A. P.: Pisma s podeželja V. Ne da bi hotel kaj posebnega povedati, bom vendar zapisal tudi o tem nekaj besedi. Dostikrat pride namreč v razgovor ugled učiteljskega stanu. O tem se je prav za prav že dosti govorilo in razlilo prav mnogo čmila. Ker je učiteljski stan nekaj popclnoma svojevrstnega, to se pravi: so napravili iz njega ali hoteli napraviti nekaj takšnega, kar bi imelo čisto poseben obraz, ni čudno, ako se človeku večkrat predstavi vprašanje, kako in kaj je s to zadevo. Medtcm, ko so ga hoteli nekaterniki uporabiti kot dekle za vse, so ga drugi tudi uporabljali kot nekaj takšnega in so ga — milo rečeno — za zahvalo še opsovali. Drugi ,so lahko menjavali prepričanje na tren oka kakor srajco, učitelj svojega lepega, v zeleno usnje vezanega prepričanja (prosto po Cankarju) ni smel nikoli izgubiti. Zgodilo se je nekaj nečuvenega: Tisti velmož, ki je v življenju menjal za svoj ugled in položaj toliko prepričanj, kolikor je nastalo slučajnih razmer, je najbolj kričal, oziroma si je najbolj lastil legitimacijo, obsojati učitelja in njegove korake. Ob takcm kričanju je nastal videz, da učitelji sploh ne poznajo nobene morale in da jih je treba v izogib narodne ncsreče stalno lasati in uhljati, opominjajoč jih, kje bodi njih mesto. In kdo vse se je te pravice posluževal! Marsikdo si je na račun tega siromaka dovolil plehko satiro; in je •očito, da ni videl tragike, kakor jo je tako edinstveno prikazal Ivan Cankar, ki učitclja ni smešil, ker je spoznal moč trpljenja. Če že mislimo nekoliko pokramljati o pravdi glede ugleda učiteljskega stanu, ni treba pregloboko ali preširoko segati. Toliko je prcdstav, da se je lahko oricntirati, pa tudi metod, kako se to dela, da je stvar lahko razumljiva. Namreč — da ne bo pomotc — z objektivnostjo je križ. Drugič pa, četudi bi bila objektivnost v zakupu, kdo je prav za prav pooblaščen in od koga, dajati lekcije na desno in levo, menda tako, kakor j!c ravno telesno razpoložen? Saj bomo nekoliko čuli o tej zadevi malo pozneje! Bila je tudi moda, javno čim več razpravljati o učiteljstvu in delati umetno ncrazpoloženje ljudstva v podeželju proti temu ravno za podeželje tako važnemu stanu. Zadnje čase }e to ponehalo, kar je popolnoma prav in pošteno! Nepristranski opazovalec, skrit za dogodki malega dela malih sosedov, si je ustvaril v teku časa svojo sodbo. Ampak takih opazovalcev jc tako malo, ali pa so tako skromni, da njih beseda skoraj da ne pride do izraza. Hudo je, če pridejo do besede demagogi ali analfabeti... Običaj je, da se recimo v družbi, mali ali veliki, čez učiteljski stan zabavlja, se kritikuje, smeši i. sl. in da so pripadniki raznih stanov v tem skoraj enodušni. Še celo največji lenuh ali delamržnež — to je opaziti — ustvarja mnenje v oBraz učitelju in učitcljici. da je učiteljski stan tak stan, ki najmanj, to se pravi, tako rekoč nič ne dela. Neumestno je seveda takemu bedaku dokazovati obilnost in raznovrstnost učiteljevega dela. Zopet je opaziti drugi primer, kako v družbi — kajpak v smešenje učiteljskega stanu v navzočnosti učiteljstva — kako malo zaposleni in dobro plačani velmož (birt) postavlja tisti znani račun, koliko dni ima na leto ueitelj prosto in da ima leto premalo dni, da bi mogel v polni meri izkoristiti odvišne počitnice ali dopust. .. Ali ste že slišali tisti vic? Vsak dan ena, bi lahko rekli!... Zgodi se, da se celo mlad študentek (ki se ima morebiti ravno učitelju zahvaliti, da je prišel s podeželske ljudske v mestno srednjo šolo) mogočno in svečano razkorači, ko samozavestno razlaga in tolmači svojo sodbo o učiteljskem stanu, ki da ni storil svoje »dolžnosti«. Smešenje, obrekovanje, neznosno kritiziranje: to je dclo družbe, v kateri čestokrat sebi v iezo in zasmeh poseda tudi slovenski učitelj. To jc malo dclo malih ljudi. Ceprav ni podcenjevati nobenega stanu, so vendar stanovi, ki služijo preprostemu podeželskemu človeku samo za ceno dragega plačila. Uporaba nekaterih stanov malemu. neimovitemu deželanu je sploh nemogoča. Ni pretirano, če kdo trdi: Podeželski človck dostikrat še za sol ali šibice nima! To je težko dejstvo, ki pa malokoga gane. Imaš priliko opazovati velike gromovnike za narodov blagor. ki pa so ob vprašanju cenejšega dela za podeželskega človeka gluhi, trdi. Njih srce se ne da omečiti, niti spričo dejstva, da ubogi človek res še za sol nima. Pa kaj se zgodi! Ta dragi človek, ki nosi v prsih trdo srce neusmiljenja in neuvidevnosti za stvame in težke potrebe svojega revnega bližnjcga, je spoštovan človek, vse se mu odkriva in ni ga. ki bi se ga upal oklevetati ali ožigosati. In skoraj da se nam ni mogoče.spomniti, da bi bil v narodnem zastopstvu kak narodni ali ljudski zastopnik ožigosal razne pijavke ubogega ljudstva in nad kakim cclim stanom radi težkih pogreškov celotc ali poedinca nad narodom izrekel svoje težko prokletstvo. Vemo, da je moral kmet pod ceno prodajati živino, a kdaj je kdo n. pr. radi tega stresal svojo jezo na mesarski stan? In vemo, ko gledamo v podeželju, še marsikaj, kar gre v najvišjc in najidealnejše poklice — toda ne moremo ugotoviti, da bi bil kdo grajal v svojstvu narodnega zastopnika le en stan razen — učiteljskecfa. Kajnak, učiteljskega!... Je prišel v vas kandidat — o lepi časi minulih let, ko smo imeli toliko poklicanih! — in vašcani so prišli poslušat; vsakdo je radoveden po novicah, kako in kaj. Govoril je poklicanec n. pr. nad uro. Mimogrede je omenil zidanje ceste; da so zdravila draga in honorarji nekaterih tudi za kmeta potrebnih poklicev pretirani, je pozabil omeniti. Potem pa se je začelo: ves ostali čas — skoraj polno uro — je govoril o šoli, udrihal po učiteljih in učiteljicah, ki da jih je vse preveč in bodo požrli narodno blagostanje! Sipal je ogenj in žveplo na učiteljsko paro, ki grozi uničiti kmetskc žulje ... Molče so se ljudjc vašeani razhajali po domovih. Na vprašanja, kako je bilo na shodu, so potem odgovarjali domačim zamišljeno? Tudi ta je čez učitelje zmerjal... Bolj malo je znan dogodek, da je kandidat — menda je bil peti ali šesti — tako udrihal na shodu zoper revno učiteljsko paro. da se jc kmetom, vajenim take godbe, začel tresti trebuh, pa so se potem tako režali, da so od smeha skoraj popokali... Bogmc, da so se zares režali! Ampak ne učitelju ali u'bogi učiteljski pari! Ne glede na to, da se je pri nas iz političnih razlogov mnogo grešilo in se je človek ocenjeval zgolj po pripadnosti k politični stranki, kjer je veljalo (in žal še velja v mnogih primerih) pravilo, da je človek kot pristaš najpoštenejši, najlepši, najvrednejši i. sl. človek, čcprav je v resnici morda najgrši lopov, je — kot jc bilo omenjeno, prišlo v modo — obrekovati učitelja in njegovo dclo. Ta moda je značilna za našc razmere. In kljub dejstvu, da jc slovenski učitelj marsikomu napravil velikc usluge in so s pomočjo njegovega idealnega hrbta mnofii splezali na zavidljive položaje, so ti tiči ali krti vendarle napravili z učiteljcm potem tako kakor se je zgodilo z zamorcem v tisti drami: Zamorec je svoje delo končal, zamorec lahko gre ... Ampak bodočnost mora pokazati drugo pot. Do zdaj je bilo tako, da jc učitelj skušal vleči voz, vsi ostali pa so ga zadrževali. To je: nihče se ni vpregel, da bi pomagal voziti. Pač pa so vsi takšni ali večina njih kričali zoper vaškega »nol - inteligcnta« siromaka, kot da je on kriv raznih gospodarskih in socialnih nedostatkov šole ali podeželja, ali kot da jc on vir in naredbodajalec za eno in drugo slabo, kar tem ali onim ni bilo všeč. Seveda niso mogle takšne metode nikogar zadovoljiti, to se pravi, niti učitelja, niti ljudstva. Zato je nujno. da posveti učitelj svoje organizacijske zmožnosti neposredno ljudstvu še naprej s poudarjcnim delom v šoli ter da — ker mu ni bilo dano drugače in so tudi za bodočnost slabi izgledi — s smotrno samovzgojo in samoizobrazbo ter pridnim šoLskim delom izoblikujc svojo osebnost do najvišje mere! Za našo vas se morajo poforigati vsi, kakor smo zapisali že v zadnjem pismu; to pa bodi skrb javne upravc, ki naj razmesti po potrebnem podeželju odvišne inteligente (šolance), tako agronome, zdravnike i. sl., da bodo v direktnem stiku z ljudstvom tudi oni spoznavali ljudske potrebc in razmere ter tako nudili narodu naravnost praktično in dejansko svoje strokovne zmožnosti!