170 Differences in ankle motion sense and active repositioning test between young and older adults Abstract The aim of the study was to identify reliability of ankle motion sense and active repositioning using a custom-built device, and to determine whether there were (significant) differences for each respective kinaesthetic test between young and older adults. In total, 17 younger and 15 older adults volunteered to participate in this study. Each participant undertook tests on two occasions to identify motion sense ability and active ankle repositioning in the sagittal plane. The reliability analysis revealed good and excellent reliability for motion sense test and active repositioning test for both groups. A higher threshold of ankle motion sense was determined in older adults, while higher absolute errors were identified in two of four reference positions in the older group. In summary, we confirmed acceptable reliability for motion sense and active repositioning test on a custom-built device which can be useful for measuring kinaesthetic sense of the ankle. Our findings showed that aging has an influence on the propriocep- tive system which is also reflected by reduced kinaesthetic ability of the ankle between older and younger adults. Key words: ankle, motion sense, active repositioning, aging. Izvleček V raziskavi smo želeli preveriti ponovljivost testov na po meri izdelani opornici za merjenje zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja ter ugotoviti, ali obstajajo razlike v zaznavanju gibanja in položaja gležnja med mlajšimi in starejšimi osebami. V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 17 mlajših in 15 starejših merjencev. Vsak merje- nec je dvakrat izvedel test zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja v sagitalni ravnini, pri čemer smo ugotavljali sposobnost zaznavanja pasivnega premika gležnja in natančnost repozicije gležnja v različnih referenčnih položajih. Ugotovili smo, da imajo testi zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja visoko do odlično pono- vljivost pri obeh skupinah. Prav tako smo ugotovili, da imajo starejši posamezniki višji prag zaznavanja gibanja gležnja v primerjavi z mlajšimi posamezniki, medtem ko so pri aktivni repoziciji gležnja bili manj natančni v dveh od štirih merjenih položajev. S študijo smo potrdili ponovljivost izbranih testov na po meri izdelani napravi, ki je lah- ko v prihodnje uporabna pri diagnostiki gležnja. Na podlagi rezultatov študije lahko zaključimo, da se staranje in z njim povezane spremembe v proprioceptivnem siste- mu odražajo tudi v poslabšanju kinestetičnega zaznavanja v gležnju v primerjavi z mlajšimi posamezniki. Ključne besede: gleženj, zaznavanje gibanja, aktivna repozicija, staranje. Darjan Smajla, Katja Tomažin, Vojko Strojnik Razlike v zaznavanju gibanja in položaja v gležnju med mlajšimi in starejšimi osebami raziskovalna dejavnost 171 „ Uvod S starostjo se spreminja funkcionalno stanje živčno-mišičnega sistema. Te spremembe vplivajo na delovanje različnih sistemov, ki so pomembni za upravljanje našega giba- nja. Strukturne in funkcionalne spremembe staranja zajemajo tudi somatosenzorni sis- tem, ki se kažejo tudi na področju kineste- zije (Butler, Lord, Rogers in Fitzpatrick, 2008; Lord, Clark in Webster, 1991). Obstajajo različne definicije kinestezije, vendar gre v osnovi za zaznavanje gibanja in položaja okončin in trupa (Proske in Gan- devia, 2009). Ena od pogosto uporabljenih metod za merjenje kinestetičnega zazna- vanja je zaznavanje pasivnega premika sklepa. Gre za počasen pasiven premik skle- pa ali okončine s pomočjo naprave, naloga merjenca pa je signalizirat trenutek, v kate- rem je premik zaznal. To je ena od najbolj zanesljivih in ponovljivih metod za merje- nje kinestetičnega zaznavanja (Deshpande, Connelly, Culham in Costigan, 2003). Zaradi tega je test lahko primeren za ugotavljan- je morebitnih kinestetičnih okvar oziroma sprememb v delovanju proprioceptivnega sistema v povezavi s poškodbami ali stara- njem. Drugi zelo pogosto uporabljen test za oceno kinestetičnih občutkov je zazna- vanje položaja telesnega segmenta oz. test repozicije izbranega segmenta. S testom lahko ocenimo natančnost, s katero posa- meznik zazna ali izenači izbran referenčni položaj sklepa ali okončine brez vidne in- formacije. Dobro kinestetično zaznavanje je z vidika vzdrževanja ravnotežja še posebej po- membno pri spodnjih okončinah (Sohn in Kim, 2015). Poslabšana kinestezija spodnjih okončin je povezana s poslabšanim ravno- težjem pri starejših osebah (Horak, Shupert, Dietz in Horstmann, 1994; Lord in Ward, 1994) in posledično s povečanim tvega- njem za padce (Lord, Rogers, Howland in Fitzpatrick, 1999). Raziskave navajajo, da ima uspešna gibalna kontrola gležnja zelo pomembno vlogo pri vzdrževanju ravno- težja našega telesa med funkcionalnimi aktivnostmi, kot so stoja, hoja, tek, vstaja- nje, prestopanje itn. (Lee in Lin, 2008). Med vsakodnevnimi življenjskimi opravili pa je ohranjanje ravnotežja zelo pogosto urav- navano s strategijo gležnja (Faraldo-Garcia, Santos-Perez, Crujeiras in Soto-Varela, 2016). Obstajajo različne študije, v katerih so merili kinestetično zaznavanje sklepov na spodnjih okončinah in poročajo o različnih ugotovitvah. Med mlajšimi in starejšimi po- samezniki ni razlik v zaznavanju kolčnega sklepa v frontalni (Pickard, Sulllivan, Allison in Singer, 2003) in sagitalni ravnini (Franco, Santos in Rodacki, 2015), medtem ko je pri rotacijah kolčnega sklepa opazno slabše zaznavanje pri starejših osebah (Wingert, Welder in Foo, 2014). Izrazitejše razlike v za- znavanju položaja sklepa med mlajšimi in starejšimi posamezniki so se pokazale v ko- lenskem sklepu (Petrella, Lattanzio in Nel- son, 1997; Ribeiro in Olivera, 2010), čeprav so te razlike manjše pri starejših osebah, ki so redno telesno aktivne (Ribeiro in Olivera, 2010; Tsang in Hui-Chan, 2003). Študije, ki so proučevale vpliv staranja na zaznavanje položaja in gibanja gležnja, navajajo, da starejši posamezniki slabše zaznavajo položaj gležnja v stoječem (De- shpande idr., 2003; Thelen, Ashton-Miller in Schultz, 1998; You, 2005) in sedečem polo- žaju (Madhavan in Shields, 2005; Verschu- eren, Brumagne, Swinnen in Cordo, 2002), medtem ko v ležečem položaju niso bile ugotovljene statistično značilne razlike v primerjavi z mlajšimi posamezniki (Franco idr., 2015). Spremembe v zaznavanju gibanja in po- ložaja sklepa med mlajšimi in starejšimi osebami niso vedno potrjene. Razlike med študijami so lahko posledica razlik v testnih protokolih, kot so: položaj merjenca, vrsta naprave, različne hitrosti pri pasivnem za- znavanju gibanja, referenčni položaji ter te- lesna aktivnost merjencev. V študiji, v kateri so primerjali zaznavanje položaja gležnja v različnih pogojih, predlagajo izvedbo me- ritev v sedečem položaju zaradi udobja in varnosti starejših oseb (Westlake in Culham, 2006). Prednost testiranja zaznavanja giba- nja in položaja gležnja v sedečem položa- ju je tudi v tem, da izoliramo kinestetično zaznavanje samo na gleženj, medtem ko v stoji lahko rotacijo gležnja zaznamo tudi v kolenu ali kolku (Ko, Simosick, Deshpande in Ferrucci, 2015). Kljub dosedanjim raziskavam lahko na področju kinestetičnega zaznavanja spo- dnjih okončin med mlajšimi in starejšimi osebami zasledimo različne ugotovitve. Ker ima strategija gležnja ključno vlogo v ohranjanju ravnotežja ter je v nenehnem stiku s tlemi med pokončno držo, je bil namen naše študije ugotoviti, ali obstajajo razlike v kinestetičnem zaznavanju gležnja med gibalno aktivnimi mlajšimi in gibalno aktivnimi starejšimi posamezniki. Prav tako smo želeli ugotoviti ponovljivost testov za merjenje zaznavanja gibanja gležnja in ak- tivne repozicije gležnja na lastni in po meri narejeni opornici. „ Metode Vzorec merjencev V eksperimentu je prostovoljno sodelovalo 17 študentov Fakultete za šport (9 žensk in 8 moških (povprečna starost: 23,5 ± 1,9 leta; povprečna višina: 1,74 ± 0,07 m, povprečna teža: 67,6 ± 11,6 kg) in 15 starejših odraslih posameznikov (7 žensk in 8 moških) (pov- prečna starost: 67 ± 1,7 leta; povprečna višina: 1,73 ± 0,08 m; povprečna teža: 71,8 ± 15,3 kg). Prostovoljci niso imeli težjih poškodb gležnja, ki bi lahko vplivale na testiranje. Posamezniki z zgodovino težjih poškodb gležnja, disfunkcijo centralnega živčnega sistema ali akutnimi simptomi pa- tologije spodnjih okončin so bili izključeni že pred začetkom testiranja. Vsi preizku- šanci so bili gibalno aktivni ljudje. Vstopni kriterij za vstop posameznika v študijo je bila redna telesna aktivnost vsaj dvakrat na teden v zadnjem letu. Preizkušanci 48 h pred testiranjem niso izvajali težjih fi- zičnih aktivnosti in niso zaužili alkohola. Vsi preizkušanci so bili pisno seznanjeni z eksperimentalnim postopkom in morebi- tnimi nevšečnostmi. Svojo prostovoljno udeležbo so potrdili s pisnim privoljenjem. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško-tokijsko deklaracijo in odobren s strani etične komisije Fakultete za šport. Potek eksperimenta Študija je potekala v Kineziološkem labora- toriju na Fakulteti za šport v Ljubljani. Pred začetkom eksperimenta smo merjence se- znanili z merilnim postopkom. Merjenci so testni nalogi opravili dva krat na istem obi- sku, vmes pa je bilo 15 minut premora. Na ta način smo preverili ponovljivost testne naloge. Merjenci so najprej opravili test za- znavanja gibanja v gležnju, sledil pa je test aktivne repozicije gležnja. Po 15 minutnem premoru, v katerem so lahko merjenci pro- sto hodili po laboratoriju, so obe testni nalogi ponovili. Pred vsakim sklopom te- stov so merjenci trikrat premaknili gleženj skozi celoten obseg giba, da bi se izognili učinku tiksotropičnosti (Wiktorson-Mller, Oberg, Ekstrand in Gillquist, 1983). Vse te- ste smo izvajali samo na dominanti nogi. Dominantno nogo smo določili s pomočjo vprašanja: »S katero nogo bi udarili žogo proti tarči?« (Coren, 1993). Merjenci med te- sti niso imeli vidne informacije o položaju 172 gležnja (zakrite oči), zaznavanje morebitnih zvočnih znakov je bilo onemogočeno s slu- šalkami za zaščito pred hrupom. Zaznavanje gibanja v gležnju Sposobnost zaznavanja pasivnega gibanja v gležnju smo testirali s po meri narejeno opornico, opremljeno z elektromotorjem (Beckoff, Verl, Nemčija), ki je omogočala gibanje gležnja v sagitalni ravnini. Meritev je potekala sede. Kot v kolku in kolenu je znašal 90°. Stegno merjenca je bilo podpr- to s po meri narejenim sedalom. Merjenci so stopalo merjene noge postavili na pre- mikajočo se platformo, medtem ko je bila druga noga na leseni platformi v istem ni- voju. Rotacijska os premikajoče se platfor- me je bila poravnana z osjo vrtenja gležnja. Merjenci so meritev opravljali bosi, da bi izključili vpliv različnih debelin obutve/no- gavic. Med testom nismo uporabljali nobe- nih trakov za pritrditev stopala z namenom zmanjšanja priliva iz kožnih receptorjev. Prav tako smo merjencem odvzeli vidno informacijo, medtem ko so slušalke služile za odpravljanje možnih zvočnih znakov iz elektromotorja. Elektromotor je omogočal pasivno rotacijo gležnja v smeri plantar- ne (PF) in dorzalne fleksije (DF) s hitrostjo 0,5°/s (Thelen, idr., 1998). Merjenčev gle- ženj smo iz nevtralnega položaja (0°, 90° med stopalom in golenico) s pasivnim premikom opornice premaknili v izbrano smer. Pred vsakim poskusom smo gleženj s pomočjo elektromotorja vrnili v nevtralni položaj (0°). Merjenci so dobili navodilo, da pritisnejo ročno stikalo, ko začutijo premik gležnja. Test je bil izveden trikrat v vsako smer (PF/DF). Med ponovitvami so bili raz- lično dolgi odmori (med 5 in 10 s), da smo se izognili reakciji merjenca na podlagi časovne anticipacije. Pred začetkom testa je imel vsak merjenec dva testna poskusa. Odvisno spremenljivko pri vsakem poskusu je predstavljal položaj gležnja, v katerem je merjenec pritisnil na gumb. Vrednost smo očitali iz lastne programske opreme, ki je nadzorovala položaj in hitrost premikanja motorja na 0,1° natančno. Povprečno vre- dnost treh poskusov v smeri PF in DF smo uporabili za statistično analizo. Aktivna repozicija gležnja Aktivno repozicijo gležnja smo testirali tako, da so merjenci aktivno premaknili gleženj iz nevtralnega položaja (0°) do do- ločenega referenčnega položaja. Merjenci so dobili verbalno navodilo, ko so dosegli referenčni položaj, ki so si ga morali zapo- mniti. Nato smo gleženj pasivno prema- knili v začetni položaj. Merjenci so dobili navodilo, da nato gleženj aktivno postavijo v položaj, za katerega menijo, da najbolj ustreza referenčnemu položaju. V referenč- nem položaju so gleženj zadržali približno pet sekund. Zatem smo gleženj s pasivnim premikom vrnili v nevtralni položaj (0°). Razlika med referenčnim položajem in po- ložajem, v katerega je merjenec gleženj po- stavil sam, predstavlja mero aktivnega za- znavanja položaja sklepa (AE). Izbrani koti, pri katerih smo testirali pasivno zaznavanje položaja, so bili 5° in 15° v PF ter 5° in 10° v DF. Za vsak kot smo meritev ponovili trikrat v naključnem vrstnem redu. Položaj gležnja smo spremljali s pomočjo goniometra (Bi- ovision, Werheim, Nemčija). Za zajemanje signalov iz goniometra smo uporabili sis- tem PowerLab (16/30—ML880/P , ADInstru- ments, Bella Vista, Australija) s frekvenco za- jemanja 2000 Hz. Podatke smo analizirani s programsko opremo LabChart8 (ADInstur- ments, Bella Vista, Avstralija). Metode obdelave podatkov Podatke smo statistično obdelali s progra- mom SPSS (IBM SPSS verzija 25.0, Chicago, IL, ZDA). Za vse spremenljivke smo izraču- nali povprečne vrednosti in povprečne odklone. Normalnost porazdelitve smo preverili s Kolmogorov-Smirnov testom, homogenost variance pa z Mauchlyjevim testom sferičnosti. Ponovljivost testne baterije smo preverili z interklasnimi korelacijskimi koeficienti (ICC; model 3.1) s pripadajočimi 95 % intervali zaupanja (CI) (Ko idr., 2015; D. Smajla, Gar- cía-Ramos, Tomazin in Strojnik, 2019; Weir, 2005). Sprejemljiva ponovljivost testa je bila sprejeta pri ICC > 0,70 (García-Ramos, Feri- che, Pérez-Castilla, Padial in Jaric, 2017). Po- novljivost smo interpretirali kot nizko (ICC 0,40–0,59), zmerno (ICC 0,60–0,74), visoko (0,75–0,89) in odlično (ICC > 0,90) (Fleiss, 1999). Izračun ponovljivosti testne baterije smo opravili s pomočjo po meri izdelane Excelove preglednice (Hopkins, 2000). Za ugotavljanje razlik med mlajšimi in sta- rejšimi posamezniki smo uporabili pov- prečno vrednost obeh meritev na posa- meznem obisku. Razlike med skupinama smo testirali z enosmerno analizo variance. Dvostranska meja statistične značilnosti je bila postavljena: p < 0,05. „ Rezultati Ponovljivost testne baterije Ponovljivost meritev testov je prikazana kot statistična značilnost t-testa in ICC med po- novitvama. Med ponovitvami ni bilo stati- stično značilnih razlik v zaznavanja gibanja gležnja. Vrednosti ICC kažejo na odlično ponovljivost testa v smeri PF, medtem ko je ponovljivost v smeri DF visoka pri obeh skupinah (Tabela 2). Med povprečnimi AE aktivne repozicije gležnja ni bilo statistično značilnih razlik. Slika 1. Položaj pri merjenju zaznavanja gibanja gležnja (osebni arhiv). Tabela 1 Ponovljivost zaznavanja gibanja v gležnju v smeri PF in DF pri mlajših in starejših osebah Spremenljivka Skupina Meritev 1 Povprečje (SD) Meritev 2 Povprečje (SD) P ICC (95 % CI) PF (°) MLADI 0,86 (0,22) 0,88 (0,20) 0,218 0,93 (0,81, 0,98) STAREJŠI 1,42 (0,36) 1,33 (0,35) 0,096 0,93 (0,80, 0,98) DF (°) MLADI 0,95 (0,26) 0,94 (0,21) 0,548 0,93 (0,89, 0,98) STAREJŠI 1,43 (0,43) 1,43 (0,35) 0,953 0,85 (0,56, 0,94) P, p-vrednost t-testa za odvisne vzorce; ICC, interklasni korelacijski koeficient; 95 % CI – 95 % interval zaupanja. raziskovalna dejavnost 173 Vrednosti ICC kažejo visoko in odlično po- novljivost AE v vseh merjenih položajih pri obeh skupinah (Tabela 4). Razlike med mlajšimi in starejši- mi posamezniki Povprečne vrednosti zaznavanja gibanja v gležnju so se med mlajšimi in starejšimi osebami statistično značilno razlikovale tako v smeri PF (F 1,30 = 25,629, p < 0,001) kot tudi v smeri DF (F 1,30 = 19,968, p < 0,001) (Sli- ka 1). Starejši posamezniki so imeli v pov- prečju 36,7 % višji prag zaznavanja gibanja gležnja v smeri PF in 31,8 % višji prag zazna- vanja gibanja gležnja v smeri DF glede na mlajšo skupino. Pri aktivni repoziciji gležnja smo ugotovili, da je imela starejša skupina merjencev sta- tistično značilno večje AE glede na mlajše posameznike. Med skupinama obstajajo značilne razlike v položajih PF 5° (F 1,30 = 8,494, p < 0,05) in DF 5° (F 1,30 = 4,744, p < 0,05), medtem ko se vrednosti AE v polo- žajih PF 15° (F 1,30 = 1,1 15, p = 0,299) in DF 10° (F 1,30 = 1,783, p = 0,192) (Slika 3) ne razliku- jejo. „ Razprava Namen naše raziskave je bilo ugotavljanje razlik med mlajšimi in starejšimi osebami v zaznavanju gibanja in položaja gležnja ter ugotavljanje ponovljivost testov za merje- nje zaznavanja gibanja in aktivne repozicije gležnja na lastni, po meri izdelani opornici. Zaznavanje gibanja v gležnju se je pokazal kot test z boljšo ponovljivostjo, saj je bila ponovljivost testa v smeri PF odlična (ICC > 0,90) in v smeri DF visoka (ICC > 0,85) pri obeh skupinah (Tabela 1). Gre za pogosto uporabljen test pri meritvah kinestetičnih zaznavanj, rezultati ponovljivosti drugih raziskav pa se ujemajo z našimi rezultati (Deshpande idr., 2003; Ko idr., 2015). Tudi aktivna repozicija gležnja se je pokaza- la kot visoko ponovljiva (ICC < 0,79) pri vseh merjenih položajih. Edina odlična ponovlji- vost je bila pri mlajši skupini merjencev v položaju PF 15° (Tabela 2). Visoka ponovlji- vost aktivne repozicije gležnja je primerlji- va z drugimi raziskavami (Deshpande idr., 2003; Lin, Chiang, Lu, Wei in Sung, 2016; You, 2005). Test zaznavanja gibanja v gležnju z opi- sanim protokolom smo zasnovali z na- menom ugotoviti, kakšna je sposobnost Tabela 2 Ponovljivost povprečnih AE aktivne repozicijie gležnja pri izbranih položajih gležnja mlajših in starejših oseb Spremenljivka Skupina Meritev 1 Povprečje (SD) Meritev 2 Povprečje (SD) P ICC (95 % CI) PF 5 (°) MLADI 0,66 (0,12) 0,67 (0,13) 0,95 0,79 (0,46, 0,92) STAREJŠI 0,89 (0,32) 0,83 (0,29) 0,16 0,85 (0,56, 0,94) PF 15 (°) MLADI 1,00 (0,49) 1,05 (0,47) 0,24 0,93 (0,81, 0,98) STAREJŠI 1,21 (0,48) 1,16 (0,28) 0,42 0,83 (0,51, 0,94) DF 5 (°) MLADI 0,64 (0,27) 0,63 (0,22) 0,66 0,81 (0,48, 0,92) STAREJŠI 0,82 (0,19) 0,78 (0,15) 0,20 0,83 (0,52, 0,94) DF 10 (°) MLADI 0,88 (0,28) 0,89 (0,21) 0,77 0,78 (0,41, 0,91) STAREJŠI 1,00 (0,24) 0,96 (0,23) 0,17 0,86 (0,60, 0,95) P, p-vrednost t-testa za odvisne vzorce; ICC, interklasni korelacijski koeficient; 95 % CI – 95 % interval zaupanja. Slika 3. Primerjava povprečnih absolutnih napak aktivne repozicije gležnja med mlajšimi in starejšimi osebami v položajih plantarne fleksije (PF 5°, PF 15°) in dorzalne fleksije (DF 5°, DF 10°). * statistična značilnost (p < 0,05). Slika 2. Primerjava zaznavanju gibanja gležnja med mlajšimi in starejšimi osebami v smeri plantarne fleksije (PF) in dorzalne fleksije (DF). * statistična značilnost (p < 0,05). 174 zaznavanja gibanja v gležnju pri mlajših in starejših osebah ter ali med njimi prihaja do razlik. Pri testu zaznavanja gibanja gre za ugotavljanje praga, pri katerem posa- meznik zazna pasivno premikanje sklepa iz stacionarnega stanja oziroma mirovanja. Glavni receptor zaznave so primarni kon- čiči mišičnega vretena, ki zaznavajo spre- membo dolžine in stopnjo spremembe ob premiku sklepa, medtem ko sekundarne informacije prihajajo iz kožnih in sklepnih receptorjev (Proske in Gandevia, 2012). Največja prednost tega testa je, da ne po- trebujemo delovnega spomina, kot na pri- mer test aktivne repozicije. Test zaznavanja gibanja se je pokazal kot najbolj zanesljiva in veljavna metoda za odkrivanje kineste- tičnih razlik med različno starimi skupinami in spremljanje vplivov staranja ali bolezni (Deshpande idr., 2003). Rezultati so pokazali, da je prag zaznava- nja gibanja gležnja v smeri PF in DF višji pri starejših osebah v primerjavi s posamezniki v mlajši skupini merjencev. Ugotovitve so bile pričakovane, saj je že nekaj študij po- trdilo višji prag zaznavanja gibanja gležnja ob pasivnem premiku v primerjavi z mlajši- mi osebami (Deshpande idr., 2003; Gilsing idr., 1995; Ko idr., 2015; Thelen idr., 1998). Razlik v zaznavanju gibanja med PF in DF nismo preiskovali, ker je bilo že potrjeno, da se prag zaznavanja gibanja gležnja v sagi- talni ravnini statistično značilno ne razliku- je glede na smer gibanja (Xu, Hong, Li in Chan, 2004). Višji prag zaznavanja gibanja sklepa ni samo posledica poslabšanega kinestetičnega zaznavanja zaradi staranja, ampak tudi posledica nekoliko daljših re- akcijskih časov pri starejših osebah (Mad- havan in Shields, 2005). Glede na velikost razlike med mlajšimi in starejšimi osebami (okoli 0,5 stopinje, kar znaša približno 1 se- kundo gibanja) je mogoče večino razlike pripisati zaznavanju gibanja gležnja in le v manjši meri daljšemu reakcijskemu času. Čeprav je večina od teh raziskav narejena v stoječem položaju (gleženj pod vplivom sile teže), ne smemo zanemariti pomemb- nosti kinestetičnega zaznavanja v fazi, ko gleženj ni v stiku s podlago, oziroma v fazi zamaha in pri prestopanju, ki zagotavljajo varno stopanje na podlago (Ko idr., 2015). Z meritvijo zaznavanja gibanja v sedečem položaju smo se izognili vplivu teže vsake- ga posameznika oziroma različnega pri- tiska v stopalih pri sami meritvi. Prav tako lahko rotacijo gležnja v stoječem položaju zaznamo tudi skozi premik kolena ali kolka. Posledično je lahko zaznavanje gibanja gle- žnja v stoječem položaju manj občutljivo na poslabšano kinestezijo gležnja (Gilsing idr., 1995; Gurfinkel, Lipshits in Popov, 1982). Zaradi tega je test zaznavanja gibanja v sedečem položaju lahko koristen za oce- no kinestetičnega zaznavanja izključno v gležnju ter se lahko uporablja kot dodatna metoda med obstoječimi testi. S testom aktivne repozicije gležnja smo ugotavljali posameznikovo sposobnost reprodukcije določene položaja sklepa, ko je ta izvedena aktivno. Sposobnost prepo- znavanja statičnega položaja sklepa je naj- pogostejša metoda za oceno kinestetičnih zaznavanj (Goble idr., 2009). Kot glavni vir informacij tudi v tem primeru navajajo mi- šično vreteno, dodatne informacije pa pri- spevajo kožni in sklepni receptorji (Proske in Gandevia, 2012). Test ima večjo funkcio- nalno uporabo v primerjavi z zaznavanjem gibanja, saj gre za merjenje aktivnega ho- tenega gibanja, s katerim se srečujemo v vsakdanjem življenju. V tem primeru nima- mo dodatnega senzornega priliva pritiska, ki ga ustvarja naprava, vendar pri tem testu prav tako potrebujemo delovni spomin in dobro motorično kontrolo (Hillier, Immink in Thewlis, 2015). Glede na to, da gre za pri- merjavo mlajših in starejših oseb, je pred- nost tega testa tudi v tem, da ne potrebuje reakcije na zaznavanje položaja (stisk na gumb) in s tem izključuje reakcijski čas, ki je med mlajšimi in starejšimi posamezniki različen (Madhavan in Shields, 2005). Kot smo že prej omenili, je med pasivno re- pozicijo sklepa večina proprioceptivnih in- formacij posredovana iz antagonista, ker je proženje mišičnega vretena višje med raz- tezanjem mišice kot med krajšanjem (Ben- net, 1994; Ribot-Cisar in Roll, 1998). Med aktivno repozicijo tako agonist kot antago- nist prispevata velik delež proprioceptivnih informacij, ker se med aktivacijo agonista občutljivost mišičnega vretena poveča (Gandevia idr., 1992). To pomeni, da med aktivno repozicijo mišično vreteno prispe- va več aferentnih informacij v primerjavi s pasivno premikom sklepa/okončine. Rezultati so pokazali, da so AE aktivne re- pozicije starejših posameznikov v povpre- čju večje v primerjavi z mlajšimi (Slika 3), zaradi česar lahko v celoti potrdimo prvo hipotezo. AE so bile v vseh položajih večje pri starejši skupini, vendar je bila statistična značilnost potrjena pri položajih PF 5° in DF 5°. Ugotovitve so v skladu s predhodnimi študijami, ki prav tako poročajo o slabšem zaznavanju položaja kolena (Horak idr., 1989; Šparovec, 2017) in gležnja (Deshpan- de idr., 2003; Meeuwsen idr., 1993; Robbins, Waked in McClaran, 1995; Verschueren idr., 2002; You, 2005) pri starejših osebah. Re- zultati med študijami so težko primerljivi, saj obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na velikost AE pri merjenju aktivne repozicije gležnja. Na primer študije tako pri mlajših (Goble in Brown, 2008; Goble, Lewis, Hur- vits in Brown, 2005) kot tudi pri starejših posameznikih (Adamo idr., 2007; Kaplan idr., 1985; Stelmach in Sirica, 1986) poročajo o večjih AE za položaje, ki so dlje od štar- tne pozicije, kar se je zgodilo tudi v našem primeru. Na sposobnost aktivne repozicije sklepa vpliva tudi to, ali je naloga izvede- na pod vplivom sile teže (npr. stoje) ali v razbremenjenem položaju (npr. sede) (Bul- lock-Saxton, Wong in Hogan, 2001; Gilsing idr., 1995). Manjše razlike med mlajšo in starejšo skupi- no v položajih dlje od nevtralnega položaja (PF 15°, DF 10°) so lahko posledica večjega priliva senzornih informacij iz kožnih in sklepnih receptorjev, ki so večje, ko je sklep v skrajnjih legah (Shaffer in Harrison, 2007), medtem ko je pri manjših amplitudah ključna informacija iz mišičnega vretena (Proske in Gandevia, 2012). Manjše razlike med mlajšo in starejšo skupino v položajih manjše amplitude (PF 5° in DF 5°) so lahko posledica redne telesne aktivnosti starejših oseb, ki so sodelovale v naši študiji. Redna telesna aktivnost ima lahko pozitivne učin- ke na kinestetično zaznavanje pri starejših osebah (Xu idr., 2004), ker zmanjša upad aferentnega priliva iz proprioceptorjev (Relph in Herrington, 2016). Starejše osebe z aktivnim življenjskim slogom boljše za- znavajo položaj kolena (Petrella idr., 1997; Ribeiro in Olivera, 2010) in gležnja (Xu idr., 2004) v primerjavi z njihovimi neaktivnimi vrstniki. Pri aktivni repoziciji gležnja lahko starejši posamezniki uporabijo mehanizem kokontrakcije agonistične in antagonistič- ne mišice, s čimer lahko povečajo togost sklepa, zmanjšajo variabilnost gibanja in tako nadomestijo zmanjšan senzorični pri- liv (Williams in Marshall, 2009), kar je lahko privedlo do tega, da v dveh referenčnih po- ložajih nismo ugotovili razlik v primerjavi z mlajšo skupino. Sposobnost hitrega zaznavanja premika gležnja in natančna ocena njegovega po- ložaja so pomembni dejavniki za uspešno ohranjanje ravnotežja v vsakdanjem življe- nju. Aferentne informacije iz gležnja pri- spevajo k uspešni kompenzaciji različnih manjših motenj iz okolja med stojo in med gibanjem. Vloga dobrega kinestetičnega raziskovalna dejavnost 175 zaznavanja gležnja pa je še bolj pomemb- na v starosti zaradi poslabšane kontrole ravnotežja in povečanega tveganja za pad- ce. Najpomembnejša omejitev naše študije je merjenje izbranih kinestetičnih testov v sedečem položaju, ki ima manjšo funkcio- nalno vrednost zaradi razbremenitve skle- pa. Kljub temu ne smemo zanemariti, da je natančna kontrola gležnja pomembna tudi, ko gleženj ni v stiku s podlago (Ko idr., 2015). Omejitev študije predstavljajo tudi različne aktivnost, ki jih izvajajo merjenci, te imajo lahko različne učinke na splošno stanje kinestetičnega zaznavanja. Čeprav nekatere raziskave navajajo, da re- dna telesna aktivno starejši oseb pripomo- re k ohranjanju kinestetičnega zaznavanja (Ribeiro in Olivera, 2010; Tsang in Hui-Chan, 2003), so med mlajšo in starejšo skupino merjencev ugotovili statistično značilne razlike v zaznavanju gibanja in aktivni repo- ziciji gležnja. Na podlagi rezultatov študije lahko zaključimo, da se staranje in z njim povezane spremembe v proprioceptivnem sistemu odražajo tudi na poslabšanje kine- stetičnega zaznavanja v gležnju v primer- javi z mlajšimi posamezniki. Predvidevamo lahko, da bi razlike med mlajšo skupino in gibalno neaktivnimi starejšimi posamezniki verjetno bile še večje. S študijo smo prav tako potrdili ponovljivost testov zaznavanja gibanja gležnja in aktivne repozicije na po meri izdelani napravi, ki je lahko v priho- dnje uporabna pri diagnostiki kinestezije gležnja. „ Literatura 1. Adamo, D., Martin, B. in Brown, S. (2007). Age-related differences in upper limb pro- prioceptive acuity. Percept Mot Skills, 104(Pt 2), 1297–1309. 2. Bennet, D. (1994). Stretch reflex responses in the human elbow joint during a voluntary movement. J Physiol, 474(2), 339–351. 3. Bullock-Saxton, J., Wong, W. in Hogan, N. (2001). The influence of age on weight-be- aring joint reposition sense of the knee. Exp Brain Res, 136(3), 400–406. 4. Butler, A. A., Lord, S. R., Rogers, M. W. in Fitz- patrick, R. C. (2008). Muscle weakness impairs the proprioceptive control of human stan- ding. Brain Research, 1242, 244–251. https:// doi.org/10.1016/j.brainres.2008.03.094 5. Coren, S. (1993). The lateral preference inven- tory for measurement of handedness, foo- tedness, eyedness, and earedness: Norms for young adults. Bulletin of the Psychonomic Societ y, 31(1), 1–3. 6. Deshpande, N., Connelly, D. M., Culham, E. G. in Costigan, P. A. (2003). Reliability and Vali- dity of Ankle Proprioceptive Measures. Arch Phys Med Rehabil, 84(6), 883–889. https://doi. org/10.1016/S0003-9993(03)00016-9 7. Faraldo-Garcia, A., Santos-Perez, S., Crujeiras, R. in Soto-Varela, A. (2016). Postural changes associated with ageing on the somatosenso- ry organization test and the limits of stability in healthy subjects. Auris Nasuy Larynx, 43(2), 149–154. 8. Fleiss, J. (1999). Design and Analysis of Clinical Experiments. New York, ZDA: Wiley. 9. Franco, P. G., Santos, K. B. in Rodacki, A. L. F. (2015). Joint positioning sense , perceived force level and two - point discrimination te- sts of young and active elderly adults. Brazili- an Journal of Physical Therapy, 19(4), 304–310. 10. Gandevia, S., McCloskey, D. in Burke, D. (1992). Kinaesthetic signals and muscle contraction. Trends Neurosci, 15(2), 62–65. 11. García-Ramos, A., Feriche, B., Pérez-Castilla, A., Padial, P. in Jaric, S. (2017). Assessment of leg muscles mechanical capacities: Which jump, loading, and variable type provide the most reliable outcomes? European Journal of Sport Science, 17(6), 690–698. https://doi.org/ 10.1080/17461391.2017.1304999 12. Gilsing, M., Van den Bosch, C., Lee, S., Ash- ton-Miller, J., Alexander, N., Schultz, A. in Eri- cson, W. (1995). Association of age with the treshold for detecting ankle inversion and eversion in upright stance. Age Ageing, 24(1), 58–66. 13. Goble, D. in Brown, S. (2008). Upper limb asymmetries in the matching of proprio- ceptive versus visual targets. J Neurophysiol, 99(6), 3063–3074. 14. Goble, D. J., Coxon, J. P ., Wenderoth, N., Impe, A. Van in Swinnen, S. P. (2009). Propriocep- tive sensibility in the elderly : Degeneration, functional consequences and plastic-adap- tive processes. Neurosci Biobehav Rev, 33(3), 271–278. https://doi.org/10.1016/j.neubio- rev.2008.08.012 15. Goble, D., Lewis, C., Hurvits, E. in Brown, S. (2005). Development of upper limb propri- oceptive accuracy in children adolescents. Hum Mov Sci, 24(2), 155–170. 16. Gurfinkel, V., Lipshits, M. in Popov, K. (1982). Thresholds of kinesthetic sensation tn the vertical posture. Hum Physiol, 8(6), 439–445. 17. Hillier, S., Immink, M. in Thewlis, D. (2015). Assessing Proprioception : A Systematic Re- view of Possibilities. Neurorehabilitation and Neural Repair, 29(10), 933–949. https://doi. org/10.1177/1545968315573055 18. Hopkins, W. (2000). Calculations for reliability (Excel spreedsheet). A New View of Statisti- cs. Pridobljeno od http://www.sportsci.org/ resource/stats/relycalc.html 19. Horak, B., Shupert, L., Dietz, V. in Horstmann, G. (1994). Vestibular and somatosensory con- tributions to responses to head and body di- splacements in stance. Exp Brain Res, 100(1), 1989–1990. 20. Horak, F., Shupert, C. in Mirka, A. (1989). Components of Postural Dyscontrol in the Elderly : A Review. Neurobiology of Aging, 10, 727–738. 21. Kaplan, F., Nixon, J., Reitz, M., Rindlfleish, L. in Tucker, J. (1985). Age-related changes in pro- prioception and sensation of joint position. Acta Orthop Scand, 56(1), 72–74. 22. Ko, S., Simosick, E., Deshpande, N. in Ferrucci, L. (2015). Sex-specific age associations of an- kle proprioception test performance in older adults: results from the Baltimore Longitudi- nal Study of Aging. Age Ageing, 44(3), 485– 490. https://doi.org/10.1093/ageing/afv005 23. Lee, A. in Lin, W. (2008). Twelve-week biome- chanical ankle platform system training on postural stability and ankle proprioception in subjects with unilateral functional ankle instability. Clin Biomech (Bristol, Avon), 23(8), 1065–1072. 24. Lin, C.-H., Chiang, S.-L., Lu, L.-H., Wei, S. in Sung, W. (2016). Validity of an ankle joint mo- tion and position sense measurement sy- stem and its application in healthy subjects and patients with ankle sprain. Computer Me- thods Programs Biomed, 131, 89–96. https:// doi.org/10.1016/j.cmpb.2016.03.026 25. Lord, S. R., Clark, R. D. in Webster, I. W. (1991). Physiological Factors Associated with Falls in an Elderly Population. J American Geriatrics Society, 39(12), 1194–1200. 26. Lord, S., Rogers, M., Howland, A. in Fitzpa- trick, R. (1999). Lateral stability, sensorimotor function and falls in older people. J AM Geri- atr Soc, 47(9), 1077–1081. 27. Lord, S. in Ward, J. (1994). Age-associated dif- ferences in sensori-motor function and ba- lance in community dwelling women. Age Ageing, 23(6), 452–460. 28. Madhavan, S. in Shields, R. K. (2005). Influ- ence of age on dynamic position sense: evidence using a sequential movement task. Exp Brain Res, 164(1), 18–28. https://doi. org/10.1007/s00221-004-2208-3 29. Meeuwsen, H., Sawicki, T. in Stelmach, G. (1993). Improved foot position sense as a re- sult of repetitions in older adults. Journal of Gerontology, 48(3), P137–P141. 30. Petrella, R., Lattanzio, P. in Nelson, M. (1997). Effect of age and activity on knee joint pro- prioception. Am J Phys Med Rehabil, 76(3), 235–241. 31. Pickard, C., Sulllivan, P ., Allison, G. in Singer, K. (2003). Is there a difference in hip joint positi- on sense between young and older groups? J Gerontol A Biol Sci Med Sci, 58(7), 631–635. 32. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2009). The ki- naesthetic senses. Journal of Physiology, 587(Pt17), 4139–4146. https://doi.org/10.1 1 13/ jphysiol.2009.175372 176 33. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2012). The pro- prioceptive senses: Their Roles in slignaling Body Shape, Body Position and Movement, and Muscle Force. Physiological Reviews, 92(4), 1651–1697. https://doi.org/10.1152/ physrev.00048.2011 34. Relph, N. in Herrington, L. (2016). The effects of knee direction, physical activity and age on knee joint position sense. Knee, 23(3), 393–398. 35. Ribeiro, F. in Olivera, J. (2010). Effect of physi- cal exercise and age on knee joint position sense. Arch Gerontol Geriatr, 51(1), 6 4 – 67. 36. Ribot-Cisar, E. in Roll, J. (1998). Ago-antaonsit muscle spindle inputs contribute together to joint movement coding in man. Brain Re- search, 791(1–2), 167–176. 37. Robbins, S., Waked, E. in McClaran, J. (1995). Proprioception and stability: foot position awarness as a function of age and footwear. Age Ageing, 24(1), 67–72. 38. Shaffer, S. W. in Harrison, A. L. (2007). Aging of the Somatosensory System : A Translational Perspective. Physical therapy, 87(2), 193–207. 39. Smajla, D., García-Ramos, A., Tomazin, K. in Strojnik, V. (2019). Selective effect of static stretching, concentric contractions, and a balance task on ankle force sense. PLoS One, 14(1), 1–10. 40. Sohn, J. in Kim, S. (2015). Falls study : Propri- oception , postural stability , and slips. Bio- -Medical Materials and Engineering, 26(s1), 693–703. https://doi.org/10.3233/BME-151361 41. Šparovec, N. (2017). Magistrska naloga. Uni- verza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju. 42. Stelmach, G. in Sirica, A. (1986). Aging and proprioception. Age, 9, 99–103. 43. Taube, W., Gruber, M. in Gollhofer, A. (2008). Spinal and supraspinal adaptations associ- ated with balance training and their func- tional relevance. Acta Physiologica, 193(2), 101–116 . 44. Thelen, D. G., Ashton-Miller, J. in Schultz, A. B. (1998). Thresholds for Sensing Foot Dor- si- and Plantarflexion During Upright Stan- ce : Effects of Age and Velocity. J Gerontol A Biol Sci Med Sci, 53(1), M33–M38. https://doi. org/10.1093/gerona/53A.1.M33 45. Tsang, W. W. N. in Hui-Chan, C. W. Y. (2003). Effects of Tai Chi on Joint Proprioception and Stability Limits in Elderly Subjects. Med Sci Sports Exerc, 35(12), 1962–1971. https://doi. org/10.1249/01.MSS.00000991 10.1731 1.A2 46. Verschueren, S. M. P., Brumagne, S., Swinnen, S. P. in Cordo, P. J. (2002). The effect of aging on dynamic position sense at the ankle. Be- hav Brain Res, 136(2), 593–603. 47. Weir, J. (2005). Quantifying test-retest relia- bility using the interclass correlation coeffi- cient and the SEM. J Strenght Cond Res, 19(1), 231–240. 48. Westlake, K. P. in Culham, E. G. (2006). In- fluence of testing position and age on measures of ankle proprioception. Advan- ces in Physioterapy, 8, 41–48. https://doi. org/10.1080/14038190600589226 49. Wiktorson-Mller, M., Oberg, B., Ekstrand, J. in Gillquist, J. (1983). Effects of warming up, massage and stretching on range of motion and muscle strenght in the lower extremity. Am J Sports Med, 1 1(4), 249–252. 50. Wingert, J. R., Welder, C. in Foo, P . (2014). Age- -Related Hip Proprioception Declines : Effec- ts on Postural Sway and Dynamic Balance. Archives of Physical Medicine and Rehabilita- tion, 95(2), 253–261. https://doi.org/10.1016/j. apmr.2013.08.012 51. Xu, D., Hong, Y., Li, J. in Chan, K. (2004). Effect of tai chi exercise on proprioception of an- kle and knee joints in old people. Br J Sports Med, 38(1), 50–54. https://doi.org/10.1136/ bjsm.2002.003335 52. You, S. H. (2005). Joint Position Sense in El- derly Fallers : A Preliminary Investigation of the Validity and Reliability of the SENSERite Measure. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 86(2), 346–352. https://doi. org/10.1016/j.apmr.2004.01.035 dr. Darjan Smajla, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju Innorenew CoE darjan.smajla@fvz.upr.si