza etična nejasnost. Tako stoji na strani 9: »Upihniti karabinjerja ali grenadirja — to je bilo njima za
661
malo južino. Za Andrejev rojstni dan sta na lastno pest šla na lov za orožjem. Zvečer je bil bunker za štiri pištole bogatejši. ,Za tako figo ne bova spraševala, kaj, Stojan?' ,Nima smisla.'« — Ze to je prav hudo. Še huje je, da v vsem tekstu ne prej ne pozneje ni ničesar, kar bi zavedno ali nezavedno predstavljalo protiutež takim mestom in vso zasnovo poglobilo. Tako se ves nivo nevarno približuje razgibanemu, pisanemu, pa nedomišljenemu migo-tanju kakšne kavbojke, v kateri so lepi konji, mišice v kavbojskih oblekah in nepogrešljiv plamen bruhajoči pihalniki pomešani z določeno dozo lepih podob, čutnosti in sentimenta, ki pa vendar kljub vsej spretnosti aranžerjev ne dosežejo stopnje, ki bi bila vredna priznanja.
In vendar je pri vesm tem očitno, da je Ivan Bratko razumen, precej razgledan in brez dvoma tudi nadarjen avtor. Očitno je, da je znal svoje prizore fabulativno organizirati in tudi, da je na nekaterih mestih odločno in ostro presojal zgodovino. Razen tega je pred časom napisal in izdal reportažno knjigo »Teleskop«, v kateri včasih nehote in bežno zazveni občuten stavek, se vtisne v spomin kakšna bolj intenzivna situacija ali mimogrede zazveni ustvarjeno razpoloženje. Toda koliko bolj prav, lepše, bolj koristno in končno — v nekem paradoksnem pomenu — celo bolj umetniško bi bilo, če bi bil Bratko to pot svoj velikanski obvladani in razporejeni material tudi obdelal dosledno dokumentarno. Tudi dokumente je treba razporediti s čutom in je tudi tu potrebna zamisel. Spomnimo se samo nekaterih starih kronik, ki so še dandanašnji ohranile svojo pretresljivost. Bolj moderna in aktualna je seveda metoda dela sodobnega fotoreporterja, ki smiselno nastavlja kamero v razne smeri, da potem »s čutečimi škarjami« izreze in končno montira vrsto slik, z njimi pa opravi vse mogoče, kar ni samo objektivno, temveč subjektivno, kar prikazuje, podčrtava, slavi in obtožuje ter sili k razmišljanju. Ob tej drobni knjižici se lahko vprašamo, ali so v naši javnosti že dovolj razčiščena vprašanja sorazmerja med subjektom in objektom, med spoštovanjem stvarnosti in čisto drugačnim spoštovanjem vrednotenja te iste stvarnosti, med psihofizičnimi kompleksi občutkov in čustev, ki jim moramo prisluhniti, če si hočemo ohraniti polnost spoznanja, in situacijami, v katerih se moramo odločiti z vsem razumom in vso voljo, ki smo je sposobni. O takih vprašanjih pa bi bilo očitno treba še  govoriti.
Branko   Rudolf
662