46                                              Književna poročila.
mationen ihrer Standorte", ki je pisana seveda izključno za strokovnjake. — Monografija dr. J. Ponebška o naših ujedah prehaja v podrobnosti, ki motijo pregled in ubijajo splošno zanimanje. Znanstvenost študije ne bo trpela prav nič, ako se omeji nepregledna vrsta slovstvenih navedeb na najnujniše, ali pa da se literatura združi v začetku ali na koncu opisane vrste. S tem letnikom je končana šele velika uharica, in vendar bi radi dočakali v doglednem času zaključek opisa vseh ujed! — Urednik prirodoslovnega dela Carniole, dr. Gv. Sajovic, je sestavil natančno bibliografijo prirodopisnili sestavkov v letnih izvestjih naših srednjih šol (131 do 140), je napisal rajnkemu botaniku Juliju Gk>wackemu obširno posmrtnico (225 do 231) in ocenil znanstveno delovanje muzejskega preparatorja f Frana Dobovška. -Razna književna poročila izpopolnjuje bibliografski seznam (218-225). — Želimo odličnemu strokovnemu glasilu v novem letu enako bogato setev in žetev!
Dr. Š~r.
Osterreichischer Almanach. — Osterreichische Bibliothek. Pod tem naslovom je začela znana založba „Insel-Verlag" izdajati serijo knjig; uredništvo obeh publikacij vodi Hugo von Hofmannsthal. Almanah je doslej izšel samo eden (za leto 1916), biblioteke pa je doslej, kolikor posnemam iz prospekta, izšlo 13 številk. Cena posameznim edicijam je nizka, oprema,! kakor pri vseh publikacijah tega mladega založništva, fina.
O cilju in namenu teh publikacij nas pouči indirektno njih vsebina, direktno pa prospekt biblioteke, ki ga je napisal Hofmannsthal. Namen teh publikacij se da po njem formulirati z istimi besedami, s katerimi je pred več ko sto leti grof Stadion uvedel v avstrijsko publicistiko svoje nVaterlandische Blatter", s katerimi je nameraval doseči „sowohl eine nahere humane Verbindung unter den Provinzen der Monarchie als auch ein Zusammenwirken viel von einander entfernter, an der offentlichen Wohlfahrt teilnehmender Manner". V svojem prospektu pravi Hofmannsthal: „Avstrija je v teh dneh pokazala in svetu zopet jasno dokazala, da je eno bj_tje, kajti samo iz živega, nedeljivega bitja lahko izhaja velika moč. Zdi se, kakor da sme to bitje samo vsakih sto let pokazati svoj obraz, potem pa ostane na ta lepi obraz samo nejasen spomin, ki gine vedno bolj in bolj. Seveda v teh presledkih imamo tudi nekaj, kar nas drži skupaj, ostane še nekaka zveza v topi sferi življenja, od telesa k telesu, od srca k srcu, od pokrajine do pokrajine, nekaj, kar se ne da prijeti in je vendar močno. Toda v prosti sferi duha se kaže samo to, kar nas loči. Zdi se, da hoče vsak del po sili pozabiti, da je poslan, da bi bil del, in da je baš v tem poslanstvu njegov poklic. Tem bolj žalostno je v teh razdobjih naše življenje, tem bolj se nam umika pravi tok življenja, tem manj smo deležni najvišjih dobrin življenja, ki vendar ne bi smelo biti samo živalsko, ampak nad njim vzvišeno, res človeško, družabno, politično, ki se sebe samega zaveda in izteza svoje korenine ravno tako v slutenj polno preteklost, kakor uveljavlja svojo moč v sedanjosti. Nam pa je prava, živa zavest sedanjosti in mogočna slutnja bodočnosti, ki sta samo ena celota, — celo ono, kar je edino človeka dostojno: prava vera v nas same, vse to nam je dano samo v bridkih, težkih urah in se mora vedno in vedno zlemu, mračnemu duhu, ki nas tišči k tlom, odkupiti s skledo krvi. Zdi se, da si moramo puščati žilo, da se nam dovolj zjasni v glavi in lahko spoznavamo in ljubimo. Ta čas je sedaj zopet prišel in zopet se je pokazal Avstrije obraz. Kako lepo je pri drugih narodih. Švicarjem kroži svobodno kri po žilah, v preteklosti in ..sedanjosti se spominjajo skupnega, dasi govore različne jezike, ravno tako pa je  tudi v veliki ameriški  državi pri vseh onih, ki so iz raznih narodov pome-
Književna poročila.                                             47
sani v en narod, ki vkljub razni krvi vendar ljubijo isto zemljo in se z veseljem pokoravajo zakonu, ki ~]Th veže komaj sto let. Naša usoda pa je hujša, naše poslanstvo bolj posebne vrste; prastara evropska zemlja nam je dana v dediščino, dveh rimskih držav dediči smo na nji, to moramo nositi, ali hočemo ali ne: sveta in usode polna je naša rodna zemlja".
Tudi ostale strani prospekta niso bolj jasne ko ta uvod, v katerem formulira Hofmannsthal principijalna načela svojega podjetja. Toda to ni nič čudnega. Kdor hoče ob velikem momentu spojiti sovražne ali vsaj divergentne komponente v eno samo mogočno rezultanto, temu pristoja proroški duh in njegov patos; ta najde tudi dovolj političnega takta, da prepusti „sovražnim" strankam, da razlagajo n. pr. „dve rimski državi" vsaka po svoje. Na ta način uide nevarnosti, da bi mu trdoglavost in fanatizem že prej zabarikadirala pota, po katerih hoče privesti ljudi do skupnega cilja in po katerih je mogoče hoditi. — Če si ogledamo Stadionovo formulo, ki jo je Hofmannsthal nevede ponovil in kateri je treba dati novejšim časom primerno vsebino, in če si pogledamo vsebino doslej izdanih publikacij, pa dobi celo podjetje takoj jasnejše lice,  na  katerem  se jasno razločijo posamezne črte in poteze.
Umljivo je iz stvari same in iz besed Hofmannsthalovega programa, da prevladuje historična tvarina, najbolj v biblioteki. Tam se nam kažejo stari reprezen-tanti Avstrije: Grillparzer, cesar Jožef, Abraham a Santa Clara, Beethoven, Radetzkv, Komensky in češki bratje; poleg tega slike iz avstrijskega političnega življenja in bojev, celo najnovejših. — Mnogo bolj pisana in raznovrstna je vsebina almanaha. Za popolno moderno pesmijo Wildgansa sledi Hansa Sachsa pesem na srečno pregnane Turke pred Dunajem (1. 1529), odlomkom iz Evgippijevih legend o sv. Se-verinu sledi odlomek iz spisa Žige Herbersteina o Rusiji (avdijenca v Moskvi 18. aprila 15i8). Slede jim Walther von der Vogehveide, Adalbert Stifter, Jos. v. Eichendorff in cesarjev manifest z dne 23. maja 1915. Saudek je priobčil prevod iz Otokarja Bfezine „Meine Mutter", ki mu sledi (str. 36—46J navdušen članek Štefana Zweiga o Brezini in Bilku, prepleten s prevodi, ki spominjajo na sijajne Zweigove prevode iz Verhaerna. Na koncu pravi Zweig o Brezini in Bilku, teh dveh kongenijalnih, tako lepo se dopolnjujočih umetnikih: »GeheimnisvolI reifen aus ihrem und dem Schweigen um sie Schopfungen, die Zeugnisse der geistigen und bildnerischen Krafte ihrer Nation sind, Zeugnisse von einer Kraft und kunstlerischen Schonheit, wie man sie vordem bei dieser uns so nahen, uns so fremden Nation kaum kannte. Und die brennende Sehnsucht erregen, mehr von diesen — und vielleicht noch anderen unbekannten — Meistern zu wissen. Nie-mand hat naher zu ihnen als wir. Und ich wei8 keinen Grund, warum wir ihnen nicht heute schon entgegengehen soilten, statt zu warten, bis die oft lange zo-gernde Welle des Weltruhms sie uns heriiberbringt." — Vzoren prevod treh Mickiewiczewih sonetov (iz zbirke krimskih sonetov), 5 strani iz Komenskega „Allgemeiner WeckruP in precejšen del iz Slowackega »Ojciec zadžumionvch w El-Arish", mojstrsko preveden (vkljub nekoliko zabrisani pointi naslova!) in Me-režkovskega besede o Rusiji in Goetheju (str. 60—61), ki jih človek z nekakim začudenjem najde v tej zbirki: vse to so stvari, ki govore mnogo bolj jasno ko Hofmannsthalov proroški program. Rainer Maria Rilke „Aus dem Stundenbuch" (str. 61—66) in Bartsch („Siidsteierische Landschaft") zastopata nemško avstrijsko moderno; med obema stoje „Gesange der Bohmischen Briider". Poleg množine ostale ivarine in prispevkov, ki skušajo pokazati historično in današnje lice Avstrije, opozarjam še posebno na troje prispevkov: Redlicha „Das Wesen der osterreichi-
48                                              Književna poročila.
schen Gemeindeverfassung" (145—156), ki razlaga korene javnega življenja v Avstriji, Hofmannsthala „Die Taten und der Ruhm" (157—166), kjer zelo zanimivo opisuje in analizira psiho sedanje dobe, in Bahra „Bismarcfc«3n die osterreichische Jugend" (185—187), konfesijo, ki je pogumen manifest v tej težki dobi in ki lahko tvori torišče in podlago bodočega skupnega dela. Fin prevod ekstatične slovaške narodne „Das Madchen" naj omenim samo še kot dokaz, kako pestra in mnogovrstna je vsebina tega almanaha.
Hofmannsthalova namera je nad vse lepa in obljublja v težkih dneh boljše čase. Želeti bi bilo samo to, da bi se v tej avstrijski zbirki oglasili tudi še drugi, ki jih Hofmannsthal kliče na sodelovanje in katerih dolžnost je~; da se oglasijo. Njim se bo sicer moralo očitati, da je velik moment zalotil male ljudi, njihova krivda bo, če bomo enkrat s tragično resignacijo morali reči: Prepozno! V tem »avstrijskem parlamentu", ki je res parlament intelekta in »najboljših ljudi", ne smejo manjkati naši glasovi. Niti bojazen, da bo ta »Hofmannsthalov parlament" ostal samo literaren in artističen, nas ne sme odvračati. Saj je baš ta avstrijski almanah jasen dokaz, da je literatura ono polje, na katerem se najboljši duhovi raznih narodov najprej najdejo in seznanijo. In temu šele lahko sledi bližje spoznavanje in globlje umevanje, ki je prvi pogoj za uspešno skupno delovanje.
Dr. Jož. A. Glonar.
Rocznik slawistyczny, wydawany przez JanaLosia, Kazimierza Ni t se ha i Jana Rozwadowskiego. Revue slavistique. T. VII. Krakow 1914—1915. G. Ge-bethner i spolka. V. 8". IV -j- 338 str. Cena 8 K.
Med publikacijami, ki združujejo zrahljane stike slavistov tudi tekom vojske, je poleg Jagičevega Archiva predvsem omeniti poliglotno glasilo avstrijskih poljskih slavistov „Rocznik slawistyczny". V ravnokar izdani sedmi knjigi se zrcali napredek slovanskega jezikoslovja v letih 1913 in 1914. Prva polovica publikacije obsega po dosedanjem stalnem načrtu razprave in obširne ocene najvažnejših novejših slavističnih del, druga pa prinaša popoln bibliografski letni pregled jezikoslovja pri posameznih slovanskih narodih. Naše ne posebno številne prispevke na tem polju je zabeležil J. Šlebinger (str. 227-231); nadarjeni slovenski lingvist Kari Oštir je priobčil kratko razlago besede »d^blo" (23—24). Poleg izdajateljev in urednikov „Rocznika" so med sotrudniki priznana imena kakor Meillet, Lorentz, Lehr, van Wijk, W^dkiewicz, Mlader.ov in dr.; nekaj stalnih sotrudnikov je moralo tokrat iz-ostati. — „Rocznik" je postal po svoji solidni in pregledni vsebini vsakemu slavistu potrebna priročna knjiga.                                                                 J. Kapistran.
J