Na Beli ladji so otroci za vedno otroci. Proza Nine Kokelj doživlja od prvenca naprej zanimivo evolucijo. Pred- vsem postaja opazna vse večja razplastenost njenega pravljičnega sveta, ki že nekaj časa ni namenjen samo otrokom, temveč preseva tudi skozi romaneskne in kratkoprozne tekste. Kdo je pravzaprav idealni bralec kratkega Piši mi, ko ti bo najlepše (poleg očitnega odgovora, ki vključuje vse potencialne bralce)? Je to pravljica za odrasle ali roman za otroke? Delo so nekateri označili kot fragmentarni roman. V knjižnici sem ga našla med zbirkami kratke proze. In čeprav so tovrstne klasifikacije pogosto le plod samovšečnega teoretskega predalčkanja, lahko vsaj nekoliko nakažejo za- gato s takšnim in podobnimi besedili. Piši mi, ko ti bo najlepše je zmuzljivo delo, ki ne more biti reducirano zgolj na tekst. Je korespondenca med besedo in sliko, med avtorico teksta Nino Kokelj in avtorico ilustracij Majo Babič Košir, s katero Nina Kokelj sodeluje vse od Poletja s klovnom. Piši mi, ko ti bo najlepše je dialog med ilustracijo in besedilom, a ne na na- čin slikanice ali stripa. Besedilo se zaveda svoje prostorske dimenzije in Ana Geršak Nina Kokelj: Piši mi, ko ti bo najlepše. Ilustracije: Maja Babič Košir Maribor: Založba Litera, 2015. Sodobnost 2016 631 Sprehodi po knjižnem trgu tako na primer poglavje Soba brez pohištva naseli z belo stranjo, simbolom praznega prostora. Kratko, ljubko, poetično, estetsko opremljeno; morda bolj umetniški (če izvzamem neposrečene platnice) kot utilitarni objekt, bolj predmet opazovanja in občudovanja kot branja. Vprašanje objekta se postavlja tudi glede na razmerje med slikovnim in tekstovnim gradivom: če so bile v Poletju s klovnom ilustracije še redko posejane, zapisane črno-beli diskretnosti, zavzemajo zdaj s svojimi barvitimi rešitvami med batikom in kolažem veliko bolj prominenten del knjige. Učinek je bolj izkušnja in manj tekst – ne, bolj občutje. Kajti zdi se, da je proza Nine Kokelj prišla do točke, ko lahko posreduje le še podobe, skozi katere kanalizira točno dolo- čena občutja: melanholična, zasanjana, zazibana v idealno reprezentacijo otroštva, ki ni brez temnih lis. Z vsakim novim delom iz tekstov počasi, a vztrajno izginjajo subjekt, zgodba in pripovedovalec kot možna identifika- cijska točka. Piši mi, ko ti bo najlepše pripoveduje – in tega ne znam drugače opisati – zasanjani pravljični glas otroških pripovedk, le da je opisani svet naseljen s samskimi domovi, osamljenostjo, praznoto in, morda, norostjo, ki jo po svoje evocira vztrajni refren o Zlati Punčki. Podoba Zlate Punčke bdi nad zgodbeno strukturo. Njen citat je zapisan pod vsemi poglavji, razen šestih, ki eksplicitno ali implicitno govorijo o smrti, umiranju, in enega, v katerem je opisano njeno rojstvo. Simbolika Zlate Punčke je emblematična. Rodi se »v delavskem predmest ju«, kjer »je nekdo umrl in je bila reka umazana od nafte in vino kislo in v kozarcih bradavičastih nedeljskih igralcev biljarda v kartonastih poceni srajcah, tam so si ljudje prehlad zdravili z žganjem in ženske so si kar same bar- vale lase, mož in žena sta spala na kavču v kuhinji, med koruzo, gnilimi rožami in perjem oskubljenih rac«. Je nekaj lepega in svetlega v kraju, iz katerega sta lepota in svetloba že zdavnaj izginili. V poglavju Cvetlični vrt se protagonist Kralj končno sreča z njo, izmenično ponavljanje stavkov »Zlata Punčka se mu je smehljala« in »umrl bi za Zlato Punčko« pa dajejo slutiti izid srečanja: »In s polnim naročjem cvetlic je stopil naprej, tja, kjer se je končalo in so na plan kukali nabrekli popki mnogih rojstev. Potem je bila samo še ljubezen.« Slutnjo smrti utrjuje še indic s strani Kraljevega prijatelja Slikarja, ki protagonistu obljubi: »Če bom prvi odšel jaz, te bom počakal z beneško gondolo, okrašeno s turkizi in grlicami. Če boš prvi odšel ti, me počakaj z osličkom.« V čisto zadnjem poglavju, naslovljenem Ljubezen, nato beremo: »V daljavi, na zlizanem slamnaten travniku se mu je smehljal Prijatelj Slikar. Na uzdi osliček, na njem deklica s pisano rutico.« Slikar privzema tudi vlogo modreca, ko Kralja, tedaj še dečka, opozori, da bo nastopila »zimska noč z belimi cvetlicami, v žarenju katere bo še 632 Sodobnost 2016 Sprehodi po knjižnem trgu Nina Kokelj: Piši mi, ko ti bo najlepše poslednjič stopil k oknu in sanjal kolo, medenjake, morja, zvezde«, kot opozorilo na neizbežnost staranja. Piši mi, ko ti bo najlepše ima mnoge vhode, tudi mnoge sledi, od katerih marsikatera ne pripelje daleč. V grobem je mogoče izluščiti pripoved o nesrečno zaljubljenem Kralju, o njegovem otroštvu, odraščanju in, končno, smrti, ki se morda konča kot novo rojstvo v objemu Zlate Punčke ali vsaj kot vnovično srečanje z vsemi, ki jih je v svojem življenju ljubil, v onstran- stvu. A ker je zgodbena struktura tako izredno porozna, brez konkretnejših opornih točk, je potek dogodkov v celoti prepuščen interpretaciji bralca, pogosto v preveliki meri. Pisava Nine Kokelj ima v sebi nekaj baročnega – in to ne le po slogu. V sebi ima nekaj tistega ars moriendi, ko se sredi preobilja barv in oblik za bliska mrtvaška glava. Simboli v tekstu so ambivalentni, v sebi nosijo tako dobro kot zlo, vendar niso zaradi tega nič bolj plastični. Nekatere je mogoče hitro prepoznati kot arhetipe, recimo Slikarja, ki s pomočjo svoje umetno sti sprevidi pravo naravo človeka in je edini sposoben prepozna- ti skrito lepoto Nabrekle Ukrajinke. Slednja predstavlja arhetip »čiste prostitutke«, ženske, ki se daje s telesom, »obraza nikdar«, ker je v njem zapisano njeno pravo sebstvo. Takšnih in drugačnih fellinijevskih figur v tekstu kar mrgo li, vendar nosijo v sebi več žalosti kot smeha. Norica Ana, brezdomka, in Bisera, »popotna starka z ovčjo kožo na hrbtu«, sta še dve nedolžni, preprosti, »čisti« kreaturi, ki ju svet ne sprejema, ker ju ne razu- me. Ob njiju stojijo še postarana lepotica Molly, lastnica hotela; belolasi dvojčici; stanovalci samskega doma; »svobodni ljudje«, člani karnevala; in veliko otrok, med katerimi prednjači skrivnostna »deklica s pisano rutico«. Ter seveda Ramona, Kraljeva nesrečna ljubezen. V Piši mi, ko ti bo najlepše ni antagonistov – je le množica nerazumljenih, osamljenih posameznikov v svetu, ki je izgubil občutek za lepo, dobro in pravično. V tem smislu je tekst res melanholična pravljica za odrasle. Tako je s tihim korakom čez Cvetlični vrt prišla milost. Bila je večja od žalosti in sreče. Po zaključku ostane zagata. V Piši mi, ko ti bo najlepše je zaradi svoje eluzivne narave (izkušnja, občutje) težko vstopiti z orodji za racionalno zasnovane strukture. Literarni svet Nine Kokelj je naseljen z neverjetno domišljijo in lepoto, a tudi hermetičnostjo. Je popotovanje brez začrtane poti, kar v tem konkretnem analitično naravnanem žanru literarne kritike sproža nekaj frustracij: želim si, da bi me lepa pokrajina včasih tudi kam Sodobnost 2016 633 Nina Kokelj: Piši mi, ko ti bo najlepše Sprehodi po knjižnem trgu pripeljala in da bi bile podobe vsaj v določeni meri tudi nosilke pomena, ne le estetike. Pa da bi bile vezi med zgodbenimi drobci očitnejše. Po drugi strani pa je v poplavi raznoraznih avtofiktivnih, eksofiktivnih in ostalih samovšečno nastrojenih narativ tekst Nine Kokelj svojevrstna zmaga do- mišljije nad faktično banalnostjo. 634 Sodobnost 2016 Sprehodi po knjižnem trgu Nina Kokelj: Piši mi, ko ti bo najlepše