List 45
Naš program.
Našim protivnikom , kterim je zoper nas dobro vsako orožje, če tudi nepošteno, napadajo nas od nekaj časa prav marljivo z lažmi in natolcovanjem. Njih namen pri tem po znanem pregovoru: „calum-niare audacter" itd. je, pred svetom očerniti nas in vse, ki so z nami ene misli, — zmotnjave delati, da bi se ne vedilo, kaj je belo kaj černo, ter pripraviti nas ob zaupanje in vero pri ptujcih pa tudi pri naših rojakih, kteri našega lista ne bero.
Od množine teh njihovih laži omenimo tukaj dve, ki se najraje po svetu raznašate.
Perva je, da hočemo nemščino iz naših šol in naše zemlje čisto pregnati; druga pa, da se mislimo od Avstrije odtergati in neko novo, samostojno južno-slavensko kraljestvo osnovati.
Čeravno so te laži tako debele, da jih je lahko ne le viditi, ampak prijeti z obema rokama, ter bi človek mislil, da na svojih kratkih nogah ne prilezejo ne do pervega soseda praga ; vendar smo morali is-kusili, da so se našli, in se še nahajajo ljudje, ki take neumnosti ali čisto verjamejo, ali nas vsaj zavolj ne-kakošnih „skrivnihu namenov na  sumu imajo.
Te okoliščine so nas primorale, da v omenjenih dveh ozirih še enkrat očitno in jasno povemo, kaj mislimo in kaj hočemo.
Mi se namreč potegujemo in borimo za dvoje: za narodnost in za pol i tiske pravice ali svoboščine svojega naroda. Narodnost in svoboda se nam zdite dve nerazdružljive sestri, kterih ena brez druge živeti ne more, ker kakor narod ni svoboden, ako se ne sme razvijati po svoji naravi, svoji narodnosti, tako se spet narodnost ne more razvijati brez svobode. Zato stavljamo narodnost vštric svobode, ker je v narodnosti naše življenje, brez nje pa bi bili mertvi, ter si mislimo: živemu je še vse mogoče, mertvemu le — jama.
Da pa ohranimo in izobrazimo svojo narodnost, in da narod dozorimo za svobodo, treba se nam zdi, kakor saoioedino sredstvo splošne narodne omike in narodne samosvesti, izobraženje in razvitek našega narodnega, toliko stoletij nemilo zatiranega jezika.
Al kakor se ne delajo barke in ne vadijo mornarji brez vode, tako se ne izobražuje jezik, dokler nima veljave v djanskem (praktičnem) življenji. Zatoraj, in ker je materni jezik naravna in najkrajša pot do omike; ker je materinščina najterdnejša podlaga za vsaki drugi jezik in nauk, in naposled, ker je politična in sodna uprava najcenejša, najpravič-nejša in najiožja, ako se opravlja v jeziku narodovem, terjamo:
da se naš domači slovenski jezik vpelje v naše šole in p is ar niče.
Pri tem pa ne zabimo,  da stojimo v Avstrii,   ki
šteje do 8 milijonov Nemcov, in da smo mejaši izobražene in obertne Nemčije; tudi mi spoznavamo resničnost pregovora: ,,znanstvo je moč", ter smo tega prepričanja, da nam je v takih okolišinah nemškega jezika potreba; zatoraj želimo, da naj se naša mladež, ki se odmeni za višje izobraženje, nauči popolnoma tudi nemškega jezika.
Naše načelo ali princip tedaj o srednjih in visi h šolah je: Popolno znanje tako maternega, kakor nemškega jezika, ter zahtevamo, na temelju prave paritetičnosti (enakosti), takošno osnovo omenjenih naših šol, da se bo mogel izrečeni naš namen popolnoma *oseči. Kar pa se tiče ljudskih šol, moramo, glede na njih namen in naravno pravo, zahtevati to, da mladina naša si ne zgubiva časa z vbijanjem jalovih nemških besed, (ker se nemškega jezika naučiti ne more), ampak da v pervih treh razredih se uči vse nauke, ki jih za življenje potrebuje, v domačem slovenskem in nji dobro razumljivem jeziku; ali, da ob kratkem rečemo: ljudsko šolo terjamo na narodni podlagi, ker sicer jenja biti ljudska šola (Volksschuie) slovenskega naroda.
Natančneji načert te osnove podajamo v posebnem šolskem programu.
Ali čeravno spoznamo v omenjenem obziru potrebo nemškega jezika, vendar se ne zložimo nikdar in nikakor s tistimi, ki mislijo, da bi zavolj njega morali nehati to, za kar nas je Bog vstvaril in bi tedaj ne smeli Slovenci biti, ali da bi se iz hvaležnosti in ljubezni do nemške kulture morali čisto zatajiti* Žertovati ji tedaj svojega narodnega bitja nismo ne privoljni ne primorani, in to zato ne, ker kultura v nemških bukvah nabrana, ni samo nemška, ampak evropejska, ki so jo pomagali stvarjati vsi evro-pejski narodi in tudi Sla v eni; in ker vsled tega ne zavisi od dobre volje Nemcov, dati nam od svoje kulture, ali ne dati; temveč se moremo od njihove literature, kakor od blaga, na terg postavljenega, še proti njihovi volji, za svoj denar in svoj trud vzeti in prisvojiti, kolikor in kadar je koli hočemo.
Zastran vpeljave našega jezika v pisarn i ce terjamo na temelju popolne enakopravnosti, da naj gosposke in uredi slovenskim ljudem dopisujejo po slovenski; na slovenske vloge dajejo slovenske odgovore, in s slovenskimi strankami napravljajo le slovenske protokole. Ali zavoljo tega Neracom , v naših krajih naseljenim nečemo prikratiti njihove pravice ne za las; naj se tedaj ž njimi ravna po teh ravnopravnostnih pravilih, ktere smo ustanovili za sebe.
To so naše misli, naše tirjatve o veljavi našega jezika v šolah in pisarnicah ; ne več ne manj. Za svete njegove pravice se bomo, kakor dosedaj, poganjali tudi vprihodnje in odgovor dajali, kjer koli in kadar koli bo treba.
368
Kar pa se tiče našega politiškega mišljenja, vsak dobro ve, da je bilo zmirom naše geslo: „edina in mogočna Avstrija" na ustavni podlagi, ker jo deržimo zh najjakšo garancijo našega narodnega bitja; zraven pa, ker žalostne skušnje preteklih let dosti očitno kažejo , kam je nesrečni centralizem Avstrijo pritiral, zagovarjamo tudi, kolikor mogoče obširno in resno autonomijo, ker ona najbolje ustreza lastovitnim potrebam vsake dežele in vsakega naroda.
Ko tedaj pomislimo na basen od našega odterga-vanja od Avstrije in snovanja samostojnega južnega kraljestva, ne vemo, ali bi se bolj čudili hudobii, ali brezumju tistih, ki so jo iznašli. Kdor pozna naše, sto- in stokrat očitno izrečene misli, in pogleda naše mnogoletno, brez graje veršeno delovanje, pa nam očita nezvestobo proti Avstrii, ne vemo, ali tak ne bi oskrunil samega svetišča božjega. In kdor nam pri-mišljuje snovanje samostojnega južno-slavenskega kraljestva, ta je ali sam bedak, ali pa ima za bedake nas in svoje poslušavce. Naj poskusijo naši protivniki to delo! Naj le gredov podirat Avstrijo, in iz Bošnjakov, Hercegovincov, Černogorcov in Bulgarov skladat samostojno kraljestvo. Mož beseda, da jim bomo to slavo od serca privoščili! Mi ne hrepenimo za takim junaštvom; naš dom slovenski je v Avstrii in nadjamo se celo, da naši bratje od unstran Une in dinarskih planin pridejo še sami k nam, kjer bo v ustavnem in autonomnem poslopju avstrijanskega cesarstva tudi za njihovo blagostanje dovelj prostora. Kličemo tedaj iz živega prepričanja: Bog poživi ustavno, pa vsem deželam in vsem narodom pravično Avstrijo!