Listek.                                                                 447
(»Izgubljeni cvet*), II. »Allein« (»Sam«) in III. »In der Zelle« (»V celici*.) — Želeti bi bilo, da bi g. Vidic zlasti prevode Kersnikovih spisov, katerih je že nekaj podal nemškemu občinstvu, še nadaljeval, a naposled jih zbral ter priobčil — recimo v Reklamovi biblioteki. Uverjeni smo, da se Kersnikove povesti omilijo tudi nemškemu čitateljstvu, kateremu je možno le tem potom usiliti umotvore našega slovstva ter tako uničiti predsodke o našem barbarstvu.
Slovenske umotvorine v prevodih. V 18. številki »Brankovega kola«, srbskega leposlovnega lista, objavlja Miloš Jokovič v srbskem prevodu začetek povesti »List za listom«, katero je spisal Premec, in katera je izšla v prvih številkah letošnjega »Ljubljanskega Zvona«. — V 23. številki prinaša isti list Kersnikovo črtico »U grautovnici* (V zemljiški knjigi), katero je objavil  »Lj. Z.«  leta   1884. Prevedel jo je D. C.
Dva Prešernova nagrobna napisa  iz nemščine poslovenjena.
I.
Na grobu  Emila Korvtka:
Človeku je umreti, Človeštvo se vzdrži; Le to se večno sveti, Kar za-nje storil si!   —
II.
Na grobu Marije Simonetti:
Sinu in mater,  ki ga je rodila,
V naročju svojem krije ta gomila;
Naj sprejme vase tudi nas po smrti,
Ki zdaj ju objokujemo potrti,
Da   bomo   skup   od   tukaj k sodbi   vstali
Ter   skup v nebes  se večni   dom   podali.
j Josip Karol Tertnik. Mlad, nadepoln slovenski umetnik je dne 3. maja -1. L umrl v Brnu: operni pevec J. K. Tertnik, znan po Slovenskem, ker je vedno rad sodeloval pri narodnih koncertih in slavnostih ter zlasti po potresni katastrofi stavil svojo umetnost v službo ljudomilosti. Porodil se je 1. 1867. v Ljubljani ter bil namenjen obrtnemu stanu. A njegov lepi, krepki glas je opozoril veščake, da so mu nasvetovali, naj se izobrazi za pevca. Šolal se je najpreje pri prof. Gerbiču, v Ljubljani, potem dve leti v Pragi pri prof. Levu; tam je tudi 1. 1890. prvič nastopil na odru v Verdijevem Trubadurju, ki je bil sploh izmed njegovih najboljših in njemu najbolj ugajajočih ulog. Potem je šel na Dunaj in se izobraževal pri slav-ljenem prof. Manciju. Poleg podpor iz domovine je užival zlasti od znanega mecenata, grofa Esterhazvja, za časa svojega izobraževanja primerno podporo. L. 1892. je bil angaževan kot dvorni operni pevec v Mannheim, bil potem operni pevec v Liibecku, v Opavi in Brnu. V svojem repertoarju je imel prve tenorske partije raznih nemških in italijanskih oper; kritika se je o njem zelo laskavo in pohvalno izražala — žal, da par dni pred smrtjo pri