r UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom. Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani. Štev. 2. V Ljubljani, 15. januvárija 1883. 1. XXIII. leto. - Naloga in delovanje ljudskega učitelja, da si pridobi ljubezen in spoštovanje národa. (Govoril 28. dec. preteč. 1. v „Slov. učit. društvu" Ivan Tomšič.) čestita gospoda! Ker je danes naš prvi sestanek v ta namen, da se začno v našem društvu pedagogijsko - znanstvena predavanja, in ker imam čast, da sem prvi, ki govorim k družbi svojih sobratov in tovarišev, izbral sem si v predmet denašnjemu sestanku „nalogo in delovanje ljudskega učitelja, da si pridobi ljubezen in spoštovanje národa, mej katerim živi in deluje." — Povedati vam hočem ob kratkem nekoliko o resnici, katere važnost ravno v sedanjej, najnovejšej dobi — v tako imenovanej dobi ljudskega napredka in omike — mnogi kakor se vsaj meni dozdeva, prezirajo, ali vsaj drugače razumevajo, kakor bi jo razumeti morali óni, katerih glavna naloga je: vzrejevati in poučevati nežno mladino ter širiti potrebno znanje in omiko mej prosto, domače ljudstvo, bodi-si katerega koli národa. Mnogo učiteljev je, ki delujejo v to svrho samó toliko, kolikor je neobhodno treba v abstraktno izobraženje národa, ter so tako v obče le bolj učitelji z razumom, a niso tudi učitelji s srcem in dušo. In katera je ta resnica, ta dolžnost ljudskega učitelja, o katerej sem se namenil danes govoriti, s katero, ako jo ljudski učitelj vestno izpolnuje, blagodejno vpliva ne samó na izročeno mu mladino, temveč na ves národ ter takó popolnem izvršuje svojo težavno učileljsko dolžnost. Ta resnica je óna resnica, o katerej uže sv. apostol Pavel govori Titu, rekoč: „Povsod postavljaj sebe v vzgled dobrih del." Nihče ne more tajiti resnice, da ljudski učitelj mnogo bolj vzreja in poučuje uže s svojo osobnostjo, t. j. s svojo veljavo in spoštovanjem pri ljudéh, s svojim čistim značajem, kakor pa z besedo, in da samó takrat, ako se beseda sklada z dejanjem, samó takrat izvršuje ljudski učitelj svojo težavno nalogo temeljito kot učitelj in odgojitelj nežne mladine in kot izobrazovatelj priprostega ljudstva, mej katerim živi. Učitelju, kateri povsod stavi sebe v vzgled dobrega delovanja, rekši, da tudi sam izpolnuje in zvršuje vse óno, o čemer druge poučuje, takemu učitelju ni treba dolgih govorov in poukov, kajti tak učitelj stoji v sredi izročene mu mladine, kakor svetlo solnce, katero s svojo blagotvorno svetlobo ogreva in razsvitljuje zemljo. Zeló se moti učitelj, kateri misli, da je uže končano njegovo delo, ko je zvršil pouk v šoli, za katerega je odgovoren, rekši, ko je zvršil svoje predpisane mu ure v šoli ter je izpustil otroke domóv. Kateri koli učitelj si kaj tacega misli, ta se nahaja v velikej zmoti, kajti njegovo delovanje in življenje zunaj šole mnogo bolj vpliva na mladino, kakor še tako dober nauk v šoli. Slabo je za učitelja, o katerem se starši izročenih mu otrok, bodi si po mestih, trgih ali vaséh, razgovarjnjo z glavo kimajoč in sramoteč ga. Gorje učitelju, ako ga roditelji otrok ne ljubijo in ne spoštujejo, a ljubiti in spoštovati ga morajo, ako učitelj živi spodobno, pohvalno in pošteno, ter ne stori ničesar, kar bi ga pri poštenih in veljavnih Ijudéh pripravilo ob spoštovanje in veljavo. Začetni ljudski učitelj se imenuje tudi národni učitelj, ker živi v sredi svojega národa; on je osoba, ki mnogo vpliva na národ, ker ga ljudstvo pozná moža, kateremu z dobro vestjo in z največjim zaupanjem izročuje svoje otroke, svojo mladino. In ravno to, čestita gospoda, povzdiguje naš učiteljski stan, in v tem je tudi naša najtežavnejša naloga, katero nam je zvrševati. Vsak učitelj naj bi torej imel vedno pred očmi resnico, da národ v učitelju vidi tistega moža, kateremu z dobro vestjo zaupava svoje otroke, svojo mladino. Zatorej pa tudi národ pázi in gleda z ostrim očesom na učitelja ter ima pravico zahtevati, da je učitelj vreden njegovega zaupanja ter da vestno izpolnuje svoje dolžnosti. Le nikar se ne varajmo, da bi národ s svojim zdravim umom in bistrim očesom ne poznal, kdaj je učitelj njegovih otrok le najmenik ter nič druzega nego puhli zvok, ako se namreč njegovo delovanje ne sklada z njegovo veliko in vzvišeno nalogo ter ne daje dobrega vzgleda niti mladini, niti občini, v katerej živi. Ljudstvo ne sodi lehko v kakem človeku preostro, ali pripoznati moramo, da sodi večkrat mnogo bolje in pravičnejše, nego mnogi njegovi učitelji, bodi si duhovni ali svetni gospodje. Prostemu ljudstvu daje njegova vera in cerkev óne potrebne obraze, po katerih sodi in razsoja, kaj je prav in kaj ni prav. In, kdo more odrekati narodu pravico, da bi ostro ne rešetdl in sodil, kadar se mu njegovo najdražje nasledstvo od pradedov, rekši njegova pohlevnost, njegove šege in običaji otemajo, zatirajo ali pa kvarijo od tacih ljudi, ki bi morali njega in njegove otroke peljati k resnici, to je, do izvora žive vodé. Národ dobro vé, da óni, kateri ga izobražujejo ali izobraževati želč, z vsem svojim znanjem škodujejo njegovemu krepkemu značaju in njegovemu zdravemu življenju, ako jim manjka prave podloge in poučevanje ne postane živo dejanje. Kdo more zameriti priprostemu ljudstvu, ako nima pravega zaupanja do tacega površnega pouka, ki se kaže le bolj v lepih, oglajenih besedah, kakor pa, da bi se kazal tudi v dejanji. Naravno je tedaj, da ljudska šola dober sad obrodi samó tam, kjer ljudstvo ljubi in spoštuje svojega učitelja; zatorej si mora učitelj na vso moč prizadevati, da si to ljubezen in spoštovanje pridobi; kajti, ako ga národ ne ljubi in ne spoštuje, ne zaupavajo mu starši svojih otrok, in seme njegovega poučevanja ne pade na plodovito zemljo, zastonj se trudi, zastonj dela, učeč le z besedo, katera se ne prime otroških src, ako ne pokaže tudi z dejanjem tega, kar je poučeval. Večkrat vidimo, da prosto ljudstvo nima pravega zaupanja, niti potrebnega spoštovanja do mnogih izobraženih stanov, recimo do častnikov, viših in nižih uradnikov, večkrat še celó do svojih duhovnih gospodov né; — posebno se to vidi v ónem slučaji, kadar mu gre za njegovo véro. Kmet majé z glavo ter si misli: „Ej, ta gospod se ne briga mnogo niti za cerkev niti za vero, ter ne kaže niti z besedo niti z dejanjem, da bi mu za to stvar kaj mar bilo, temveč zanemarja in zaničuje to, kar je nam najsvetejšega in najdražjega." Glejte, častita gospoda, tako se je napravil nekov jéz mej prostim ljudstvom in izobraženimi ljudmi, jéz, kateri se ne dá več tako lehko izgláditi in uravnati z lepo uglajenimi frazami svobode in človeških pravic. — Vse, kar koli je lepega, plemenitnega in svetega, — vsako veselje, vsaka radost priprostega ljudstva je v nekakej ozkej zvezi s cerkvijo, katera ga vodi povsod, bodi si na polje, travnik, v gozd ali na dom, v njegovo tiho in mirno zavetje. Kdor koli se hoče popolnem sprijazniti bodi si s katerim koli prostim národom, ta more z besedo in dejanjem kazati, da ima srce za njegovo vero, njegove šege in navade ter mora z ljudstvom vred deliti, kar je ljudstvu najsvetejšega, najdražega in najmilejšega. Kaj sledi iz teh neoijovrgljivih resnic za ljudskega učitelja? Nič druzega, nego to, da si on more samo takrat pridobiti ljubezen, spoštovanje in pravo zaupanje prostega ljudstva, ako je tudi on privržen njegovej veri, ter to vero pokazuje ne le z besedo, ampak tudi z dejanjem brez hinavščine in zvijače, naravnost — brez vsake krinke. Ljudski učitelj je poklican vedno in povsod vzrejevati v krščanskem duhu sebi izročeno mladino, da postanejo otroci verni in dobri državljani, pokorni sinovi in hčere svoje obče domovine, ter tako pravi in iskreni domorodci in domorodkinje. Kdor te svoje naloge ne izpolnuje, ta tudi ne zvršuje §. 1. državnih šolskih postav, ki pravi na prvem mestu, da ima ljudska šola vzrejevati šolsko mladino v nravstvenem in nabožnem (verskem) smislu. Dalje, kdor vzreja in poučuje mladino v tem smislu ter se drži vere onega naroda, mej katerim živi, kdor spoštuje te njegove najdražje svetinje ter se jim ne roga in ne posmehuje, tak ni še noben klerikalec, kateri izraz imajo nekateri prenapeti učitelji tako radi na jeziku, ampak tak le dela v smislu zgoraj omenjenega paragrafa, delujoč na to, da bi si pridobil ljubezen in spoštovanje onega ljudstva, mej katerim živi in deluje. Učiteljski stan bi si mnogo mnogo pridobil tudi s tem, ako bi se učitelj dosledno držal le svojega poklica. A dandanes opazujemo mnogo ljudi, ki jim ni do tega, da bi mirno in zadovoljno živeli ter bi se pečali samo s tem, kar jim dolžnost njihovega stanu veleva. Kaj še! Nahajajo se ljudje, ki same sebe precenujejo ter najraje preso-jevajo tuje kroge, prehajajoč iz svojega delokrožja in si misleč, da bi bili oni na tem ali onem polji najsposobnejši, rekši, na svojem pravem mestu, ter bi v tem položaji pokazali svčtu, koliko in kaj bi oni zmogli vse storiti. Taki ljudje se v vsak stan vtikujejo ter pravijo, da bi bili kot vojaki najhrabrejši junaki in vitezi, kot duhovniki prava luč sveta, kot gospodarji, obrtniki in trgovci sami velmožje, sama čuda, kakeršnih še ni imel svet. Tem ljudem enako se tndi sim ter tja kak ljudski učitelj izgubi za tem pohlepom, izstopi iz svojega delokrožja, in se meša v stvari, katere se niti iz daleč ne vjemajo z njegovim poklicem. Ni koristno, ako se učitelj izgubi v take stvari, katerih ne umeje, katere se njega niti najmanje ne tikajo, to je toliko, kakor da bi šel človek na tenek, polzki led, na katerem, če tudi ne propade, vender se mu lehko izpodrsne, lehko pade in se poškoduje. Ne da se ovreči resnica, ki se često pokazuje iz skušnje učiteljskega življenja, da, kolikor se ljudski učitelj oddaljuje od svojega poklica, toliko se odmikuje in oddaljuje od svoje prave sreče in zadovoljnosti. Zelo mu škoduje in izpod-kupuje ves vpliv kot vzgojitelju mladine, ako si išče slave in časti rajše kje drugej, kakor v svojem učiteljskem in odgojiteljskem delovanji; ako si išče ponosa kje drugej, kakor v dobrej učilnici, katera mu je podloga za narodni ponos, za narodno samosvest, in za vse meščanske in državljanske plemenite kreposti. Tudi krive popularnosti naj se varuje ljudski učitelj; on naj se nikoli ne loči od naroda, mej katerim živi in deluje, on naj se ž njim druži in se uči izpolnovati vse narodne potrebe, vse njegove običaje, vse njegove želje, težnje in namere. On se naj uči spoznavati vse njegove dobre in slabe strani, kreposti in pomanjkljivosti, ali da se o kratkem izrazim, seznani naj se temeljito z življenjem svojega naroda. Nikakor pa se naj ne spušča s priprostim ljudstvom v vsakovrstno pobratimstvo, bodi si da je skleneno s kakim materijalnim dobičkom, bodi si uže na kak drugi način. Ravno s tem, ako ljudski učitelj kaže, da mu je treba uživati plemenitejše zabave in ugodnosti, kakor so one priprostega ljudstva, cenilo in spoštovalo ga bode prosto ljudstvo mnogo bolj, kakor če bi se udal vsemu, kar vidi pri priprostih ljudeh. Popularnost obstoji ravno v tem, da se učimo razumevati prosto ljudstvo, da ga spoštujemo in ljubimo ter mu pripomoremo k sreči in 2* blagostanju, nikakor pa ne v tem, da hodimo ž njim v priprostost, nespodobnost in zmoto. Mladi učitelj le prevečkrat koprni po krivej popularnosti, in ko se uže dobro opeče, potlej je jako težavno popraviti storjene pregreške. Lepoveden, priljuden, prijazen, miren in razumen treba, da je ljudski učitelj, ako si želi pridobiti ime izobraženega moža, kajti prava izobraženost brez teh lastnosti je le gola senca. Ljudskemu učitelju ni treba hliniti se svojim predpostavljenim, ali treba je da jih ljubi in spoštuje, kakor mu to veleva njegova dolžnost. In ako tudi ta ali oni opazovalec vestnega ljudskega učitelja ne pogleda z onako prijaznim očesom, kakor znabiti kacega druzega, ki se mu morda na videz prikupuje, to naj učitelja izpolnujočega svojo dolžnost nikar ne straši, ako ga le ljudstvo, mej katerim živi in deluje, ljubi in spoštuje. Prosto ljudstvo, s katerim učitelj vsaki dan občuje, bolje ocenuje njegove zasluge, kakor pa človek, s katerim pride le redko kedaj v kako bližo dotiko. S pri-lizovanjem in obrekovanjem pridobivati si spoštovanje in večjo veljavo pri svojih predpostavljenih, to je gotovo najgrša lastnost ljudskega učitelja, ki ima sveto nalogo, da vzreja in poučuje nežno mladino in jej služi v vzgled, po katerem naj se mladina ravna. Od učitelja se zahteva, da vzreja značaje; kakšni značaji pa bodo iz nežne mladine, ako učitelj značajnosti sam niti pozna ne! Dolžni so pa tudi duhovniki, občinski zastopniki in šolski nadzorniki učitelju olajševati njegovo težavno službo, ki je po več krajih v ozkej zvezi z jako pičlimi dohodki. Njih sveta dolžnost je, da mu pripomagajo do spoštovanja občanov s tem, da povsod govore ljubeznjivo in dostojno o njem, ki z velikim trudom in terpljenjem opravlja svoj težavni stan. V tej mejsobojni zvezi in spoštljivosti se bode gotovo povzdignila ljudska šola mnogo bolje, nego ako se še toliko naukov napiše, kako se je učitelju ravnati v tem ali onem slučaji. Kjer koli šolske oblasti v obče, in starši zopet od svoje strani ne podpirajo ljudskega učitelja v njegovem važnem delovanji glede vzreje in poučevanja, tam ne bode nikoli ljudska šola donesla dobrega in zaželjenega sadu, kakeršnega se pričakuje od dobro urejene ljudske šole. Zatorej bodi ljudskemu učitelju sveta naloga, da ljubi in spoštuje svoje predpostavljene, ter jim to svoje spoštovanje izkazuje s tem, da vestno in natančno izpolnuje svoje šolske dolžnosti, ne ozirajoč se niti na pohvalo, niti na kako posebno priznanje od drugod. Kdor dela le za pohvalo in priznanje, pohvale vreden ni. (Dalje prihodnjič.) Kmetski starši, vzgojajte prav svoje otroke! (Dalje in konec.) Takih žalostnih razmer mej lastnimi sinovi in hčerami so pa starši navadno vselej naj več sami krivi. Veliko staršev je, kateri od svojih doraslih otrok zahtevajo ravno taisto otroško pokorščino, kakor kot so jo zahtevali, ko so bili še mali učenčki, to je, da jih vedno imajo še za male paglavce; da jim zatirajo in odrekajo zavest, da doraščajo in se uže štejejo mej mladeniče in dekleta, a kakor jih imajo tudi uže vsi drugi sosedje. — Tudi nekateri starši svoje otroke hočejo ustrahovati s tem, da jih za nezaslužene reči večkrat grajajo, vsakej njihovej — tudi najpoštenejšej volji in dobrim nazorom trdovratno in zoper svoje lastno prepričanje — odrekajo, njihove sicer prav dobre in pametne misli in nazore o enej ali drugej reči v nič devljejo, ter jih pri vsakej priliki še celo pri sosedih grajajo. Ali je taka vzgoja prava? Je li taka prisiljena sužnost (otrok) resnična in vredna pokorščina? Nikakor ne! Vsak oče mora še le vesel biti, ako vidi, da njegovi otroci polagoma doraščajo in postajajo čvrsti ljudje, katerim se s telesnimi močmi vred tudi razvija in krepča razum in samostalna zavest, da se radi učč, ter se sami prizadevajo da bi se prav vzgojili. Mladina je za vse bolj občutljiva; čut se ji pa nikakor ne sme zatirati ali pa še celo žaliti s tem, da bi se ji v nič devalo, kar v resnici stori dobrega, poštenega in blagega. Kakor mlado drevesce dostikrat poganja nepotrebne in škodljive postranske odrastke, katere je treba vselej proti odstranjevati, ravno tako prikažejo se navadno tudi pri do-rastajoči se mladini nekatere napake, kakor: površnost pri delu, pozabljivost, lehko-mišljenost, pohajkovanje, lenoba, velikovednost (ker ne malokrat hoče vsako reč bolje vediti in umeti, nego stari — izkušeni ljudje), jezičnost i. t. d., kar vse mora se z vso resnobnostjo pri njej zatirati in odstranjevati, ter vse njene duševne iu telesne moči edino le v dobro napeljevati. Pri malih otrocih mora se zahtevati brezpogojna pokorščina, ker še ne morejo pre-sojevati, zakaj je treba tako in tako delati. Torej še enkrat poudarjam, da se pri mladini po nobenem načinu čut samostojnega razsojevanja ne sme zatirati in uničevati s tem, da bi se jej kar vse trmasto odrekalo; treba ji je le njene lastne pomankljive nazore iu razsodbe o kakej reči poučno dokazati, ter ji pomagati, da se ji o vsem prav pojasni in pomankljivo vselej z dobrim nadomesti. Ako starši vidijo, da ima mladina tu pa tam prav, mora se ji veljati pustiti, in če so njeni nazori o kakej reči morda celo boljši od drugih lastnih, zasluži zavoljo tega tudi primerne pohvale. Pri vsem tem mora pa vsak oče gledati na to, in tudi od svojih odraščenih otrok zahtevati, da njegova povelja in zaukaze, dokler sam gospodari, iz prepričanja, da se s tem njega ljubezni vredne skažejo — natančno izpolnujejo. Precej v začetku mora se njihovim ugovorom proti zaukazom in poveljem krepko nasproti stopiti, ker ■— ravno tega se mladina navadno kot gotovega pomočka poslužuje, da si počasi prisvoji vse gospodarstvo. Kadar pa starši pri svojih otrocih zapazijo pravo in resnično unemo za pošteno, koristno in dobro delo, naj se ne krčijo zoper malo in primerno pohvalo svojih pridnih otrok, ter naj jim privoščijo kako pošteno in nedolžno razvedrilo. Poglavitno je pa, da se v mladini uže zgodaj pravo veselje do pridnega in koristnega dela vzbudi tako, da brez dela nihče živeti ne more; le delavni ljudje postanejo samostalni gospodarji in gospodinje, — ter so tudi vredni udje družbe človeške. Marsikateri oče mora sam priznati, da je le on kriv, če ni v hiši pravega po-razumljenja in edinosti ter vse tako, kakor mora biti mej pravo krščansko družino. Skoraj bi rekel in z nekako gotovostjo iz prepričanja trdil, da nekateri očetje nekako zavidljivo svoje razumne sinove opazujejo, ker ti dostikrat v marsičem bolj pametne nasvete stavijo, nego oni sami, ter jim zaradi tega potem skoraj pri vsakej priliki očitajo njihovo mladoletnost. S tem pa taki starši sami vzbude obojestransko nezadovoljnost in nezaupanje ter splošno čmernost, katera je dostikrat tudi v dobri in celo premožni hiši pogubonosna. Takim žalostnim razmeram v družini morajo se pa starši ogniti s tem, da svoje — dobro in pošteno vzgojene otroke — v poznejih letih imajo kot svoje prave in naravne pomočnike, da ž njimi odkritosrčno in ljubeznjivo ravnajo, jih za pošteno in pridno delovanje od časa do časa primerno pohvalijo, jih za vse dobro navdušujejo, za kar jim bodo otroci tudi gotovo in resnično hvaležni tako, da jih odkritosrčno ljubijo, ter so jim nehlinjeno udani in vselej pokorni. Le to je edina prava pot, po katerej morejo za vse dobro vneti, pametni in delaželjni otroci vzrejati, da so potem pošteni ljudje. Omeniti moram še, da razporom in needinosti mej našimi domačimi razmeram kmetskih hišah in družinah ni glavni uzrok hudobna zlovolja, nego temveč le ne/ porazumljenje mej starši in otroci. Te moje zadnje opazke naj pa odraščene mladine nikakor ne pohujšajo, da bi bila zaradi tega svojim skrbnim staršem nepokorna — nego bode naj jej temveč v pravo vzpodbudo, da bode v prihodnje svoje dobre in skrbne starše resnično ljubila, ter jim bila prava podpora na stare dni in jim s tem vsaj nekoliko povračevala njihov brezbrojni trud, skrbi, težave in ljubezen. Ko bi pač naši ljubi mladini mogel dopovedati in jej v pravej podobi pokazati, kako zelo se s surovim obnašanjem, nehvaležnostjo in z nepokorščino do svojih staršev sramoti pred vsem poštenim svetom, gotovo bi se v prihodnje tega popolnoma varovala. Premisli naj se le, kako ostudno je, če se otroci v surovih izrazih jezno nad svojo — morebiti zavoljo njih — uže onemoglo materjo, katera je za-nje vse storila in pretrpela, obrezajo, se nad njo zadirajo in jo morebiti še celo preklinjajo in tepejo!*) Kako nehvaležno in nesramno je, če odraščene hčere svojej milej materi, kadar jim posla zaukaže, jezikajo, ter se obotavljajo njena povelja izvršiti! Gršega skoraj pred človeško oko priti ne more, nego so čmerni obrazi neubogljivih in nepokornih odraščenih otrok, kadar se obotavljajo, da bi kako delo ali povelje svojih staršev urno izvršili. Ljubi kmetski starši, vestno si prizadevajte, da bodete svoje otročiče prec od mladih nog dalje pošteno in krščansko vzgojevali, ter jih za njihovi prihodnji poklic dostojno pripravljali. Česar morebiti vi sami ne morete ali ne utegnete, pomaga vam domača dobro urejena šola. Vzajemno delujte se svojimi duhovnimi in svetnimi učitelji pri vzgoji svojih otrok, ter nikdar se slabim vzgledom pri mladini ne podirajte tega, kar so pri njej vaši skrbni učitelji dobrega postavili. In — zakaj bi sebi grenko življenje na stare dni, svojim otrokom pa pripravljali nesrečno prihodnost, ker morete z dobro vzgojo vse dobro doseči! Matija Rant. Iz merstva za življenje. (Spisal J. B.) Najvažnejši in za življenje najkoristnejši oddelek iz geometrije je brez dvombe „merjenje črt, ploščadi (ploskev) in teles". V tem smislu ima tudi nova vladna šolska novela prenarejen učni načrt. Učenci namreč ta nauk lehko razumejo brez posebno obširnega geometrijčnega znanja. Ako učenci razne črte, ploskve in telesa poznajo po imenu in obliki, ter vedo njih razsežnost in ako so tudi v metričtii meri dobro podkovani; potem so pripravljeni za „meritev" popolnoma. Treba jim je pa stvar prav umevno razlagati, brez vsake znanstvene podloge. Na kocki razlože se jim črte v razni legi, pravi koti in kvadrati; na drugih telesih nauče se spoznavati razne kote, tri-, štiri- in večkotnike (ogelnike). Ako jih hočemo n. pr. seznaniti z romboidom, pokažemo jim poševno prizmo, ki ima romboide za stranice, narisamo jim potem na tablo tak romboid, ter zapišemo zraven besedo „romboid", ne pa kakor se v geometrijah sploh nahaja A B CD, kaj takega je otrokom težko umljivo, tako naj se le na srednjih šolah uče geometrije. Ako jim hočemo pokazati višino v romboidu, naj tudi zapišemo zraven črte besedo „višina" in ne črki D E. Dobro je tudi, ako si učenci vse to sami narisajo in zapišejo na papir, da si bolj v spomin utisnejo, ter da so pazljiveji pri pouku. Sploh pa naj se učitelj ravna po navodu, ki ga ima sloveči šolski pisatelj dr. vitez Močnik v svoji izvrstni knjižici „Die geometrische Formenlehre in der Volksschule". Tudi v tej razpravi hočemo se držati po večjem omenjenega navoda in le v nekaterih slučajih, zlasti *) Prežalostna bila je nedavno v Ljubljani sodnijska obravnava, ko je bil sin k smrti obsojen zaradi umora materenega. pri truplomerstvu, porabiti rezultate lastne izkušnje. Razlagali pa bomo ta predmet po tisti metodi, ki ima pri enakem poučevanji največ uspeha. Učitelj namreč izprašuje to, kar je uže učencem znano in te odgovore razširja potem s primernimi dostavki. Podobe geometrijčnih likov (figur) in teles pa naj si bralec poišče v kaki geometriji. Terminologija je po večjem vzeta iz Lavtar-jeve geometrije. Tedaj lehko pričnemo: A. Meritev črt. Učitelj: Kaj je črta? kako se naredi? Učenec: črta je dolgost (prostorna količina), o kateri se misli, da se naredi, če se ena pika v enomer naprej pomika. Učitelj: In če hočemo črte meriti, moremo jih tudi le s črtami meriti. Taka merilna črta se sploh „mera" imenuje. Toda črto ne moremo prenašati, treba je torej nekaj telesnega. Tukaj vidite podolgasto ploščnato palico, katero ste gotovo vsi že večkrat videli; kaj je to? Učen. To je meter. Učit. S čim bomo torej črte merili? Učen. Z metrom. Učit. Meter nam bode mera. Zdaj pa pazite, kako se z metrom meri! — Ako hočemo izvedeti, kako dolga je ta klop, kaj moramo storiti? Učen. Moramo jo izmeriti. Učit. Meri se pa tako: Meter, kakor vidite, položim do konca (ogla) in sicer tako, da je z robom odrezan. Potem si zaznamovamo na drugi strani konec metra. Od tukaj zopet položimo meter naprej in zaznamovamo konec in tako naprej. Tukaj pa vidite, da meter podolgoma po klopi samo dvakrat lehko položim in da ostane kos, ki je krajši kot meter. Treba bo tudi ta ostanek izmeriti.. Kakor veste, je meter na več enakih delov razdeljen. Kako se pa imenujejo ti, in koliko jih je? Učen. To so decimetri, in teh je deset. Učit. Prav! Zdaj pa gledite, do katerega delca pride konečni rob klopi? Povej ti! Učen. Do šestega. Učit. Koliko torej obsega konec? Učen. Šest decimetrov. Učit. In vsa klop? Učen. Dva metra, šest decimetrov. Učit. Res je tako! Opazka. (Marsikatero vprašanje je treba učitelju pri pouku razdeliti na več vprašanj in učence napeljevati, kar mu gotovo ne bo delalo posebne težave.) Na ta način se merijo še druge dolžine na raznih orodjih v šolski sobi, in lehko se tudi dovoli nekaterim spret-nejšim učencem meriti. Potem se prično meriti črte na tabli; meri se tako ko prej. Poprašuje se tudi lehko učence, naj primeroma naznanijo dolžino take črte. Tako se dobe različni odgovori in različne mere. Na to izmeri učitelj vpričo natanko z metrom tisto črto, tako da vsak izve svojo pomoto. Tako ravnanje učencem veliko veselja napravlja, ter se njih oko neizmerno hitro privadi dolžine zelo natanko ceniti. Nadalje naj si narede učenci sami iz papirja merilo, kako, to jim pokaže učitelj na tabli. Njih mera pa se ve, da ne more biti en meter dolga, ampak krajša, znabiti le en centimeter. Tako se učenci seznanijo z „omaljenim merilom". Potegnejo si tudi črte na papirji, ter jih merijo se svojim merilom tako, kakor jih je prej učitelj meril na tabli z metrom. Tudi zdaj se lehko vadijo meriti po vidu (Augenmass), potem se jim pa tudi lehko narekuje: štiri, pet, šest metrov in več ali manj dolge črte narisati. Vse te vaje so jako koristne. B. Meritev ploskev (ploščadi). (Primerjaj enaki spis v letnem poročilu 1877. ljudske šole v Kranji.) 1. Učit. (Narisa kvadrat na tablo ter vpraša): Kako se imenuje ta lik? TJčen. Kvadrat. Učit. (Pokaže potem manji kvadrat iz papirja, ter vpraša): Kaj je pa to? Učen. Tudi kvadrat. Učit. Stran tega kvadrata pa meri en decimeter, kako se torej imenuje? Učen. Imenuje se kvadratdecimeter. Učit. Ali pa veste, kako velik je kvadrat na tabli! Učen. Ne! Učit. Vidite, kakor smo črte merili s črtami, tako moremo zdaj ploskve meriti s ploskvami. Ta □decimeter je naše merilo. Poskusimo torej, kolikokrat se lehko položi na uni kvadrat. Pazite in glejte, vsakikrat bodem mali kvadrat zarisal. Kolikokrat sem ga položil? Učen. Devetkrat. . Učit. Koliko meri tedaj kvadrat? Učen. Kvadrat meri devet kvadratdecimetrov. Učit. Ena stran kvadrata, kakor vidite, meri tri decimetre in trikrat tri je tudi devet. Iz tega torej sledi pravilo: Ploščina (površina) kvadrata se dobi, ako se mera ene strani z ravno tistim številom množi. Opazka. Treba je na ta način še izmeriti več kvadratov in tudi take, pri katerih kaki pas (proga ali trak) ostane, ki se potem z manjšo mero n. pr. kvadratcentimetrom izmeri. S tem se resnica prejšnjega pravila popolnoma dokaže. 2. Učit. (Pokaže na tabli pravokotje in vpraša): Kaj je to? Učen. To je pravokotje. Učit. Na enaki način ko prej se določi tudi tukaj ploščina ali pa če razdelimo vsako stran pravokotja na metre, ter potegnemo od ene k nasprotni strani skozi razdelke črtice, razpade pravokotje na kvadratmetre in sicer, ako je merila ena stran tri metre, druga pa pet metrov, imamo petnajst kvadratmetrov, torej trikrat pet. Ker se pa ta razmera pri vsakem pravokotji pokaže, sledi iz tega kakšno pravilo? Učen. Ploščina pravokotja se dobi, ako se dolgost se širokostjo množi. Učit. Prav tako! Tukaj vidite iz papirja izrezani lik. Kaj je to? 3. Učen. To je romboid. Učit. Vidite, zdaj potegnem naupičnico (višino) iz enega ogla na nasprotno stran romboida (podstavnico, osnovnico) in po tej črti prerežem se škarjami romboid. Tako mi torej odpade majhen trikotnik, katerega na nasprotno stran prenesem. Kakšni lik dobim potem? Učen. Potem se naredi iz romboida pravokotje. Učit. Dobro! Ker nam je ploščina pravokotja znana in je romboid enak pravokotju, kakor ste se sami prepričali, kaj mislite, kako se bo izračunila njegova ploščina? Učen. Ploščina romboida se dobi, ako se osnovnica z višino množi. 4. Učit. Ravno tako se pa tudi „romb" izpremeni v pravokotje. Ne bo vam torej težko povedati, kako se dobi njegova ploščina? Učen. Ploščina romba se dobi, ako se ena stran z višino množi. 5. Učit. Tukaj vidite iz papirja izrezan trikotnik in k temu izrežem še enega ravno tako velikega. Ako drugega k drugemu položimo, kaj dobimo? Učen. Potem dobimo romboid. Učit. Koliki del romboida je tedaj trikotnik? Učen. Trikotnik je polovica romboida. Učit. Kako se pa izračuni ploščina romboida? Učen. Ploščina romboida se dobi, ako se osnovnica z višino množi. Učit. Kako se torej dobi ploščina trikotnika? Učen. Ploščina trikotnika se dobi, ako se osnovnica množi s polovico višine. Učit. Kako se imenuje ta lik iz papirja? 6. Učen. Ta lik imenuje se „trapec". Učit. Eno od nevštricnih strani razdelimo na polovico, skozi polovišče potegnemo k nasprotnemu gornjemu oglu črto, po tej črti pa prerežemo trapec, kaj nam odpade? Učen. Potem nam odpade majhen trikotnik. Učit. Ta trikotnik pa pristavimo k ostanku trapeca in sicer k ostali polovici odrezane strani, tako da se polovici strinjate, kaj dobimo? Učen. Dobimo še večji trikotnik, ki je prejšnjemu trapecu enak. Učit. Kako bomo torej ploščino trapeca dobili, ker nam je znano, kako se tri-kotnikova ploščina izračuni? Učen. „Ploščino trapeca dobimo, ako njegove vštricne strani izmerimo (ti merski števili), seštejemo in vsoto s polovično višino množimo". Učit. Kaj pa nam ta lik predstavlja? 7. Učen. To je „trapecoid". Učit. Z diagonalo (črto poprečnico) razdelimo trapecoid v dva trikotnika, kako bomo tedaj izračunili njegovo ploščino? Učen. Ako izračunimo ploščino posameznih trikotnikov in te števila seštejemo. Učit. Prav! Ali pa krajše: „Ploščina trapecoida se dobi, ako se višini seštejete in polovica tega števila z osnovnico množi". Učit. Kaj pa nam predstavlja tukaj to? 8. Učen. To je „poligon" (mnogokotnik). Učit. Kako bi se li poligonov obseg preračunil? Učen. Treba bi bilo izmeriti vse strani in (njih merska števila) sešteti. Učit. V kaj pa razpade poligon, ako v njem iz enega ogla k vsem drugim diagonale (črte) potegnemo? Učen. Poligon razpade v same trikotnike. Učit. Kako bomo torej njegovo ploščino dobili? Učen. Ploščino poligona dobimo, ako ploščino posameznih trikotnikov preračunimo in ta števila seštejemo. Učit. Res je! Kaj je pa to? 9. Učen. To je „krog". Učit. Vsaki krog ima pa to lastnost, da je njegov obod (obseg) 3 */7krat večji kot premer; kar vam lehko precej dokažem, ako ovijem okrog kroga nit in potem njeno dolgost s krogovim premerom primerjam. Iz tega pa tudi lehko posnamete, kako se krogov obod izračuni? Učen. Krogov obod dobimo, ako njegov premer (diameter) množimo z 3% (Ludol-fovim številom). Učit. Ako v krogu potegnemo neizmirno veliko polomerov enega tik druzega, v kaj azpade ta? Učen. Krog razpade na ta način v same trikotnike. Učit. Kako bi torej preračunili krogovo ploščino? Učen. Krogovo ploščino preračunimo, ako preračunimo ploščino vseh trikotnikov in ta števila seštejemo. Učit. Ker so pa vsi ti trikotniki skupaj enaki trikotniku, ki ima krogovemu obodu enako osnovnico, višino pa enako njegovem polomeru, je „ploščina kroga enaka zmnožku iz oboda in polovice polomera". (Konec prih.) Knjiga Slovenska v dobah IVI. XYII veka. „Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njih lepe dela in znamenite zasluge je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati. Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih verli naslednik biti ne zasluži. Hvalimo torej, dragi prijateli, sloveče može, rodoljube naše, ponavljaje njih spomin! Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake Abrahama, Izaka in Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago ime. Prepevali so Mojzesa, svojega postavodajavca visoko modrost, Jozuetovo in drugih vojšakov veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so iskre serčnosti sinom; njihovo pokopališče bilo je v sili mlajim pribežališče. — Stavili so stari Egipčani, nekdajni Helenci in Rimljani svojim junakom veličastne spominke, so dajali svojim dobrotnikom hvalo in čast. Tudi Nemci, naši sosedje imajo Val h al o, svojih pesnikov in slovnikarjev veličastno dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni spomin. In naši južni bratje Ser bi ji svojih junakov lepe vojne pojo. Kaj mi Slovenci slavnih možev pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se ne glasijo med nami naših očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših prednikov verlih častiti spomin je živelj narodnega duha. Pometi starih junakov slavo, in si pripravil mlajim pogin. Kdo nas Slovencov ne imenuje z veliko častjo in hvalo apostolskih bratov Solun-čanov sv. Cirila in Metuda, dve perve zvezdi verozakona in našega slovstva? Jezer let svetita vsim Slovanom, in bota svetila našim narodom, dokler ne ugasne matere Slave lepo ime. Sveta vera jima je bila luč, beseda slovenska perva pomoč, izobraziti veliki slovenski narod. Sveta vera in pa beseda materna ste tudi nam pravega napredovanja nogi in roki. Zaverzi vero, opusti besedo materno, in tvoje napredovanje bo hromo in kruljevo. Ozrimo se v bližno Krajno, ki je od nekdaj glava slovenščine bila, in je zvonec nosila po svojih slavnih možčh za slovenščino gorečih, in srečali bomo lepo število pridnih delavcov na slovenskem polji. Truber, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe verstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obernil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu oberne." — Tako prav piše Slomšek v Drobtincah 1. 1862. Iz tega vzroka in v povedani namen — narodu našemu na korist — hočem letos ob kratkem kazati, k t e r i so v onih dveh tolikanj znamenitih stoletjih pisali slovanski ali vsaj o slovenščini, kaj, kako in s kakim vspehom. Vole XVI. I. Prvi v tem stoletji je Primož Truber. — Rodil se je na Rašici v duhovniji Škocijanski pri Turjaku na Kranjskem dne 8. jun. 1. 1508. — Hodil je v šolo na Reki (St. Veit am Pflaum), v Salcburgu in na Dunaju. — Duhoven posvečen v Trstu je na Slovenskem služil v Celji, v Loki pod Zidanim Mostom, v Laškem Trgu, korar v Ljubljani (se poluterani), v Šentjerneju na Dolenskem, v Trstu, dvakrat še v Ljubljani, v Rubijah na Goriškem; na Nemškem pa je pastor bil v Rotenburgu (se oženi), Kemptenu, Urahu, Laufenu in v Derendingenu, kjer je umrl dne 28. jun. 1. 1586. V nekem pismu do deželnih stanov na Kranjskem se je to leto sam podpisal takole : „$rimu§ Sraber, getoefener, orbentitd) beraffen* praefentirt* uttb confirmirter £f)umi)err ju Sat)bad), Pfarrer ju Sad; bet) SRatfdjadj, ju Süffer, unb in obuučene skaterim usaki clouik more uttebu prijti ... ösetn Sloucncom ffiitabo, Ülijr, iHt)it)flst, tnu pranu sposuaue božije skusi 3esusa Cljtistusa prossitu . . . Stjbenburgrit bnrd) 3ernet Slutnjaitic 1550. 8° 244 St. 3. Abeced arium. Ene Buquice, iz katerih se ti mladi inu preprosti Slouenci mogo lahku tar hitru brati inu pissati nauučiti ... Ta Kersčanska Vera, Očanaš, deset Zapuuidi . . . (Tübingen) 1555. 8° 1. P. 4. Catechismus. Vslouenskim Jesiku, sano kratko sastopno Izlago. Inu ene molytue tar nauuki Božy. Vseti iz čistiga suetiga Pisma ... (V Tibingi) 1555. 16°. . . Vsem vernim kersčenikom tiga Crainskiga inu Slouenskiga Jesika Milost inu Myr od očeta Boga skusi Jesusa Cristusa prossimo. Mi ueimo de sta poprei dua Slouenska Ca-tehisma Snemskimi puhstabi drukana. Kadar pag utiu istiu ie dosti puhstabou inu bessed, od tiga drukarie, prestaulenu, sakai drukar nei slouenski vmel, inu ta kir ie ta dua Catehisma izpisal, nei bil per tim drukani. Inu kadar ie ta Catehismus en tak potreben vuk vtim Kersčanstuu etc. — Inu nom se tudi zdy, de ta naša Slouenska besseda steimi latinskimi puhstabi se lepše inu ležei piše tar bere. Za volo tih tryeh riči, smo mi pustili druguč drukati zlatinskimi puhstabi en Abecedarium inu leta kratki Catehismus ... Prossite Boga sa nas, mi tudi hočmo sa vas. Anno 1555. — 5. Ta Euangeli Suetiga Mateuža, zdai peruič vta Slouenski Iesig preobernen (... in linguam Schlavicam). — Tei praui cerqui Božy tiga slouenskiga Iesika Milost inu Myr od Buga Očeta zkusi Iesusa Cristusa našiga Ohranenica, prossimo ... — vegši del Ludi vnaši deželi druziga Iesiga ne zna, samuč ta slouenski . . . Mateuža vzamite koker enu kossilice oli iužinico. — Drigači gouore Crainci jdrigači Corošci, drigači Štajerci inu Dolenci tar Besiaki, drigači Krašouci inu Istriani, drigači Crouati ... Lubi Slouenci! Mi smo, Bug vei, dosti smišlouali, zkakouimi puhstabi to našo bessedo bi mogli prou, po tei Orthography žtaltnu inu sastopnu pissati, di bi preueliku puhstabou oli Consonantou kani sillabi ne iemali, koker ty Peami inu drugi deio, katero ie gerdu viditi. Taku mi ne smo mogli zdai vnaši sastopnosti drigači naiti, temuč de se ta H sa CH, ta V sa pul F pisšeio inu postauio, inu de se ty štimouci izreko po šegi našiga iesiga etc. ... (V Tibingi) 1555. 8° 90 L. — 6. Ena Molitou tih Iversčenikou, kir so sa volo te praue Vere Viesusa Cristusa pregnani... (Tubingen um 1555). 8° 1 P. — 7. Ta perui d eil tiga nouiga Testamenta, vtim so vsi štyri Euangelisti, inu tu diane tih Iogrou, zdai peruič vta Slouenski Iesik zkusi Primoža Truberia sueistu preobernen. Per tim imaš: od spred en kratig nauuk, kai vse S. Pismu usebi derži, Ta Kolendar, inu eno dolgo Predguuor, vti se.sastopnu vuče vsi potrebni Articuli oli štuki te kersčanske vere, inu potle na koncu eno kratko postillo ... V Tubingi vtim leitu po Cristuseuim Roystuu 1557. 4°. 8. Ta drugi D eil tiga Nouiga Testamenta, vtim boš imel vse listy inu pisma tih Iogrou, zkratkimi inu sastopnimi Izlagami, zdai peruič iz mnogiterih Iesikou vta Slouenski skuzi Primoža Truberia Crainca sueistu preobernen. V Tibingi 1560. 4°. — 1561. 1567. — 1577. 8° XXX. 509 St. — 9. Articuli oli Deili te praue stare Vere kersčanske, iz S. Pysma poredu po-stauleni, inu kratku sastopnu izloženi. Kateri so tudi taku utim 1530 leitu, našimu nermilostiušimu Gospudi Cessaryu Carolu tiga Imana Petimu, ranicimu. Inu potle utim 1552 leitu, timu Coucilyu Vtrienti, od enih Velikih Nembških Vyudou, Meist, inu Pre-digarieu, naprei položeni inu dani, zdai peruič iz Latinskiga inu Nembškiga Iesyka, uta Slouenski sueistu Istolmačeni, odspreda uti slouenski predguuori se praui, katera Vera ie od S. Troyce postaulena, ta ner prauiši, inu ner stariši, zkusi Primoža Truberia Crainca ... V Tibingi 1562. 4°. — 10. Ene duhovne Peisni itd., skuzi Primoža Truberja... V Tibingi 1563. 8°, 205.— 11. Truber's Kircheuordnung, windisch. Tübingen 1564. — 12. Ta celi Psalter Dauidou — skuzi Primoža Truberia Crainca (Crainza)... V Tibingi 1566. 8°, 14. 264. 13. Primus Truber's Katechismus nebst einer Sammlung geistlicher Lieder, Tübingen 1567. 8". 14. Ta celi Ca te hi s mu s, eni P s al m i itd., od Primoža Truberia, S. Krellia itd. V Lublani skuzi J. Mandelca 1579. 12°. 21. 178. 15. Formula Concordiae . . . 1580. 16. Ta celi Noui Testament . . . zkusi Primoža Truberia Crainca Rastčičeria. V Tibingi 1582. 8°. I. 33. 613, II. 4 L. 447 St. 17. Ta Slouenski Kolendar... Eni Reimi ... En Regišter . .. V Tibingi 1582. 8°. 10 L. 18. Hišna Postilla D.Martina Lutheria etc. Windisch von Trüber. Tübingen 1595. 1. — Po smrti očetovi na svitlo dal mlajši sin Felicijan; starejši bil mu je Primož. l*lsava Truberjeva vidi se vže v naslovih in v dosedanjih primerih, nekaj pa naj se kaže v naslednjih zgledih: a) Prevod (1557): „Koku je tu, de ty uidiž eno byl utim okei tuiga brata, inu tu brunu, kir ie utuim lastnim okei, ne uidiž? Oli koku morež reči htuimu bratu, Brat, pusti, nai tebi ismem to byll iz tuiga oka, inu ti tiga bruna, kir ie utuim okei, ne uidiž? Ti Samoprauičar, izmi poprei tu brunu iz tuiga oka, inu tedaj bodež ti uidil iseti to byl, kir ie utim okei tuiga brata." Luc. VI. 41—42. b) Pesen (1563—84): In die natali Christi cantilena, per Truberum. Na Božični dan, od Cristuseviga Rojstva ena Pejssen. Hvalimo my danas Boga, Inu se vesselimo :/: Kir je nam dal Synu svojga, z' Angeli ga častimo. Danas ta Besseda Božja, Zavolo vsiga Človečtva, se je k' nam perdružila, Vzela nase to kry, messu, v' enim Divičnim telessu, Z' tem nas z' Bugom smyrilla. Ta Besseda je Syn Božji, sama Božja risnica :/: Znym je stvaril Bug vse ričy, nas rešil od Hudiča. Ta Syn je tu Žensku seme, kir Vragu vso oblast vzame, v' tem Bot-lehmi rojenu, iz te Divice Marie, od te žlahte Davidove, v' Iasli je položenu. Bug rata kar poprej nej bil, per tém kar je ostane :/: Iz nebes se je k' nam pustil, človeku glih postane. Hotel tu grešnu Človeštvu, k' svojmu svetimu Bogastvu, v' kupe spet perdružiti, moral Bogu ti Troyci, Praudi, Milosti, Hišnici, v' tim zadosti sturiti. Timu Ditetu Iezusu, vso čast ter hvalo dajmo :/: Kakor praviinu Cristusu, njemu se my podajmo: Njega bessédi verujmo, Na njega Martro vupajmo, z' katero je nas rešil, od Greha, serda Božjiga, pogublenja Paklenskiga, nas je spet vse posvečil. Amen. c) Molitev (1584): Ena Molitov, katero imajo per sadanim čassu Slovenci vsag dan molyti. Vsigamogoči dobrutlivi Bug, en večni Oča našiga Gospuda Jezusa Cristusa, kir si se iz tvoje velike milosti Človekom dal na znanje, inu kir si tvojga lubiga Synu Jezusa Cristusa našiga Gospuda, samiga poslušati poročil: Zakaj ti zred stvojm Synum inu svetim Duhum, si vse ričy stvari], inu je tudi hraniš inu sam obderžiš: Smili se, smili se tudi čez nas vboge Slovence. My smo ja več kakor drugi ludje zuper tebe grešili, zatu my tudi pravičnu več térpimo, od Goga inu Magoga, od Turkou inu drugih Anticristovih hlapceu: Ali vsaj, ó nebeški lubi Oča, smili se čez nas, za volo tvojga lubiga Synu Jezusa Cristusa, našiga Gospuda, kateriga si ti k' enimu Offiu inu plačilu za naše Grehe, inu k' enimu Odvetniku inu Bessedniku vsej človeški žlahti, po tvojm čudnim inu modrim svejtu, naprej postavil, inu žnym tvoj velik sérd zupér Greh, inu tudi tvojo veliko lu-bezan, ter milost pruti človečtvu izkazal. Posvečuj nas skuzi tvojo bessedo, s' tvoim svetim Duhum, vižaj inu obaruj tvojo sveto Cerkou, kir je zdaj z' veliko nadlugo obdana inu rezkroplena po vsem Svejtu. Per tim tudi, o Gospud Bug, te prossimo, daj gnado ter odlog života, naši naprej postauleni Gosposčini, našimu Cessarju inu Firštu, našim deželskim Gospudom, inu tudi nyh niži vsi Gosposčini. Daj nym vsem verne ter zastopne Rate, obaruj nyh pred Doegitermi, Ahitofelmi, inu Amani: daj nym svetiga Duha de se derže, kakor sveti David Kraji govory v' tem stu Psalmi: Vužgi v nyh ta pravi ajfer, po pravi zastopnosti, Resširi tvoje svetu Ime inu Krajlestvu skuzi tvojo Bessedo per nyh vseh podhižnikih, de se ta vissoka inu niska Gosposčina v' svoji oblasti, kakor zvejsti tvoji služabniki inu Očeti tvoje Cerkve, inu my tudi pruti nym, kokor ty zvejsti pohlevni pokorniki, po vuki tvoje Bessede, na vsem iz serca se izkažemo, Inu de se tu vse stury tebi na čast inu na hvalo, inu k' ohranenju naših Duš, Za volo našiga Gospuda Jezusa Cristusa Synu tvojga, kir z' tabo, zred S. Duhum žive inu gospoduje, jmer inu vselej. Amen. _ K a j i š e v a o s t, — „Geometrija" za nižje gimnazije. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. Po devetnajstem natisku poslovenil J. Celestina. Prvi del. V berilo vtisnenih je 126 slik. V Ljubljani 1883, 8°, 91 str. Natisnila in založila Ign. pl. Kleinmayr in Bamberg. Cena 1 gold. 10 kr. S to po notranji in vnanji obliki za naše razmere prav spretno uravnano geometrijo si je slovenska šolska književnost zopet pridobila krasno knjigo, ki jo živo priporočamo naši šolski mladini in sploh slov. razumništvu. — ..Slovenska mati'4. Poučna knjiga materam, kakó naj sebe in svoje otroke zdrave obvarjejo. Spisal dr. Kočevar. V Ljubljani 1882. 8°, 48 str. Tiskala „Národna tiskarna". Založil dr. Kočevar v Celji. Cena 30 kr. To knjižico živo priporočamo mladim materam ter želimo, da bi z lepimi svojimi nauki uspešno pripomogla k boljši vzreji malih otrok, kajti v zdravem telesu biva zdrava duša. — „Narodna biblijoteka". V novem mestu bode pod tem imenom podjetni tiskar gospod J. Krajec na svetlo dajal zbirko raznovrstnih spisov slovenskih. Vsak zvezek po 4 — 5 tiskanih pol bode prinašal zabavnega in poučnega berila. Dobro! — ..Domoznanstvo poknežene grofije Goriške in Gradlščanske-' (v c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaji, 40 kr.) je si. ministerstvo za bogočastje in uk z ukazom 25. nov. preteč, leta, št. 18371, učiteljiščem dovolilo. — „Pedagogija". II. obče oblikoslovje. Sestavijo Stjepan Basariček, učitelj kr. preparandije u Zagrebu i. t. d. Zagreb. Naklada lirv. pedagog.-književnega sbora. 1882. Pisatelj pravi: „Nadam se toga, da če ovu knjigu s korišču i zanimanjem čitati svaki učitelj". — I tako trdimo tudi mi. — „Savka i Stanko'1. Izvorna pripovest odraslijoj mladeži napisao Da v. Trste njak, ravnatelj više djevojačke škole v Karlovci i. t. d. U Zagrebu. Nakladom hrv. pedagog.-književnoga sbora 1882. — „Prlpoviedke za mladež". Sa slikami. U Zagrebu. Nakladom hrv. pedagog.-književnoga sbora 1882. — Obe ti knjižici ste prav mikavno berilo. — Milan Dragojevič — pedagogijska pripovest. Priredio za naš (hrvatski) narod Mijat Stojanovič. Zagreb. Naklada hrv. pedagogijsko-književnoga sbora. 1882. — Zadržaj te knjige je zelo mikaven in vabljiv. Priporočamo jo tudi slovenskim učiteljem. — ..Cestltarka '. Podpuna knjiga izvornih čestitaka k imendanu, k rojendanu, k novej godini i k raznim sgodam, ter niz deklamacija i govora prigodom zaključka školske godine za školsku i odraslu mladež. Napisao Jos. Ljud. Varjačič. Zagreb. Nakladom knjižare Močnjak-Senftlebenove. 1883. — Ta zanimljiva knjižica, ki je prav razumljivo pisana, bode tu pa tam tudi naši slovenski mladini jako ustrezala. © © p i m i» Iz Sežanskega šolske»'» okraja. Koncem minolega leta izročila je odbrana deputacija bivšemu nadzorniku, g. Vodopivcu, krasen album, broječ slike učiteljskega osobja Sežanskega šolskega okraja v spomin iskreni hvaležnosti in udanosti, za kar se je g. nadzornik ganljivo zahvalil. Bivši g. nadzornik se je se svojim nepristranskim vedenjem prikupil vsem učiteljem v naših slovenskih okrajih. In kdo bi li ne bil hvaležen možu, ki hvali, kar je res hvalno, ter graja kar je graje vredno? — Učitelje po očetovsko poučuje, kako je ravnati z otroci, pa tudi svetuje, kako se imajo učitelji obnašati občinstvu nasproti. G. Vodopivec je odločen nasprotnik brezverstvu in liberalizmu, kojega so se nekoji lahkomišljenci poprijeti. — Še nekaj mi teži srce. V 1. štev. t. 1. nam predragega »Učit. Tovariša« dopisnik s Krasa pravi, da je bila pod ravno omenjenim g. nadzornikom naša biblioteka zanemarjena in da je ta uvajal knjige po 30 kr. ter s tem krivičil ne samo bivšega g. nadzornika, marveč tudi tedanji odbor za knjižnico. Morda se je pa le preveč potrošilo za slovenske knjige ? — Nemške knjige: Ohler, Dr. Dittes, Dr. Schumann, Kehr, Wurst, Dr. Lindner, Wanjura, Hennann, Pokornij, Klauwell, V. Rousseau, Böhm, Niedergefäss u. Lehfeld, Hocheisel, Dr. Močnik, Prausek, Riecke, Mann, Pestalozzi, Dr. Vogt, Bulow, Diesterweg, Luc in druge, koje smo pod prejšnjim g. nadzornikom nakupili, morda po 30. kr., hm! — so klerikalne — kali? Iz K oper skopi okraja. Vabilo k odborovi seji »Slovenskega učiteljskega društva za Koperski okraj« v Dolini, v dan 18. jan. t. 1. ob 11. uri zjutraj. Dnevni red: 1. Ali se ima občno zborovanje pred mesecem majnikom sklicati, ali ne. 2. Kako društveno knjižnico hitreje pomnožiti. 3. Razgovor o odpravi decenalnih in vpeljatvi öletnili doklad. 4. Nasveti. — Po prošnjah našega »učiteljskega društva«, prizadetju in potezovanju nekojih, za kmetijstvo vnetih mož, dobile so v našem okraji skoraj vse ljudske učilnice »šolske vrte«. Tu čaka učitelja mnogo, a prijetnega, razvedrijočega, sebi v čast in ljudstvu v probudo in napredek naku-pičenega dela. Priden učitelj se že zdaj pripravlja in misli na peške, divjake in drugo, da bode mogel v bližajočej se pomladi, gredice zagraditi, cepiti itd, V našem okraji bilo bi tudi primerno, da bi se pečali se zelenjavo zato, ker smo blizu mest, Trsta in Kopra. To bi našim kmetom dajalo dobička. Z Dolenjskega. (Treba nam je več enorazrednic.) Pri nas so največ velike župe in ravno tako velike šolske občine, kajti ostale so stare župne šole pri urejevanji šolskih občin ne-izpremenjene. Prav za prav se pa menda pod novimi šolskimi postavami pri nas ni nikakor vršilo novo urejevanje šolskih občin, zato ni takov velik greh, če se imenuje kaka ljudska šola n. pr. v imeniku družbe sv. Mohora še farna šola; kajti če v vsi župi druge šole ni, kakor ona pri župi, je torej ta gotova župna ali farna šola, če se nad tem imenom kak nadzornik še tako spodtikuje. Temu imenovanju nasprotno bi bile občinske šole, t. j. take, katere bi se v malih občinah, po vaseh, ki so zelo oddaljene od župe, osnovale. Takih enorazrednic bi bilo jako potreba osnovati zlasti v Krškem okraji. Župa Št. Jernejska, Leskovška bi potrebovali več enorazrednic, kajti ti imate sicer ob sedežu župe trirazrednici, a šolski poslopji ste premajhni, da bi morali vso šolsko mladino vzprejeti. Otroci pa imajo iz vseh vasi teh žup predaleč, da bi se jih z mirno vestjo k župni šoli siliti moralo. Št. Jernejska župa n. pr. šteje 700 — 800 za šolo ugodnih otrok, in obiskuje jih valjda 440. (Preogromno število za trirazrednico v malem poslopji.) V tej župi bi bilo poleg obstoječe trirazrednice morda treba šole v Orehovci, v Pleterjah in na Golem. V Leskovški fari bode tudi nekako toliko otrok. V tej bi bilo najmanj 2 ali 3 enorazrednic treba, zlasti na Krškem polji, n. pr. na Gorici. Pa tudi drugod bi jih treba, morda v Čučjimlaki, pri Hrvatskem brodu. Šole bi bilo treba pri sv. Duhu, potem ene mej Eako, Bučko in Studencem. Tako pa v bodoče nikakor ne sme dalje biti. Bližnje vasi pošiljajo otroke v župno šolo, iz oddaljenih (1 uro) pa no hodi nij eden otrok nikamor v šolo. Učitelji pravijo, da iz takih vasi nimajo pravice, otrok v šolo siliti, opominjati ali nagovarjati; šolske oblasti temu menda pritrde — a novih šol takim oddaljenim vasem pa tudi ne stavijo. Na Štajerskem smo tudi otroke 1, 1 '/2 celo 2 uri oddaljene, nagovarjali, opominjevali, da so v šolo prišli, vsaj odrasli in trdni — toliko časa namreč, da so se takim oddaljenim otrokom tudi posebne šole postavile. — Na Kranjskem se pa menda dotične postave drugače razlagajo. —j. — Iz Starega Trga. Podpisani izreka v svojem in v imenu ubogih učencev »Narodnej šoli« najiskrenejšo zahvalo za mnogovrstno šolsko blago, katero je imenovano društvo pretečeni mesec tukajšnjim ubogim učencem poslati blagovolilo. Valent. Žvagen, V Starem Trgu pri Loži 9. januvarja 1883. učitelj. Iz Planine. *) V 24. dan meseca decembra p. 1. bil je zopet vesel dan našim ubogim šolarčkom. Blaga knježja rodovina Windischgratz-eva je namreč ta dan postavila bogato obloženo božično drevo, okolu katerega se je zbralo nad trideset ubogih dečkov in deklic. Po primernem nagovoru in petji veselih pesnic je delila sama blaga princesinja čevljičke, nogovice, rute, kape, klobuke, krila, suknjiče itd. mej ubogo mladino Povrhu tople obleke so pa ubožnejši dobili tudi belih štruc, katere so nadomestovale ob praznicih sladke potice. — K sklepu te nepozabljive slavnosti smo zapeli še par veselih ter zaklicali odhajajočej princesinji in vsej knježji rodbini trikratni »živio«, Bog naj nam jo še mnoga, mnoga leta ohrani! — k. Iz Ljubljane. Iz seje c. k. deželnega šolskega sveta za Kranjsko v dan 14. decembra 1882. — Sklenilo se je, da se enorazredna ljudska šola v Kranjskej Gori razširi v dvorazredno ter se je določila letna plača za obe službi. — Poročilo vodstva preizkušenjski komisiji o uč. preizkušnjah v poslednji okt. dobi vzame se na znanje. — Glede razširjenja ljudske šole v Zatičini urede se daljne obravnave. — Prošnja krajnega šolskega sveta za uvrstenje tamkajšnje učiteljske službe iz tretjega v drugi plačilni red se ne usliši. — Dvema uč. vdovama dovoli se pogrebščina. — Ukrene se o izjavi nekega okrajnega šolskega sveta o pripoznanji nekemu učitelju druge starostne doklade. — Naslanjaje se na poročila c. k. okrajnih šolskih svetov o šolskih zadevah leta 1881/82., predloži se letno poročilo višjemu mestu, in ob enem se dado potrebna povelja mestnemu šolskemu svetu Ljubljanskemu in okrajnemu šolskemu svetu Ljubljanske okolice. — Prošnja, da bi bilo Zagrebško spričalo učit. zmožnosti pri nas veljavno, odda se višjemu mestu. — Štiri učiteljske službe na ljudskih šolah se nastavijo stalno. — Dovoljuje se poludnevno poučevanje na enorazredni ljudski šoli v Postojinskem šolskem okraji. — Prošnja nekega šolskega voditeljstva, da bi se ure za krščanski nauk pomnožile, se ne usliši. — Izključi se učiteljski pripravnik zaradi nemarljivosti. — Dvema gimnazijalnema profesorjema se pripozna prva in enemu četrta petletna doklada. — Več prošenj za denarno podporo in remuneracijo se reši. — V dan 28. preteč, meseca bilo je tu, kakor je bilo naznanjeno, ped. - znanstveno predavanje za ude »Slov. učiteljskega društva«, h kateremu se je zbralo 22 učiteljev iz Ljubljane in okolice. Predaval je g. Iv. Tomšič o nalogi ljudskega učitelja. (Glej današnji »Tov.« list spredaj!) — Prihodnje predavanje bode v dan 8. febr. t. 1. — Stari prijatelj naši »Narodni šoli« je dr. vitez Fr. Močnik, kateri je tudi za letošnje leto temu društvu daroval deset gold. Slava mu! Ravno tako je »Narodni šoli« poslal deset gold. tudi g. Franjo Tomšič, inženir v Imstu. Bog daj »Narodni šoli« še mnogo takih vrlih podpornikov! — »Vrtec«, časopis s podobami za slovensko mladino, imamo za mesec januvarij pred seboj. Pristati moramo, da je ta jedini list za našo slovensko mladino, kateri je uže v svoje trinajsto leto stopil, vsega priporočila in obile podpore vreden. Prvo število letošnjega leta ima naslednjo vsebino: V novo leto (pesen). — Na božični večer (povest s podobo). — Kalif in pesnik (povest), — Stara palica (povest). — Klepetec (povest). — Otroci, molite (s podobo). *) Za prvi list prepozno vzprejeli, tedaj nekoliko zakasnjeno, Uredn. — Kostanjevica (zgodovinsko-mestopisni obrazec). — Koline (s podobo). — Šolski zvon (pesen). — Zajčja boluica (s podobo). — Drobtine, kratkočasnico, zabavne naloge in uganke. — Posebno se pa ta prva številka odlikuje z lepimi podobami. Mi želimo »Vrtcu« prav obilo naročnikov z željo, da bi še mnogo let poučeval in kratkočasil našo slov. mladino. A vi rodoljubi slovenski naročajte se nanj in delite ga učečej se mladini, katera vam bodo hvaležna, ko vas uže davno ne bode na zemlji. »Vrtec« stoji za vse leto 2 gold. 60 kr.; za pol leta 1 gold. 30 kr. Naročnina se pošilja »Vrtčevemu« uredništvu v Ljubljani mestni trg, štev. 9. — »Glasbeni Matici« dovolil je mestni zbor Ljubljanski v seji 9. t. m. za tekoče leto 200 gold, podpore. — Člane okrajnim šolskim svetom je deželni odbor Kranjski imenoval te-le g. g.: za okolico Ljubljansko imenovan je P. Lassnik in J. N. Plautz; za Krško: graščak Lenk in gozdnar Moriz Scheyer; za Radovljico: upokojeni duhovnik Čarman in fužinar Schuller; za Kranj: Fr. Dolenz in Maly v Tržiči; za Litijo: baron Rudolf Apfaltrern in graščak Anton Roth; za Postojino: dr. Deu in župan Burger; za Logatec: J. Mayer, zdravnik v Planini, in J. Leskovec v Idriji; za Kočevje: Hanf in Fl. Tomič; za Rudolfovo: nadsodnijski svetnik Logar in pl. Lekmann; za Črnomelj: Leopold Gangel in prošt Terček; za Kamnik: Johann Ketzl in dr. Max pl. Wurzbach. Narodna šola, veseli se! — Šolske sestre pridejo v Rep nje blizu Vodic na Gorenjskem, kjer bodo osnovale svojo dekliško šolo. — Po gosposkej zbornici izvoljeni posebni komisijon za novo obravnavanje šolske novele nastavil je v to pododbor, in ta imel je 3. t. m. v navzočnosti naučnega ministra in deželnega nadzornika dr. Ullricha štiriurno sejo. Posamezni členi tega pododbora podajali so svoja izkuvstva o ljudskem šolstvu in nasvete, kako bi se naj popravile dosedanje naredbe. Posebno bil je §. 1. novele, govoreč o versko - nravnej odgoji, povod temeljitej razpravi, katere se je udeleževal tudi naučni minister. Konečno pa je vzprejel pododbor ta paragraf v prvotnej obliki; z drugimi paragrafi novele se bode nadaljevalo prihodnje dni. Rasnot erost. — Poštne hranilnice pričele so v dan 12. t. m. svoje delovanje, da namreč vzprejemajo tudi denar. Na Kranjskem dobijo ta posel koj v dan 12. t. m. sledeče pošte: Babno Polje, Begunje, Belapeč (Weissenfels), Bistrica Bohinjska, Bistrica Ilirska, Bled (Veldes), Borovnica, Cerklje, Cirknica, Col, Dol, Dolenja Vas, Domžale, Gorenja vas, Idrija, Javornik, Kamnagorica, Kamnik, Kočevje, Kokra, Koprivnik, Kranj, Kropa, Krška vas, Krško, Ljubljana (mesto in kolodvor), Logatec gorenji, Lukovica, Medvode, Mengiš, Mirna, Mokronog, Moravče, Motnik, Mozel, Nemška Loka, Nova vas, Osilnica, Pod-brezje, Postojina, Prem, Radeče, Radna, Radovljica, Raka, Semič, Senožeče, Smlednik, Staritrg pri Poljanah, Sv. Križ pri Litiji, Šentjanž, Šentpeter, Šentrupert, Šentvid pri Ljubljani, Škofj a Loka, Šmartino pri Litiji, Šmarije, Trojana, Tržič, Vrem, Zagorje pri Savi, Zagurje, Zalog. — Še druzih za to odločenih 55 pošt na Kranjskem prične svoje delovanje kasneje. — Na Štajerskem odločenih je v ta namen 280, za Koroško 112 pošt. Premembe pri učitelj stvu. Na Kranjskem. Izprašani učiteljski pripravniki so dobili službe, in sicer g. Janko Toman na Dole; g. Jan. Vogelnik v Žire. G. Aut. Triplat postavljen je začasno na Koroško Belo. Listnica uredništva: Vsem vrlim podpornikom našega lista in vsem, ki nam pri našem delovanji voščijo sreče in uspeha, prisrčna hvala! — G. J. K. v Ž.: Udje „Slov. učit. društva" plačujejo 1 gold., udje „Narodne šole" tudi najmanj 1 gold. na leto, ali enkrat za vselej 20 gold. — G. J. P. v M.: Prav tako: Svoji k svojim! Listnica opravništva: Gosp. J. B. v S. Za 1. 1882. poslali ste nam 4 gld. in za 1.1883. 3 gld., tedaj imate 1 gld. na dobrem. — Gosp. G. G. pri Sv. I. Za prvo pol. manjka še 20 kr. — Gosp. A. L. v K. Dolgujete še 3 gld. za 1.1882. ~ G. J. R. v R. Dolgujete še 3 gld. za 1.1881. — Gg. naročnike, ki nam še za pretečeno leto niso poslali naročnine, najuljudneje prosimo, da bi to kmalu poravnati blagovolili. Odgovorni urednik Andrej Praprotnik. Tiskar in založnik J. R. Milic.