EDINA  STVAR
JOŽE    K A S T E L I C
1 voje dobre, uvele roke, mati, mati moja, so zame najlepši cvet hiše naše, našega doma, polnega rož.
Tvoje sladke, globoke oči,
ljuba, ljuba moja,
so zame najlepša luč sveta,
nase zemlje,
polne solne.
Tvoj bežni, trdi, strti tek, življenje, življenje moje, je tista zadnja, edina stvar, ki je zavrgla luč in cvet in sama umirat šla v svet.
VEČERNICE
JOŽE    K A S T E L I C
A ve Marija — bolečina moja, sladki udarec zvona!
VeČer zemljo prepaja, veter travice maje, prebuja mir voda.
Studenec kamene ljubi, vrbam hladi korenine, bregove moči.

V družine sen prihaja, ljudem oči medlijo, ljubezen jih teži.
Ljubezen oznanjuje večerni udarec zvona in mene pomiluje in moj utrip srca.
NOCOJ
JOŽE    K A S T E L 1 C
Nocoj bos sama spala, sama postelj ogrevala postelj pod zemljo.
Luči ne bos prižgala, nocoj si preveč zaspana in mene ne bo.
Nocoj bom šel k potoku, gledal vodo globoko, valove zlate.
Nocoj le sama počivaj, mene pa voda umivaj in zaljšaj zate.
NOČ
JOŽE    K A S T E L 1 C
o rebrni mesec —
in pod njim vihar,
bridkost in smrt
in vsaka stvar zapisana pogubi.
228