UPANJE, DA ZRASE V DREVO Jana   Štroblova
Samota kot kamen.
Tod hodijo vrani
in svetilke.
Kraj aster.  Jama — les v zemlji.
Plahutanje nespečnosti.
Poznam ... Tulimo v mesec, grizemo lubje z dreves, ližemo zemljo, mi ljudje. Ko da se v nas izvirna greh šele drami.
Zadrta trska strahu
se naposled le vname... V mienii in tebi. V Sodomi in Gomori.
Šele potem bova jela graditi barko, plovečo vero —
Potop se oali nad nas
Ravnodušnost, potop, kje je tvoja papirnata ladja, papirnata jadra, papirnata vesla, vsaj ladjica iz lubja, ki bi naju ponesla, izmisli si upanje,
H    Sodobnost                                                           161
morda naju ne zaduši čas v lupinici naju dveh,
naju dveh, naju dveh,
naju obeh.
A drugi že dolgo hodijo
pod vodo, pod vodo,
zatiskajo si oči pred potopom, zato jim zrasejo škrge,
zakaj ne.
Zdaj srpe.
Tu doli, medtem ko nebo bedi.
Tulimo v mesec, grizemo lubje z dreves, tod hodijo vrani
in svetilke, tod zija jama — les v zemlji,
upanje, da zrase v drevo,
Ki pride po nas
Kje je tolažba, da ne bi več legala na strah, strah v lesu, strah v pernici, strah v astrah, da preživiva ravnodušnost — te dneve do smrti — tudi midva,
midva, midva,
midva oba?
K nama prihajajo vrani
in svetilke, plahutanje nespečnosti,
Strah
Samo še les v zemlji. Samota kot kamen.
Prevedel   Ivan  Minatti
162