ČEBELJE PAŠE že 3025 ha. V nadaljevanju Preglednica: Površine, posejane z ajdo, po regijah od l. 2011 do 2015 si lahko ogledate podatke o Regija 2011 2012 2013 2014 2015 posejanosti po letih in po re- Gorenjska 12,03 40,28 34,39 49,33 302,32 gijah. ČZS je kot pobudnik Goriška 0,28 1,26 1,02 2,16 6,20 in koordinator projekta »Od Jugovzhodna Slovenija 66,36 68,86 70,20 78,44 153,60 setve do žetve – kar seje- Koroška 0,90 2,36 0,80 5,35 3,95 mo, to žanjemo« pomemb­ Obalno-kraška 0,75 0,60 1,43 2,37 1,85 no prispevala k povečanju Osrednjeslovenska 43,00 67,45 57,57 25,39 351,01 sejanja ajde ter spodbudi- Podravska 72,88 140,52 159,60 224,13 488,98 la sodelovanje med čebe- Pomurska 258,44 364,64 297,98 451,91 1.546,29 larji in kmeti, posredno pa Posavska 68,73 71,60 57,21 64,09 106,77 je vplivala tudi na pridelavo Primorsko-notranjska 0,62 1,37 5,05 4,43 11,09 tako zaželene domače, slo­venske ajde. Skupaj smo Savinjska 9,04 7,05 12,32 13,96 49,09 naredili pomemben korak k Zasavska 0,00 0,25 0,42 1,79 3,69 ohranjanju narave in čebel! SKUPAJ 533,03 766,24 697,99 923,35 3.024,84 Nataša Klemenčič Štrukelj, svetovalka JSSČ Vir: Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja ZGODOVINA ČEBELARSTVA Zgodba o afrikaniziranih čebelah v Latinski Ameriki Simon Plestenjak, plesty@gmail.com (slovenska priredba: Anja Bunderla) Na meji med Brazilijo in Urugvajem čebelari-čebelarstva v Braziliji je dramatična, saj jo lahko pri­ta Gerson Fensterseifer Amauri, eden največjih pri-merjamo kar s kolonizacijo države: staroselci so se delovalcev medu v Braziliji, in Aroni Sattler, profesor srečali z Evropejci, pozneje pa so nanje zelo vplivali čebelarstva na Zvezni univerzi Rio Grande do Sul. Afričani, vse do nastanka hibridnega tipa populacije. Preverjata količino cvetnega prahu v panjih, sam pa Torej zelo brazilskega. ju pri tem zavzeto spremljam. Iščem namreč Apis Čebelarstvo v Braziliji se ni začelo z jezuiti, kot so bili dolgo prepričani, saj so med brazilskih neželatih mellifera carnica, vrsto čebel, ki je slovenskega čebel (Trigona in Melipona) že pred prihodom prvih izvora, tako kot sem tudi sam. V Braziliji želim najti evropskih ladij pridobivali staroselski Indijanci. Ne­ njene sledi in dokazati, da je bila kranjska čebela v želate čebele proizvajajo med, nimajo pa žela in ne Južni Ameriki prva oziroma med prvimi. Zgodovina pičijo, zato ponujajo veliko možnosti za ljubiteljsko če­belarjenje – za številne nekakšno terapijo. »Kdor goji čebele, ne more biti zamorjen ali trmast,« pravi 75-le­tni gojitelj neželatih čebel Ari Eleuterio Cezimbra. Pridelava medu avtohtonih čebel tržno nikoli ni bila pomembna. Pri Evropejcih je to prebudilo željo, da s stare celine v Brazilijo prinesejo svoje vrste če­bel. Leta 1839 je župnik Antonio Carneiro Aurelia­no iz Porta na Portugalskem v pristanišče v Rio de Janeiro pripeljal sto panjev. Njegov namen je bil pri­dobivati med in vosek za sveče, ki so jih uporabljali pri mašah na dvoru. Pozneje, med letoma 1853 in 1880, so nastale nove kolonije evropskih priseljen­ Čebelar opazuje panj afrikaniziranih čebel. Na sliki je v zaščitnih oblačilih, ki preprečujejo pike cev, ki so se naselili v južnih regijah in Sao Paulu. S agresivnih vrst, naključno vzrejenih v Braziliji. seboj so prinesli čebele nemškega (Apis mellifera SlovenSkičebelar 10/2015 letnik CXvii ZGODOVINA ČEBELARSTVA mellifera), italijanskega (Apis mellifera ligustica) in slovenskega izvora (Apis mellifera carnica). V ura­dnih dokumentih piše, da so bile prve nemške če­bele, in prav to me je zmotilo. V 19. stoletju so bili namreč Slovenci mojstri v čebelarstvu, pionirji na po­dročju izvoza čebel, zato menim, da slovenske (ali kranjske) v registrih ni zato, ker so bile slovenske če­bele priznane kot nova podvrsta šele leta 1879. V zvezni državi Rio Grande do Sul so prvo čebe­larsko dejavnost vzpostavili Nemci, npr. v kraju Rio Pardo, 145 kilometrov od Porto Alegra, sta bila zače­tnika čebelarstva Friderik Augosto Hanemann in Emi­lio Schenk. Hanemannova kmetija Abellina še vedno stoji, vendar se s čebelarstvom ne ukvarja več. De­setletja se je zdelo, da se je v Braziliji dodobra ustalil evropski način čebelarjenja in da se ne bo občutneje spreminjal, vendar se je tako zdelo le do dogodka, ki je popolnoma spremenil smer dogajanja. Leta 1950 je brazilska vlada strokovnjaku za ge­netiko Warwicku Estevamu Kerru naložila, da pove­ča pridelavo medu v državi. Kerr se je za izboljšanje donosa odločil vnesti genetski material. Zato je od­potoval v Afriko, kjer naj bi poiskal čebele vrste Apis mellifera scutellata, saj je bilo znano, da so te čebe­le produktivne in prilagodljive tropskemu podnebju, znano pa je bilo tudi, da so zelo agresivne. Leta 1956 je Kerr v Afriki zbral 170 matic, od teh pa jih je 49 prinesel v mesto v mesto Rio Claro v Sao Paulu. Da bi čim bolj uravnovesil produktivnost ter zagotovil preprosto gojenje in prilagajanje podnebju, je nameraval afriško čebelo križati z italijansko. Toda zgodila se je nesreča. Neki čebelar je odstranil ma­tično rešetko, ki je preprečevala rojenje, in 26 čebe­ljih družin je pobegnilo v naravo. Tedaj so se afriške čebele začele križati z evropskimi, domače nežela­te pa so bile zaradi genetske nezmožnosti križanja iz tega izvzete. Na novo križane čebele so bile tako močne in hitre, da so samo v 20 letih zavzele celotno Latinsko Ameriko – z izjemo Andov. Nastal je hibrid, imenovan »afrikanizirana čebela«. Agresivnih čebel so se vsi bali, čebelarji pa ni­so vedeli, kako ravnati z njimi. Veliko čebelarjev je obupalo in se odpovedalo svojemu poklicu. Še huje, zgodilo se je več nesreč, ki so se končale tudi s smr­tjo ljudi, televizijske oddaje in časopisi pa so poročali o senzacionalnih zgodbah o smrtonosnih rojih. Bra­zilija je postala dežela »ubijalskih čebel«. Čebelar Gerson Amauri Fensterseifer je na svoji koži občutil, kako težko je vzrejati te čebele. Avgusta 1967 je odmrla ena družina njegovih evropskih če­bel. Takrat panja ni takoj odstranil, saj si ni mislil, da ga bodo zasedle afrikanizirane čebele. Ko se je Fen­sterseifer dan pozneje približal panju, je doživel pre­senečenje, ki se ga natanko spominja še po 40 letih. Tisto jutro je bil oblečen v lahka oblačila in nosil je le rokavice – obleko, ki jo je uporabljal pri čebelarjenju z evropskimi čebelami. Ko se je približal panju, je dobil več kot 150 pikov. Ta izkušnja je poleg velikih bolečin odprla tudi vprašanje, kako ravnati s temi čebelami. Čebelarji so nato razvili poseben kadilnik. Izbolj­šali so tudi obleke, s katerimi naj bi zmanjšali mo­žnost pikov in se s tem hkrati izognili sproščanju alarmnega feromona, tj. vonja, ki preostanek druži­ne poziva k napadu. Opazili so tudi, da je bolje, če vsak panj stoji na samem in ne skupaj kot pri evrop­skih čebelah. Zaradi lažjega čebelarjenja je bilo nuj­no, da čebelje družine ostanejo ločene in daleč od poseljenih območij. Po uvedbi teh ukrepov je čebelarstvo v Brazili­ji znova zaživelo. Številne raziskovalne skupine so to državo uvrstile na svetovni zemljevid tehnološke­ga razvoja dejavnosti. Največji raziskovalni center, ki Od leta 1957, ko se je v Braziliji zgodila nesreča z izpustitvijo afriških čebel, se je njihovo število iz leta v leto povečevalo, tako da so začele nastajati vrste, ki so se iz južne Argentine razširile v Teksas v Združenih državah Amerike. Zdaj v naravi ni več mogoče najti evropskih čebel. V Braziliji sicer obstajajo čebele z manjšimi vedenjskimi spremembami, vendar jih še ni mogoče označiti za nove podvrste. SlovenSki čebelar 10/2015 letnik CXvii 334 ZGODOVINA ČEBELARSTVA ga je ustanovil Warwick Estevan Kerr, deluje v okviru Univerze v Sao Paulu v mestu Ribeirao Preto. »Afri­kanizirane« čebele so za zdaj še t. i. divja populacija čebel. Med tistimi, ki živijo prosto v naravi, in tisti­mi, ki živijo v čebelarjevih panjih, ni nikakršne raz­like, pojasnjuje David De Jong, nizozemski genetik in eden od Kerrovih naslednikov, sicer tudi član razi­skovalne skupine. Zato čebelarjem v Braziliji ni treba kupovati čebel. Zadošča en prazen panj in čebele se bodo vanj naselile same. Najpomembnejša prednost hibridnih čebel je po­večanje pridelave medu. Povpraševanje je bilo večje od ponudbe do sredine šestdesetih let, zato so bi­li zelo pogosti ponaredki medu. Kdor je znal že ta­krat delati s hibridnimi čebelami, je imel dober posel. »V prvih letih sem zaslužil zelo veliko,« se spominja 84-letni Ascindino Curtinaz, eden prvih, ki je obvla­dal čebelarjenje z afrikaniziranimi čebelami. Brazilska pridelava medu je zdaj desetkrat večja kot pred priho­dom afriških čebel: od vsake družine pridobijo od 35 do 50 kg medu oz. povprečno 40 tisoč ton na leto. Te številke pa lahko hitro spremenijo vremenske spremembe. Gerson Fensterseifer je povedal, da je leta 2014 pridelal zelo malo medu, še leta 2013 pa ga je pridelal 30 ton. »Delamo z naravo, in to je del po­sla,« pravi. V Santa Catarini je podobno škodo povzro­čil mraz. Tudi sadno drevje, kot so jablane in hruške, je bilo oslabljeno. Na severovzhodu so zaradi dve leti trajajoče suše opustili do 60 odstotkov panjev. Druga grožnja je monokulturna širitev soje. Ta pridelek ne zahteva opraševanja, zahteva pa veliko količino kemičnih snovi. Čebelarji z juga države zato svoje čebelje družine raje nameščajo okoli evkaliptu­sovih gozdov, saj je zaradi boljših razmer v njih boljši tudi med. Kljub vsem kemičnim sredstvom pa afrika­nizirane čebele v Braziliji niso ogrožene. In kaj je ostalo od Apis mellifera carnica, čebele, ki jo raziskujem in ki izvira iz Slovenije? Na potovanju Gerson Amauri Fensterseifer (levo) in Aroni Sattler pregledujeta panje, postavljene na državno mejo z Urugvajem. Poleg medu so pomembni pridelki še cvetni prah, čebelji vosek in propolis. Drugi vir dohodka čebelarjev je pristojbina, ki jo kmetje plačajo čebelarjem za opraševanje njihovih poljščin. Brazilski proizvajalci so morali razviti drugačne kadilnike, da se čebelarji lahko ukvarjajo z afrikaniziranimi čebelami in s pridelavo medu. po državi sem našel sledi slovenskih čebel, ki so jih čebelarji še pred štirimi leti gojili v nadzorovanih oko­ljih. To ni lahka naloga. Čebelarji morajo matice redno uvažati iz Evrope, prav tako pa morajo biti usposoblje­ni za umetno osemenjevanje. Poleg tega morajo za to pridobiti tudi dovoljenje ministrstva za kmetijstvo, ki dovoljuje uvoz matic le pod strogo kontrolo. Prav tako skoraj ni verjetno, da bi kdo želel ime­ti genetski material, ki je drugačen od afrikaniziranih čebel, ki so tukaj že 40 let. »Naš položaj je zdaj do­ber, saj imamo čebelo, ki je odporna proti boleznim, hkrati pa je tudi izjemno medonosna,« pravi profesor Aroni Sattler. Po drugi strani pa je Sattler navdušen tudi nad uvozom čebel iz Slovenije, saj želi znanstveno pri­merjati genetski sliki obeh vrst. Na podlagi biotehno­logije želi pojasniti vzroke odmiranja nekaterih družin v Braziliji. To bi povzročilo nov val priseljevanja – po­doben priseljevanju, ki vsake toliko časa napolni dr­žavo z ljudmi iz daljnih dežel. Vir: povzeto iz National Geographic Brasil, 1. 11. 2013 / 164. SlovenSki čebelar 10/2015 letnik CXvii 335