PLANINSKI VESTNIK GLASILO „ SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA" XXVI. LETNIK == 1926 : ŠTEV. 8 SUGESTIJA IN AVTOSUGESTIJA V PLANINSTVU. (Iz opazovanj starega planinca.) LJ. S t i a s n y. Kakor so verovali stari Grki, da bivajo njihovi bogovi na Olimpu, tako živi še dandanes pri primitivnih plemenih vera, da prebivajo na nedostopnih gorskih vrhovih dobri duhovi, ki pošiljajo na' zemjo blagodejni dež, pa tudi demoni, ki kaznujejo človeka s plazovi in z nevihto. Na Kavkazu so mi kazali drzne lovce, ki plezajo za kozorogom na najstrmejše vrhunce, a na obe najvišji gori Kavkaza, na Elbrus in na Kusbek, se ne upa noben domačin. Domačini namreč domnevajo, da biva na teh gorah bog. Videl ga še ni nihče, a slišali so ga baje med grmenjem. Evropski turisti, namenjeni na te dve gori, morajo torej pripeljati vodnika s seboj. Tudi med našimi se dobijo planinci, ki se izogibljejo plezanja nd najvišje gore. Srečal sem jih večkrat v Triglavskem Domu. Mirno so prišli črez Komarčo, črez Prag ali po Tominškovi poti, črez Rež — a višje od Triglavskega Doma jih ne spraviš. Tudi drugod se taki planinci upajo na težavne gore, če je v bližini kak dirug višji vrhunec; ko pa priplezajo do osamljene in visoke gore, jim upade pogum, čeprav je vrhunec morda najudobnejši. Nemci imenujejo takega planinca »Jochfink«. Prepadi niso pravi vzrok, da se ne upajo na najvišje gorei; saj korakajo korajžno po drugih potih, ki niso zavarovani in vodijo res ob prepadih. Najbrž se ne morejo otresti sugestije raznih govoric o nevarnosti teh potov. Nič n. pr. ne pomaga, ako jim zatrjuješ, da je pot — recimo — nd vrh Triglava izborno zavarovana in da se tam še ni nihče ponesrečil, dasiravno gre na vrh vsako leto veliko število praV malo izurjenih planincev začetnikov. Nasprotno pa lahko opazujemo, kako brezskrbno hodijo tudi po najvišjih gorah povsem neizkušeni turisti, ki so prišli iz oddaljenih nižin, kjer niso slišali govoric o grozoti gora. Slabo opremljeni gredo kar na! Triglav, in to tako brezskrbno, da jih morajo izkušeni pla- ninci svariti. Taki neizkušenci se včasih tudi res ponesrečijo. (Prim. Emanuel Kusy!). Nasprotno pa so zopet planinci, ki so bili na Triglavu ali na drugih prvovrstnih gorah, a odpovedo na lažjih mestih, ker so jim razne govorice sugerirale strah. Naj navedem tak slučaj: Pred leti sem šel z dvema planincema črez Savinjsko sedlo in Žrelo do Češke koče. Med potjo sta mi pripovedovala o raznih turah, ki sta jih že dovršila. Starejši se je bil pred leti kot enoletni prostovoljec res izvežbal v južnih Tirolskih gorah. Ko pridemo do Žrela, grem naprej, da napravim črez snežišče udobne stopinje. Ker sta se moja tovariša zamudila v Žrelu, sem se vrnil ter s tem izdatno izboljšal stopinje. Kako pa( se začudim, ko se moja tovariša nista upala po mojih dobrih stopinjah črez snežišče, ki itak ni posebno strmo in se konča le v malo strm prod. Raje sta plezala utrudljivo in zamudno ob steni navzdol do proda in ob nasprotni steni zopet navzgor. Drugi dan smo šli iz Češke koče na1 Grintavec. Dobro sta preplezala prvo steno. Pred drugo steno pa je bilo isto leto strmo snežišče, ki se je končalo v globok prepad. Skrbelo me je, kako spravim svoja tovariša črez snežišče. Dasi meni taki prehodi niso posebno ljubi — zaupam namreč bolj skali nego snegu — sem zmanjšal opas-nost v očeh svojih tovarišev z opombo: »Letos je tu le malo snega. Ker je sneg trd, bomo dobro hodili. Vendar bom naredil s cepinom stopinje!« Brezskrbo sta šla moja tovariša črez snežišče, dobro sta plezala po eksponiranih gredah nad strmimi pragi in po ostrem robu Malega Grintavca in prišli smo na vrh v SV2 uri, dasi smo pri studencu pod Velikim Grintavcem nekoliko počivali. Na vrhu sem ju pohvalil, da sta dobro hodila in da se nista vstrašila nevarnega snežišča pred drugo steno. Konečno ju vprašam: »Zaka!j se nista upala črez snežišče v Žrelu, dasi sem napravil udobne stopinje?« Odgovorila sta: »Čula sva toliko o poti orez Žrelo, da nama je vzelo ves pogum.« Čestokrat je v naših planinah potegnjena žica na takih mestih, — kjer bi se lahko izhajalo brez nje. So planinci, ki korakajo brezskrbno na drugih enakih, nezavarovanih mestih; ko pa pridejo do žice, se obešajo na njo, da jo pokvarijo. In nato — razkričijo nevarnost te poti! Kaj se je n. pr. že govorilo o poti črez Konja v Kamniških planinah. Planinci, ki hodijo ravnodušno po Kocbekovi poti na Ojstrico in celo navzdol — dasi je ta pot le slabo zavarovana, se čez Konja ne upajo, datei je napravilo S. P. D. že pred leti na tej poti dobre stopinje in je nabodlo Konja s klini ter ga povezalo z žicami. — Pa ne pomaga nič. Sugestija je kriva, da turisti smatrajo pot čez Konja za nevarnejšo nego n. pr. na Razor; to mi je izrecno trdil neki zagrebški planinec. Tudi v planinstvu gospoduje moda. Pred leti so hodili planinci na gore večinoma z golimi koleni; — dandanes so taki le redki. Pred leti smo se sila začudili, če smo srečali v naših gorah planinko v hlačah; dandanes pomik jemo vsako planinko, ki pleza v krilu na Triglav. Pred leti smo se bali, da se prehladimo, ako bi ne imeli na svojih turah klobuka na glavi; dandanes pa ob lepem vremenu počiva klobuk ali čepica v nahrbtniku. Pred leti smo le redko odložili pri hoji suknjo; dandanes pa stlačijo nekateri planinci ne samo suknjo, temveč tudi srajco v nahrbtnik. Ko so zašli nekateri taki planinci v Gorjance, so bili ozmerjani, češ, da dajejo pohujšanje. Na Tirolskem se pa v solnčnem brezveternem vremenu nekateri smučajo celo v — kopalnih oblekah! Pred leti je bila na napisnih tablah pri težavnejših turah, n. pr. črez Prag na Triglav itd., opazka: »Le z vodnikom«. V zadnjih letih se je ta opozoritev opustila. V tej obliki sugerirajo take opombe preveč. Povsem odveč pa niso, posebno ne za tuje planince; a morale bi se izreči v drugi obliki, n. pr. s takim znakom, kakor v Badjurovem ,Vodiču'. Na Triglav sem šel prvikrat 1. 1895 po otvoritvi Vodnikove koče na Velem Polju in sicer po prečuti noči v družbi nad 30 planincev. Pot je bila takrat mnogo bolj nerodna kakor dandanes; vrhu tega je bilo tako mrzlo, da( smo prav vsi obiskali Staničevo zavetišče. Posebno neprijetno, tudi opasno je bilo iti v hudem, mrzlem vetru črez sedlo. Nekateri so se že hoteli vrniti. Izurjen planinec pa nam reče: »Poglejte tam gori Borisa Zamika, 14 let je star, a je bil že 14krat na Triglavu.« To nas je ojunačilo in nobeden se ni vrnil. Avtosugestija! S pomočjo aVtosugestije si lahko jačamo voljo in odvračamo plaši j i ve vplive ostrašujočih govoric; rekel bi, da hipnotizujemo samega sebe. — Ako začetnik - planinec pleza na Konja, naj si misli: »Že pred leti, ko še ni bilo poti, so izborni planinci, kakor Kocbek, Kos i. dr. tod plezali in so pri plezanju imeli še v roki kan-glico, da so pot zaznamovali. Podobno pri drugih turah. — Nespametno pa bi bilo, ako bi se kdo zanašal le na avtosugestijo, oziroma na svojo korajžo. Kakor v vsakem športu, je tudi v planinskem potrebno primerno vežbahje. Ako hočeš biti planinec v naših strmih gorah, preizkusi prej svoje srce in pljuča, okrepi si noge in vsei telo, seznani se že prej — kjer je to mogoče — s prepadi, klini itd. Ljubljančani imajo sedaj v tem oziru jako primerne izlete: v Pekel, Iški Vintgar s Komarčo itd. Dovrši nekaj takih izletov, potem se loti Kamniških in Julijskih, pa! ne sam. Kdor pa hoče postati dober planinec, se mora otresti tudi odvisnosti od tuje pomoči. S samostojnostjo bo dosegel samozavest in pravo možatost. IZ MARTULJKA ČEZ DOVŠKI KRIŽ V VRATA. Janez Kveder. Težko je najti v naših planinah kotiček, ki še ni »kultiviran«, t. j. prepleskan in zaklinjen, in ki ne uživa slovesa pri širšem občinstvu. Eden teh redkih zakladov je dolina Martuljek, z amfi-teatrom vrhov do 2700 m višine; ta kraj še ne pozna g. Knafelca in njegovih kanglic z barvo, pa' tudi ne klinov in žic. Do gornjega slapa je pot še nekoliko izpeljana, toda višje v stene naj ne hodi, kdor je razvajen. Dogovoril sem se z dvema tovarišema, s T., ki je paragrafe, in z J., ki dela klobase, da' se sestanemo v soboto 19. julija 1925 zvečer v enem od senikov na planini v Martuljku. Oba »druga« sta se odpeljala iz Ljubljane popoldan, jaz pa za njima zvečer. V Ma'rtuljku me je na postaji neki domačin odvračal, naj nikar ponoči ne nadaljujem poti, ki je nezanesljiva; mojih tovarišev tudi ni videl, akoravno je bil popoldne pri ovcah Za Akom. Nisem ga poslušal; brez luči sem se odpravil preko gozda. Noč je bila tako temna, da ni bilo mogoče razločiti ne drevja ne skal, ne grmovja'. Stopajoč in padajoč sem se lovil naprej. Višje gori sem izgrešil pot in taval na celo po gozdu navzgor. Med potom sem večkrat zavriskal, da bi priklical tovariša, ki sta morala pač biti nekje v seniku. Toda odziva ni bilo; le »tumpast« čuk se je drl nekje v temi. Ko sem po dveurnem tavanju prilezel iz gozda, trdno prepričan, da sem na planini Martuljek, sem že mislil, da imam pred seboj senik. Ko pa se približam tistim obrisom, spoznata veliko skalo. Ozlovoljen zaraditega ter jezen na tovariša, ki se nista oglasila na moje vriske, sem se že hotel vrniti; pa temna noč, moja neorienti-rafrost in upanje, da sta tovariša vendarle nekje v okolici, me je zadržala tu. Vlegel sem se pod košato smreko na mah in zadremal. V polsnu se mi je prikazal senik in v njem moja! iskana tovariša, patagrafar i klobasar. Nisem imel toliko prilike, da se dodobra prepričam ter da se vležem k njima: kmalu sem se zbudil od mraza; znosil sem na kup suhih vej in zanetil ogenj. Medtem pa se je za Karavankami jelaf delati prva jutranja zarja ... Tedaj sem šele opazil, kam me je bila speljala temna noč. Znašel sem se ob plazovih Frdamanih Polic, Martuljek pa, o jej, globoko doli! Oprtal sem svojo bisago in jo udri čez drn in strm navzdol na planino; kar smejalo se mi je ob misli, da najdem iskana druga in da' dobim povod, ju gorko ošteti, ker se nista oglasila na moje klice. Obral sem vse senike, pretekel celo planino dvakrat, vpil in klical — tovarišev pa le nisem priklical. Neprijetno iznenadenje — jako »bratski« sta me torej potegnila. Zaspan sem bil tako, da so mi oči kar vrtale seno; kaj tedaj? Mari naj grem sam tja gori? Nisem hotel jima napraviti tega veselja, da bi zbog njiju opustil turo. Saj so neodoljivo vabili vrhovi sami v vsej svoji razkošnosti, ožarjeni po prvih žarkih jutranjega solnca! Kaj bi mnogo razmišljal? Pograbil sem bisago, še en hrepeneč pogled v senik in odhitel sem sam proti Za Akom. Pot je do tja! dobro izpeljana in zavarovana; ali dalje ni nobenih »kulturnih« znakov planinstva več, le kozje steze režejo pesek. Hvaležen je pogled iz Za Akom na vse te škrbine od Ponce do Kukove Špice. Dočim se mi blesti desna polovica prešerno v solncu, kaže leva mimo Široke Peči do Kukove Špice še temno in grozeče lice; rdečkaste stene in pečine svare oko. Začrtal sem si smer ture iz Za Akom do vrha1 Dovškega Križa, kakor sem se odločil. Navodil nisem imel nobenih, razen tega, kar mi je nekdaj pravil dr. Jug o svoji turi s Široke Peči na Dovški Križ. Naravna smer za prehod spodnjih prodišč in preko sten na zgornja velika prodišča je v smeri na Široko Peč in potem- desno po kozjih stezah. Tu sem opazil več divjih koz na izprehodu po policah; sam sem se jim izognil in jih obšel na desni strani pod »Srcem«. Prehoda! ni lahko najti preko teh sten in žlebov. Na vrhu tega skoka sem moral počivati; lačen sem bil in neprespan. »Morda še prideta tovariša za menoj,« sem si mislil — bila je šele 7. ura zjutraj. Klical sem in vriskal, da bi ju opozoril. Ali nič ni bilo. Z vpitjem sem le divje koze plašil, zato sem utihnil. Zdaj se pričenja križe v pot po melju; do členkov sem brodil po njem, dokler me ni višje gori rešil te muke sneg. Med postatikom sem bil opazil na levi tri kozle. Prav leno so poskakovali naravnost proti meni. Skril sem se jim za skale in počakal, da so pasirali nad menoj. To je bil polom, ko so me zagledali! Največji se je kar prekopicnil, potem so pa drli vsi trije navzgor, da jim je sneg kar brusil izpod nog, še žvižgati so pozabili. Ta dogodek mi je pregnal slabo voljo. Pot po snežišču se je silno vlekla, do pod severne stene. Celo moji pobegli kozli so večkrat počivali. Šel sem kar naravnost za njimi, prepričan da oni bolje poznajo pot. V zadnjem delu preide to snežišče v strm, mestoma stenast žleb pod zapadno steno Malega Dovškega Križa in dosega tako strmino, da sem pri vsakem koraku zabil držaj cepina globoko v sneg. Na koncu snežišča je zijala široka in globoka razpoka med snegom in steno. Nisem si je upal preskočiti — bila je 4 m globoka — čez 1 m široka; izseka'1 sem v sneg globoko zarezo, na ta način zmanjšal zev ter nato prestopil v skale. V normalnih razmerah plezanje tod ne bo težko, vsaj nevarno ne. Tedaj pa sneg še ni bil skopnel, v žlebičih in po policah je ležal ponekod še tako debelo, da nisem mogel dokopati stopinj do trdega ledu pod njim. Vsak močnejši udar je prožil sneg, da se je podricaS v plazu navzdol. Zato sem se na takih kočljivih mestih umikal v skale, če je bilo mogoče; kajti nič kaj izpodbudljivo ni bilo, ko so-bobnele s splazom sprožene skale v brezna in se je kadil sneg ob skalah visoko v zrak. Enkrat, ko se mi je s snegom vred udri tudi led pod njim, sem se podričal tudi jaz s plazom nekaj metrov navzdol, dokler nisem s cepinom zaustavil nevarne vožnje. Višje gori pod grebenom pa! se je bil sneg že preje poplazil navzdol; led je ostal le redkoma po žlebičih. Ob koncu žleba sem preplezal še strm stop do grebena — škrbine med Vel. Ponco (2592 m) in Mal. Dovškim Križem (2620 m). Neprimerno bolj prijetno in kratkočasno je bilo plezanje od tod naprej po zahodnem grebenu na Mali Dovški Križ; skala ni krušljiva in je zelo razčlenjena. Vrhomi, kjer prehaja ta greben v gladke stene, sem se umaknil z njega v ozek, strm žleb, bogato založen z snegom, in rinil po njem navzgor. Silno naveličan sekanja po ledu in snegu, sem zapustil tudi ta žleb po levi strani in prečil steno na severni strahi Malega Dovškega Križa navzgor. Zašel sem pa v gladko steno; zato sem se vrnil in nad žlebom preplezal kratek previsen kamin ter vrh njega obšel majhen previs in že sem bil na vrhu M. D. Križa. Do zadnjega trenutka' nisem slutil, da bom tako-naglo uspel. Razgled z M. D. Križa je zelo obsežen, prav tako, kakor z vseh drugih vrhov Martuljkove skupine. Je to najvišji vrh v verigi od špika do Kukove Špice. Veliki Dovški Križ (2660 m) je že v južnem grebenu med Mal. D. Križem in Škrlatico; razgled z njega je na jug In sever zakrit po imenovanih dveh. Veličasten je pogled na te razorane grebene vrhov naokoli in prelesten je razgled na celo gornjo Savsko dolino, v Pišnico, Vrata! in Martuljek in preko Karavank tja daleč na koroško stran. V tej divji naravi vladajo le večni elementi in čas je potrpežljivi oblikovalec njene zunanjosti. Edino kulturno znamenje je zarjavela konzervna posodica, ki hrani nekaj podpisov turistov. Stalni gostje so pa divje koze, ki prehajajo iz Zadnjega Dolka preko M. D. Križa! v Veliko Dnino in Krnico. Na spanec sem docela pozabil; niti na kruljenje v želodcu nisem pazil, ko sem gledal okrog in ugibal o vrhovih tam na Tirolskem in Koroškem. Ko sem se napasel na razgledu in se dovolj odpočil po 8 urni hoji in plezanju, sem se podričal na vzhodni strani navzdol. Sestop je v splošnem lahek, četudi so skale zelo krušljive. S pomočjo »vseh petih« semi kaj kmalu pridrsal po prodnatih skalah in spodaj po snežišču do visoke terase, ki leži med M. D. Križem in Široko Pečjo. S te terase vodi navzdol širok žleb pod stenami M. D. Križa; spustil sem se po njem v prepričanju, da' pridem po tem žlebu do spodnjih podov, ki ležijo kakih 150 m nižje. Žleb se je tesnil bolj in bolj; nazadnje je prešel v prav strm ozek kamin, tako da sem si pomagal navzdol le z oporo ob stranske stene kamina. Pa sem kmalu dopleza'1: kamin se je izgubil v gladke navpične stene. Pogled v to brezno in spoznanje, da sem izgubil skoro eno uro časa, mi je podvojilo željo po varnem kotičku, kjer bi si utešil glad in željo. Jadrno sem plezal na teraso nazaj in jo prečil ob spodnjem robu nad steno, v nadi, da najdem izhod, do skrajnega konca' pod Široko Pečjo. Ko sem še enkrat zašel pregloboko v gladke stene, mi je presedal ta mišji lov, sklenil sem vrniti se na severni strani preko grebena navzdol v Martuljek. Visoko gori na grebenu pod Široko Pečjo sem opazil pod seboj na južni strafoi (tam kjer se neha terasa v stene pri Široki Peči) širok, razčlenjen žleb. Njega zadnji del ni bil viden od zgoraj; bil je prestrm, vendar, po okolici sodeč, zelo razčlenjen. Kar odločil sem se in podrsal navzdol, čeprav niti tu nisem bil gotov uspeha; tiral me je čas, in izbira v »prometnih« potih ne bas bogata. Takoj od vrha, kjer strmina ni huda, sem se vozil ob cepinu dotlej^ da mi je na gladki, s prodom posuti skali izpodneslo noge. Tal nepričakovani polet sem sicer hitro ustavil, vendar so mi ostre skale neusmiljeno »načipkale« obleko in kožo pod njo. Nižje doli, kjer prehaja žleb med stene, je že tako rafečlenjen, da je plezanje dokaj prijetno, v kolikor ne nagajajo krušljive skale. Ob spodnjem robu, kjer je žleb presekan po nizki navpični steni, sem plezal po vrvi na prodišče spodaj. Tako se mi je vendarle posrečilo preiti to vražjo teraso navzdol; razdrapan sem bil kakor cigan, na koži in obleki umazan in razpraskan. Medtem ko sem zaužival skromno kosilce in po možnosti urejeval toaleto, je prihrumel izza skal od Dovškega Križa sem trop gamzov, gotovo čez 50 naenkrat. Vodnik - kozel se je — 10 korakov pred menoj — obrnil, zapiskal in ves drobiž je po isti poti izginil, od koder je bil prišel. Le tri ovce, ki so tudi dirkale ž njimi, so ostale in me radovedno spogledavale. Za uslugo, da sem jim dal kruha, so mi oblizale roke in ilovico s kolen. Iz teh podov je sestop v dolino Vrata v smeri na greben pod Rokavom (2600 m); pod temi po jarku navzdol. Ta jarek je na dveh mestih presekan po navpičnih stenah, ki jih je treba obiti po skrajni levi strani. Tod sem srečal starega srnjaka, ki niti bežal ni, prav počasi mi je pokazal zadnjo plat in izginil v goščo. S sten nad menoj so pozdravljale ovce z glasnim »behehe« ... Na Turkovi planini v Vratih sem se okopal v potoku in si zakrpal najbolj vidne havarije na obleki. Potem sem se vdal spancu. Hlastanje in pihanje kraj mene me je zdratailo: skrajni čas, da sem se zbudil in potegnil kravi iz gobca svojo prepotrebno srajco, ki sem jo bil dal na solnce sušit. Z družbo veselih »romarjev« iz Aljaževega Doma sem dokončal turo v Mojstrani. O IZBOLJŠANJU PLANINCEV. Pavel Kuoave, Nisem še star, pa se vendarle spominjata lepših in v glavnem, mirnejših časov v naših planinah. Nemoteno sem užival ono svetost gora, ki jo dr. Kugy tako lepo opisuje v svojih starih spisih v Z. 0. A. V. in ki jo je znal sedaj po tolikih letih v svoji divni knjigi »Aus dem Leben eines Bergsteigers« tako nedosežno podati, da te je nehote prestavil v najlepše in najtajinstveneje kraje naših Alp, Danes? Kje je v večjem delu leta mir, svetost, krasota naših planin? Na ure daleč ti done kriki in razsajanje, ki spada bolj v »oštarijo kakor v gore. In ko srečaš take, žalibog preštevilne družbe, se začudiš njihovi predrznosti: kljub zakonom o varstvu cvetlic imajo na klobukih, v gumbnicah in na palicah košate vence in šopke izumirajočih najkrasnejših cvetlic, dike naših gora; kakor nalašč se dero, brezobzirno gazijo vljudne in preteče prošnje lovcev-najemnikov, naj ne motijo divjačine, pravih domačinov v gozdih in na planinskih pašnikih. V srcu ti zavre in najrajše bi zapodil tako druhal iz gora in dolin nazaj v pokvarjena mesta. A onemogla ti omahne roka, onemi jezik; le enakomislečemo tovarišu potožiš usodo onih, ki iščejo v planinah miru in lepote — in črez čas se zbudi v srcu tudi usmiljenje s tistimi, ki si z nesmiselnim divjanjem po stezah in prostih stenah, s popivanjem v kočah kratijo enega najplemenitejših užitkov, ki jih more dati življenje: sožitje in prisluškovanje na srcu gorske prirode. Končno: človek je tako majhen, gore tako velike in toliko je prostora, da bi bili lahko v s i popolnoma srečni in zadovoljni tam na višavah ali v planinskih dolinah, najsi bi se valile še tako velike trume ljudi tja gor, rešit se za nekoliko dni dolinskih skrbi — da bi bile te množice le boljše vzgojene, da bi le bilo njihovo srce bolj široko odprto planinski lepoti, mehkejše napram čudovitim cvetlicam in plahim živalim, da bi nosili tam gori bolj zaprta usta', a vsa druga čutila bolj pripravljena na sprejem vseh velikih in nežnih učinkov mogočne gorske prirode! Da, sedanja doba je malone izgubljena; posebno alkoholizirane »planinuhe« (dr. Tominšekov izraz) bomo morali pustiti izumreti. Ostane pa nam mladina, ki ji je sroe še dovzetno vsemu lepemu! Njo vpeljimio v naš planinski raj, da ga bo znala ceniti, uživati in izrabljati v svoje veselje, v kremenitev značaja in zdravja in v izboljšanje človeške družbe. Vse to je mogoče; planine so mogočnejše kakor si marsikak pedagog more misliti. Predaleč bi me vodilo, da bi na tem mestu tudi to razpravljal. Današnje raizmere so me le prisilile, da sem mnogokrat razmišljal o načinu prave planinske vzgoje naše mladine; kajti daleko ne zadostuje več tehnična izvežbanost, ampak najmanj enako vredna bi'morala biti izobrazba srčne strani pri planincu in razum pripravljen na sprejem onih velikih prirodnih vtisov in vrednot. Naj mi bo torej dovoljeno povedati v naslednjih vrsticah onim, ki ljubijo gore in žele ohraniti njihov mir in lepoto, pa hočejo vendar, da bi vse človeštvo imelo korist od njih, kako si mislim, da bi bilo treba vzgojiti naš plalninski naraščaj brez ozira na razna društva. Cilj naj bi bil edinole: dobrosrčen, miren in pogumen planinec. Pred vsem naj bi mladi planinec dobil podlago od starišev. Mati ali oče, ki vodi svoje malčke na kratke izlete, naj ne pripušča1 brezbrižno, da otroci divjajo ali se leno vlačijo po potih in stezah ter uničujejo nasade in rastline. Že tedaj je čas, da se zbudi v mladem srcu smisel za nežno cvetlično bitje. Eno utrgaj ali pa počeni z otrokom k cvetlici, kaži čudo življenja na rožici i. dr. Ljubezen do živih krasot naših dolinskih in planinskih livad se v zgodnji mladosti vcepi v srce. Nazorno lahko pokažeš, kako lepo cvete in živi rožica, dokler je v zemlji; kako hitro pa uvene, če ji, utrgani, doma' še tako strežeš s svežo vodo. Taka opozorila vodijo obzirnost do planinskih cvetlic. To sem sam doživel celo na odraslem, ki je bil nenasiten do njih, dasi iz gole ljubezni. Opozoril sem ga na nekaterih izletih na prekrasno čudo bitja, ki ga z enim potegljajem uniči, samo da bi okrasil svoj klobuk; to ga je pomirilo in danes se mnogo bolj veseli rastočih, živečih cvetlic nego hitro venečih, utrganih mrtvecev. Isto sem doživel z mnogoterimi skavti iz Ljubljane. Društva, ki imajo disciplino, naj bi svojim članom z zagrozitvijo, da se jim ukinejo vse ugodnosti, prepovedala trganje cvetlic. In šolski izleti! Koliko dobrega učinite gospodje profesorji in učitelji, če z dobro utemeljeno prepovedjo zabranite uničevanje naše flore v planinah! In tihota? Mir? Kako navaditi veselo mladino na to? 0, ni tako težko! Samo nadomestila moraš nuditi. Že od mladega odvadi sina ali učenca kričanja. Tudi govori tiho, koder je treba jemati ozir na divjačino. Če tiho hodiš, bo večkrat tik pred teboj smuknila veverica na drevo, bo zbežal srnjak. 0 ptičih niti ne govorim. In ni skoraj lepšega veselja, kakor takole opazovati živi del prirode v vsej plahosti, prostosti in lepoti. Mladina se bo na ta način navadila opazovanja; oči ji bodo ostro zrle po gozdu in višinah, užitek bo neprimerno večji, mir popoln, žival pa manj plaha. Da je družba tiha, je najbolje tkzv. patrulna vrsta: na 5—10 m koraka posameznik. Na ta način sem s skavti zalezel mnogokrat številne živali, ki so nas le z vonjem mogle opaziti; počasi, od nas opazovane, so se umaknile. Eden mojih skavtskih vodnikov — je še dijak — je pred kratkim zalezel s svojim vodom (7 skavtov) divjo kozo in jo je ob ugodnem vetru iz zatišja z vso družbo opazoval nemoteno pet minut! To je eden izmed mnogih slučajev. Tiho hojo, ki se je bodo navadili otroci, bodo uporabljali pozneje kot odrasli; niti na um jim ne bo več prišlo, da bi motili čudoviti gorski mir. Kakor je človeški glas sicer prijeten, vendar ni v skladu z nemimi skalnimi velikani, s tihim hitenjem visokih oblakov, s plazenjem potuhnjene megle, pa tudi ne z grmenjem plazov, z bobnenjem slapov in udarjanjem kamenja. Zoprno pa je človeško vpitje tudi, če moti uspavajoče šumenje drevesnih vrhov in prekrasno ptičje petje, ki se razlega v planinskih gozdovih, ko se zbudi dan. Navadi mladino na prisluškovanje glateov prirode, da se bo le nekako v svetem strahu — kakor v cerkvi — upala kar šepetaje izraziti svoje misli. Vrnivši se domov po takem izletu, ko je duša usrkala1 toliko veličastva v se, bo človek, mlad ali star, poizkušal zanesti oni veličastni mir prirode tudi v svoje dolinsko življenje. Vsa njegova okolica — in on sam — bosta' imela korist od tega. Saj je nemogoče, da bi človek, od velike prirode vzgojen, bil malenkosten in da bi ostal nizkoten v svojem značaju. Im mrtva priroda? Pusti žlebovi? Mrke stene? Bliščeča snežišča? Mrzli ledeniki? Koliko govore šele vsi ti! Niso mrtvi! Danes ima vsakdo, že z malo izobrazbo, dosti prilike, da se pouči v glavnih potezah o zgodovini postanka naše zemlje in Alp posebe. Kako zgovoren postane takemu vsak kamenček; kaj šele vsa gora, stenasta, preperela, križem prepokanal i vsa razrita in razpokana od elementov. Primi otroka za roko in ti, učitelj, ki so ti dani otroci v vzgojo, vodi jih tja med golo kamenje in govori tam o predavno minulih dobah, ko je morje pljuskalo na kraju, kjer danes stoje visoke gore, da je to kamenje bilo ali še žareče tekoče, ali pa je bilo del življenja, del malega čudnega bitjaf, da ga je varovalo nesreč. Pripoveduj o silnih močeh, ki so zgrbančile zemeljsko lice in dvignile iz modrih morskih globin višave, na katerih črpa človeštvo novih sil; kaži na! rane, ki jih prizadevata tem orjaškim telesom tako neusmiljeno, nepretrgoma voda in zmrzal. Povej, kako vse to, kar se nam zdi z našega stališča', iz našega časovnega merila, mirtvo, kako vse to živi, se giblje, hoče! Kam? Kako? Kdo ve! Znanost mnogo tolmači. V morju vprašanj in zagonetk pa so njeni odgovori skorajda ničevi. In tedaj bo v mladih srcih vstala pobožnost, spoznavanje, svečanost. Česar večkrat besede na katedru in na prižnici ne bodo zmogle, to bo napravila priroda. Poočitila bo človeka tudi, da je le majhen del velike matere prirode, in da mora njegovo življenje biti dostojnejše, lepše, plemenitejše. Vsi, ki ljubite gore od srca, ki hočete, da bodo zopet svetišče in pribežališče trudnim, zbralnim, lepote žejnimi, hrepenečim po veličanstvu, vsi, ki hočete, da postanejo gore zopet važen vzgojitelj človeštva, in ki stremite, da bodo postale zopet čiste, pomagajte vsak «a svoj način in po svojih močeh, da pridobite zase najbolj mladino! Boljši ljudje, srečnejša domovina! in mir v največjem svetišču sveta, v planinah, bo plačilo! NESREČE V NAŠIH PLANINAH. Janko Mlakar. Včasih so bile neisreče v naših gorah le redki slučaji. Zadnja leta se pa, žal, ti slučaji vedno češče ponavljajo. 0 vzrokih nezgod se ni mnogo razpravljalo. Še le ob zadnji binkoštni nesreči so se nekateri ozrli po krivcu in ga našli v — Osrednjem Odboru S. P. D., češ, da je — prezgodaj otvoril svoje koče in tako zapeljal neizkušene turiste na nevarna pota. — Ta je lepa! Potemtakem bi bilo najbolje, ko bi Osrednji Odbor koč sploh ne otvoril. Saj se pripetijo nesreče tudi v avgustu. Sploh pa je Dom na Krvavcu celo leto odprt in je bil prav v t a namen celo postavljen. Sicer so pa bila' pota do otvorjenih koč večinoma kopna. Slišijo se tudi glasovi, da je S. P. D. odgovorno za nesreče v gorah sploh, češ, ker širi idejo planinstva ter gradi v planinah in gorah pota' in koče. Ta trditev bi bila v nekoliko upravičena, če bi S. P. I). svoja pota zanemarjalo. Toda Osrednji Odbor — in tudi podružnice — skrbi, da so vsa takozvana »planinska po tak, v takem stanjiu, da so tudi za povprečnega turista, seveda previdnega, v navadnih razmerah brez nevarnosti. Samo ob sebi se pa razume, da je S. P. D. odgovorno za svoja pota le, kadar so kopna; ka'jti nihče ne bo zahteval, da se — očistijo, kadar jih sneg žamete; saj niso mestni hodniki-trotoarji. Od kod torej nesreče? Saj vendar naše planine niso tako nevarne in delali bi jim krivico, če bi jim očitali, da zahteva'jo nedolžne žrtve iz vrst njih, ki jih ljubijo in občudujejo. Planinska pota niso ob turistični sezoni ogrožena ne od plazov, ne od padajočega kamenja; niti slabo vreme ne pride tako zelo v poštev, kakor v drugih, višjih gorah. Takih, takozvanih objektivnih nevarnosti, pri nas ni, vsaj na nadelanih potih ne, seveda v poletnem času; moramo torej iskati vzroka nesreč v subjektivnih nevarnostih, t. j. v ponesrečencih samih. Mislim, da se ne motim, če trdim, da je marsikak ponesrečeni pla-ininec žrtev svoje neprevidnosti, ne pa žrtev gora. Zelo lahkomišljeno je, če se kdo na snežen plaz, pod katerim preži prepad ali pa groze skale, poda brez znahja tehnike v snegu in brez opreme, potrebne za tako turo. Lahkomišljenost je toliko večja, če posluša tiste, ki ga, dasi je neizurjen, vabijo na tako turo, ne pa tistih, ki mu branijo. Nikdar ne smemo pozabiti, da spadajo celo dobro zavarovana pota v zasneženem stanju med visoke ture. A tudi izurjeni planinec mora biti previden, kadar si išče po naših planinah potov, ali če jih obiskuje izven poletne sezone. Število tistih, ki hodijo po naših gorah, ko jih krasi še bleščeča snežena odeja, rase bolj in bolj. Sneg pa takoj prinaša objektivne nevarnosti, s katerimi mora izvensezonski planinec vedno računati. Zato je n. pr. drzno, če gre kdo zgodaj spomladi skozi Kot na Triglav, oziroma Kredarico. Kajti pot črez Gube je ves čas ogrožena od plazov in padajočega kamenja. Kdor si pa vkljub nevarnosti izbere tako pot, mora biti vsaj toliko previden, da ima ogroženi del ture že za hrbtom, preden začne solnce obsevati nevarna pobočja. Pravi planinec mora v sebi združevati izurjenost s previdnostjo. Nihče se nima pravice igrati s svojim življenjem. Odgovorni smo zanje Stvarniku, sebi, bližnjemu in domovini. Res je: smrt v planinah daje ponesrečencu neki posebni sijaj; vpraša pa se, ni li cena previsoka za tak sijaj. Saj ni ponesrečenec umrl kot žrtev svojega poklica in s svojo smrtjo ni, tako se mi zdi, koristil ne bližnjemu, ne domovini. »Ako preplezam to-le steno, se proslavim; če se pa ponesrečim, se tudi proslavim in poleg tega mi tudi jutri ne bo treba v pisarno.« — Ta banalni dovtip sem bral v »Fliegende«; puhel je, pove pa, kako »občinstvo« presoja planinske žrtve. Planinec ne strne preveč računati s srečnimi slučaji, dasi se sme nekoliko zanašati na srečo, kakor n. pr. dijak, ki dobro pripravljen gre k izpitu, in to toliko manj, ker mu gre v nesrečnem slučaju večinoma za življenje. Skoraj vsak, ki si išče v planinah le lastnih potov, se ima zahvaliti, da še živi, srečnim slučajem. Ako se kdo pri padcu slučajno ustavi tik nad prepadom ali obdrži na robu skale, naj mw to ne bo v bodrilo, ampak v resen opomin, da v prihodnjič lahko tak srečni slučaj izostane. »Kjer je volja, tam je tudi pot«; to je geslo drznih planincev, pa ni popolnoma pravo. Na marsikaki steni ima planinec voljo, a poti ne najde nikjer. Če je previden, se vrne; neprevidni se pa nikdar več ne vrne ... Gora je planincu vedno nasprotna; brani se ga s prepadi, stenami, ledeniki, plazovi; ima tudi v vremenu dobrega zaveznika. Zato mora planinec, kadar se pripravlja na kako težavno ali nevarno turo, dobro presoditi svojo fizično moč in tehnično znanje ter storiti vse, kalr je treba, da zmanjša nevarnost, kolikor je le mogoče. Planinci, ki so pni preplezali Triglavsko severno steno, so porabili precej tehničnih sredstev, klinov i. dr. in ni prav, če jih kdo zato prezira. Ravnali so pač previdno. Odrekati moramo previdnost tistemu, kdor pleza po steni, ki je skozi in skozi, skoraj brez presledka izpostavljena, sam nsf svojo roko, brez vrvi nikjer zavarovan in morda še pomanjkljivo opremljen. Ako jo prepleza, naj se s tem nikar ne ponaša, marveč ponižno prizna, da je imel večjo srečo, kakor preudarnost. Tako sodi Janko Hudomušni. Ni praV, če planinec izbira težke ture samo zaradi nevarnosti in težavnosti. Zgodi se namreč lahko, da jame smatrati planinstvo samo kot šport, pri katerem je glavno — rekord. In vendar se moramo planinci vedno zavedati, da planinstvo ni gol šport, kakor nogomet ali lahka in težka atletika. Eden ali drugi izmed premagovalcev raznih severnih sten gleda prezirljivo na skromnega! turista, ki hodi po zaznaimenovanih stezah. Toda, morda je v njem, ki išče v gorah lepote, miru, oddiha in duševnega užitka, več planinca, dasi se ne gane z nadelanega pota, kakor v »planinskem športniku«, ki nima za1 drugo očesa kakor za kamine, police, žlebove in previse. Rad priznam, da se na nevarnih turah vzgaja in krepi volja; toda od krepke volje do strastne trme je samo en korak. Misliš, da te žene volja naprej, pa' te le trma in strast. Moč volje pa se kaže zlasti v premagovanju samega sebe. Mnogokrat se je težje premagati, da opustiš turo, kakor da jo nastopiš. Manj lahkomiselnosti pri povprečnih planincih, več previdnosti pri izurjenih — pa! bodo nezgode v naših gorah zopet le posamezni nesrečni slučaji; ž n j i m i pa mora, kajpada, planinstvo in planinec vedno računati. PO NEPOZNANEM POHORJU. B™ B«tter. 1. Dolina Lobničice. Dne 7. februarja 1926 sva se sestala s tovarišem Guglom v Rušah tel1 zavila po poti proti Smolniku in nadalje v Lobnico. Koj za Pogačnikovo tovarno, pri križu, se cepita dve poti. Glavna vodi ob drči v Lobnico, a midva sva zavila v levo, na jug. Prišedši do novega razpotja, se drživa leve poti, ker desna pelje mimo Ozi-move pristave (kjer sva lani na pustno nedeljo našla streho, glej Pl. Vestnik 1925, str. 278) na Ovčjo Ravno in naprej k Ruški koči. Drživa se potoka Lobničice, ob katerem vodi cesta do nekdanje Kovačeve žage. Prekoračiti je treba več zanimivih mostov, ki nudijo s skakalci, v katerih izpod njih žubori bistri potok, pestro sliko. Dolina je jako idilična; ima pa pobočje, ki se dviga skoraj navpično proti vrhu. Če se ozremo, zagledamo koncem doline ruško tovarno in robove Kozjaka. Pri Kovačevi žagi se pride do dobre vozne poti, ki pa kaj hitro zapusti dolino in zavije v smer proti Apnici. Še nekaj časa imava stezo, potem tudi ta zavije v levo in treba je iti kar ob strugi naprej. Jako močna voda tvori krasne slapi če in skakalce; večkrat je treba vodo preskočiti, če je na eni ali drugi strani prestrmo pobočje. Velikanske skalnate tvorbe obrobljajo dolino. — Nenadno stojiva pred tako steno in treba je misliti na plezalno turo. Pregledava situacijo in se odločiva, da preplezava levo skalo, ki kaže dobre prijeme. Prekoračiva torej strugo, kreneva v skale ter se dvigava nad penečo se vodo. Skala je dobra, se ne krha. Ker nisem imel palice na vrvici, mi je bila v napotje; dal sem jo tovarišu naprej, da sem se mogel skloniti okrog skale in dvigniti na njen vrh; spodaj pa je pretila kopel, ki bi bila v februarju še prehladna. Vsej je šlo lepo in dobro. V snegu, ki se je kmalu nad žago pojavil, sva našla sled divjega kozla in divjega petelina. Tudi cvetke so že začele lezti iz zemlje in oznanjevati bližajočo se spomlad. Tako sva se dvigala vedno višje ter prispela zopet do ceste, in sicer tiste, žalostnega spomina, po kateri sva lani rila skozi žamete k Ozimovi pristavi. Nisva se hotela držati ceste, ker se nama je šlo zato, da pregledava vso dolino Lobničice. Dvigala sva se torej še naprej ob potoku in sva prispela do prve stranske dolinice, ki vodi v desno. Kmalu za tem se je odcepila še ena v levo; a tudi voda se je razdvojila Držala sva se glavne struge; dospela sva končno zopet na drvarsko pot, ki pa preneha sredi gozda. Tu je bila Lobničica že prav majhna; zato sva zapustila strugo in jo ubrala po stezi na Ovčjo Ravno in od tam naprej k Ruški koči; od nje pa čez Reber v Veliko Lob-nico, kjer sva si ogledala Mali Skok, ki je bil, ker je voda narasla, jako lep. Od tam sva nadaljevala na Smolnik in se vrnila v Ruše, tako da sva celo lansko pot prehodila v nasprotni smeri. Lobničica je redkokomu znana, a zasluži vsled svoje divje-romantične lege, da si jo človek enkrat ogleda vsaj tako daleč, do kamor vodi steza. 2. Dolina Bistrice. Bilo je 6. marca 1926, ko sva se s tovarišem Guglom zopet odpravila na Pohorje, da najdeva še kaj novega. Noč je bila toli svetla, da nisva rabila od Ruš do Ruške koče niti svetiljke. V »Planinkk sva sladko snivala in drugi dan spočita in dobre volje ob 6. uri zlezla iz postelj. Solčni vzhod je bil krasen, a nebo sumljivo preoblečeno. Počakala sva in dala napolniti termose s toplim čajem. Ker se je nenadno zjasnilo, naju ni več držalo v koči; ob 8. sva odrinila do razpotja in dalje po levi poti proti Peršetovemu vrhu. Pa nisva bila še tam, ko je jelo snežiti, kar naju seveda ni nikakor motilo. Že sva pri ogljarni, ki leži ob poti na Veliki vrh. Zdaj pa mede tako, da sva prisiljena obleči suknje. Pot vodi lepo skozi gozd, mede pa bolj in bolj. Ko dospeva do lovca Špengerja, kjer si je stavil grof Attems novo krasno lovsko kočo, so padale take cunje, da so bile tudi nama prevelike. Spomnila sva se lani, šla še nekaj korakov naprej, a v danem položaju sva sklenila, da pobegneva v dolino; kajti nadaljevanje ture bi bilo nevarno in tudi trmoglavo. Res sva našla lepo vozno cesto, ki je vodila v smeri, iz katere se je dalo sklepati, da prideva po njej v Slovensko Bistrico. Zavijala se je enkrat v desno, potem zopet na levo, a v splošnem je vodila proti jugu in tam je bil najin cilj. Nenadno se zasuče močno v desno. Premišljujeva — ji slediva ter dospeva na velikansko planoto, napolnjeno s hlodi, a po njeni sredini je tekla drča (po pohorsko . riža«), ki se začne tam nekje pod Velikim vrhom. Domnevala sva, da sva ob potoku Bistrice, torej v popolnoma pravi smeri. Prekoračiva potok in se spustiva po drči navzdol. Skoraj dospeva do žage Capel, p. d. Smolar, kjer si izprosiva kotiček, da se malo pokrepčava; kajti ura je bila že pol enajstih, a medlo je še z vso silo. Ko tako počivava, se začne malo svetliti, ob enajstih nadaljujeva pot po riži, snežilo ni več in je bilo upanje, da se vreme popravi. V začetku ne nudi dolina prav nič posebnega. Bistrica je tu pač samo navaden potok, ki pada v nekaterih brezpomembnih skakalcih proti dolini. Okrog poldvanajstih dcseževa graščinskega lovca Gradišnika; prijazni mož nama pove, da imava, če greva po drči, dobri dve uri, če pa po cesti, tri ure do Slov. Bistrice; drča da pada precej polagoma navzdol, le na dveh mestih je precej strma, a tam je poleg nje steza. Skleneva torej slediti slej ko prej drči, osobito, ker je začelo z>pet pršeti in vreme ni obetalo nič dobrega. Torej v drčo! Ko do-speva zopet v gozd — bilo je okrog opoldne — so se začeli kazati lepi skakalci in majhen slapčič. Drča je bila čimdalje strmejša, hoja nevarnejša; a ko dospeva do precej napete strmine, se nebo stemni in vsuje se na naju dež, pšeno in sneg. V malo minutah je bila drča polna te zmesi, je polzela, da ni bilo moč naprej. A midva sva bila v sredini struge, ki je ležala kakih pet metrov pod nama. Izhoda ni bilo, ker obrobljajo strugo strme, nedostopne skale. In moji črevlji, s popolnoma zlizanimi cveki, so v enomer polzeli. Z vso previdnostjo si navežem dereze, ki sem jih imel na srečo v nahrbtniku, dočim so tovariševe samevale doma v Rušah. Prav polagoma se pomikava navzdol, korak za korakom se je treba ustaviti; sneg se je kopičil na tovariševe pete, da ni mogel naprej, vrstili so se slapiči in slapovi, eden lepši od drugega, prava krasota... Ko prideva konečno do izstopa in najdeva nekako stezo v pe-čevju, zapustiva drčo ter rineva po gozdu in skalovju naprej, dokler se nama ne zazdi drča zopet toli ravna, da se ji zaupava. A ni bilo najino veselje dolgotrajno; kajti dospela sva do glavnega padca, in tu ni moč hoditi. Kreneva zopet v gozd, ki je bil že z nekako 15 cm snega zapaden. Steza močno pada, vodi tik ob robu struge, toda visoko nad vodo. Treba je bilo porabiti vso pozornost, da ne izpodrsneš. Pri takih turah služi srednjedolga palica najbolje. Nenadno stojiva pred zagonetko. Dospela sva na skalo. Okrog ovinka zagledava za prehod zagvozden hlod, a nad skalo je v drevo zabita opora, pod hlodom prepad, v njem peneča se Bistrica. Ta prehod mora biti skrajno neprijeten že poleti, kaj šele v snežnem metežu! Prijel sem se z desno za oporo, a s palico v levici sem iskal opore nad hlodom, da se hitro, ko stopim na njega, zavarujem v steni. Videti seveda hloda ne morem, ker ga zakriva skala, treba ga je z nogo nekako ujeti. Na noben način nisem našel te stopinje. Tu mi priskoči na pomoč tovariš. Poda mi svojo roko, se oprime zagvozde in mi tako pomaga na kočljivi hlod, črez katerega kaj hitro, a vseeno jako oprezno prikrevljam. A on sam ne more preko hloda, zato spleza nazaj in se vzpne čez skale, tako da sva na poti zopet skupaj. Nenadno se nama odpre eden najkrasnejših pogledov. Tu pada slap v velikosti in podobi Velikega Šumika v dolini Lobnice, samo da se mi dozdeva še obsežnejši, širši. V najlepšem in najdivnejšem delu doline sva. Nadaljujeva po stezi ter se počasi nižava, a sneg še vedno naletava. Dospeva zopet do drče, ki ji slediva do večje žage, kjer je napis, da je po drči hoditi oblastveno prepovedano... Ker se začenja tu široka vozna cesta, ki je seve obenem tudi struga raznim potočkom, sva kaj rada ubogala pozivu ter zapustila drčo, kajti hoja po njej človeka itak močno utrudi. Skoraj dospeva do graščinske žage, kjer se konča drča, a od tam morava po blatni občinski cesti do Zgornje Bistrice in naprej v Slovensko Bistrico, kamor sva prispela ob pol 2. uri. Dež in sneg sva pustila pri zadnji žagi, zato sem kaj rad v odprtem kozolcu slekel mokro srajco in suknjo ter oboje nadomestil s suho rezervo, ki sem jo imel shranjeno v obširnem nahrbtniku. Dolina Bistrice pa me je tako zanimala, da jo hočem letos še enkrat, seveda ob lepem vremenu, prehoditi; tedaj mora priti tudi moj fotografični aparat do delovanja, kajti topot je moral počivati v temnici mojega nahrbtnika in čakati boljših časov. 3. Sv. Ignacij (913 m) — Smolnik (868 m). Pri postaji Brezno-Ribnica zavij ob ozkotirni železnici v dolino Velke ter pojdi do prve poti, ki krene v levo. Pot se vzpenja izprva strmo navzgor, nakar zavije okrog hriba in se konečno strne z vozno cesto, ki prihaja iz istoimenske doline. Od tod se dospe kmalu do posestva Viltušnika in nadalje skozi gozd k prijazni romarski cerkvi Sv. Ignacija na rdečem bregu. Ko nadaljujemo pot čez Hlebov vrh, se nam odpre krasen pogled na Obir, Peco, Sv. Uršulo na Plešivcu, del Julijskih Alp, obsežno Pohorje z najvišjo gorsko vasjo Ribnico in dalje na Sv. Lovrenc, na Golico in ves Kozjak z Dravsko dolino. Po robovih se vije pot mimo posestva Žumra k posestvu Škrbsa (last dr. Klančnika iz Maribora) in od tod strmo v Kapusov dol. Nadaljujemo pot do prvega razpotja ter zavijemo v levo gori in do-spemo do posestva Kapusovega. Po robovih in gozdovih naprej pridemo kmalu do posestva Sedovnika, odkoder pada pot strmo v dolino, nakar dospemo skozi Kurjo vas pri gostilni Gassner v Št. Lovrenc. Sedaj se mora stopati po glavni cesti do Marije v Puščavi, a tam mimo cerkvice na Jodl, kjef se zavije, še preden se pride prav na vrh, na desno skozi gozd po vozni cesti; tako dospemo v zgornji del Činžata, nakar se držimo markirane poti, ki vodi iz Fale na Klopni vrh, in sicer samo do zadnje gostilne, ki ima poleg utico, nakar se krene pri kapelici na levo v gozd. Steza vodi jako strmo navzgor, dokler ne pridemo na vozno cesto, po kateri dospemo mimo Jurkove koče do Arlce in od tam mimo Prodnarja k Hlebšu na Smolnik. Iz Smolnika se vrnemo po običajni poti v Ruše in končamo s tem lep enodnevni izlet, ki nudi vsled svojega obsežnega in krasnega razgleda in mnogih izprememb mnogo užitka. Pot seveda ni markirana; porabi se za njo sedem do osem ur. KOTIČEK. Dachstein (2996 m). Jožel Zazula. »Hoch vom Daclistein.. .< Tako smo peli v tretjem razredu ljudske šole pred okroglo petdesetimi leti; melodija je lepa; ni pa bil dober namen, ki so ga nam hoteli z besedami vcepiti. Zato se nas pesem ni prijela. Pač pa mi je ostalo ime; in ko sem jel brskati po gorah, sem se obrnil tudi proti Dachsteinu. Leta 1911 sem preko poletja živel v Radstadtu, majhnem mestu ob Stajersko-Solnograški meji, s starinskim obzidjem in z drugimi znamenitostimi; sicer pa ondi ni nobenih svet pretresujočih dogodkov. Ljudje žive mirno; za nje se zanimajo tujci le v toliko, ker je v bližini star rudnik Schladming in se po mestu imenujejo Radstattske Ture in se dviga ondi Dachstein, znamenita gora z apnencem, podobnim dolomitskemu na Tirolskem. Odločil sem se za turo na Dachstein. Šel sem iz Radstadta čez Rossbrand (1768 m) v Filzmoos, od ondi v Hofburgelhiitte z znamenito Biischofsmiitze (2454 m), ki sem jo pa iz spoštovanja le od spodaj gori občudoval, potem pa po dolini Gosau v Hallstatt. Dolinica ima -troje jezer — ostanki ledenikov — sicer pa je gozdnata in »romantična«, brez drugih znamenitosti. Samo' da sem ondi našel — slovenske delavce. Z nami Slovenci pa je tako (Naj jim posvetim poseben odstavek): Ko sem nekoč šel v Zagreb (bilo je tedaj prvikrat), sem se trudil, da. bi govoril posebno čisto hrvaščino, o kateri pa razen »što« nisem imel dosti pojma. Govoril sem torej in govoril s služinčadjo nekega hotela tako visoko, dokler mi ni nekdo pripomnil: »Nikar naj no tako ne lomijo, gospod; mi smo z Dolenjskega, oni so pa Kranj'c.« Tako je bilo, a jaz sem mislil, da govorim — s Hrvati. — Drugo pot sem zamudil vlak v Lindau-u ob Bodenskem jezeru; presedeti sem moral v čakalnici vso noč. Veliko nas ni bilo; končno smo ostali le trije in smo se gledali. Iz dolgega časa vprašam potnika poleg sebe: »Erlauben, von wo ist der Herr?« »Ich bin in Schweiz gewesen,« mi odvrne. Pomislim (reči bi bil moral: »in der Sch\veiz«), potem pa kar slovensko vprašam: »Od kod pa ste doma?« — »Tam od Ribnice, gospod,« mi odvrne. — Ko sem šel nekoč na Glockner, srečam v dolini Kals ljudi, ko so popravljali cesto; škarpe in kolovozi so me vedno zanimali, zato obstanem in gledam; kar zaslišim, kako se delavci med seboj — slovensko pogovarjajo. — V Bolcanu sedim nekoč v parku med drugimi; poleg mene na sosednji klopi sta dve gospi v živem pogovoru; kar zaslišim opazko: »Die Krainerinnen ziehe ich allen anderen Dienstboten vor.« Da sem srečal slovenske sprevodnike v vagonih in na kolodvorih (v Inomostu in Buchsu sem videl celo slovenske napise za izselnike, v Malsu slovenskega orožnika), me ni tako osupnilo. Tudi v dolini Raurisu so bili svojčas večinoma slovenski rudarji. Naši ljudje, priznano dobri drvarji in rudarji, so tako šli že stoletja z delom in s trebuhom — za kruhom. Tako preseljevanje pa se je seveda vršilo le na! površju. V Gosau sem prenočil, drugi dan pa odšel v Hallstatt, znani rudarski kraj, pa tudi arheološko važno selišče. Kdo ne pozna Hallstattske dobe, to je od 7