St. 12. 1925. PHInliut platna » fatovtaL Leto II. iniiNiiiiiHiiiiiuiMniiiitii ‘ * - . - - Vsebina zvezka 12. C. Golar: Božična. — Tone Gaspari: Rože. — Ivan Albreht: Žalostinka. — Ivan Albreht: AH čuješ? — Miloš Štlbler: V Macedonijo. — Jan P.: Uspavanka nesrečno matere. — Gustav Strniša: Blaževa smrt. — Dve 125-lctnlci. — Miran Jarc: Pesem. — Dr. Metod DolencrNaše vinogradništvo v luči pravne zgodovine. — Prvi gospodinjski tečaj v Bohinju (s sliko). — K. Kraepelin-S. Brodar: Po gozdu in polju. — Antonin Švehla: Izreku — DEČJA GRUDA: Gustav Strniša: Jurčkove božične sanje. — Niko: Božiček. — RAZGLEDI: Organizacija. — Zenstvo. — Prosveta. — Po svetu. Celoletna naročnina ,sGrude" Je Din 30.—. Za dijake In vojake Din 20.—. V podrobni prodaji stane „Gruda“ Din 3.—. — Novi naročniki dobo lahko ie vse doslej izšle številke- Uredništvo: Škofja ulica št. 8, pritličje. — Uprava: Ljubljana, Kolodvorska ulica št. 7. Rokopise je pošiljati uredništvu, naročnino, reklamacije, oglase Itd, samo upravi,. Cena oglasov po dogovoru. Rokopisov, ki jih ni naročilo, uredništvo ne vrača. Urejuje: Uredniški odbor.-' Odgovorni urednik: Janko Vičič. Današnji številki smo priložili položnice vsem cenj. naročnikom. Da bo pri upravi red in možnost točnega izdajanja „Grude‘‘, je v interesu vsakega posameznika, da brez odlašanja po priloženi položnici naročnino čimprej poravna. V nasprotnem slučaju bi bili primorani vsakomur, ki bi svojo dolžnost ne izpolnil, nadaljno po-šiljatev „Grude“ brezpogojno ustaviti. | V5E2AHTEVA DOBRO ZLATOROG /AILOt | Upravništvo. £* MESEČNIK ZA LJUDSKO PROSVETO C. Golar: Božična. Nocoj so ponoči nebesa odprta, in zvezde na zemljo dežujejo, in z rajskih poljan in z nebeškega vrta k nam angelske trume potujejo. Tja v Betlehem, v hlevec neso jih peroti, kjer čudo veliko naznanja nebo — pastirci strmeči hite jim naproti in mlademu kralju darove neso. Rožičev nakupil sosedov je Blažek, in jagnje na rame Vrban je zadel, in jabolk rdečih nabral je Matjažek, da novorojeni jih kralj bo vesel. O to bode miza se polna šibila, to sladka nocoj bo pojedina — pastirček slovenski, ker nama je sila, mahniva veselo jo tja še midva! Tone Gaspari: Rože. (Iz dnevnika.) 1. Ciklamen. Tam zavija cesta v večerno solnce. Nad cesto šuma, pisana v mavricah, pod cesto vrtovi ob dolenjski Savi, onstran Save pesem trtja. Visoko nad vinskimi goricami se beli Šmohor, nasproti v samostanu izplamteva zahodno okno. Poslednja lastovka beži, beži; odmev njene pesmi se utrinja izpod mirnega neba. Trgači se vračajo po vžganem pobočju, da izpojo v dolini pesem o ptičicah, ki se zbirajo na dolenjsko stran. Solnce zatone. V hladu zadiši po medeni zemlji: vonj valovi v trepetajoči zrak. Roka sega, se polni z žametnimi, mehkimi, težko dišečimi cvetovi, obrnjenimi nazdol, da ne izpuhti ves opoj . Ciklamen — roža neizpolnjene ljubezni — — 2. Astre. Jerica, tvoj vrt je šopek samih rož; ti, Jerica, si najlepša med njimi! Jerica, odkod imaš žarenje v črnih očeh? Kdo ti je dal blisk zob ob tvojem nasmehu? Kri v licih kipi in se izteka v ustnice, polne, zapeljive, čakajoče, hrepeneče, da izpije nekoč nekdo sladki strup in obstane začaran, strmeč le vate, le vate — Jerica! V svoji lepoti prilivaš s smehom svojemu mlademu življenju. Polno je, sočno, zdravo. V tvojih zvezdah je pisana sreča, ki se nikoli ne bo utrnila. Še v sanjah se ti nikoli ne bo izkalila prelivajoča se luč, iztkana iz mavričnega tvojega vrta. Sredi vrta greda aster. Tista živordeča sredi grede je najlepša. O, še druge so, in so lepše! Tisto živordečo pa si ti v jutru poljubila; videl sem te, gredoč tiho mimo. Ta astra je tvoja, samo tvoja — daj jo, Jerica, meni! Astro, srkajočo tvojo lepoto, tvojo sladkost, tvoje mlado, mlado življenje — daj jo meni! — 3. Bela krizantema. V žalujoči senci se dviga zastrta pot na hrib. Tam poje zvonček. Grem, da se izjokam na umrli jesenski njivi, zakaj mednje, ki jih dramimo s črnino, z jokom, s šepetom, s potrkavajočim zvonenjem in trpečim petjem, ne maram. Noge mi obstanejo, preden stopim tja na tisti kraj. Moja mladost je tam, ki je ne poznam: mati spi in sanja o sinu, trpečem zanjo. To so najlepše sanje... In nad temi sanjami strupen duh, teža krizantem, zmršenih od jesenske jutranje megle. Mati, tvoj sin je tako ubog, ker je sam! Samega si me pustila! S teboj je legla v grob moja mladost. Zakaj si jo vzela s seboj? Mati, pozno zvečer, ko bo med cipresami le še zlato zvezd in bo vseokoli pogrebni mir, pojdem, da zagledam skozi stebla rastočih krizantem tvoj angelski obraz; moja mladost ga ne pozna, mati — ¥ Bela krizantema — mati, tvoj umrli obraz — — 4. Vijolice. Vrh umite ceste se solnči kapelica. Spodaj se lišpa pomlad, tako zelena, cvetoča in živa, da je solnce samo ne more prepeti. Tja v daljavo hiti zelenje, in skakajoči vir izpod kapelice ga smeje dohiteva, brblja z njim in mu s tisočerimi solnčnimi očesci pome-žikuje. Tam pri strani je napol podrta klopca. Kdor sede v tej pomladi nanjo, ga dvigne spet nasprotni breg: tam je košček nebesne modrine na zemlji. Vijolice se tišče v vlažni zemlji in čakajo dekličine roke, da jih utrga in zatakne nad toplo srce, kjer gori prva ljubezen. Vijolica — prva ljubezen — tiha in globoka do dna srca: kdo te je utrgal? — 5. Beli nagelj. V vsej vasi samo en bel nagelj. Ne sklanja se po zidu; oprt na leskove vejice se dviga k solncu, visoko gori hrepeni k svetlobi, k toploti. In stremi in se razcvita in se košati... Pretenka, prerahla je opora: povesi se težka, opoja polna glavica, skloni se do tal in zadene ob nečisto okno. Tanek madež se vgrize v deviške ba liste in jih razje: nagelj, tisti lepi beli nagelj vene, umira — Marjanca, ti sediš in čitaš povest razpaljenih čuvstev. In tvoj nagelj pojema — a ti ne čutiš tihih vzdihov; ti se naslajaš v hrepenenju po nečem neznanem. Zapuščaš svetle misli dozorevajočih let in hodiš sklonjenih oči v mrak... Marjanca, glavica ti je vroča v bolesti za novimi mislimi; težka je. Vsa belina tvoje sedanjosti omahuje in pada, pada... Pod tvojim oknom, Marjanca, gredo slednji večer tihe stopinje — pod tvojim oknom bo zvenel tvoj beli, prebeli nagelj------------ 6. Rožmarin. Vsak dan hodi mimo Slavica. Vsak dan je ob njenih rokah njen zaročenec, modrih oči in svetlih, kodrastih las. Ime mu je Rado. Vse deklice v trgu pravijo, da je lep in v družbi nepre-kosljivo zabaven; zato je Slavica presrečna. Rado mora odpotovati, ker je službeno premeščen na jug. Tja doli gre, kjer je solnce ognjeno, kri nemirna, misli sladke in oči razpaljene. Tja doli, kjer pojo črnooke silno čuvstvene pesmi in zamahujejo bolestno z rokami, kakor da jim srce umira pod mehkimi glasovi. Huda je bol, ki polni potujoča pisma ... Po šestih mesecih Rado ni nič odgovoril. V poslednjem pismu je poslal vejico rožmarina, ki je vsajena pognala s tako silo, da ga je Slavica težko in s skrbjo mirila. Zdaj raste rožmarin v štiri sloke vršiče in Slavica sklanja glavico in moči vršiče s solzami... Rožmarin, s solzami pojen — prerok v upanju in prevari — 7. Rdeči nagelj. Povsod tam je skrita tako vroča ljubezen, da kipi kri in sili kakor zreli sok preko misli. In kri prekipi: krvave kaplje padajo na dekliške roke, in kakor iz živih skodelic sujejo roke te kaplje preko okna, preko sveže prsti — v večeru se dvignejo krvavordeči naglji čez okna. V njih še dolgo, dolgo bedijo sanje o fantih, ki se zbirajo tam za vasjo. Postavni so, močni, pojo, kot bi pozvanjali zvonovi, pojo vsak o svojem dekletu, o svoji ljubici. Naglji lahno podrhtevajo, najlepša pesem, ki je zadnja, jih uspava. Sanje beže kot meglica v polju, pesem ugaša, srce je bolno, ker je prepolno ljubezni... Rdeči naglji — rože pesmi in mlade ljubezni! — 8. Lilija. Minilo je... Kje si ostala deviška misel mojih let? Tedaj si se, Pija, vzpela sama čisto bela preko mojih strasti, preko strupenih misli. Pogledal sem vate in strepetala si, zakaj v mojih očeh je bila želja po belini, po mehkobi. In ko si se tako boječe odvrnila od mene, sem te prižel v svojo dušo, da je vso jesen ječala osamljena po tebi. Jokala je brez solz, tako težko, tako hudo, da so ustnice trepetale, obremenjene v tej neizmerni boli po tebi, Pija... Minilo je... Daleč, tuja si mi, Pija, moja davna deviška misel! Utrgal sem lilijo, cvetočo zate in zame — lilije ni več! Tam, kjer je rastla, je večen solnčni žarek, neizbežen, prožet jasnih spominov... Lilija — kelih deviškega hrepenenja — razlit opoj — — Ivan Albreht: Žalosfinka. Ni nam pela vila bela ko smo se rodili, le zvonovi večne boli lužno so zvonili. Mesto petja — krik ob Soči, bol in jok ob Dravi, to je črna maša bednih v svoji neveseli slavi. So zvonili, še zvonijo po vsej zemlji naši, dannadan zvone iznova, kličejo nas k črni maši. Kamen, kamen najde druga, siromak nikoli, sam živi naj, sam pogine v svoji grenki boli. Nič ni sveč in ne lestencev, orgle ne donijo, le oči trpinov bednih pri slovesnosti gorijo. Ni nam pela vila bela ko smo se rodili... Ah, ni treba!... Sami bomo v zemljo vse gorje zakrili. Ivan Albreht: flli čuješ? Ai čuješ, Mojca moja, peti pesem žalostno, pesem, ko da mati tvoja mrtva poje pod zemljo? — So planine, — niso naše, polja, naših žuljev plod; so višine, — niso naše, kdo je zdaj na njih gospod? — Kje ste, deca? Kaj je z vami ta prečudni božji čas? Ni mi več pokoja v jami, ali slišite moj glas? Ali čuješ, Mojca moja, peti pesem žalostno? Joj nam, Mojca! Mati mrtva smrt nam poje pod zemljo ... Miloš štibier: y Macedonijo. (Konec) Povratek. Rad bi še bil videl več Macedonije. Želel bi si obiskati Prilep kraljeviča Marka, Bitolj, Ohrid in ohridsko jezero ter druge kraje prav tam ob albanski meji. Toda tokrat mi ni bilo dano. Moral sem zopet nazaj. Še enkrat se sprehajamo po Skoplju in se radujemo, ko na vsak korak vidimo, kako bujno življenje se danes razvija v nekdanji prestolnici slavnega srbskega carja Dušana Silnega, odkar je iztrgano iz turških rok. Koliko se zida, koliko trguje, koliko se tu zbira naroda ne le iz naših južnih krajev, nego prav iz cele Jugoslavije. Največji dotok ljudstva je seveda iz Srbije, kajti Srbi se dobro zavedajo, da je treba jugu dati tudi zanesljivih ljudi, ako se naj ti kraji utrde v srbskem duhu. Tekom dolgih desetletij so tuje propagande ta narod tam doli ipak mnogo zastrupile. Treba ga je s pametno politiko še le pridobiti za sedanje stanje. V tem pravcu se dela, v Skoplju samem se za to trditev najde dovolj dokazov na vsak korak. V tem pravcu dela državna oblast, dela pa mnogo tudi zasebna inicijativa, ki prihaja iz srbskega dela našega naroda. Rano zjutraj je odhajal brzovlak, ki nas odvede proti Beogradu. Naša družba sestoječa iz enega Srba in treh Slovencev, je skupno zasedla oddelek in zabava se je pričela že v Skoplju samem. Ne le, da smo ogledovali izredno pestro sliko na kolodvoru zbranega naroda, ki je čakal vlakov v razne smeri, nego tudi razpoloženje poedinih članov naše družbe je bilo čim najboljše. Prijetna je taka družba. So mnogi, ki trde, da v družbi potovati ni dobro, ker se le prerado zgodi, da ima vsakdo svoje muhe in sicer navadno take, ki so sopotnikom v nadlego. Ne tajim, da se najde tudi to, toda naša družba v to vrsto ne spada, nego je bila sestavljena tako, da je bilo koncem potovanja vsakemu žal, ko se je moral ločiti od sopotnikov. V prijetnem jutranjem hladu zapustimo postajo Skoplje in urno zdrdramo v smeri proti Kumanovu. Takoj za postajo nekje je sijajno lep pogled na Skoplje: V sredini mesta na griču grad carja Dušana Silnega, kjer je sedaj nastanjeno vojaštvo, a spodaj se vidi cel gozd minaretov, med tem ko Skoplje iz bližine obkrožajo visoke gore. Slika je zelo lepa, samo Ti prehitro izgine. Toda oko dobi kmalu nadomestilo: Vlak zavozi med polja in začudiš se, ko vidiš že rano zjutraj — bilo je krog pete ure — polno ljudi na njivah pri delu. Kdor bi trdil, da je ta narod len, ne bi govoril resnice! Je zaostal v kulturi, je še zastražen od razmer, ki so vladale in na ta narod pritiskale v prejšnji dobi, pod Turki in za časa svetovne vojne pod Bolgari, Avstrijci in Nemci, toda len ni. In tako potujemo naprej, ogledujemo kraje, spominjamo se vsega, kar smo videli in doživeli zadnje dneve ter začnemo končno razmišljati tudi o preteklosti in bodočnosti. 1300 let že bivajo tu doli Slovani. V času preseljevanja narodov so prišli naši predniki od severa in pokazali so takoj ob prvem nastopu mnogo žilavosti. Saj je prišlo takrat od severa mnogo narodov z željo, da vpadejo v rimsko cesarstvo in si prilaste del rimskega bogastva. Toda vsi severni narodi, ki so šli proti rimskemu cesarstvu, so propadli; Slovani, predniki današnjih Jugoslovanov, so bili prvi, ki so zasedli znatno ozemlje rimskega cesarstva in se tam tudi vzdržali do danes. S tem je naš narod dal prvi dokaz svoje žilavosti. Drugi dokaz svoje življenske sposobnosti pa so naši predniki dali, ko so začeli ustanavljati svoje države in dosegli v tem pogledu lepe uspehe, kar nepristranska zgodovina jasno priznava. Vsekakor nam kaže začetek jugoslovanske zgodovine tudi temne strani. A najtemnejša točka v tem oziru je, da se naši predniki niso zavedali svoje narodnostne, jezikovne skupnosti. Takrat v času, ko so se naši praočetje priselili v kraje, kjer še danes stanujejo Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari, so govorili od Črnega morja pa do najzapadnejše svoje jezikovne meje gotovo enoten ali vsaj tak jezik, ki ni kazal posebnih razlik. Toda te enotnosti se naši predniki niso zavedali niti najmanje. To se je posebno lepo videlo pri ustanavljanju držav in državic prvih južnih Slovanov. Ustanavljale so se v okvirjih posameznih plemen, po vrhu še navadno med najhujšimi medsebojnimi boji jugoslovanskih plemen samih. „Slo-vanska nesloga" se ta naša posebnost ponajvečkrat imenuje v govorih in spisih, ni pa v stvari nič drugega, kakor pomanjkanje zavesti o enotni narodnosti in skupnem jeziku vseh južnih Slovanov. Vsled te „nesloge“ nismo nikdar prišli do države, ki bi združevala vse Jugoslovane, nego smo tekom stoletij vstvarili večje število plemenskih držav in državic. Delo sosedov, ki so bili pohlepni naše lepe zemlje, je v takih okoliščinah bilo zelo olajšano in je končno dovedlo do tega, da smo vsi Jugoslovani zapadli v robstvo sosednih narodov. Vendar želja po svobodi niti v dolgotrajnem suženjstvu ni zamrla. Budili so jo narodni pesniki in junaki. Srbi so prvi dozoreli za odločilen boj, da dosežejo svobodo, a misel je silno naglo napre- dovala pri vseh Jugoslovanih. L. 1804. je Karadžordže zagrabil za orožje in niti dvanajst desetletij ni trajalo, pa so vživala svobodo vsa jugoslovanska plemena — z malimi izjemami, ki nam še grenijo življenje. V teh bojih pa smo dosegli še nekaj, česar poprej nikdar nismo imeli: Začeli smo se zavedati nekake jugoslovanske kulturne skupnosti. Jezikovno smo se tekom tisočletja in več v suženjstvu in pod raznimi tujimi vplivi drug od drugega oddaljili. Nastali so razni književni jeziki. Toda niti ta velika ovira ni mogla preprečiti zavesti o naši skupnosti. Prvi veliki korak je storjen z ujedinjenjem Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupni svobodni državi. Drugi korak se pripravlja: Priključiti se morajo še Bolgari. Zavest o potrebi ujedinjenja Srbov, Hrvatov, Slovencev i n Bolgarov ne živi danes le pri prvih treh bratih, nego postaja vedno močnejša tudi pri Bolgarih. Tako lahko rečemo, da zavest o potrebi skupnega kulturnega i n državnega življenja živi danes že pri vseh jugoslovanskih plemenih. To je silen napredek in za našo bodočnost od največje važnosti. Bazvoj, ki se bo vršil pod vplivom zavesti o potrebi kulturne in politične skupnosti vseh Jugoslovanov, bo vedno bolj zmanjševal razlike, ki so tekom mnogih stoletij nastale med nami na škodo nas vseh in vedno močnejša bo zopet postajala enotnost Jugoslovanov na korist nas vseh. Tako in slično smo modrovali, ko smo potovali po rodovitnem skopljanskem in slavnem Kumanovskem polju ter od časa do časa obračali poglede tudi tja proti vzhodu, na gore, ki še delajo mejo med Jugoslavijo in Bolgarijo. Da bi bilo med nami vedno več zavesti o skupnosti vseh Jugoslovanov, to smo si želeli v prepričanju, da bo tak razvoj ugoden tudi za Južno Srbijo t. j. Macedonijo. A nismo samo sanjali o naših nacijonalnopolitičnih zadevah, nego smo na dolgem potovanju našli časa tudi za vsakovrstno drugo zabavo. Ni mogoče, da bi zabeležil vse zanimive in zabavne razgovore. Bečem le, da so vsi stalno čutili potrebo govoriti in poslušati oziroma potrebo razgovora, kar je le dokaz, da se je v naši družbi sleherni član čutil popolnoma domačega in zadovoljnega. V takih okoliščinah ni čuda, da smo si končno začeli razlagati vse znamenitosti sveta. Zdravnik se je kajpada držal najbolj svoje zdravniške vede, ki nudi izredno mnogo zanimivega materijala za razgovor. Prijatelja Dušan in Karl pa sta posegla na popolnoma druga polja. Dušan je tolmačil najnovejši načrt, kako bi se dalo priti z naše zemlje v zvezo z luno. Pripovedoval je o velikem kanonu, ki si ga je izmislil nek Amerikanec. Mesto krogle bo vtaknil v ta kanon nek poseben stroj. Ta stroj bo Amerikanec iz topa izstrelil in s tem bo stroj ob enem dobil možnost, da se bo tekom frčanja po vsemirju tako prekliceval, da bo s prekucavanjem dobil vedno nove moči za nadaljevanje frčanja. Kajpada bo Amerikanec nameril svoj kanon naravnost na luno. Zasledoval bo izstrelek prav tja do lune in posebno bo pazil, kaj se bo videlo, ko stroj vdari na lunino površje. Tako se je postavil Dušan. Karl seveda ni smel zaostati in začel je tolmačiti, kaka opasnost bi pretila zemlji, če bi se nadaljevalo z navodnjavanjem afrikanske puščave Sahare. Učeni inženirji so baje izračunali, da bi zemlja spremenila svojo lego, ako bi se delali vedno novi kanali od morja pa v Saharo in bi se na ta način pretočilo iz morja v nove kraje vedno več vode. Teža bi se s tem prenesla z ene točke zemeljskega površja na drugo točko. To bi imelo za posledico, da bi se lega zemlje napram solncu spremenila, a temu bi zopet sledilo, da bi se na poedinih delih zemeljskega površja spremenile razmere glede toplote, s tem pa seveda vremenske razmere vobče in tudi letni časi. S takimi pogovori smo se zabavali, ob enem smo ogledovali kraje. Kako lepa je priroda v maju tudi v Srbiji! Sadno drevje, posebno češplje so v polnem cvetu. Ker so po mnogih krajih celi griči kakor posejani s hišami, a okoli hiš je polno tega koristnega drevja, izgleda pokrajina kakor najlepša preproga. Posebno tam od Niša in nekako do Lapova je bila slika z leve in desne strani najlepša. Tako sta zunanja okolica in družba na naše razpoloženje blagodejno vplivali. Edino solnce je krog poldneva in popoldne postalo neprijetno. V maju smo, vročina pa je takšna, da je v slovenskih nižinah niti v največjem juliju ne poznamo. Še le tam od Mladenovca naprej je začelo postajati nekoliko znosnejše. Saj se začne železnica za malenkost vzdigovati na gričke, razun tega se je dan nagibal h koncu. Po približno štirinajsturni vožnji se bližamo Beogradu! Beograd! Kako mi je pri srcu, kadarkoli te znova zagledam. Ni ga mesta na svetu, kjer bi bil doživel večje neprijetnosti v življenju, kakor sem jih doživel v Beogradu in vendar ga ni mesta in vobče ne kraja, ki bi ga bolj ljubil, kakor ljubim Beograd. Zakaj neki to? Večkrat sem se tako vprašal, a čisto točnega odgovora ne najdem. Domnevam pa, da treba razlago iskati v tem, ker je Beograd ono središče, od katerega pričakujemo ureditev Jugoslavije, ureditev onega, kar je dobremu državljanu, dobremu domoljubu najbolj pri srcu. Saj mnogi države še ne ljubijo, kakor bi bilo potrebno, odpravo vseh težav, ki jih občutijo v življenju, pa vendarle pričakujejo od Beograda. Značilne so prošnje, ki jih slišim, kadarkoli se iz Slovenije odpravljam v Beograd. Pred vsem je vsakokrat večje število prošenj za posredovanja v kakršnihkoli zadevah v ministrstvih in drugih centralnih uradih. Kdor pa nima takih prošenj, bo vendarle izrazil kako splošno željo, ko mu pripovedujem, da potujem v Beograd in se poslavljam. »Srečno potujte in recite jim v Beogradu, naj bodo usmiljeni z nami!" pravi eden. „0, povejte v Beogradu, naj nam znižajo davke; ne moremo več živeti!“ pravi hišni posestnik. „V Beograd greste? Prinesite denarja od tam, dosti ga imajo, a nam ga primanjkuje!" govori blagajnik občekoristnega podjetja. In v tem tonu gre naprej. Vsak ima svoje težave, rešitve in pomoči pa pričakuje iz Beograda. To ne velja le za ljudi, ki se bore z lastnimi gospodarskimi težavami, nego velja tudi za vse one, ki često z nekako žalostjo opazujejo politične razmere v državi. Vsak del Jugoslavije gleda na druge kraje, s katerimi poprej ni živel v skupnosti, z nekakim nezaupanjem, gleda kot na nekaj več ali manj tujega, gleda mnogokrat s predsodki. A z največjim nezaupanjem gledajo vsi kraji na Mecedonijo, ki jo smatrajo za najbolj zanemarjeni in zaostali del naše nove države. Beograd kot središče pred vsem našega političnega življenja ima težko nalogo, da s pametnim delom čim najbolje zmanjšuje razlike, ki obstoje med posameznimi deli Jugoslavije. Največje dolžnosti ima v tem pogledu napram Macedoniji, ki nam je po svojem kulturnem stanju v istini najbolj oddaljena, dasiravno menda nikdar ta oddaljenost ni tako velika, kakor si jo predstavljajo poedinci, ki Macedonije ne poznajo. Bazlike zmanjševati in vstvarjati čim trdnejšo enotnost Jugoslavije, to je velika in izredno težka naloga našega Beograda. V njem se stekajo niti političnega življenja iz cele države, zato je najbolj poklican, da rešuje in reši težko nalogo. Od pravilne rešitve te naloge zavisi vsa bodočnost Jugoslavije, a posebno zavisi od tega tudi odgovor na vprašanje, če in kedaj se priključijo Jugoslaviji še Bolgari. Dvakrat sem bil doslej v Macedoniji. Prvič sem prišel le do Skoplja, a že takrat sem se vrnil zelo navdušen. Po drugem daljšem obisku, ko sem videl znatno večji del teh naših južnih krajev, sem se vračal v Slovenijo še mnogo bolj zadovoljen. Je razlika med Slovenijo in Macedonijo, toda ta razlika se naglo zmanjšuje. Čim več pametnega dela bo država storila za južne kraje, tem manjša bo razlika. Domovina kraljeviča Marka, pozdravljena! Opomba. Da se izognem očitku, češ da sem omenjal pod imenom Macedonija tudi kraje, ki v zemljepisnem smislu ne spadajo pod Macedonijo, moram končno povedati, da sem se poslužil izraza Macedonija v slovenskem smislu te besede. Vsak Slovenec namreč govori o Macedoniji, kadar ima v mislih one kraje naše Jugoslavije, ki so do 1. 1912. spadali še pod Turčijo, torej Kumanovo, Skoplje, Veles, Štip, Bitolj, Ohrid, Priština, Prizren, Kosovska Mitroviča. Vse to je dobrim Slovencem Macedonija, kar pa ni točno. V zemljepisnem smislu se začne Macedonija med Skopljem in Velesom. Macedoniji pripadajo kraji vzhodno in južno od Velesa prav tja do Soluna. Pod Jugoslavijo spada danes pravzaprav manjši del Macedonije, med tem ko je večji del pripadel žalibog Grčiji, ki nam je odvzela okoli 600.000 naših rojakov, govorečih enak jezik, kakor ga govore naši Macedonci. Tam doli je torej prava Macedonija, med tem ko so kraje okoli Skoplja in tja gori h Kosovskemu polju, Kosovski Mitroviči, Peči in Prizrenu imenovali poprej Staro Srbijo. No, pri Srbih je danes že skoraj popolnoma izginila beseda Stara Srbija, a istotako ne ljubijo besede Macedonija, nego vse te južne kraje, ki so do 1. 1912. spadali pod Turčijo in danes pripadajo Jugoslaviji, imenujejo Srbi „Južna Srbija". Kar torej Slovenci še vedno imenujejo Macedonija, to po želji Srbov dobiva ime Južna Srbija, med tem ko se je do 1. 1912. imenovalo deloma Macedonija, deloma Stara Srbija. Uspavanka nesrečne matere. (Škotska narodna pesem). I. III. Le sladko spi, le mirna spi, Še mirno spi, se sanjam vdaj, če plačeš, me tako teži! ko se zbudiš, se nasmehljaj! Če spiš sladko, mi je mirno, A ne kot oče bil nekdaj, ko drgetaš, mi je hudo. ko laž izdajal za smehljaj. Ah ljubček, spavaj mi sladko, Bog vari! Ali to skeli, saj oče ranja prebridko. saj on ti seva iz oči/ Le sladko spi, le mirno spi, Le sladko spi, le mirno spi, če plačeš, me tako teži! če plačeš, me tako teži. II. IV. Sladko, ko stal je pred menoj, Kaj naj počnem? Ah, zdaj že vem: ljubezni prosil oče tvoj; ljubiti vedno ga še smem. poznala nisem še laži, In kamor že in koder gre, verjela krinki hlinjeni. sledi naj moje mu srce, O Bog, zdaj znam zdaj dobro vem, in kakor se mu že godi, odveč njegovim sva očem. naj misel moja z njim bedi. Le sladko spi, le mirno spi, Le sladko spi, le mirno spi, če plačeš, me tako teži. če plačeš, me tako teži. Str. 380. Blaževa smrt. St. XII. Moj ljubček, varuj se vsikdar, ne laži s srcem ja nikdar; da v duši tudi to zamre, če kruto ranjajo možje. ljubezni zvesti bodi zvest, ne želi druge si v posest! Če vdano ljubo zapustiš, osvete greha ne zgrešiš. Le sladko spi, le mirno spi, če plačeš, me tako teži. VIL Le sladko spi, le mirno spi, če plačeš, me tako teži. Oj zbogom, fantič, pojdi v svet, ki varal cvetje si deklet! Le v me se vsaka naj ozre Ko srca naša si vsvoje, se rogajo, če ta trpe. Le sladko spi, le mirno spi, če plačeš, me tako teži. VI. Odkar me pustil oče tvoj, otrok moj si ti ljubček moj. Živela bova prej ko slej s tolažbo v srcu za naprej, Prevel Jan P. OOOO ooo*oc>oooooooooo ooooooooooooo