fC Izhaja <&^ 10. in 25 V mesca k illll. >p Velja celoletno \ gld. 50 kr, polletno 1 gld. 30 kr. Kratkočasen in podučen ovensko ljudstvo. List 18 Zadnji grof Limberški. si.,* (Povest; spisal Andrejčekov Jože.) (Dalje.) V- ¦ Vrnimo se zopet k poprejšnemu dnevu. Po cesti, ki pelje med hribovjem po ozki, gozdnati dolini proti Savi, jezdil je mlad vitez na čilem belcu, čelo mu je bilo visoko, prsi lepo izbokujene, in jako dobro se mu je podajalo svitlo orožje na levi strani. Majhne še nežne brkice pod nosom, gladko, polno in nekoliko zagorelo lice je razodevalo, da še ne more imeti čez dvajset let. Ponosno je zrl krog sebe, kjer ni bilo druzega videti, nego gosto smrečje in ob cesti robidovje, po kte-rem so skakljali ptički in žvrgoleli pesmice, edine stvari, ki so dramile samotno, gozdnato tišino. Belec je lahno dirjal, kakor bi se mu nikamor ne mudilo in jezdec ga tudi ni kar nič priganjal, malomarno je izpustil brzde, popravil plašč ter jezdil enakomerno dalje. Kmalu je prijezdil po precej strmem klancu do majhnega potoka. Ta kraj se sme imenovati po vsej pravici „divje - romantičen;" kajti, posamezne visoke skale se^ dvigajo ob kraji ceste proti nebu , kot visoki stolpi. Človek bi menil na prvi pogled, da so to ostanki starega zidovja, starih stolpov, kterih stene so se še ohranile. Kakor bi iz tal zrastle, ne dotikajo se nikjer drugej božje zemlje, nego na podnožji, in visoko na vrhuncu teh pečin, v mehkem, zelenem mahu imajo gnjezda orli, varna gnjezda, kamor ne pride nobena ropna žival, niti predrzni lovec. Mladi vitez je z veseljem ogledoval te zemske čudeže, ki jih je postavila narava, kot ogromne, velikanske čuvaje kraj ceste. Sedaj čuti pod seboj , da se mu je sedlo omajalo. Urno ustavi konja ter stopi na tla, da bi jermen pritegnil, kar se prikaže grda baba, kot sama mora. Oči so se jej svetile in na grbastem, rujavem licu je bila brati nekaka zvijačnost. „0d kod pa je prišla ta ciganka nenadoma, kot bi iz zemlje zrastla?" pravi polglasno mladenič, ko hoče zopet zasesti konja. „Podarite mi žlahtni gospod kaj in povem vam pri- hodnjost, povem vam srečo", pravi ciganka približavši se. V tedajšni dobi ni bilo nič nenavadnega, da so tudi omikani ljudje verovali vražam, kar nam dovelj spričujejo pisatelji srednjega veka in celo pozneje, ki z nekako gotovostjo pripovedujejo čeznatorne stvari, ktere so bodi si sami doživeli, bodi si izvedeli iz verjetnih ust. Tudi našega viteza je mikalo izvedeti prihodnjo srečo. „Povej starka, če kaj veš!" pravi, »in dam ti sreberni tolar". Grdo se je namrdnila ciganka in pokazala ostanjke svojih zob, vesele se dobrega plačila. Obrne se strani, mrmra Deke Desede, potem pa potipavši mladenčevo roko, pravi: „Sreča — in nesreča. — Dobili boste lepo nevesto, čisto, kot zlat6 in nedolžno, kot golobico. Ali sovražnik, ki jo vam zavida, ta vas bo pogubil, ta uničil vaš rod. Nobenega potomca ne bo za vami, grad bo zapuščen razpadel v razvaline. Vi pa ne boste doživeli leta v svoji sreči, 8 svojo nevsto; že vidim vaš krasni obraz plavati v krvi". To reče in stegne rok6 po obljubljenem križaku, kterega jej mladeneč nenadoma da. — „Od kod veste to?" praša, ko se je ravno obrnila proti pečinam. Starka se zarezi ter ne odgovori nič, in kmalo potem je je zmanjkalo med pečevjem. Nekako čudno so cigankine besede donele mlademu vitezu po glavi, čeravno si jih ni mogel prav razložiti. Čudno obnašanje in resno razlaganje ga je vznemirjalo, potem pa je zopet djal: „Kaj neki ve baba!" — Zasedel je konja ter zdirjal, ko blisk proti Savi. V Svibenškem gradu je bilo danes veliko veselje. Grof se je vrnil s svojo hčerjo Ljudomilo iz mesta ljubljanskega , kjer je bival že delj časa. Mnogo pleme-nitašev iz bližnjih gradov ee je ondi zbralo pozdravljat ga, in tudi grof Limberški napotil se je tje, kajti Svibenški grof je imel zalo hčer. Bil je Vilibald že nekaj let sem čisto sam. Oče* njegov, hraber vitez, padel je v boju proti Turkom, ko je bil Vilibald komaj sedem let star, in mati mu je umrla nekaj let pozneje. Bil je edini potomec te korenine, toraj tudi edini ded. Oskrbnik, ki je že za časa njegovega očeta prišel v grad, gospodaril je mesto mladega grofica, ali gospodaril je bolje za svoj žep, nego za blagor svojega gospoda. Pri vsem tem pa se je vendar hinavsko hlinil pred ljudmi, da mu je le edino mar blagor mladega grofa, kterega mu je izročil v varstvo prezgodaj zamrli oče. — Grof je dorastel in čutil je, da Človeku ni dobro samemu biti, zatoraj je sklenil izbrati si nevesto, in Svibniška Ljudomila je bila vnela njegovo srce. Veselo so ga pozdravljali nazoči, ko je prišel v grad in masiktero čašo rumenega vinca so izpraznili na njegovo zdravje in na zdravje njegove prihodnje žene. — Gostija je bila krasna. Zlato-rumeno vino se je penilo v kozarcih, godba je igrala, cule so se mile pesmi o ljubezni in vitezi so plesali s krasnimi deklicami. Noč se je bližala, pa to ni motilo radostnih gostov v razveseljevanji. Po vsem gradu je bilo razsvetljeno: po dvorani so gorele velike sveče na težkih, srebernih svečnikih; po mostovžu so tekali strežaji sem in tje in videlo se jim je, da se jim danes posebno mudi. Nobeden ni nič postal, da bi se kaj pomenil z drugim; molče so hodili eden mimo druzega. Krasota vse gostije in pozornost vseh gostov je bila grajska Ljudomila. Zala, kot gorska vila, lasč razpletene po ramah, sedela je kraj svojega prihodnjega ženina. Vse se jej je čudilo, vse jo zavidalo Vilibaldu Limberškemu. 138 V sobani je nastala vročina, rujno vino je razgre-valo glave. Vilibald in Ljudomila sta se odpravila na vrt, kamor jo je vabil hladni zefir, šumljaje z listjem po drevji, in milo ščebečanje slavčevo v bližnjem grmu. Do dne bi bila ondi sedela, ko neJsi^ju bil prišel opomnit strežaj , da bo čas k pok&jfl, daje že tri odbila. Gostje so se že razhajali,/ke^ta prišla v sobano. Pili so še zdaj zadnjo zdravjco, potem pa odšli na razne strani, in uro pozneje je bilo po gradu $e vse, mirno. Tudi Vilibald se je vrnif domu, ves grečen^^ra mu je Svibenški grof obljubil svojo hčer. ¦ • Luči po gradu so sčasoma pogasnile, le v gornji sobi na vrt se je še skozi okno videla svitloba. Sedaj se priplazi moška podoba med grmičevjem po vrtu varno stopaje. Črna halja mu je segala skoraj do peta in širok klobuk mu je pokrival glavo, potlačen globoko na oči. Večkrat je tiho postal poslušaje, če ne bi ga kdo opazoval, potem pa je zopet dalje korakal na prste stopaje. Prišel je do visoke črešnje, ki je rastla ravno pod oknom, odkoder je sijala luč. Kakor maček urno spleza nanjo, splazi se med rogovilasti vrh, od koder se je videlo ravno v sobo. Ljudomila je pri postelji klečala opravljaje večerno molitev. Bila je lahno opravljena v nočni obleki in njeni vitki udje so se poznali skozi tanko oblekico. Veselje jej je žarelo na obrazu, saj je dosegla naj večo srečo na zemlji, združiti se z Vilibaldom, krasnim mla-denčem, kterega je tako iskreno ljubila. To veselje in pobožno topljenje v molitev, dajalo jej je nekako nad-zemsko krasoto, kot ne bi bila pozeniska ženska, ampak kako više bitje. Zalezovalec, v kterem koj lehko spoznamo grajskega oskrbnika, zrl je z izboknjenimi očmi in odprtimi usti, kakor požrešen zmaj, nedolžno deklico. Huda strast ga je pripravila skoraj ob zavednost. Krčevito se je držal na vejah vise" in več ni imel toliko moči, da bi se splazil na tla. Zdrsal se je po vejah doli in obležal znak na tleh. Nekaj trenutkov je ležal, kot mrtev, potem pa se je urno dvignil in zbežal po vrtu, od koder je prišel. „Le stopite le, gospod!" djal je nekdo potihoma pod vrtnim zidom, saj dobro držim lestvo;" pa oskrbnik ga menda ni čul. Vlegel se je podolgoma po lestvi in zdrčal na tla z visocega obzidja. „ Počasi, počasi!" govoril je bolj na glas spodej stoječi, „kako bedro si zlomite, potlej bote pa imeli! Le poprijemajte se za kline, saj so močni". Srečno dospel je oskrbnik z grajskega obzidja.' „Marko!" djal je, ko sta prišla pod grad, kjer sta bila privezana konja, „videl sem jo, pa le od daleč. Celo uro sem ležal v grmovji na vrtu in čakal, pa ta pro-kleti gizdalin: naš grof, ni se ganil od nje; zastonj je bilo upanje, da jo dobom kje samo. Potem sem jo videl skozi okno. Oh, kako je zala! še veliko lepša se mi je zdela, nego v Ljublani. Ali stari jo ima zavarovano, da bi sam peklenšček ne prišel do nje. Marko! zastonj je bila pot". Na vshodu se je jelo že nekoliko svetliti, ko sta zasedla konje ter odjahala, ne proti Ljubljani, ampak proti Limberku. VI. Jesen se je približala. Drevje je orumenevalo in jelo se obletovati, pri vsem tem pa so bili večeri še vedno prijetni, skoraj kakor po leti. Po majhnem vrtiču v Limberškem gradu se je teh večerov sprehajala lepa gospa. Bila je Ljudomila, ki je sedaj že stanovala v tem gradu, združena s svojim Vilibaldom, po kterem je tako hrepenela. Lašč razpletene po ramah, v desnej roci šopek cvetlic, ki so še-le na podzimo jele razprostirati zala krilica, hodila je sem ter tje pri obzidji ter zrla v dolino, kjer so se zbirale megle v raznih podobah, kot velikanske , bele nočne pošasti. Ni davno še, kar je zašlo solnce, pa vendar se je že tako zmračilo, da je bilo komaj razločiti v dolini stoječe posamezne kmečke bajte. Ravno pri vrtnem obzidji je bila stara jablana in pod njo kamnitna miza s klopico. Ondi sede Ljudomila, položi šopek cvetlic na mizo, in stara služabnica prinese jej v krasno pletenem košku sočnih breskev in hrušk. Služabnica odide in Ljudomila je bila sopet sama na vrtu. Roki sklenjeni v naročji, pela je polglasno, z milo donečim glasom: V čarobno-tihi noči Krog mene vse že spi, Le luna med oblaki Po nebu se vrti. Sedaj nekaj zašumi po grmovji. Ljudomila plane kviško kot preplašena srna, ter hoče urno zbežati. Kajti pravljice o strahovih, ki se naj raji drže po gradovih, ktere jej je pripovedovala že v otročjih letih lehkoverna pestinja, prišle so jej na mar, in nehotč jo je prevzela v trenutku neka groza. Tudi glas o roparskih vitezih, ki so odpeljevali zale deklice iz gradov, bil je takrat povsod znan, in Ljudomila je čutila nekak strah pri takovi misli, čeravno ni bila več dekle. — Ali zdajci spozna po obleki iz med drevja prišlo podobo: bil je oskrbnik v črni suknji in s širokim klobukom, koja noša mu je res dajala nekoliko spoštljivo podobo, ako človek ni na prvi mah opazil njegovih sovinih oči in hinavskega obnašanja. „Milostljiva gospa! morda ste se me ustrašili?" pravi globoko priklonivši se, da je skorej poljubil tla. „Re8 sem se nekoliko prestrašila", prijazno odvrne grofinja, „posebno ker je šel Vilibald na lov in moram sama doma biti. Pa nič ne de, ženske smo sploh bolj boječe". rKdaj se vrnejo gospod grof?" pr«ša uni vsedši se na klop tik Ljudomile. „Gotovo jih že težko pričakujete". „Naj brž pride še nocoj , ako ga ne bodo zadrževali v Svibnem. — Res mi je nekako dolg čas, ako ga ni doma, ker še nisem nič vajena tukaj". Ljudomila je res spoštovala oskrbnika; ne samo da so ga povsod hvalili, kot poštenega, pobožnega moža, temuč tudi sama je sklepala iz njegovega dosedanjega obnašanja, da se je ta človece popolnoma odrekel vsim svetnim nečimrnostim in živel le bolj za uni svet. — Pomenkovala sta se razne reči, in Ljudomila ni skoraj nič opazila, ali pa jej ni prišlo na mar, da se je oskrbnik pri vsaki besedi nekoliko bliže pomaknil. „Milostljiva gospa! jaz občudujem vašo lepoto, odkar sem vas prvikrat videl; za vas bi dal življenje vsako minuto. Storil bi vse na svetu, ako bi le smel upati, da ste mi majčkino dobri", in pri tej priči se je popolnoma k njej pomaknil. — Mraz je pretresnil vse ude Ljudomili pri tem oskrbnikovem ravnanji. Izpulila mu je roko šiloma, odmaknila se mu ter djala: „Sram vas bodi, tako predrzno počenjanje se nikakor ne spodobi za tako pobožnega moža, kot ste vi; kaj tacega ne bi bila mislila". 139 Ali to je oskrbnika malo motilo. Skočil je kvišku, razprostrl roki, kot požrešna ropna zver, ki hoče planiti po svojem ropu .'iT obsegel Ljudomilo čez pas. „Stran , hudobnež!" vskliknila je grofinja jezna. Eudečica jej je oblila obraz in njene sploh tako mile oči so švigale kot ogenj. „Koj se poberite od tod, sicer vam ne odide zaslužena kazen od mojega moža žara d vašega nespodobnega ravnanja". Pa oskrbnik se ni dal premotiti. Kakor v kleščah jo je držal in s tresočim glasom djal: »Gospodu tedaj me hočete tožiti ? le! kaj mi mar, da le vživam trenutek pri vas rajsko veselje". Ljudomila je dobro spoznala nevarnost. Namrd-njeni obraz in izboknjene ognjene oči oskrbnikove so dovolj kazale, v kakem stanu se nahaja. „M6rel! Mo-rel!" zaklicala je, in ko bi trenil je planil iz grmovja, kot tele velik pes, zgrabil oskrbnika za vrat ter ga te-lebnil na tla. Ljudomila se mu je naglo izvila iz rok in ne mene" se, kaj bosta počenjala pes in oskrbnik, zbežala je v grad. Oskrbnik je ležal na zobeh in pes ga je tako dobro držal, da se ni mogel prav nič ganiti. Vedel je, ako ga grof tukaj zasači in izve, kaj se je zgodilo, da mu ne pojde dobro. Napenjal je vse moči, da bi si oprostil desno roko, te segel po bodalo, kteregaje imel pod plaščem. Klical je tudi Markota na pomoč, pa tega ravno sedaj ni bilo blizo, ko bi ga bilo naj bolj treba. Slednjič se mu posreči dobiti bodalo. Porine ga do ročaja psu v levi bok, kri bruhne iz rane ter oškropi njegovo obleko, in zvesti pes obleži mrtev na tleh še vedno trdo držaje svojega nasprotnika. Z veliko težavo se je oprostil pasjih zob, ki so mu globoko tičali v desni rami. Hudo so ga skelele rane, pa ni jih imel časa obvezovati. Nevtegoma jo je mahnil v grad, spravil skupaj svoje reči veče vrednosti ter za vselej zapustil še tisto noč Limberški grad. Pred grajskimi vrati sreča ga Marko. „Dober večer gospod! srečne oči, da vas še enkrat vidijo", pravi mu prilizljivo. „Cel dan sem že pazil, da bi vas kje dobil, pa zlornek ve", kod hodite. Prosil bi vas prav ponižno, da bi mi dali nekaj denarja. Cel dan me že grize in ščiplje po trebuhu, kot bi imel gade, ali pa Bog vedi kaj notri, zatorej bi rad nocoj izpil kupico vina, da bi to nemarnost pomoril. Saj mi še niste nič dali, odkar sva iz Ljubljane, kakor sami veste". „Dal ti bom po čeljustih, da te zlodej odnese na dno pekla", pravi oskrbnik srdit. „Denar bi popijal, da, ali kedar je treba kaj storiti, pa te ni nikjer. Upil sem, kot žrjav, na vrtu in te klical na pomoč, pa vse zastonj. Pes bi me, bil kmalu umoril". — Hlapec povzdigne svetilnico, ki jo je imel v rokah in pogleda bolj natanko oskrbnika. „0 jemine! gospod, kakošni ste pa!? Ali ste veverice drli, ali kaj-li, da ste vsi prižasti in krvavi krog nst?" pravi Marko čude se oskrbnikovemu krvavemu obličju. „Ha ha, vi vbožec vi! kaj pa ste imeli s psom, da vas je mrhača tako oklal? saj sicer ni hudoben". Oskrbnik ga ni poslušal. Koračil je naravnost v hlev, osedljal sam konja, ga zasedel in šel, Bog te obvaruj! — „Poglejte ga hudimana no, kako je mogočen", jezil se je Marko. „Sedaj še dobre besede nisem vre-Jden od njega, ker sem mu toliko dobrega storil, skorej za prazni nič; saj mi je malokdaj kaj brsnil, in še to z jezo in nevoljo. Le počakaj, ti črni skopuh ti, ti kosmati hinavec, ki bi rad vsem svetnikom pete" oblizal, | kedar te ljudje" vidijo, sicer si pa.....e škoda besedi, da bi človek globuzdal in še sam greh delal. Le i čakaj, še se boš kesal še, in za lase vlekel, Marko ti ! bo stopil na rep, in več ne bo porajtal na tvoje obete ] in tvoj dolgi jezik". Tako se je hudoval Marko, ker ni mogel nocoj izpolniti svoje želje, izprazniti nekaj kozarcev vina, kakor je bila njegova navada. Še dolgo mrmraje se je počasi splazil na hlev v svojo navadno posteljo, koval ondi še dolgo maščevalne naklepe, kako se bo znosil nad oskrbnikom, ki mu ni hotel dati za vino, potem pa trdno zaspal v mehkem senu. (Dalje prihodnjič.) ^~~~-—s. ¦ Dopisi. (Poljski spisal Jožef Korzeniowski, poslovenil L. G. Podgoričan.) (Dalje.) Gospa Hironimova nej pokazala z nobeno besedo, ni s pogledom nej izdala se, da me je uže videla kd6, da je tako izvedavo gledala za menoj Ko pa smo po malej južini šli na te Drijade čaralni vrt, zopet je v meni oživčla dopadljivost do nje, zat6 ker se je tako omikano i mirno vela. Na enem mesti je bila dolina, katere obe strani so navpično vspenjale se kvišku. Na sprehodu je moj tovariš roko podal materi, hči je očetu dala svojo roko, jaz pa sem se odločil postreči tega domu gospodinji. Prvi štirije, dva pa dva skup, uže so bili v dolini, midva pak sva še le začela spuščati se navzdol, ali moja tovarišica je tako varno stopala, nje nogica se je premikala tako bojezljivo, da ne bi spodteknola se, pa sva znatno ostala za drugimi. V tem strahu zmčrom dalje — opre se krepkejše meni na ramo i s polutihem glasom omeni: „0h, prosim, da mi ne bi zamerili, zato ker sem tako neukretna i težka". Jaz nejsem ni žugnol, a ker sem se bal, da ne bi pala, pritisnil sem silnejše k sebi nje" roko. V tem je glavo obrnola va-me, ozrla se mi v oči, presunljivo pogledala me i djala: „Je vous ai vu hier, n'est ce pas?"*) Mene je vročina spreletela. Tovarišica je zapazila to; navzgor sva urnejše šla, nje sto-¦ pinje so bile smele, krepke i zanesljive. „V historiji te ženske", — dejal mi je tovariš, ko smo bili prišli domu, „znaj, da sta dva razdelka: v enem je d6mu prijatelj, kateri je bil kriv, da sta se razločila z možem, drugi razdelek pa je beži prijatelja; kateri občh je pravičnejši, tega ne znam, to je gotovo, da nje mož je bil igrač i zarobljen; poprej je bival v Vilni, a dve leti je uže tega, kar je umrl v Petro gradu, kder je nekoliko časa živel zato, da je soprogo dražil i kačil. Gospa Hironimova navadno biva v Belostock-u, kdor ima lepo posestvo, le malo časa je vsako leto v „Poseki". Moja mati jej ne veruje: boji se, da bi mi utegnila glavo zmesti, ali pa na slab izgled biti Karolini. Ali oboja bojazen je prazna, kajti jaz nejmam rad takih mehkočutnih ženskih, moja sestra pa je tudi preživa i preširna, tako, da je gospa Hironimova ne more skaziti . . . ? *) Ali nej res, da sem včeraj videla vas? 140 „Zdaj, račite mi dovoliti, gospOda", — dejal je g. M., da nekaj omenim. Ko bi moral dalje pripovedati še druge okolnosti, ki nejso prav nič pomenljive, povedal bi drzovito, beži kakega strahu, da bi utegnol dolgočasiti svoje poslušalce, ki pa bi samo sebi morali očitati krivico; ali jaz sem sam vsled svoje razvade ponudil se, pa mi je zel6 žal zat6. Prevaril sem se: menil sem, da bodem kratek, zdaj pa čutim, da nej varno na dan klicati davnih dogodkov, zat6 ne, ker predaleč zanašajo človeka. Zagazil sem v pripovedanije, šetanije pa zaostane. „Osvobodi, gospod", — opazi gospodar s kazno resnostjo i ozre se v soprogo, „osvobodi, da te vprašam, ali naj dadem kakov nkaz ali kaj?" „Ta-le ukaz", — oglasi se soproga, „ta je moj". Ko je to izgovorila, potegne za zvonec: lokaj stopi pred nas, gospodinja pa ukaže: „Sprezi konja, ne pojdemo še. Prisilili smo tega gospoda, da nam bode pripovedal dalje". „Vam, milostljiva gospa, na ljubo", — čez malo časa zopet spregovori g. M. i govoril je dalje tako-le: „ Dokler sem bil pri svojem tovarišu, še nekolikrat sem videl gospo Hironimovo, a bolj i bolj me je zanimala. Res je: očita mi je bila nje zgovornost, ki je moj tovariš očital jej jo, ali to grajo je otemnil nje ljubeznjivi glas, pomračila jo je njenega glasu melodija, da sem, ko sem poslušal to godbo i gledal jej v črne oči, da sem cesto slišal kaj drugega, nego to, kar je govorila; vtikal sem vmčs lastne misli, svojo fantazijo, i da me je kdo vprašal, o čem je razgovor, takoj bi bil v velikej zadrezi. O nekovej priliki, ko sem jej bil pahovko dal v roko, moj tovariš pa, ko je bil odšel brž , da bi urno pripravil voz, poprašala me je naglo, kedaj pojdem v Vilno. „Pojutršnjemi', — odgovoril sem. — „Nekaj bi rada poslala tija, ali ne smčm vas nadlegovati". — „Jutri vas obiščem", — obljubim jej. Na hvalo mi je rahlo stisnila roko; to je bil prvi tak segljaj v mojem živčniji, i še do danes se ga živo spominjam. Drugi dan ob trijeh sem odjezdil v Poseko. Cesta je bila pčščena i odprta mi pred očmi, dan je bil soparen; konj se je vpehan vstavil i vendar še vspel pred vhodom v krasni gaj. Ko stopim v gozd i oddahnem se, izpametim se nekako, popreje sem le malomarno jezdil svojega jahača; začel sem varno razrejevati svoje misli i na uzdi sem imel svoje razbrzdane nade. Pred poslopjem je čakal neki človek, ta je prijel konja, odpeljal ga je na levo stran i to trenotije nekam zginol z njim, jaz sem še malo časa ostal na mestu prav sam mrtvaški tih. Nap6sled stopim naprej. Dom se mi je zdel, da je prazen. Na lahko, tiho sem koračil po mehkih šarenicah v prvej sobi; pri durih se vstavim, ker nejsem znal, ali bi šel dalje, ali bi čakal tako dolgo časa, da kdo pride; naposled začujem glasove, ki je-gibčna roka nežno vzbujala jih na klavirji, — čul sem glasove, ki so me vabili naprej. V sosednjej sobi pri klavirju zagledam gospo Hironimovo, ki so jej prstje neprenehoma plesali po kla-vah (taste). Naslonjen na duri sem stal, molčal i oziral sem se v njeno vabljivo postavo. Gladko je imela počesane črne lase, tako so se jej svetili, kahor se krokarju perotnice blišče; bela suknjiča je snažno krila jo i obrazila lehko, gibčno postavo; tenke pahovke, pisarevil se je en konec po prsih jej, drugi pak je čez stol sezal na tla. Menila je, da je sama, ali vse njeno vedenije je bilo domače, tako, kakoršno izvira le iz premotane ra-iiuarije. Zibnolo je nekoliko minot-, glasi na klavirji so bili rahleji i rahlejši, napdsled je igralka poobesila glavo i z obema rokama zakrila si obličje. Kazno je bilo, da joče. Srce se je ganilo v meni; stopil sem k njej, za roko prijel jo i gledal sem jej v oči razotožen i sočutno. Neprenagleno, nezavzeto mirno vskloni glavo , roka je ostala jej v mojej dlani, solza se je utrnila jej v oku i plavala po obličji. „Zalotili ste me, gospod, prav nič se nejsem nadejala —", — spregovorila je čez nekoliko časa, ,a to se je primerilo v trenotci moje slabosti i nejakosti. V tej nekalnej samoti, v kej živim, prigodi se mi cesto kaj takega. Taka tihota je okrog mene in tako sem jej užč vajena, da mi prstje begajo po klavah, pa me je strah tistih glasov, ki jih sama vzbujam; o takih prilikah se mi samovoljno solza vtrne iz očij. Hviala za so-čutije, ki vam ga je moja osamčlost izbudila v srci. Mlado srce je lepše, nežnejše, čistejše". Poljubil sem jej roko razrečen, ona pa je na lahko zmaknila, a jaz sam ne znam, kako to, da sem se na kolena zgrudil pred-njo. Lehka rudečica je šinila jej v lica; drugo roko je na glavo položila mi, nagnila se je k meni i poljubila me je na čelo. Potlej je rčsno vstala i vprašala me, koliko sem star. — „Eden i dvajset let", — odgovoril sem. — „Čez pet let", — dejala je, „bodem dvakrat toliko stara, da bi skoro lehko bila vaša mati. Sediva i povediva si kaj". „Najin razgovor je bil dolg. Vpraševala me je, kde" sem bil rojen, kdč sem na vseučilišči i katere učitelje imam. Vprašala me je tudi, kar se tiče raznih predmetov, kateri mi dopadejo i katere poslušam. Čutil sem, da sem bil zmočen, neotesan, da sem slabo odgovarjal , da se je zapletal mi jezik i odpovedal svojo službo. A ona je mnogo i dobro govorila, zvlasti sama o sebi, o svojih zadčvah, o svojem trpeniji, o žalostih, s kemi se je užč seznanola tako, kakor s prijatelji . . . „Izgovornost", pristavil je čez malo časa g. M., „nej nikdar bezipogojna. Mnogo je v tej zadevi do govor-nikove sposobnosti, mnogo pa je tudi do poslušalčeve. Beseda je zrno, poslušalec pa njiva. Zrno — tudi naj zdravejše, ne vskali, če pade na skalovita tla. Ne znam kako bi danes obsodil vse to, kar je gospa Hironimova govorila takrat, — da se mi je zdela izgovorna, to je resnično. Tako je minolo nekoliko ur, naposled pa je pogledala na uro , vstala je i rekla: „Zdaj pa srečno idite, gospod! Ljudje" so tu hudobni, zvlast sosedje. Imam znance v Vilni, tudi imam tamkaje take, ki sem jih rada imela, ljubila, ti bi me utegnoli obirati. Razo-denite jim, gospod, kader se vam ponudi prilika, da me poznate, i povedite, kakovo ste me videli. V vašem mladem srci, ker resnica biva v njem, verovali vam bodo torej, to je pa tisto pismo, ki sem -dejala, da vara ga dadem. Pa tudi vas prosim , da mi dovolite, ali smem nekoliko besed pisati vam, da mi ne odrečete svoje postrežbe , kader utegnem potrebovati kakove knjige ali sekiric za klavir. Maintenant adieu, partez*). „To iz-govorivši — segnola mi je v roko. Omamljen jo poljubim jej i na lahko odidem v sosednjo sobo; a ko sem se bil obrnol, še enkrat sem hotel pogledat va-njo, toda nje so bile duri zaprte. Konj je stal pred poslopjem, jedva sem imel toliko moči, da sem ga zavsel, potlej pa sem se prepustil njegovej všečnosti i v misli vtop-ljen sem prijezdil domu. (Dalje prihodnjič.) *) Zdaj pa z Bogom, idite. . 141 Povelje. Zaslišal sem povelje: Stoj, ne peti! Zelo nevarni ravno zdaj so časi, O mladih pevcih se le tožba glasi; Saj se brez petja lehko da živeti. In če jo pesnik tudi zna zadeti, Njegova pesem poje se po vasi, Ime njegovo slave venec krasi, Nesrečen skorej vselej je na sveti. Spolniti hotel sem ostro povelje: Zatreti večno v sebi pevske sanje, Vmoriti vse po petji vroče želje. A prazno bilo je prizadevanje, — Ker v srci se za petje mi veselje Budi močneje kakor dni nekdanj e. Fr. Cimperman. „Slavija,'' vzajemno zavarovalno društvo, ustanovljeno za vse slavjanske narode. (Spisal Janez Prekopski.) (Konec.) Skrbni oče je vendar toliko zaslužil, da je družino pošteno preredil. Trdo je delal od jutrajnega svita do večernega mraka. Smrt ga je vzela in ž njim je šlo vse v grob. Vse drugač je, če je bil oče za smrt zavarovan. Njega vzame neisprosljiva smrt in glavna pomoč je preč, pa njegova družina se vendar s tem tolaži, da je bil zavarovan in da bode dobila iz zavarovalne bla-gajnice (kaše) zavarovani znesek, s kterim si bo saj nekaj opomogla. In ravno „Slavijatt je, ki tudi pri tem oddelku ne gleda na dobiček, ampak le na to, da se pomaga nesrečnim zapuščenim. Največe dobičke pa obeta „Slavija" onim, ki stopijo v društvo vzajemnega podedovanja. To je oddelek, ki ga nima nobena druga družba, nego „Sla-vija". Ta oddelek je najbolj pripraven tistim, ki ne morejo dajati svojim otrokom dote, ker se dobi ravno v tem oddelku za primerno majbne vloge zel6 veliko končno izplačilo" Taka društva trpč najmanj 15 let in najdalje 25, to se pravi, da se morejo plačevati vloge najmanj 15 let in najdalje 20 let. Vsi udje, ki se upi-šejo v enem letu in na isto število let, so eno društvo. Vloga taistih družnikov, ki pomrjo pred koncem njihovega društva, zapadejo na dobro tistim družnikom, kteri dokončajo odločene starosti. Ko bi na primer oče za svojega otroka vsak dan 3 krajcarje na stran deval in prihranjene denarje 15 let v zavarovalno blagajnico nosil, dobi po preteklem letu, ako otrok še živi, za te denarje najmanj 300 goldinarjev in tudi več in sicer do 450 goldinarjev, kar je v primeri z vplačanim zneskom gotovo zelo veliko. Da pa ne bi imeli deležniki teh društev nikakor-šne zgube, naredila je banka „Slavija" tako, da se morejo zavarovati tudi vloge. Zavarovanje vlog je jako majhno, preračuni se po zavarovančevi starosti in se plačuje samo šest let. Ko bi na primer oče za devetletnega otroka plačal skoz 15 let vsako leto 10 goldinarjev vloge, moral bi plačati prvih 6 let, ako bi hotel tudi vloge zavarovati, vsako leto 2 gold. 19kr. več. Kdor varuje tudi vloge, dobi njegova zapuščina (erbje) vse vloge in obresti in obresti od obresti nazaj, ko bi umrl, preden doteče dotičnemu društvu končna doba- — Eazun imenovanih oddelkov zavaruje banka „Sla-vija" tudi proti škodi pri prevaževanji po suhem in po vodi, proti živinski kugi, proti škodi na hipotekah ali gruntih in proti škodi na zrkalih in oknih. — V tem kratkem sestavku smo pregledali in pretehtali koristi „Slavije"; mislim, da je ne bo na sloven-skej zemlji ne ene družine, ktera se ne bi udeležila tega koristnega narodnega zavoda. Bodi bogatin ali siromak, gospodar ali posel, učen ali neučen, vsacega vzame „Slavijau pod svoje peruti in ga bode varovala kakor skrbna koklja svoja piščeta. Slovenski bratje in sestre, Vaši bratje Čehoslovani Vam podajajo s „ Slavijo" obilo pomoči. Ne zamudite lepe priložnosti, skrbite za svojo prihodnost in za prihodnost svojih otrok! Kjer so podpisana imena Dr. Chleborad, knez Lobkovic, Fr. Palackv, grof Černin in več enacih domorodcev, in kar priporočajo svojemu narodu Dr. Bleiweis, Dr. Toman in Dr. Costa, gotovo ni slabo. Kjer so podpisani češki in naši prvi borilci za pravice naroda, tam gotovo ui goljufije, ni zvijače. „Slavija" je skrbna mati, ki krije že marsikterega ceha, Slovenca in Rusa pod svojim varstvom in bo krila v kratkem tudi naše brate Hro-vate, Srbe, Bošnjake, Črnogorce in Bolgare. Ker se ne,moremo zediniti drugej, glejte, da se bomo saj pod „Slavijo", da bomo imeli vsi kot en rod tudi eno mater „ Slavijo". Predragi moj slovenski narod! Te besede sem ti govoril ne kot uradnik omenjene banke, ampak kot narodnjak, ki bi iz srca rad videl, da bi se osrečili vsi njegovi bratje. v Čemu so hribje? Neki popotnik je moral precej strm klanec koba-liti. Zelo je bil že truden, toraj mu ni bila pot nič kaj po volji. Kmalo je jel zoper modro napravo zemlje godrnjati. „Da bi bil jaz Bog," mrmral je sam seboj, „vse drugače bi bil jaz zemljo ustvaril; gladka in ravna bi morala biti, kot miza! čemu so neki hribje, kot za napoto? Brez njih bi bila zemlja veliko pravilniša; nič bi ne zaperalo nam razgleda, potovanje bi pa tako lahko bilo in sto drugih koristi bi imel še človek, da bi na poveršji zemlje ne bilo gora." Kaj mislite pač, ali je li prav govoril ta obrekova-lec Božjih naredeb? Ne, odgovorili mi bodete, kaj ne? In res, kdor le tri pedi daleč misliti more, prepričan mora biti o koristi hribov. Saj bi morali marsikaj pogrešati, ako bi gora ne bilo. Le malo premislimo in preverili se bomo, da smemo Bogu za tako modro napravo zemlje iz srca hvaležni biti. Iz hribov izvirajo studenci, ki se napravljajo nekaj iz obilega snega, nekaj pa iz dežnice, ki se po hribih preceja ter kot bistra studenčnica pod. goro izvira. Iz nje pa se napajejo potoki in polnijo reke. Dalje drže | visoke gore, ki se širijo daleč okrog, vodne sopare v 142 zraku skupaj, ter jih goste v vod6. Tako skrbi previdnost Božja po gorah in hribih, da nam ne zmanjkuje vode, ki je za nas neprecenljive koristi. Vsem je znano, čemu je nam les. In glejte, naj več ga dobivamo ravno z gora in hribov. Hribje so kakor nalašč kraj za gozde, kajti mnogo je drevja, pa tudi je veliko rastlin, zelišč in korenin, ki obroda le po gorah ali pa vsaj bolje kot po niža vab in ravninah. Tudi so hribje prebivališča mnogih živali, ktere rede" brez naše naj manje skrbi. Marsikteri teh gorskih prebivalcev je nam v prid s svojim mesom in kožuhom. V sebi pa hraniji gore" bogate zaklade mnogovrstnega kamenja, rud in kovin. Vsaki dan potrebujemo teh več; kje bi jih pač dobivali, da ne bi bila previdnost Božja nas z žnjimi tako modro preskrbela. Visoke gore branijo tudi deželo pred mrzlimi severnimi in iztočnimi vetrovi ter so kot naravni nasipi, ki nas krepko varujejo silovitosti morja in viharjev. Ce se pa ustopimo vrh viseke gore, kaj vidimo tu ? Badosti in veselja se nam sveti oko, pogled pa plava čez krasno okolico. Pod nami je razgrnjeno bogato polje, na kterem vidimo tu pa tam prijazno vasico sred gostega drevja. Kot svitla nit se menda tudi vije tje pod goro bistri potok, ki se nam zdi da ko srebern pas veže rajski kraj. Ne moremo oči preč obrniti, tako krasen je razgled. Bi ga li imeli tacega, ako bi zemlja povsod ravna bila? — Poglejmo pa sedaj krepgega prebivalca hribov, to je nam čvrsto ljudstvo! Močne in visoke rasti so ti; zdravje in zadavoljnost se jim bere na obrazu, njih obnašanje pa nam kaže, da so dobrega srca. Ves drugačen pa je' nižave sin; bleda njegova lica pričajo nam, da ne prebiva v zdravem kraju, pa tudi skušnja nas uči, da bolezni so sploh le v nižavah doma. Z eno besedo, v hribih je nam najlepši in najbolj zdrav kraj za prebivališče. „Vse je res," morda mi poreče kdo, „ali nekih gora bi pa vendar treba ne bilo. Pravijo namreč, da so hribje, ki goje v sebi ogenj, ki ga pa včasih mečejo iz sebe v strašno nesrečo bližnjih prebivalcev." Res, da so take gore, ali tudi te niso brez koristi, ker v njih se napravlja žveplo, ki nam je zelo v prid. In ako je s temi hribi tudi kaka neugodnost združena, vendar moramo zadovoljni biti z Božjimi napravami, ker dostikrat jih le premalo poznamo, Bog pa je neskončno moder, ki je gotovo vse prav napravil. Prepričali smo se o mnogovrstni koristi hribov, zvedeli smo, da bi marsikaj brez njih na zemlji moralo drugače biti. Ter da je vse, česar nam dajo gore, neprecenljive koristi za nas; revno in žalostno bi bilo naše življenje, ako bi le nekaj tega pogrešati morali; toraj čast in hvalo Tistemu, ki tako modro in dobrot-ljivo za nas skrbi. P. ' -~~-~~~ Iskrice. 1. Pri vzhajajočem solncu se blisketa po travi sto in sto vodenih biserov, kteri prizor naravne lepote mora ganiti vsako človeško srce.Ali še lepše se leskečejo domoljubna srca v domačih krogih poznana in v zlatih narodnih bukvah zapisana. 2. Kake blaženosti pijan se spominja mladeneč trenutka porojenja njegove ljubezni z vsemi dogodjaji;— pa ta spomin ni nič proti unemu, v kterem je začelo mladenčevo srce spoznavati svoj narod in ljubezen gojiti do njega. 3. Orel plava pod sinjim nebom po zračnih višavah, ter se raduje svoje prostosti. Blagor človeku — narodu, ki se more tako svobodno gibati! 4. Blagi so časi, ki jih je preživel mladeneč med svojimi; — ali vendar preblagi so oni, ktere preživi zedinjen z domoljubnimi prijatelji, ki se med seboj bolj ljubijo, nego rojeni bratje. 5. Kako lepo se razvija rožni popek; kako hitro se listek za listekom prikaže na dan; na zadnje pa se odpre vsa krona, ter razliva divne vonjave po zraku. Ravno tako se razvija pri tebi mladeneč, deva, krasota in ž njo dušne zmožnosti, in če v njih vedno napreduješ, tudi ti lep duh izobraženosti oddajaš. 6. Lepo plava snežen labud po mirnem morskem zrcalu vedno dalje v veselji, ter ima prijazne ure, dokler ga ne prepodi vihar. Tudi ti nedolžno srce se raduješ v nevednosti, dokler ne pride burna strast, ki te preganja. 7. Presladka godba daje čarobne glase za nežna srca, ali ko bi mignil, izgine po zraku, ter se nikdar več ne slišijo! Mili so tudi nedolžni pogovori. Od godbe lepše donijo iz blagih src, pa ne izginejo za večno! _________ J. St. Smešnice. Preobilna sreča. Gospod, silno bogat, pa brez otrok, blagruje nekega dne siromaka, kteri je oča mnogo otrok; pravi mu, kako je srečen, ker je oče toliko lju-beznjivih otročičev. Ali ta ga pri vsej svojej sreči vendar takole zavrne: „Vi že pravite, da sem jaz srečen; pa vedite, da še moliti ne morem, da bi me otroci ne vpraševali : oče, kaj pa jeste ?" Kislad. Bila je žena silno skopa. Pri njenem gospodinstvu se je naj več kisladi porabilo, vsega drugega je bilo škoda družini kaj privoščiti. Kaj čuda toraj, da tarna in silno žaluje, ko toča zelje pobije. Kislad, kislad, kaj bo za kislad, to ti žene v eno mer, da se je vse poslušati naveličalo. Ljudjč so govorili, da imajo še sedem kadi starega 'zelja pri hiši. Zato jo-pa tudi nje mož, kar le more, tolaži, češ, da bo že-kako, da ne bo tako hudo, kakor ona misli, da bo Bog že še kaj dal. i. t. d. Ali baba se ne da utolažiti in hoče zastran kisladi znoreti. Ko se je pa mož naveličal poslušati, obljubi jej , da če ne bo tiho, bo on kislad naredil. In res, mož ostane mož beseda. Ko vse opo-minovanje, da naj tiho bo, nič ne izda, posluži se orodja, in naredi kislad. Prav dobro jo z brezovko premlati. Pravijo, da je bilo dosti kisladi. Zastavice. 57. Majhen ko miš, velik ko hiša, grenek ko žolč, pa ga vendar povsod radi jed6. Kaj je to ? 58. Osem nog ima pa dva roga, če gre pa čez vodo, zmoči le štiri noge. Kaj je to? 59. Štirje lovci v leseno dolino streljajo. Kaj je to? 60. Nad zemljo les, nad lesom voda , nad vodo kamen, nad kamnom železo, nad železom živo meso. Kaj je to? Vganjka zastavic v 17. listu: 52. slamnata streha^ — 53. bolha; — 54. zato ker ne more pod potjo; —I 55. na pragu; — 56. na tisti, na ktero z repom mahne. 143 r po svetu, Avstrijsko - ogerska država. V četrtek 15. dan t. m. «o se na Dunaji segli poslanci obeh zbornic. V saboto potem je cesar slovesno odprl državni zbor s prestolnim govorom. V prestolnem govoru se izrekuje radost, da ima Avstrija mir sedaj, ko po deželah krog razsaja krvava vojska. Ta mir, pravi, mora se obračati v to, da se učvrsti ustavi podloga v državi. Izgovarja tudi prepričanje, da poslance obeh zbornic navdajajo čutila ljubezni do domovine Avstrije , in obžaluje, da v tacih razmerah ni pričujočih zastopnikov čeških; vlada si bo prizadevala z vsem, kar postava pripušča, da jih pripravi k vdeleževanju državnega zbora. — Dalje priporoča cesarjev govor poslancem zmernost in pravičnost pri posvetovanji <5nih naredb, ki so potrebne utrjenju ustavnih tal, na kterih vse dežele in narodi najdejo tisto zadovoljnost, ki je potrebna mogočnosti cele države. — Kot naloge našteva prestolni govor poslancem: volitve v delegacije, vravnavanje razmer med cerkvijo in državo po odpravljenem konkordatu, kazensko postavo, reformo na vseučiliščih , dižavin proračun itd. V nedeljo popoldne je cesar sprejel češke poslance, ki so mu izročili adreso deželnega zbora iz Prage. Govoril je ž njimi v nemškem in češkem jeziku. O adresi je djal, da jo bo ministrom predložil, da jo dobro preudarijo. V češkem jeziku je rekel: „Prijetno mi je, da v adresi z nova nahajam izraz 6ne zvestobe in vdanosti, ktero je češko kraljestvo od nekdaj sijajno varovalo". Dalje jih je opominjal, naj volijo v državni zbor in pristavil, da on ne popusti ustavnih tal. — Cehi so se že vrnili domii. Iz državnega zbora še nimamo nič poročati. Naj samo omenimo, da v gosposki zbornici cesar imenuje prvo-sednika, poslanska pa si ga voli sama. Le-ta volitev je odložena, dokler ni Cehov, in med tem prvoseduje stara-šina izmed poslancev. — Češki zbor se bo zdaj spet zbral, ko so bili pri cesarju in dobijo odgovor. Ali pa pojdejo v državni zbor ? Kdo ve ? Najnovejše naznanilo z Dunaja pravi, da so odstavljeni cesarski poglavarji na Tirolskem, Moravskem in Šles-kem. Ako je to resnično, kar menda je, ima reč tudi svojo zanimivo pomenljivost. Bazen tega je malo važnega v notranjih zadevah. Da se razne stranke dunajskih in ogerskih poslancev zbirajo v dogovore, da se to godi tudi v druzih društvih po cesarstvu, bodi omenjeno; kaj pa da je tu mnogo besedovanja o notranjih in zvunanjih razmerah, a žalibog malo resnično koristnega djanja. Vunanje države. Z bojišča ni kaj posebnega. Prusi so že pred Parizom. Fracoska vlada se seli v Tours. Tje so se umaknili tudi poslanci vunanjih držav. Ce dalje bolj menda vidijo na obeh straneh, da bo velika nesreča, če se ne naredi skoraj mir. Tudi Prusi že koprne po njem, ker 80 že silno upehani in se je zel6 bati nalezljivih bolezni. — Francoski general Bazen v Meču ima živeža v obilnosti, kakor pravijo. Strasburg se tudi ni še podal, kakor se je zadnjič lažnjivo razglašalo. — Slavni francoski poslanec Thiers potuje po Evropi, menda da bi kaj pomoči sprosil svoji domovini. — Sedanji minister Favre in Bismark se kmalu snideta v pogovor, kakor se naznanja. — Cesarica Evgenija je iz Pariza ubežala na Angleško. Na Laškem so kraljevi vojaki 19. t. m. vzeli Rim! Po sedaj bo Viktor Fmanuel gospodoval v Rimu. Vendar hoče papežu varovati s tem samostojnost, da se mu popolnoma prepusti četrtinka rimskega mesta. Kaj bo iz teh in mnogo druzih zmešnjav na svetu, Bog v6. Bazne novice. Dragi tabor na Koroškem, ki je bil 18. t. m. v Žopra-čah pri Vrbi, pokazal je zopet, da mi koroški Slovenci ne spimo, ampak da je vse na nogah, kedar gre za narodnost in pravice naše. Ta sijajen dan naj si zapiše vsaki rodoljub z zlatimi črkami, bil je dan poln narodne navdušenosti in živa priča zrelosti našega naroda. Okoli 10.000 tabo-ritov iz bližnjih in daljnih krajev si je tii bratovsko podalo roko. Peš in z vozmi, jako zalimi zastavami, z godbo in petjem je prihajalo ljudstvo. Prostor, kjer se je tabor izvrševal, bil je z slavoloki, zastavami in venci lepa okinčan. Pričel se je tabor ob 4. popoldne. Gospod Košat pozdravi naj prvi z odra zbrano množico in predloži g. Zamika za predsednika. Enoglasno in z vročo navdušenostjo je bil Zarnik izvoljen za predsednika. Z znanim, izvrstnim govororom pove ljudstvu, zakaj se je zbralo in kaj je tabor. Na to govori g. župnik Matija Maj ar razložno o zedinjeni Sloveniji, dalje g. župnik Moden z gorkim, krepkim glasom o uradnijah na Slovenskem, ter neusmiljeno maha po krivicah, ktere se nam Slovencem v kancelijah gode. Na to predstavlja g. Vigele koristi, ktere nam dohajajo iz narodnih, slovenskih šol, in živo dokaže , kako mi v omiki vsled nemških šol zaostajamo. Dalje stopi g. Noli iz Ljubljane na oder in z izvrstno, jako jasno besedo razlaga , kako bi mogli po zmanjšanji uradnij do manjih plačil in po napravljanji narodnih posojilnic do boljšega ljudskega blagostanja priti. H konca dokazuje g. Po z ni k, kako je treba, da se zdaj ob časa vojske zvesto in nepremakljivo držimo cesarja in domovine, in na zadnje g. Kravt prav po domače o raznih dragih razmerah. Govorilo se je čez dve uri skoz in skoz izvrstno, pri vsaki točki pristavi g. predsednik nekaj svojih misli. Ljudstvo je vse točke z naj večo pazljivostjo poslušalo ia enoglasno z mnogimi živioklici zahtevalo. Po dokončanem taburu se vrne ogromna množica na vrt in v gostilno Košatovo, da se tukaj malo okrepča. T4 se začne rajsko narodno življenje. Vse je bilo zidane volje. Narodna godba, petje, ginljive zdravice so srca ogrevale do belega dne. Tako se je v naj lepšem redu konč*\I drugi koroški tabor, ki nam ostane v večnem spominu ia ki bode našemu narodu gotovo veliko koristil. Slava! Kmetijsti tabori. Kranjska kmetijska družba napravi letos tri kmetijske tabore, t. j. očitne shode, na kterih se govori samo o kmetijskih zadevah. Prvi teh shodov je v nedeljo 25. septembra v Postojni; drugi bo 2. okt. v Senožečah, tretji pa 9. dan okt. v Bistrici. Razstava v Gradcu. V Gradcu je letos velika kmetijska razstava, ktera se je slovesno pričela 15. dan t. m. Obiskovalcev je bilo neki prvi dan nad deset tisoč, ia vsak dan jih mnogo prihaja. 22. dan t. m. je cesar sam s cesarjevičem svojim sinom prišel v Gradec ter s svojo navzočnostjo počastil razstavo. Deset tisoč goldinarjev je »Slovenski matici" zapustil dr. Lovro T o man, telovadnemu društvu »Sokolu" in »dramatičnemu društvu" pa vsakemu 1000 gld. Lep spominek nesmrtnega domorodca! Svilarstvo na Koroškem se je vrlo obneslo v letošnjem letu. Svilorejci so pridelali mnogo in dobre svile. Da je svila dobra, potrdil je nalašč za preiskovanje svile ustanovljeni zavod v Gorici. Naj torej vspešno napreduje to prizadevanje tudi zanaprej! Dima. Vreme letošnjega leta je bilo večidel povsod nepravilno in nevarno poljskim pridelkom. Deževanje po> leti je marsikod pokončalo žito, da so nekteri komaj toliko 144 »branili, kolikor so bili vsejali. Ajda je precej lepo kazala, ali zdaj je vedno v nevarnosti zavoljo slane ali mraza, in že ni povsod brez nesreče. Od nekterib strani se naznanja, da vinstvo ne obeta Bog ve kaj. Čebelam je slabo leto. Marsikod je toča pobila. Sadje rado gnjije itd. Bog dal, da ne bi se preveč vresničilo: Vojska, lakota, draginja! Kmetica in volk. V Loškem potoku na Kranjskem je kmetica krompir kopala na njivi, kar prileti volk iz goščave nad-njo. Žena maline z matiko in ga s trikratnim udarcem ubije. Tej srčni ženi se po pravici izplača 25 gld., plačilo, ktero dobi, kdor usmrti roparsko žival. Morski Tolk. Spet so v Puluji vjeli velikansko ribo, kteri se pravi morski volk. Bil je 15 čevljev in 8 palcev dolg ter je tehtal 25 stotov. Samo jetra so bila 3 cente težka. Ribiči, ki so ga vjeli, dobe 200 gld. plačila. Podgana huda žival. Podgano vsak človek pozna, marsikdo pa bi ne mislil, da je tako besna žival, cel6 nevarna človeškemu življenju. Nedavno se je razglašalo po časnikih, da so nekje na Ogeiskem podgane do smrti oglodale otroka, ki je bil sam doma v zibeli. Poslušajte pa še dalje. V Ameriki živi silna strupena kača, učeni svet jej latinski pravi crotalus horridus, Nemec Klapperschlange, Slovenec bi morda rekel kača ropotača. 5 — 6 čevljev meri na dolgo in doseže debelost moške roke. Eep pa je nekako rožen in kedar je suh, čudno ropoče. Ako piči Človeka, nmrje v malo minutah. Tako kačo je nekdo živo pripeljal v zverinjak evropskega mesta. V gajbo so jej dali živo podgano za kosilo. Ali menite, da se je podgana dala požreti silni zveri, ki je bila precej velika ? Nikakor , tako čvrsto se je branila, da je kača prej poginila kot podgana. Poslavljenje. G. K. Heidrich, duhoven v Ljubljani, je za svoje zasluge dobil od cesarja zlati križec. Njegove posebne zasluge pa so te, da je iz gole krščanske ljubezni ailno veliko storil podučevaje vjetnike na ljubljanskem gradu. Zdaj, kakor pišejo „Nov.a, potuje g. H. po Češkem in drugod, da ogleda drugo enake zavode. ti. Matija Hajar, znani slovenski pisatelj in jezikozna-nec ima, kakor piše „S. P.u, v Odesi na ponudbo službo profesorja za latinski jezik; plačilo je 2000 rubljev. Slovenci in veda ali učenost. nV zbor učenih, vedi slava, stopi moder, bistra glava", ponosno poje o Slovencu Koseški. Pa res, da je Slovenec bistre glave, tega ne ved<5 le domd, marveč o raznih prilikah je od nekdaj priznaval tudi drugi svet. Ako pa zahtevamo slovenske šole, rado se ugovarja, da nimamo knjig in učiteljev za to. Knjig res še nimamo, ker nihče si ne omišlja nobene reči, dokler je ne potrebuje. Hrvatje tudi niso imeli knjig, brž pa, ko so dobili narodne šole, oskrbeli so knjige in jih imajo. Popolnoma prazen pa je ugovor zastran učiteljev. ^Novice" prinašajo imena profesorjev, suplentov in kandidatov, ki so rojeni Slovenci; list 34. jih ima 128 in 10 kandidatov. Pa to niso še vsi, oglašajo se še dalje, da jib je okoli 150. Ti možje so po raznih deželah na vseučiliščih , gimnazijah, realkah itd. in če se tudi nekteri iz raznih vzrokov morajo odšteti , vendar jih obilno ostaja. Prazen j*- tedaj ugovor, da nimamo učnih moči! ^Pavliha". Kakor g. Levstik naznanja v nZvonua, ne bo več izhajal.zabavljivo-šaljivi list „Pavliha". Vzrok temu je, ker nima dovolj denarne podpore. Viiinja po zraka. Menda že vsakdo ve, da se z balonom da tudi po zraku voziti, kakor s čolnom po vodi. Marsikdo je že videl navadne zračne balončke, ki sami splavajo na kvišku. V večih balonih pa, ako se jim pripne podloga, lahko jadra tudi človek pod nebom. V nedeljo, 4. dan t. m. se je v Celovcu s tem ponašal g. Kot in je bil precej visoko vzletel proti Križni gori, kjer je potem pocenil v ajdo kmetove njive. Gledalcev je imel obilno. Najbližji so mu plačevali po 50 kr., drugi po 20 kr. Od daleč se je videlo zastonj. Tudi kmetic, na čegar njivo se je spustil, plačal je a tem, da je malo zaron-tačil nad njim, ker mu je kos ajde pomandral. TiljemoTa višava. V tem gradu, kakor smo že povedali, prebiva vjeti cesar Napoleon; grad stoji na Nemškem blizo mesta, kteremu je ime Kasel. Ne mislite pa, da je to kaka temnica. Z lepa ni lepšega gradu mimo tega, kjer je vse jako krasno in umetno. Pride se tje skozi lipov drevored z lepimi hišami ob kraji. Krog gradu je vrt s prelepimi cvetnimi gredami. Vijo se pota po logih, v obližji 130 čevljev visok slap, ki je 50 čevljev širok. Blizo tam je Merkurjevo svetišče in za tem velikanski grad, oktogon imenovan, na višavi. Trije oboki so visoko drug vrh druzega, najvišega podpira 192 stebrov, vsaki 48 čevljev visok. Na površji, s kterega je krasen razgled, stoji špičast kamniten slop, 96 čevljev visok, ž njega gleda iz bakra izdelani Heroslav, pravijo mu „ veliki Krištof", 31 čevljev dolg. Njegov kij je tolik, da gre 9 ljudi va-nj. Se veliko umetnih reči in poslopij je krog, med drugim kitajska vas itd., najimenitnejši pa je vodomet, ki gre 190 čevljev visoko, čudež Viljemove višave, najviši v Evropi. Tuje besede. Vsak jezik ima mnogo tujih besedi, Slovenci imamo veliko nemških, laških itd., Nemci jib imajo tisoč in tisoč, posebno veliko francoskih. V Bero-linu. je zbranih mnogo gospd, ki razdevajo tkanino vojakom za obezilo. Le-te so se zgovorile, da se bojo cesto ogibale tujih besedi; ako pa se ktera zmoti, plača desetico kazni, denar se izroči ranjenim. Prvi dan so bile več tolarjev nabrale, potem pa se znesek če dalje bolj krči. Žitna cena. ¦ Povsod po v a ganu prerajtana. 3 •a 2 3 O T3 > & >N O ^ "d 2 ¦B, Ime žita O 3 a Kran > > > > gld. |kr. gld.lkr.jgl gld. |kr. gld. |kr. Pšenica .... 8 13 5 10 4 95 4 !50 5 85 5 64 3 50 3 60 3 30 4 20 Ječmen .... 4 16 3 - 2 20 2 80 2 50 Ajda..... 3 72 3 10 3 — 2 50 3 20 Turšica .... 5 13 3 80 4 — 3 90 __ — Proso (Pšeno) . . 6 40 2 8Q 2 40 2 70 2 50 2 50 2 50 2 35 2 10 1 yo Krompir .... — i — 1 ,60 1 110 1 ;30 1 55 Fižol..... ~ r 1 " — — _|_ 3 84 hurzi na Dnnaji 22. septembra 1870. 5°/0 metalike . 58 gld. — kr. Nadavek na srebro 122 gld. 25 kr. Narodno posojilo 67 „ — „ | Cekini .... 5 „ 85 , Dopisovalnica. Besednikova. V. Reb. v Šmihelu: pošiljali smo Vam list redno, da št. 15 in 16 niste dobili, je morda na pošti kaka pomota. — J. Z. v Sen. do konca tega leta še 2 gld. — J. K. na Str. Hvpležno prejeli, pri knjigarju Leonu poskrbeli. — Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.