Beseda tov. upraviteljem. Brez dvoma je, da so upravitelji oni fak= 'tor, ki regulira odnos šole do naroda in ure» juje tudi odnos med narodom in ostalim uči^ tcljstvom. Še bolj se je ta funkcija šolskega upravitelja povečala s tem, da so upravitelji postali poslovodje krajevnih šolskih odborov. Od njih sainih jc odvisna v mnogem oziru haklonjenost naroda do šole in učiteljstva. Njihova beseda ob pravem času in na pravem mestu lahko ublaži marsikatero nasprotstvo ter pridobi mnogo za šolo in učiteljstvo. Se> vcda so ponekod tudi razmere, ki onemogo* čajo vsako še tako dobromislečo, besedo in še tako dobronamerno delo. Različni so lju* dje in različne so razmere. V zadnjem času je šolisko=upravni' odsek poverjeništva UJU zelo mno^o razpravljal o tem odnosu. Do tega so ga dovedli konkretni slučaji in vloge mnogih tovarišic in tovarišev 'na poverjeništvo. Težko je sklepati o takih stvareh, ker je često premnogo osebnih in \okalnih vplivov za takimi slučaji. Posebno še v pogledu vprašanj, ki zadevajo notranje raz= mere šole. Do enega zaključka pa je vendar prišel šolskosupravni odlsek, in ta je: da so regula* tor v vseh teh uprašanjih šolski upravitelji rn je od njih nastopa odvisna vsestranska iigodna rešitev zadeve. '¦ Včasih vzbuja nezadovoljstvo na šoli razdelitev učnih ur. ako se preočito opazi fa* voriziranje poedinih učnih oiseb z zaposlitvijo manjšega števiia ur, pa tudi vedno enaka raz= delitev dopoldanskega in popoldanskega po« uka vzbuja nezadovoljstvo. Včasih je črv ne* zadovoljstva če mora tovarišica poučevati istočasno deška in dekliška ročna dela. Vse polno je takih malenkosti, ki niso nič, pa vendar pomenijo nekaj v harmoniji človeš« kega življenja. »Odpravite jih uradno!« — No. saj veste kaj je uradno. Niti vi sami Ki se ne poslužili uradne pritožbe — »za take maienkosti«. Take vloge so mučne tudi za šolsko* upravni odsek poverjeništva in vendar mo> rajo biti rešene in se morajo odpraviti. Težji so slučaji glede stanarine in kuriva. Pri tem igrajo šollski upravi'telji veliko vlogo. Njim v čast lahko izjavimo, da se je to vpra* šanje, kakor je težko, v poslednjem času obr= nilo mnogo na bolje. Takoj je videti, kje je posegel šolski upravitelj s svojo preudarno besedo in postopanjem vmes. Krajevni šol= iski odbori so v teh krajih vnesli v polnem obsegu stanarino in kurivo točno po zakonu v proračun. Upravitelj ni samo svetovalec učitelj* stvu, ampak mora biti tudi njegov zaščitnik ter mu mora pripomoči. da pride do pravic, ki mu po zakonu pripadajo. Zato je jako mučno, ako zazna poverje« ništvo — četudi za prav izjemne slučaje —, da upravitelj sili učiteljico naj se odpove sta= narini ali kurivu, 'Sicer bo ob službo, ker za njo baje ni potrebe v kraju. Ljudje božji! Po zakonu pripada stanarina in kurivo, obstoja ministrski odlok, .ki je popolnoma jasen, pa pride upravitelj in zahteva od učiteljice, naj se odreče temu, kar ji po zakonu in ministr* skem odloku pripada. Ta upravitelj se go* tovo ne zaveda svoje dolžnosti in prepričani smo. da drugemu na njegovem mestu ne bi bilo težko dopovedati ljudem, da so to za* konite pravice, ki jih on ni upravičen niko= mur odrekati. Na željo z mnogih strani so objavljeni v današnji številki »Učiteljskega Tovariša« tudi vsi odloki. ki zadevajo stanarino in ku* rivo, da jih imajo tovariši in tovarišice pri roki in se lahko nanje sklicujejo in opirajo. Stvar osebnega takta je torej ureditev dobrega odnosa tako na šoli med upravite* Ijem in učiteljem, kakor ureditev dobrega odnosa med šolo in narodom in med naro* dom in učiiteljstvom. Jako neprijetno je, če mora učiteljica ob izplačilu čuti očitek od upravitelja. da ima večjo plačo od njega, ki ji baje »niti po izobrazbi in po delu ne pri* pada«. Težko je to! Ali je ona kriva? To pač ne spada med službene dolžnosti, še manj med službeni takt. Edino dobra stvar je v tem, da so taki slučaji izjemni. Hudo je javno o njih razpravljati. a tre= ba je, ker je bolje, da jih javno radikalno izžgemo in odpravimo kakor da se pasejo tajno ter vzbujajo zgražanje in nejevoljo. Pa tudi pri učiteljicah ni često pravega razumevanja za- stvar. Ce se n. pr. učiteljica izjavlja, naj bi se stanovanje ne zidalo, kec bo morala potem stanovati v kraju, kako naj potem še zastopa organizacija stališče, naj se povsod sezida stanovanje za učiteljstvo. Tak primer sploh ne moremo niti komenti-rati in ne kvalificirati, ampak ga moramc kratko — obsojati. Zanimiv je tudi siedeč dopis, ki ga jc prejelo poverjeništv'!), in ki slove; »Danes sem izvedel, da pripada učite= Ijem narodnih šol kurivo v smislu § 174. za* kona o narodnih šolah ©d 1. aprila 1930. da= lje. Takoj pogledam v zakonik § 174., kateri pa govori le o stanarini. in sicer da pripada stanarina učiteljem od 1. aprila 1930. O ku* rivu se tu nič ne omenja, pač pa § 84. ome< nja, da imajo učitelji narodnih šol pravico tudi na kurivo po deželi. (Primerjaj § 23., tocka 3.). Od kedaj pripada kurjava učiteljstvu ni v zakonu nikjer omenjeno. Jasno je torej, da pripada kurjava učiteljstvu od veljave zako= na, t. j. od 9. decembra 1929. S tem dnem je stopil zakon v veljavo in od tcga dne pripada tudi kurjava učiiteljstvu na deželi Ne morem si tolmačiti, kaiko je prišlo do roka s 1. aprilom 1930., ker v zakonu se nikjer ne omenja določeni termin. Vprašam poverjeništvo UJU, kaj misli ukreniti. Ali bomo še vedno zapostavljeni vzlic jasnosti zaikona, ki ima moč in veljavo? Če velja zakon za druge zadeve, naj velja tudi v tem oziru. Vedno se poudarja da stoji organizacija na braniku, da se kaj !ne izvrši v skodo uči« teljstva. Kako je mogoče, da se jc to zgodilo brez vednosti organizacije. Ali ni mogla or= ganizacija preprečiti to? Kakor slišim, je že mnogo učiteljstva prejelo na račun za leto 1930 odškodnino za kurjavo. Ali naj se sedaj vrača, kar po zakonu pritiče od 9. decembra 1929. in ne šele od 1. aprila 1930.? Prosim torej, naj se organizacija Itakoj potegne za pravice učiteljlstva, ki mu jih daje zakon ter potrebno ukrene. da se to tolma^ čenje razveljavi.« Hvalevrcdna in dragocena so za organi* zacijo tudi taka poročila poedincev. Vsake slabe stvari pa ne more bilti kriva organizacija. Ako bi organizacija sama izda= jala zakone in odredbe — potem da; tako pa dela vsakdo krivico organizaciji, če ji zaradi takih slučajcv nalaga odgovornost. Zadeva je namreč ta in edina ponioc; tudi. da le Državni svet lahko odloči o takih toč= kah tolmačenja zakona, ikakor je gornja. In tudi to je neizogibno. da morajo prizadeti sami vložiti pritožbo na Državni svet po to= zadevnih predpisih, ker je skupna prošnja in kolektivna rešitev nemogoča. Koliko je biio že podobnih slučajev in ni bilo drugega izhoda. Tovariši upravitelji imajo torej važno funkcijo, da gredo v tem pogledu učitel}stvu na roko, predvsem pa, da s svojo preudarno bcsedo in nastopom v krajevnih šolskih od= borih urede ta vprašanja tako, da bodo za* ščitene pravice utiteljstva, ki mu jih daje zakon. Vsi smo organizacija in če bomo vedno nastopali vsi bo moična tudi organizacija na= šega dela; organizacija bo storila svojo dolže nost navzgor, a dolžnost poedincev je, da tudi nekaj store navzdol in v podrobnem — po« tem bomo močni! Ena zavest nas mora voditi dosledno pri naši borbi in ta je: da ustvarjamo veliko delo! Zavedati ae moramo, da z vsem, kar mora sedanja generacija pretrpeti v tem oziru, ustvarjamo boljšo socialno pozicijo našemu stanu v bodočnosti. Ni vseeno, če prihaja uči« telj na svoje službeno mesto ter da mora bes r-rt iti takoj ob svojem prihodu za svoje bivali« šče ter se s tem poniževati ali če pride na svoje službeno mesto, kjer mu to odpade. Zanamci bodo vedeli ceniti našo borbo, zato ne smemo izgubiti iz vida temeljne isvoje zahteve — da se zidajo povsod stanovanja za učitelje. V tem pravcu zastavite tovariši upravi* telji svoj vpliv in svojo besedo! Z dosleds nostjo bomo izvojevali itemeljni svoji zahtc vi končno povsod zmagol