Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 50 Nataša BRATINA Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Ljudje živimo v prepletenem fizičnem in družbenem okolju. Odprti prostori mest so celosten splet pomenov, doživljanja in dejavnosti, ki potekajo v njih. Da bi izboljšali načrtovanje v mestih in proces javnega odločanja, je potreben interdisciplinarni pristop za uspešno revitalizacijo urbanih območij. V članku obravnavamo učinkovito in odgovorno regeneracijo stanovanjskih sosesk, ki mora potekati v sodelovanju s prebivalci in s poznavanjem vsakdanjega življenja v njih. Pogledi načrtovalcev in uporabnikov javnega odprtega prostora se lahko razlikujejo. Vedenje, doživljanje in uporaba odprtega pros- tora so ključni viri informacij za kakovostno urbanistično načrtovan- je. Poudarjen je pomen odprtega prostora za prebivalce, povezava med okoljem in vedenjem uporabnikov, psihološki vidik občutenj v odprtem prostoru, pomen soseske, vključevanje uporabnikov v na- črtovanje. Predstavljena je empirična raziskava, ki je bila izvedena v okviru doktorske disertacije avtorice ter obravnava medsebojne odnose psiholoških, družbenih in prostorskih dejavnikov v soseskah za Bežigradom v Ljubljani. Namen je prepoznati dejavnike, ki vpli- vajo na zadovoljstvo prebivalcev. Uporabili smo večmetodni pristop: fokusne skupine z družbenoprostorskimi obrazci, javnomnenjsko an- keto, opazovanje vedenja in sledi v prostoru. Predstavljeni so rezul- tati, ki so lahko usmeritve za načrtovalce odprtega prostora sosesk, za izboljšanje kakovosti bivanja prebivalcev v njih po meri človeka. Ključne besede: stanovanjska soseska, javni odprti prostor, doživljan- je bivalnega okolja, vedenje prebivalcev, kakovost bivanja, Ljubljana 1 Uvod Danes je življenje v mestu prevladujoči način življenja. Zato je odprti mestni prostor z  zelenimi površinami pomemben de- javnik, ki omogoča zadovoljevanje potreb mestnih prebival- cev. Javni odprti prostor stanovanjskih sosesk, ki je temeljni vsakdanji življenjski prostor človeka, mora ustrezati različnim starostnim skupinam, nuditi javno uporabnost, zasebnost in varnost hkrati. Različni pomeni prostora omogočajo nastanek izrazitih povezav med prostorom in osebo kot uporabnikom. Ljudje oziroma uporabniki odprtega prostora se povezujejo s fizičnim in družbenim okoljem. Pozitivni pomeni javnega prostora se razvijajo takrat, ko okolje postane pomemben del vsakdanjega življenja ljudi. Javni odprti prostor naj bi omogo- čal ter spodbujal druženje in povezovanje prebivalcev v urba- nih soseskah, posamezniku pa zagotavljal sproščanje in nekaj zasebnosti. Starogrški filozof Aristotel je dejal: »Naj bo mesto grajeno tako, da se bo človek počutil varnega in srečnega« (v Sitte, 1997: 6). S to mislijo je nakazal velik pomen občutenja in počutja človeka, ki naj bi ju načrtovalci upoštevali pri načrto- vanju in gradnji mest. »S svetom smo povezani s svojimi čuti. Čuti niso zgolj pasivni sprejemniki dražljajev in telo ni zgolj izhodišče pogleda na svet v centralni perspektivi. [...] Naši čuti mislijo in strukturirajo naše razmerje s svetom, čeprav se po navadi ne zavedamo nji- hove nenehne dejavnosti.« S temi besedami finski arhitekt Pallasmaa (2012: 13, 17) v delu Misleča roka nagovarja načr- tovalce, arhitekte in oblikovalce ter jih opozarja na velik pomen človekovih čutil, čutenja in doživljanja prostora. »Izkustveni prostor je nekaj drugega kot matematični ali zgolj geometrični prostor. Le-tega lahko natančno izmerimo v dolžinskih, kvadratnih in kubičnih metrih ali centimetrih: prvi pa vsebuje tudi naše doživetje ali izkustvo, ki ga imamo s prostorom,« je poudaril psiholog Trstenjak (1984: 184) v prvi slovenski knjigi o okoljski psihologiji. Navedene izjave so zapisali filozof, arhitekt in psiholog in prav vsi se zavedajo ter opozarjajo na velik pomen izkustvenih ob- čutenj človeka v prostoru. Pri razvoju mest je potrebno sodelo- vanje različnih strok, ki morajo za doseganje dobrih rezultatov za boljše počutje posameznika v bivalnem okolju mesta v pro- učevanje vključevati prebivalce oz. uporabnike. 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 51 Navedene misli dobro opisujejo temo, ki jo obravnavamo v tem članku na podlagi izvedene avtoričine doktorske disertacije[1], in sicer proučevanje povezave prostora in človeka ter njune in- terakcije prek zaznav, doživljanja, vedenja, odzivanja, uporabe v okolju. V empirični raziskavi smo izbrali javni odprti prostor v soseskah, ker je to vsakdanje človekovo bivalno okolje ter zato pomembno za njegovo počutje, zdravje in kakovost bivanja, hkrati pa tudi zato, ker je v doslej opravljenih raziskavah v primerjavi z drugimi javnimi odprtimi prostori mest ta prostor redkeje obravnavan. Stanovanjska območja mest so pomemben del mesta, saj vse več ljudi še vedno želi živeti v  mestih. Stanovanje in njegovo okolje v urbanih območjih postajata vse bolj način uresniče- vanja vsakdanjih človekovih potreb. Oblika bivalnega okolja pomembno vpliva na dobro počutje ljudi v družbi. Z vse večjo gostoto poseljenosti v mestih narašča potreba ljudi po rabi odprtih površin in možnosti za neposreden stik z naravo. Običajno je v mestu najmanj 50 % površin ali več namenjenih stanovanjem. Zato je urejenost stanovanjskih območij, ki je neločljivo povezana z mestnim razvojem, pomemben pogoj za celovito urejenost mest. V Ljubljani danes opažamo, da so zelene in druge odprte po- vršine slabo vzdrževane prav na območjih stanovanjskih so- sesk, na zelenicah med večstanovanjskimi objekti, ki so zelo pomembne za vsakdanjo uporabo in zagotavljanje boljše ka- kovosti bivanja prebivalcev. Večina sosesk iz druge polovice prejšnjega stoletja je precej degradirana, saj nobena še ni bila celovito prenovljena. Manjše prenove so bile narejene le na ravni posameznih stanovanjskih blokov. Pogosto je v prostoru stanovanjskih območij vidno, da so odprti javni prostori za- nemarjeni, urbana oprema je obrabljena, opazna je odsotnost programa oziroma dejavnosti. Večina starejših sosesk je bila v osnovi prostorsko dobro zasnovana z veliko zelenih površin, vendar nudi premalo možnosti za različne programske vsebine. Ker je v številnih stanovanjskih soseskah veliko odprtega pros- tora z zelenimi površinami, bi lahko bil ta prostor obnovljen, dopolnjen in revitaliziran, vsakdanje življenje stanovalcev pa prijetnejše in živahnejše. V številnih delih Ljubljane se obširne zelene površine v so- seskah spreminjajo v tlakovane površine s parkirišči ali pa se pozidava odprti mestni prostor. Gazvoda  (2001) je opozoril, da z  urbanizacijo postopoma vse bolj izginjajo manjše zelene in odprte površine v vseh slovenskih mestih. Številne kritike urbanizma pri nas in v svetu opozarjajo, da sodobna, pred- vsem mestna stanovanjska naselja zadnje čase bolj ustrezajo rasti proizvodnje kot človeku in njegovim potrebam. Slovenski prostorski načrtovalci (Šašek-Divjak, 1994; Rau, 1994; Sendi, 2013) opozarjajo, da bi se morali pri novogradnjah in tudi pri prenovi stanovanjskih sosesk, ki so bile zgrajene po drugi sve- tovni vojni, od kvantitativne rasti preusmeriti h kvalitativne- mu oblikovanju stanovanjskega okolja. Obenem Sendi (2013) navaja, da je za Slovenijo v primerjavi z državami Evropske unije značilen najnižji stanovanjski standard, kar pomeni naj- nižjo povprečno rabo stanovanjske površine na osebo (Sendi, 2013: 27). Prav zato so kakovostno urejene odprte površine v vsakdanjem bivalnem okolju stanovanjskih območij za prebi- valce izjemno pomembne, saj lahko ti svoj prosti čas preživijo v odprtem prostoru soseske. Raziskovalci ugotavljajo (Shrestha, 2013; Gazvoda, 2001; Bell idr., 1992), da soseske, ki imajo slabo urejeno urbano okolje, ne rešujejo dovolj učinkovito družbenih in kulturnih potreb stanovalcev in ne prispevajo k oblikovanju občutka pripadnosti skupnosti in občutka varnosti ter se slabo povezujejo s preostalim urbanim okoljem. Potreba po razvojnih spremembah in revitalizaciji odprtega prostora v stanovanjskih soseskah Ljubljane me je v doktorski disertaciji spodbudila k združevanju znanja in izsledkov različ- nih strok in vključevanju prebivalcev kot aktivnih uporabnikov bivalnega okolja. Urbane stanovanjske soseske je treba osvetliti ne samo z urbanističnega, ampak tudi s psihološkega, družbe- nega in kulturnega vidika. Potreben je celosten interdisciplina- ren pristop za kakovostno revitalizacijo stanovanjskih območij. 2 Odprti prostori mest Odprti prostori mest so dinamični prostori in so pomembno nasprotje grajenim zaprtim prostorom. V urbanih okoljih, kjer poteka utrip dogajanja z rutino vsakdanjika, se izmen- jujeta delo in zasebno življenje. Odprti prostori zagotavljajo prebivalcem poti za gibanje, vozlišča komunikacij in srečevanj, skupne površine za igro in sprostitev. Ulice, trgi in parki so temeljne vrste odprtega prostora, ki dajejo mestu obliko za vsakdanje valovanje mestnega utripa oz. človekove spremenl- jive raznovrstne rabe ter omogočajo številne doživljaje in iz- menjavo dražljajev z okoljem. Lahko bi rekli, da je odprti mestni prostor kot »dnevna soba« mesta, saj v njem potekajo pomembni dogodki, vsakdanje jav- no življenje in dogajanje. Gre za družbeno komponento sre- čevanja, spoznavanja in druženja prebivalcev in obiskovalcev, hkrati pa tudi za sproščanje prebivalcev in preživljanje pros- tega časa zunaj. Javni odprti prostor naj bi zagotavljal dobro počutje, doživljajsko polnost, kakovost življenja in družbeno vključenost ljudi. Odprti mestni prostor, zgradbe in infrastruktura gradijo mesto kot celoto. Sestavljata ga naravno in grajeno okolje. Odprti pro- stor zajema vsa tista območja mesta, ki jih ne zasedajo zgradbe, prometno telo ulice, železnica, druga industrijska infrastruk- tura ipd. Odprti prostor je nasprotje poseljenemu prostoru 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 52 (Mušič, 1996). Ogrin (2010) navaja podobno opredelitev, da je odprti prostor mesta nasproten njegovemu grajenemu kom- pleksu. Dodaja, da se »pojmi mestna krajina, odprti prostor in zeleni sistem mesta pomensko prekrivajo, saj se nanašajo na isto prostorsko kategorijo mesta« (Ogrin, 2010: 235). Me- stno krajino označi »kot oblikovano konstelacijo iz naravnih in grajenih prvin, ki zadovoljujejo človekove posebne potre- be, hkrati pa odseva družbene razmere v številnih oblikah« (Ogrin, 2010: 234). Odprti prostor v mestu ima velik doživljajski potencial ter nudi prebivalcem in obiskovalcem pogoje za fizično in duševno sprostitev. Urbani odprti prostor je prostor srečevanja[2]. Prav zato je pomemben segment oblikovanja mestnega prostora, ki mora ustrezati razmerju človeka do urbanega, javnega in na- ravnega prostora. Odprti prostor mesta je prostor, v  katerem sobivajo človek ter naravno in grajeno okolje. Javni odprti prostor je celosten in celovit splet pomenov, do- življanja in dejavnosti, ki potekajo v njem (Bratina, 1993). Ljudem kot njegovim uporabnikom je treba nuditi možnosti za zadovoljevanje potreb in omogočati različne rabe, od zelo aktivnih dejavnosti do izjemno mirnih območij, kjer se lahko izognejo hrupu množic. Možnost doživljanja spokojnosti je prav tako odlika dobrih javnih prostorov (Treib, 2008). Lju- dem naj se v urbanem odprtem prostoru omogočijo svoboda, spontanost in možnost neformalnih oblik uporabe. Nuditi mora različne dejavnosti, hkrati pa uporabniku dopuščati iz- biro in lastno kreativnost rabe; možnost, da se zgodi nekaj novega, naključnega in neomejenega v okviru vedenja v ur- banem prostoru. Nekaj, kar lahko preseneti, izzove doživetje in domišljijo, ne samo pri otrocih, ampak tudi pri odraslih. 3 Neločljiva povezanost človeka, kraja in dogodka Sodobni odprti mestni prostori so prostori krajev in prostori tokov oziroma prehodov (Castells, 1989). Kar pomeni, da se ljudje na njih lahko zadržujejo in nekaj počnejo, ali pa so pros- tori prehajanja, ko se ljudje zaradi mobilnosti ali sprehajanja in ogledovanja gibljejo z enega na drugi konec mesta. Srečanja v mestih so večinoma začasna, dopolnjujejo jih dogodki. Arhi- tektka in scenografinja Hočevarjeva (1998: 12) je izrazila misel »Nič se ne more zgoditi, če se ne zgodi nekje.«, s čimer je po- udarila, da sta dogodek in prostor neločljivo povezana. Prav to so temeljni pojmi, s katerimi se ukvarjamo v tem prispevku na podlagi izvedene raziskave – odprti prostor mesta in dogajanje v njem, proučevanje, kako človek kot prebivalec mesta doživlja in zaznava preplet oziroma neločljivo povezanost človeka, kraja in dogodka. Yu (2008) je poudaril, da je treba za zagotavljanje celostnega urbanega razvoja in vzpostavitev trajnostne povezave v mestih vnaprej oblikovati javni odprti prostor in uporabiti spretnost oblikovanja z minimalnim vplivom na naravne procese v ur- banem okolju ter s  ciljem povezovanja ljudi in narave, pode- želskega in urbanega v mestu. Na mednarodni konferenci s področja trajnostne mobilnosti v mestih  – CIVITAS forum 2015 v Ljubljani z naslovom Delimo si mesto (ang. sharing the city) je prostorska načrtovalka Lancrenon (2015) javni odprti prostor preprosto definirala kot »prostor, v katerem poteka ve- lik del našega življenja«. Da bi izboljšali načrtovanje v mestih in proces javnega odločanja, je po njenem prepričanju treba spoznati vsakodnevno življenje prebivalcev in uporabnikov in kakovost bivanja v javnem odprtem prostoru mest. Odprti prostor mest je nosilec različnih funkcij in pomenov. Temeljne funkcije odprtega prostora mest so srečevanje, giban- je, sproščanje. Ljudje z obiskom in uporabo odprtih prostorov določajo njihovo atraktivnost in živost ter jih osmislijo. Upo- rabniki odprtih prostorov so njihovi nezavedni in neusmiljeni kritiki, saj z načinom rabe, množičnim obiskom ali neuporabo kažejo načrtovalcem, ali jim je prostor uspelo dobro načrtovati ali ne. Zakaj je neki javni prostor zaželen in odlično obiskan, drugi pa sameva in je slabo obiskan? To je pogosto vprašanje, na katero načrtovalci, arhitekti, krajinski arhitekti in oblikovalci iščejo odgovore. Za te odgovore pa je potrebno poznavanje in razumevanje doživljanja, zaznavanja človeka, ljudi, prebivalcev, ki prostore uporabljajo, potrebno je poznavanje življenja, kul- ture in utripa v vsakdanjiku mesta. Slika 1: Različne lastnosti in pričakovanja, ki naj bi jih odprti prostor zagotavljal prebivalcem in drugim uporabnikom v mestu (vir: Nataša Bratina, 2016). 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 53 Pri analiziranju in prostorskem načrtovanju sta doživljanje in dojemanje prostora uporabnikov  – prebivalcev in obiskoval- cev – pomembni kategoriji, ki sta izrazito povezani z njegovo uporabo. Zato je bil ključni cilj empirične raziskave v okviru doktorske disertacije (Bratina, 2016) raziskati vpliv družbene mreže, psiholoških in prostorskih dejavnikov ter njihove inte- rakcije v odprtem prostoru stanovanjskih sosesk na zaznano kakovost bivanja v njih. Eden od ciljev je bil tudi postaviti izhodišča za vključevanje javnosti v zgodnje procese načrto- vanja prostora in pridobiti uporabne rezultate za načrtovalce, s katerimi bodo lahko programsko izboljšali javne odprte pros- tore stanovanjskih sosesk. Da bi se načrtovalci lahko lotili razvojnih sprememb in več- jih posegov v mestne soseske in njihov razvoj, je najprej treba spoznati odprti prostor sosesk, način rabe in potek vsakdanjega življenja prebivalcev in posledično njihove potrebe, doživljanje in zaznavanje prostora. Prenova urbanih območij naj bi bila večplastna, izboljšati je treba kakovost življenja in učinkovitost in omogočiti raznovrstnost rab odprtega prostora za potrebe različnih uporabnikov ob hkratnem ohranjanju obstoječih rab prebivalcev. Obenem je treba zaznati manjkajoče rabe, ki jih prebivalci pogrešajo, ter jih z revitalizacijo območij dopolniti in omogočiti. Za vpogled v to, kaj želi skupnost v stanovanjski soseski, je po- treben stik z lokalnimi prebivalci in drugimi uporabniki, dobiti je treba njihov neposredni odziv na vsakdanji bivalni prostor. Čeprav je odprti prostor sosesk javen, ga prebivalci dojemajo bolj kot svojega, tako da ga skozi njihovo percepcijo in način rabe lahko opredelimo kot poljavnega. Občutek zasebnosti jav- nih odprtih prostorov pri prebivalcih v stanovanjskih soseskah je sociolog Gantar (2006) obravnaval v svojem prispevku na konferenci Stanovanjske krajine. Načrtovalci, ki se regeneracijskega načrta sosesk ali drugih delov mesta lotijo brez povezanosti s prebivalci v soseski ali brez uporabnikov v mestu, tvegajo, da bo njihovo načrtovanje neustrezno, pojavi se lahko tudi odpor meščanov do razvojnih projektov, ki jih pojmujejo kot poseganje v njihov »zasebni prostor«. Prav zaradi navedenega se je v šestdesetih letih dvajsetega sto- letja razvila znanstvena veda okoljska/prostorska psihologija, ki proučuje pomen dražljajev v okolju in vplive okoljskih de- javnikov na duševnost človeka. Gre za proučevanje človeka v odnosu do dejanskega okolja. Doživljanje, zaznavanje in vede- nje prebivalcev in drugih uporabnikov odprtega prostora ima večdimenzionalno strukturo. 4 Doživljanje javnih odprtih prostorov Arhitekt Pallasmaa (2012: 17, 24) je doživljanje prostora opisal tako: »Bivanjski prostor je edinstveno doživetje, ki ga interpretira posameznikov spomin in izkustvo. Po drugi strani, pa so skupinam ali celo nacijam skupne nekatere poteze bivanjskega prostora, ki konstituirajo njihove kolektivne identitete in občutek skupnosti. […] Naši čuti mislijo in strukturirajo naše razmerje s svetom, čeprav se po navadi ne zavedamo njihove nenehne dejavnosti.« Privlačnost javnega odprtega prostora mest se pri uporabnikih razvije takrat, kadar okolje postane pomemben del njihovega vsakdanjega življenja. Zadovoljuje njihove potrebe in interese, ponuja različne možnosti, omogoča različne rabe, dostopno je vsem skupinam, nudi možnosti za druženje. Carr  idr.  (1992) menijo, da se različni vidiki javnega odprtega prostora kažejo v možnostih, ki jih nudijo uporabnikom. Prostor dobi pomen, ko se med okoljem in uporabnikom vzpostavi močna povezava. V  stanovanjskih soseskah se obi- čajno razvije občutek pripadnosti in varnosti posameznika, ki se prek storitev in druženja povezuje z družbo. Zato imajo odprti prostori v stanovanjskih soseskah še posebej pomembno vlogo, saj naj bi omogočali in spodbujali druženje in povezo- vanje prebivalcev. 4.1 Povezanost med okoljem in vedenjem uporabnikov Človekovo okolje je dvojne narave: fizično okolje vsakdanjega bivanja in družbeno okolje medsebojnih odnosov. Na doživljanje, uporabo in vedênje prebivalcev v prostoru vplivajo tudi demografski, družbeni, psihološki in kulturni dejavniki. Arhitekt Camillo Site (1997: 6) je že leta 1889 v znameni- tem delu Gradnja mest po umetniških načelih izrazil misel »o močnem vplivu zunanjega okolja na človekovo občuten- je«, s čimer je opozoril na preplet delovanja okolja in človeka ter pomen njegovega doživljanja prostora. Okoljski psiholog Barker  (1968) meni, da vedênja uporabnikov prostora ne moremo opredeliti zunaj okolja, v katerem se to pojavlja, ker oba ponazarjata del iste celote. Zato poudarja, da predmet proučevanja ni vedênje uporabnika samo po sebi, ampak ce- lota njegovega vedênja v določenem okolju. Brez upoštevanja zakonitosti človeškega doživljanja  (psihološki vidik) in delo- vanja okolja  (okoljskoprostorski vidik) bivalnega okolja ne bomo mogli izboljšati. Številni raziskovalci (Proshansky, 1972; Lewin, 1974; Mehrabian in Russell, 1974; Gifford, 1996; Cas- 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 54 sidy, 1997; Bechtel, 1997; Bechtel idr., 2002; Zeisel, 2006) so opozorili na tesno povezanost človeka, njegovega vedênja in okolja kot življenjskega prostora. Ameriški psiholog Kurt Lewin je kot prvi opredelil formulo »oseba + psihološko okolje = življenjski prostor« (Gifford, 1996: 80), kar pomeni, da je življenjski prostor posameznika sestavljen iz njega kot osebe in njegovega dojemanja okolja kot psihološkega okolja (slika 2). Navedel je tudi spodnjo formulo, s katero opozarja na tesno povezanost in soodvisnost človeka in njegovega okolja: B = f (P, E)= f (LSp) B – vedenje, P – oseba, E – okolje, LSp – življenjski prostor Irwin Altman (v Polič, 1999) je opredelil družbeno-sistem- ski okoljski model soodvisnosti med človekom in okoljem in navedel ključne ugotovitve: okolje in vedenje uporabnika sta tesno prepletena, obstajajo vzajemni vplivi med človekom in njegovim okoljem, ti odnosi so dinamični in spremenljivi, po- javljajo se na različnih ravneh človekovega vedenja in delujejo kot skladen sestav. Okoljska psihologa Russel in Mehrabrian (Gifford, 1996) sta raziskovala odnos med čustvi kot posrednikom med okoljem, osebnostjo in vedenjem. Poudarila sta čustveni vpliv fizičnih dražljajev iz okolja in njihov učinek na različne vrste vedenja (na primer na delovno učinkovitost, družbeno interakcijo v ne- kem prostoru ipd.). Njuna raziskava je opredelila tri primarne človekove čustvene odzive v okolju: zadovoljstvo, vzburjenost in dominantnost, ki povzemajo navedena čustva vzbujajoče kakovosti okolja, v katerem se človek nahaja in so posredne spremenljivke v določanju različnih vedenj v okolju. Čustvi zadovoljstvo in vzburjenost sta se pokazali kot samostojni in medsebojno neodvisni, saj ju človek lahko izkusi oziroma do- živi kot kombinacijo različnih stanj (slika 3). 4.2 Čustva kot posrednik med okoljem, osebnostjo in vedenjem Russel (Gifford, 1996) je poudaril pomen čustvenega vpliva fizičnih dražljajev iz okolja in njihov učinek na različne vrste vedenja. Človek čustveno dogajanje najprej zazna, šele pozne- je ga lahko ozavesti. Ljudje imamo številne različne senzorne receptorje, ki osrednjemu živčnemu sistemu stalno posredujejo informacije o dogajanju v posameznikovem telesu in njego- vem okolju. Krožni model čustev govori o tem, da posamezna čustvena stanja niso med seboj neodvisna, ampak so med se- boj povezana z zadaj ležečimi dimenzijami, vzdolž katerih so organizirana. Ko ljudje poskušamo opisovati čustvena stanja, se na te dimenzije nehote opiramo in jih vključujemo v svoje opise doživljanja. Za čustveno doživljanje sta pomembni obe vrsti informacij – informacije iz posameznikovega zunanjega okolja so običajno povezane z nekim dogodkom, ki sproži čustveni odziv. Možga- ni dogodek zaznajo in ga ocenijo. Prva hitra nezavedna ocena, presoja ogroženosti, nevtralnosti ali prijetnosti dogodka. Na- slednja ocena je kompleksnejša in vključuje tudi številne zavest- ne procese. Ocena ugodja je povezana z oceno okolja v odnosu do posameznikovih potreb, ciljev, želja in standardov. Če so okoliščine skladne s posameznikovimi cilji, jih posameznikovi možgani ocenijo kot zaželene, kar sproži občutja ugodja. 5 Dojemanje soseske pri prebivalcih Stanovanjska soseska kot urbanistični pojem je zaključena os- novna enota, določena za potrebe načrtovanja in opredeljena z normativi. Soseska je območje, v katerem prevladujejo stano- Slika 2: Opredelitev življenjskega prostora človeka – Gifford, 1996: 80 (vir: Nataša Bratina, 2016) Opomba: P + E = LSp Oseba + psihološko okolje = življenjski prostor (ang. Person + Psycho- logical Environment = Life Space) Slika 3: Predstavitev dveh glavnih čustev zadovoljstva in vzburjenos- ti, ki ju človek lahko hkrati doživlja v okolju kot različno kombinacijo obeh; Gifford, 1996: 63. (vir: Nataša Bratina, 2016). 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 55 vanjski objekti in stavbe, v katerih naj bi bile dejavnosti, ki so nujne za vsakdanje življenje prebivalcev, ter raznovrsten odprt prostor z zelenimi površinami. Soseska je v osnovi majhna prepoznavna podenota mesta, v kateri potekajo interakcije med prebivalci (Porteous, 1996). Soseska je za urbanega prebivalca izjemno pomembna za nje- govo vsakdanje bivanje v stanovanjskem območju. Prebivalci potrebujejo soseske za občutek pripadnosti in varnosti, za za- dovoljevanje svojih najosnovnejših potreb in skupno reševanje težav v prostoru. Zavedati se moramo, da prebivalci sosesko dojemajo in zaznavajo drugače kot prostorski načrtovalci. Obi- čajno prebivalci dojemajo sosesko kot tisti del mesta, urbanega prostora, v katerem se nekdo počuti doma. Sosesko kot psi- hološko enoto lahko opredelimo kot območje, kjer prebivalci soseske čutijo, da spadajo skupaj in hkrati pripadajo prostoru, v katerem bivajo. Družbena interakcija med sosedi je ključni dejavnik uspešnega delovanja soseske (slika 4) (Giford, 2014). Gifford (1996) je opredelil sosesko kot psihološki koncept. Poudaril je, da vsako načrtovalsko fizično ali pravno določeno območje soseske praviloma v praksi ne deluje kot soseska. Številne raziskave so pokazale, da se prebivalci in načrtovalci razlikujejo po svojih predstavah o  soseski. Zato je za načrto- valca koristno, da ve, kako si prebivalec predstavlja sosesko. Običajno je ta za prebivalce bistveno manjše območje kot načrtovalsko opredeljena ali urbanistično zasnovana soseska. Večina udeležencev v izvedeni raziskavi (Bratina, 2016) za- znava sosesko kot srednje veliko območje okrog doma (od 250 do 450 m), v radiju, kjer se še poznajo in družijo s sosedi[3] (Bratina-Jurkovič, 2014). Izkazalo se je, da se prebivalci dobro počutijo v manjših soseskah, v katerih aktivno delujejo, med seboj sodelujejo in se družijo. 6 Psihološki vidik javnega odprtega prostora Javni urbani odprti prostori delujejo kot družbeni, komuni- kacijski in družabni prostori v  mestu. Njihova družbena in psihološka funkcija je vse pomembnejša, saj vsak urbani odprti prostor deluje na več ravneh: • Na funkcionalni oziroma namenski ravni, saj vlogo pro- stora določa predvsem njegova namembnost z vidika re- alizacije uporabnikovih ciljev oziroma namenov. • Na komunikativni in doživljajski ravni vlogo odprtega prostora določajo različne oblike besedne in nebesedne komunikacije ter pričakovanje dogajanja oziroma mo- žnost sproščanja. Psihološki vidik javnega urbanega prostora se izraža v možno- stih, ki jih nudi uporabnikom. Raznovrstni pomeni prostora omogočajo nastanek izrazitih povezav med prostorom in ose- bo kot uporabnikom. Odprti prostori so kraji, na katerih se ljudje učijo živeti skupaj zunaj znanega okolja, kot sta dom in delovno okolje. Odprti prostori mest so območja, na katerih je dovoljeno svobodno gibanje in uporaba, hkrati pa tam le veljajo določena pravila vedenja in strpnega sobivanja z dru- gimi uporabniki prostora. Dobro oblikovani in dobro delujoči odprti prostori naj bi pri človeku vzbujali različna občutenja  – od miru, raziskovanja, radovednosti in pričakovanja do svobode, zasebnosti, varnos- ti, celo pripadnosti –, omogočali naj bi zadovoljitev njegovih potreb po udobju, sprostitvi, izvajanju aktivnih in neaktivnih dejavnosti ipd., s tem pa zagotavljanje zdravja in boljše kako- Slika 4: Model urbane okoljske psihologije – interakcija med deležniki – Giford, 2014: 242 (vir: Nataša Bratina, 2016) 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 56 vosti vsakdanjega bivanja. Obenem je treba omeniti tudi pojem »preobremenitve« (Milgram, 1992), ko se človek v urbanem okolju sooča s preobilico dražljajev. Da bi lahko normalno de- loval, mora sproti izbirati zase pomembne dražljaje in hkrati druge zanemariti. Psihološki vidiki odprtega prostora so številni in v nadaljevanju bomo predstavili le najpomembnejše. 1. Udobje Je temelj za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kot so udobno sedenje, ki omogoča počitek, klepet, zasebnost, dru- ženje, razgled, varnost, možnost dostopa do sončnih in tudi senčnih predelov ter takih, ki ščitijo pred dežjem, ipd. 2. Sprostitev Povezana je z udobjem, ki je predpogoj. Običajno je to takrat, kadar se človek lahko umakne od sosednjih intenzivnih mest- nih okolij, polnih dražljajev (promet, vrvež ipd.) Prisotnost naravnih prvin, kot so drevesa, travniki, cvetje, vodni elementi ipd., omogoča in spodbuja človekovo sprostitev. 3. Občutenje miru in zasebnosti Ko sta zagotovljena udobje in sprostitev, se pojavi tudi občutek in možnost oz. potreba po miru, zasebnosti, občutku varne »osamljenosti« v sicer javnem odprtem prostoru, opazovanju prostora in drugih ljudi. Možnost občutenja zasebnosti, čeprav v javnem odprtem prostoru, je zelo pomembna za ljudi. Javni odprti prostori, ki imajo ob drugih vidikih tudi to možnost, so lahko bolj obiskani. Meje zasebnosti lahko človek označuje tako, da po svoji izbiri odklanja ali privablja družbeno interak- cijo (Trstenjak, 1984). 4. Aktivnost Aktivne dejavnosti so neposredna izkušnja doživetja okolja in ljudi, ki ga uporabljajo. Gre za druženje z drugimi nezna- nimi uporabniki ali za namensko srečevanje s tistimi, ki jih poznamo, ali za dejavnosti fizičnega gibanja. Dejavna uporaba odprtih prostorov je povezana z nudenjem dejavnih aktivnosti v prostoru (igra, šport, zabava, trgovanje itd.) in različnimi starostnimi skupinami uporabnikov, kot so otroci, odrasli po- samezniki, starši z otroki, starejši ljudje. 5. Neaktivnost Neaktivne dejavnosti so tiste, ki pomenijo neaktivno zaposlitev v okolju in vodijo v zaželeno sprostitev večinoma posameznika. Vključujejo opazovanje prizorov, predvsem drugih ljudi, in za- nimivih razgledov na naravne ali oblikovane prvine, pogledov na kakšno dogajanje ali urbani element (skulptura, fontana itd.) ali stik z obalo voda, omogočanje razgledov na mesto ali okoliško krajino ali mirno branje na klopi ipd. 6. Raziskovanje Je človekova želja po odkrivanju nečesa novega, želja po dru- ženju in užitek v novih izkušnjah in srečevanjih. Da bi bilo raziskovanje del izkušnje že znanih krajev, se morajo ti fizično in dejavno spreminjati (kontrast, skrivnostnost, več različnih rab in dejavnosti v različnih terminih ipd.). 7. Občutenje radovednosti in pričakovanja Vzbujajo ga tisti deli okolja, ki pri človeku spodbujajo željo po odkrivanju novih stvari in so spontan izraz ali posledica, neposredno povezana z raziskovanjem. Taki so prostori igre, velika območja naravnih prvin in oblikovane narave večjih razsežnosti v mestu, lahko pa tudi grajenih prvin v odprtem prostoru. Sprehajalne poti naj bi na primer sprehajalcu omo- gočile občutenje radovednosti in pričakovanja. 8. Svoboda Občutek svobodnega delovanja vključuje možnost izvajanja želenih dejavnosti in možnost želene uporabe prostora ob za- vedanju, da gre za skupni prostor vseh uporabnikov. Neskladni interesi različnih skupin lahko svobodo ene skupine spreme- nijo celo v grožnjo drugi. Zato je pomembno omogočati in spodbujati različne dejavnosti, tako da ni omogočena prevlada nobene skupine. 9. Omogočanje spreminjanja rabe (fleksibilnost rabe) Možnost različnih rab je zelo pomembna za uspešnost delo- vanja javnih prostorov. To pomeni omogočanje začasnih ali trajnih spremenjenih rab (na primer premičnost sedežev, hitra preobrazba površin za različne rabe ali nudenje aktivnosti za posebne priložnosti), omogočanje neformalnih oblik dejav- nosti (na primer slackanje  – hoja po trakovih, zvezanih na drevesi; ang. slacklining). Omogočena večnamenskost rab je velika prednost javnega odprtega prostora. 10. Upravičenost do prostora Prisvajanje prostora se nanaša na neformalne lastninske in- terese. Gre za zasebnost in ozemeljsko vedenje, pri katerem si uporabniki spontano prisvajajo sicer javni odprti prostor. Ljudje si dele odprtega prostora prisvajajo iz različnih razlo- gov. Velikokrat se to dogaja prav v stanovanjskih območjih, v soseskah, ali ko si neka skupina z dejavnostjo prisvoji prostor (na primer skejterji na neki ploščadi ipd.). Občutek večje- ga nadzora uporabnikov nad prostorom poveča uporabo in hkrati skrb zanj. Posamezniki ali manjše skupine si običajno prisvojijo le majhen del javnega odprtega prostora, kar pa je jasno drugim obiskovalcem v odprtem prostoru, ki to običajno upoštevajo. Lahko pa tako vedenje privede tudi do konfliktov med uporabniki. Včasih se uporabniki nebesedno »dogovo- rijo« za časovno ali terminsko delitev uporabe prostora. V skrajnih primerih pride lahko tudi do delne privatizacije kraja, ki pa omejuje pravice drugih. To se največkrat zgodi prav v 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 57 odprtem prostoru stanovanjskih sosesk. Pogosto lahko prav s fizičnim oblikovanjem prostora dosežemo sožitje in vzajemno delovanje različnih skupin uporabnikov, če poznamo njihove potrebe in vedenja. 11. Zaznamovanje prostora Ob vsakdanji uporabi prostora se zaradi pomanjkanja določe- nih vsebin, programa ali urbanih elementov in opreme pojavijo znamenja ali sledi, ki jih uporabniki nezavedno ali zavedno vnesejo v prostor (Zeisel, 2006). To so vidne sledi v prostoru, ki jih prebivalci vnašajo vanj in povedo, kaj uporabniki pogrešajo v odprtem prostoru za vsakdanjo rabo. »Opis prostora tako lahko pove več o prebivalcih in njihovem načinu življenja, kot o prostoru,« je dejala Hočevarjeva (1998: 46). 12. Varnost Občutek varnosti je temelj za uspešno rabo prostorov in zato pomemben za uporabnike odprtih prostorov. Oblikovanje prostorov mora upoštevati vse mogoče elemente, ki omogo- čajo varnost uporabnikom: fizične varnosti ob rabi in druge elemente oz. lastnosti, kot so preglednost, urejenost, javna razsvetljava ob prehodnih poteh, redno vzdrževanje ipd. S tem se tudi zmanjšuje zadrževanje »marginalnih skupin«, ki za zadrževanje običajno iščejo nepregledne, zaraščene, skrivne, temne prostore. Prebivalci mest si takih prostorov običajno ne želijo, radi imajo varne, pregledne in odprte prostore za rabo, brez občutka nelagodja in nevarnosti. Obenem se v urbanem okolju, v vsakdanjem življenjskem prostoru prebivalcev, obli- kujejo neformalne »družbene kontrole« v odprtem prostoru, ki prispevajo k zmanjšanju kriminala in nasilnih dejanj. 13. Pripadnost prostoru Občutek pripadnosti je zelo pomemben vidik za meščane ali prebivalce sosesk, ki se razvije prav z uporabo javnih odprtih prostorov. Tu gre za vzpostavljanje identitete s  krajem, z lo- kacijo, ki se razvije prav s spoznavami o fizičnem okolju, v katerem posameznik živi, in sodelovanjem z drugimi prebivalci v bivalnem okolju. Spoznave vsakdanjega fizičnega okolja so spomini, ideje, čustva, stališča, vrednote, pomeni ter pojmo- vanje vedenja in izkušenj, ki jih povezujemo prek uporabe in doživljanja v vsakdanjem okolju. Vsi navedeni vidiki, doživetja, zaznave, dejavnosti, potrebe in možnosti oziroma želje uporabnikov se med seboj zelo pre- pletajo in ljudje kot uporabniki odprtih prostorov v različnih trenutkih zadovoljujejo različne potrebe, velikokrat tudi več potreb hkrati. Prav zato je treba pri načrtovanju upoštevati, da morajo biti odprti prostori oblikovno, vsebinsko in program- sko raznovrstni, da nudijo pestrost rabe in so obenem odzivni za spontane rabe uporabnikov. 7 Pomen vključevanja prebivalcev v zgodnje faze urbanističnega načrtovanja Pred uvajanjem razvojnih sprememb in večjih posegov je treba dobro spoznati mesto, njegov javni odprti prostor in življenje v soseskah. Zeisel (2006) je poudaril, da ne moreš vedeti, kako ljudje dojemajo prostor in ga doživljajo, če jih o tem tudi ne vprašaš. V praksi se je izkazalo, da se lahko pogledi načrtoval- cev in uporabnikov precej razlikujejo. Upoštevanje doživljanja, dojemanja in uporabe javnega odprtega prostora prebivalcev v mestih je pomembno za uspešno izvajanje uporabnikom prijaz- nega prostorskega načrtovanja. Ker pa subjektivna občutenja in vrednote uporabnikov niso neposredno razvidni, jih načr- tovalci pogosto ne upoštevajo, posledično pa prostor morda ne ustreza potrebam uporabnikov. Prav zato je raziskovanje omenjenih vidikov nujno za kakovostno načrtovanje prostora. Na razhajanja med pogledi načrtovalcev in uporabnikov so opozorili že raziskovalci v  sedemdesetih letih prejšnjega sto- letja  (Proshansky, 1972; Porteous, 1977; Wandersman, 1976 in 1979) na podlagi okoljsko-prostorskih psiholoških raziskav. Čeprav je ta odnos zelo pomemben, načrtovalci prostora ve- činoma še vedno zanemarjajo vlogo in mnenje uporabnikov. Številni avtorji (Cooper, 1998; Halprin, 1981; Jole, 2008; Ja- cobs, 2009; Simoneti, 1995; Bratina, 1997; Goličnik, 2005) so na podlagi raziskav opozorili, da se lahko pogledi in stališ- ča uporabnikov in načrtovalcev prostora močno razlikujejo. Po izvedbi projekta oblikovalce oziroma načrtovalce le redko zanimajo odzivi uporabnikov (Zeisel, 2006; Gifford, 2014). Osnovna kazalnika za to, ali so odprti prostori mesta za ljudi ustrezni, sta njihova obiskanost in načini uporabe. Jacobso- va (2009) navaja, da so parki v soseskah, ki jih ljudje pogosto in množično uporabljajo, uspešni in dobro načrtovani. Parki, ki niso obiskani, ker niso zanimivi ali ustrezni za uporabnike, so zaradi tega prepuščeni propadanju. Srečujemo se z nekakšnim arhitekturnim stališčem oz. okolj- skim determinizmom, ki opredeljuje, da je okolje ali prostor neodvisna spremenljivka, človeško vedenje pa odvisna spre- menljivka. Kar pomeni, da okolje oz. prostor določa, kakšno bo človekovo vedenje, da se mora človek – uporabnik – podvreči in prilagoditi okolju (Polič, 1999). To je le enosmerni vzročno- posledični odnos, ki ne upošteva oziroma zanemarja obratno smer vplivanja, ko dejavnost posameznika vnaša v okolje svoj način vedenja in uporabe ali neuporabe prostora oz. okolja. Osnovna pomanjkljivost številnih načrtovalskih projektov je posledica neupoštevanja dejavnosti uporabnikov, ki v dani prostor vnašajo svoj način rabe, vedenje, cilje, stališča, ki pa niso nujno taki, kot si jih je z oblikovanjem in načrtovanjem zamislil načrtovalec. Upoštevati je treba ta dvosmerni proces vplivanja 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 58 oz. interakcije med človekom in okoljem – človekom kot upo- rabnikom določenega okolja in okoljem – prostorom –, ki ima svoje značilnosti in lastnosti, ki vplivajo na uporabnika. Vendar je treba vedeti, da je uporabnik tisti, ki izbira, kaj in kako bo uporabljal prostor, ter da je od njegovega doživljanja, zazna- vanja, vrednot in potreb odvisna dejanska uporaba prostora. Pomembno je, da tudi javnost sodeluje pri oblikovanju razvoja mesta, saj morajo ljudje imeti možnost vplivanja na urbanis- tično politiko, le tako se bodo namreč v mestu počutili dob- ro (Rogatka in Ramos Ribeiro; 2015). Kučanova (2015) temu pritrjuje in pravi: »Nevzdržno je, da javnost postavimo pred izvršeno dejstvo – pred izbrani projekt – in potem od nje za- htevamo komentar in pripombe. Vključena mora biti že prej, v tem se kaže njena pravica do mesta.« S tem misli na sedanji postopek javne razgrnitve projektov v procesu prostorskega na- črtovanja kot omogočanje sodelovanja javnosti, ki ga predpisu- je slovenska zakonodaja na področju prostorskega načrtovanja in je zelo formaliziran ter vključi organizirano javnost samo na koncu, ko je načrtovalski projekt že izdelan. Trstenjak (1984: 175) pa je poudaril težavo, da je načrtovalec mestnih naselij v popolnoma drugačnem odnosu do uporabnikov kot načr- tovalec posameznih stanovanjskih hiš. »Načrtovalec mesta se namreč nikoli ne sooča z osebnim naročnikom, investitorjem ali lastnikom, kakor je to redno v  primeru načrta zasebne hiše, marveč se znajde pred nepregledno množico sedanjih in prihodnjih anonimnih uporabnikov, ki mu ne morejo pove- dati svojih osebnih želja, potreb, okusov, čeprav jih mogoče zastopajo njihovi delegati, v takem ali drugačnem upravnem sistemu.« Načrtovanje odprtega urbanega prostora je veliko kakovostnej- še, če se prebivalci vključijo že v zgodnjo fazo načrtovanja, ugotavljajo raziskovalci  (Gulič  idr., 1985; Rus  idr., 1994; Si- moneti, 1995, 1996; Bratina, 1997; AbuGhazzeh, 1999; Go- ličnik, 2005 in 2006; Jole, 2008; Ogrin, 2010; Kyttä, 2011; Ho idr., 2012; Bratina-Jurkovič, 2014; Kučan, 2015). Menijo, da dobra prenova sosesk ni mogoča brez aktivnega sodelovanja prebivalcev. Bivalno okolje ima velik vpliv na zadovoljstvo in dobro počutje prebivalcev. Številni avtorji ugotavljajo  (Frick, 1986; Cooper, 1998; Massam, 2002), da urbanisti in oblikoval- ci večinoma niso naredili presežka pri oblikovanju okolja prav v stanovanjskih soseskah, v katerih naj bi ljudje živeli udobno, sproščeno in uživali kar največjo kakovost v odprtem prostoru za vsakdanjo rabo. Vključevanje prebivalcev in možnost sodelovanja pri odločit- vah o načrtovanju prostora v stanovanjskih območjih, sta nuj- na. Če načrtovalci in oblikovalci ne poznajo potreb in želja lju- di, ki živijo v določeni stanovanjski soseski, ne morejo ustrezno načrtovati in poskrbeti za izboljšave v teh skupnostih. Halprin (1981) je poudaril, da je treba poiskati načine, da bi se ljudje vključili v aktivni položaj v procesu načrtovanja. Smiselno je in naloga odgovornih iz javne uprave, da spodbujajo prebivalce, da sodelujejo v procesu odločanja, še posebej kadar se to nanaša na načrtovanje novih vsebin ali prenovo njihove stanovanjske soseske. Za načrtovalce in oblikovalce je zelo pomembno, da poslušajo prebivalce oziroma uporabnike in upoštevajo njihova mnenja o rabi odprtega prostora na območju njihovega bivanja ter poudarjene probleme in tudi njihove predloge. Tako bi lahko učinkovito zmanjšali razlike, ki velikokrat obstajajo med načrtovalci in uporabniki (Moughtin, 2003). Z vključevanjem prebivalcev v neposredno izražanje mnenja, s pridobivanjem podatkov o doživljanju in dejanski rabi javnih mestnih pros- torov in opazovanjem vedênja uporabnikov odprtih mestnih prostorov lahko načrtovalec pridobi ključne usmeritve za učin- kovito in uspešno revitalizacijo prostora. 8 Raziskava Raziskava je potekala v šolskem okolišu Osnovne šole dr. Vita Kraigherja, v četrtni skupnosti Bežigrad v Ljubljani, na ob- močju različnih, vendar povezanih stanovanjskih sosesk, ki se razlikujejo po gostoti in vrsti poselitve (večstanovanjska blo- kovna gradnja in območja enodružinskih stanovanjskih hiš). To območje raziskave sem izbrala, ker gre za staro naselitveno območje Ljubljane, ki se je oblikovalo in postopoma razvijalo od popotresne Ljubljane po letu 1895 do manjših stanovanj- skih sosesk, kot so Fondovi bloki iz tridesetih let 20. stoletja, in drugih, ki so nastale po drugi svetovni vojni. Glede na naravo problema smo za pridobivanje podatkov uporabili večmetodni pristop, pri katerem uporabniki pros- tora lahko tudi neposredno sodelujejo in izražajo mnenja, in sicer: fokusne skupine s tehniko pridobivanja družbenopros- torskih obrazcev, digitalno javnomnenjsko anketo, opazovanje vedenja in opazovanje sledi v odprtem prostoru. Z njimi smo pridobili kvantitativne in kvalitativne podatke o stališčih in mnenjih tam živečih udeležencev, njihovem vedenju v javnem odprtem prostoru in njegovi uporabi, kar nam je omogočilo dovolj celovit in kompleksen vpogled v vlogo, ki jo ima javni odprti prostor v bivalnem okolju. V določeni meri je šlo tudi za poskus vključevanja prebivalcev v iskanje rešitev za izboljšanje kakovosti bivanja v soseski. 8.1 Predstavitev uporabljenih metod Fokusne skupine in metoda pridobivanja družbenoprostorskih obrazcev: • Fokusne skupine Z metodo fokusnih skupin smo pridobili neposredno mnenje prebivalcev udeležencev o različnem načinu do- jemanja in uporabe okolja v njihovi soseski, s pridobi- vanjem družbenoprostorskih obrazcev pri udeležencih fokusnih skupin pa podatke, ki so območje obravnave 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 5928. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Slika 5: Opazovanje vedenja za en opazovalni termin – zapis in grafični prikaz prehajanja (širina pasu) in zadrževanja na območjih (širina kolobarja) (vir: Nataša Bratina, 2016) v petek, 20. 9. 2013, od 17.00 do 17.30 natančneje lokacijsko umestili v prostor, in opredelitev območja soseske, kot ga zaznavajo prebivalci, ter oprede- litev prijetnih in neprijetnih območij (Bratina-Jurkovič, 2014). • Digitalna javnomnenjska anketa Za pridobivanje širšega vpogleda prebivalcev v uporabo odprtih površin, pomen njihove urejenosti za kakovost bivanja in mnenje prebivalcev o identiteti in prepoznav- nosti soseske smo uporabili javnomnenjsko anketo. Z an- ketno metodo smo pridobili splošno predstavo o stališčih prebivalcev kot uporabnikov odprtega prostora, njihovih pojmovanjih, mnenjih, vrednotah, interesih, vizijah in sa- moporočanem vedenju v soseskah in konkretne podatke o uporabi odprtega prostora v območju raziskave. • Opazovanje vedenja Z opazovanjem in beleženjem vedenja v javnem odprtem prostoru smo želeli pridobiti podatke o dejanski uporabi prostora, ki je morda drugačna od načrtovane, o glavnih poteh, območjih prehoda in zadrževanja, vplivu uporabe v različnih časovnih obdobij dneva ipd. Opazovanje smo izvajali v osrednjem, najbolj obiskanem in priljubljenem območju raziskave, tj. v javnem mestnem parku z otro- škim igriščem in trgom ob osnovni šoli. Z opazovanjem vedenja in njegovim prikazom na vedenjskih zemljevidih smo pridobili podatke o raznovrstnih vzorcih vedenja uporabnikov v različnih časovnih obdobjih (slika 5). • Opazovanje sledi v prostoru Opazovanje sledi bivanja in uporabe odprtega prosto- ra v soseskah in izvedbo analize sledi smo kot metodo uporabili, ker nam da podatke o rabah prostora, ki jih z drugimi metodami težje pridobimo. Ob vsakdanji upora- bi prostora se zaradi pomanjkanja določenih vsebin, pro- grama ali urbanih elementov in opreme pojavijo sledi, ki jih uporabniki nezavedno ali zavedno vnesejo v prostor. To so vidne sledi ali znamenja v prostoru, ki sporočajo, kaj prebivalci pogrešajo ali jih moti v odprtem prostoru glede na vsakdanjo rabo. »Sledi« ali »znamenja«, ki jih lahko razberemo v prostoru in zabeležimo, fotografiramo. Pridobljene informacije lahko uspešno uporabimo pri na- črtovanju v prostoru (pri prenovi ali dopolnitvi odprtega prostora). Sledi, ki so jih uporabniki pustili, naredili ali postavili v prostor, da so si izboljšali uporabo odprtega prostora v vsakdanjem bivalnem okolju med bloki, so lahko zelo raznovrstne in jih združujemo po pomenu v skupine (izboljšanje rabe, stranski proizvodi rabe, prila- goditev rabe, izražanje sebe, pomanjkanje vsebine, zača- sne skupinske sledi, sporočila javnosti (slika 6). Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 60 Preglednica 1: Temeljne splošne usmeritve za načrtovalce stanovanjskih sosesk Usmeritve Razlogi Bivanje v velikih soseskah ni zaželeno. Soseska – manjše območje okrog doma (250 m–450 m) Prebivalci dojemajo sosesko kot manjše območje – tisto, ki ga poznajo, uporabljajo, v njem delujejo, se počutijo del skupnosti – imajo vsakodnevne družbene stike. Javne skupne odprte površine je treba urediti tudi v soseskah enodružinskih hiš, ki imajo svoje vrtove. Tudi v soseskah enodružinskih hiš pogrešajo manjše javne odprte površine za sponta- no druženje prebivalcev. Vrtovi so njihove zasebne površine, ki ne morejo nadomestiti javnih površin za sponta- no druženje prebivalcev oz. sosedov. Bivanje v gosto pozidani soseski ni zaželeno. Občutek utesnjenosti, manj družbenih stikov. Zato je v soseskah treba omogočiti dovolj odprtega prostora in zelenih površin za organizirano in svobodno rabo. Omogočiti je treba mešano rabo tipov stanovanj in dejavnosti v soseski. S tem se vzpostavijo raznovrstnost stanovalcev v soseski, večja dinamičnost in zanimi- vost bivanja ter posledično občutek skupnosti. Zelene površine naj bodo: • blizu doma, vidne z bivališč; • večja območja – parki, igrišča – preprosto dostopna, v pešrazdalji 5–10 min; • povezane zelene površine z zelenimi koridor- ji – drevoredi (peš, kolo); • več dreves, odprti travniki; • vzdrževana urbana oprema; • ne sme biti preveč tlakovanih površin, saj uporabniki te zaznavajo kot neprijetne. Zagotavljajo večjo kakovost bivanja. • omogočajo vidne stike; • pogostejša obiskanost odprtih prostorov; • več družbenih interakcij; • večje zadovoljstvo: • občutek skupnosti; • zdravje; • klopi z naslonjali, svetilke, koši, za pse; • če je preveč tlakovanih površin (več mora biti zelenih površin in manj tlakovanih). Zeleni odprti prostori v stanovanjskih soseskah omogočajo in spodbujajo več družbenih interak- cij med prebivalci. Pogostejša obiskanost in uporaba zelenih in drugih odprtih površin je povezana z večjim poznavanjem soseske, v kateri bivajo, in pozitivno opredelitvijo soseske. Bližina (pešrazdalja 5–10 min) in dobra urejenost zelenih in drugih odprtih površin prebival- cem pomeni večjo kakovost bivanja v soseski. Občutek skupnosti – velik pomen Zadovoljstvo z odprtim prostorom v soseski vpliva na splošno zadovoljstvo prebivalcev z bivanjem v soseski, s tem pa se razvije občutek skupnosti. Glavne prometnice (ceste, železnice, križišča) zunaj sosesk, varni pešprehodi Pešpoti in kolesarske poti morajo biti ločene od prometa. Če so v naselju oz. soseski prometni koridorji, je treba vzdolž njih urediti zelene pasove za povezave pešcev in kolesarjev ter dovolj varnih prehodov ali nadhodov čez obreme- njene prometnice. Urediti je treba zanemarjena in zapuščena, degra- dirana območja. S tem se poveča občutek varnosti, preglednosti, prijetnosti. Ovire v prostoru za uporabo javnih odprtih po- vršin Zelo prometne ulice, neurejeni železniški prehodi za pešce pri športnem parku, preveč zaparkirane površine in ulice, zanemarjenost območja ob železniški progi, ovire na pločnikih in prehodih za invalide in starše z otroškimi vozički. Kaj prebivalci pogrešajo oziroma jim manjka v odprtem prostoru sosesk Povezan sistem zelenih površin, dodatne kolesarske poti, več drevoredov, pešpoti in kolesarske poti, ločene od prometa. V soseski enodružinskih hiš pogrešajo ploščad s košarkarskim košem, skupne zelenice s klopmi in prostore za druženje sosedov. Zaželena vključitev v urejanje prostora Prebivalci bi se večinoma prostovoljno vključili v urejanje odprtega prostora soseske. Razno (kar so sami želeli dodati in povedati): • mestna politika upravljanja odprtega prosto- ra v stanovanjskih soseskah • varnost • pomen osvetlitve ponoči Četrtna skupnost je premalo aktivna pri povezovanju sosesk z lokalno skupnostjo me- sta in možnostjo vplivanja na mestno prostorsko politiko razvoja odprtega prostora. Zaradi naraščajočega števila vlomov v stanovanja v zadnjih letih so posebej poudarili problematiko varnosti bivanja v soseski. Kljub temu so povedali, da se na javnih odpr- tih površinah v soseski večinoma počutijo varno, razen ponoči na območjih, na katerih je soseska premalo osvetljena. Vir: Nataša Bratina, 2016 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 6128. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk Slika 6: Opazovanje sledi v odprtem prostoru soseske (vir: Nataša Bratina, 2016) 8.1 Rezultati raziskave kot usmeritve za načrtovanje in proces upravnega odločanja Na podlagi pričujoče raziskave in drugih tovrstnih raziskav je mogoče pripraviti splošne in konkretne usmeritve za načrtoval- ce, prostorske uradnike in investitorje za izboljšavo in prenovo obravnavanega območja. Raziskava je pokazala, kje so ključne točke in najbolj priljubljena ter obiskana območja, kje so ovire in moteči dejavniki za uporabo javnih odprtih površin, katere so težave, kaj ljudje pogrešajo ter kaj bi radi v svoji soseski spremenili in izboljšali, idr. 9 Sklep K raziskovanju doživljanja, vedenja in uporabe zelenih in drugih javnih površin stanovanjskih sosesk me je leta 2010 spodbudilo dejstvo, da so te vse slabše urejene in vzdrževane, za novo načrtovane soseske pa so opredeljene manjše zelene površine. Obstoječe soseske v Ljubljani so nujno potrebne pre- nove in temeljite revitalizacije odprtega prostora. V zadnjem času je mogoče opaziti znatno povečano zanimanje ljudi za bivalno okolje in mesto, v katerem živijo. Prav zaradi vse večje pozidave odprtega mestnega prostora, poseganja s projekti gradnje objektov tudi na zelene površine stanovanj- skih sosesk in ponekod opuščanja oziroma slabega vzdrževanja obstoječih zelenih površin v soseskah med prebivalci izjemno narašča zavedanje o njihovem pomenu za kakovost vsakdanjega bivanja v mestih. V praksi se prebivalci zelo ostro javno odzo- vejo, ko gre za odvzem, zmanjšanje ali celo ukinitev obstoječih zelenih površin na račun gradnje novih objektov v strukturi mesta. Zato je zelo pomembno pridobiti njihovo mnenje in raziskati, kako v resnici uporabljajo zelene odprte površine v svojih stanovanjskih soseskah in kaj jim te pomenijo, kaj jim prinaša kakovost bivanja, kaj pogrešajo, kaj jih moti, kam radi zahajajo in kje se počutijo neprijetno in podobno. Pred uvajanjem razvojnih sprememb in večjih posegov je treba dobro spoznati mesto, njegov javni odprti prostor in življenje v soseskah. Na pomembnost raziskovanja odnosov med ur- banimi strukturami in izkušnjami prebivalcev opozarjajo šte- vilni raziskovalci. Poudarjajo potrebo po izvajanju več tovrst- nih raziskav, ne samo na splošni ravni, ampak na konkretnih območjih bivanja. Konkretne prostorske raziskave se morajo nanašati na uporabnike, ki prostor doživljajo in uporabljajo, ter na območje zaznavanja in doživljanja. Bivalnega okolja ne bomo mogli izboljšati brez upoštevanja zakonitosti človeko- vega doživljanja in vedenja ter poznavanja vsakdanje uporabe. Stanovanjske krajine so generatorji urbanističnih zasnov sosesk in s tem poudarjajo velik pomen odprtih prostorov pri načrto- vanju in prenovi stanovanjskih območij. Z rezultati predstavl- jene raziskave smo pokazali učinkovitost in smiselnost vključe- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 62 vanja prebivalcev v izražanje stališč in mnenj, ki so uporabna za načrtovanje stanovanjskih sosesk in prenovo ali revitalizacijo že obstoječega odprtega prostora. Treba je razmišljati o urejanju odprtih prostorov v mestu, ki so delno fiksno zasnovani, hkra- ti pa omogočajo posamezniku in družbi veliko fleksibilnost pri uporabi. Prav medsebojno sodelovanje pri odločitvah za odgovorno načrtovanje je odločilno za ustvarjanje uspešnih odprtih prostorov mesta. Dr. Nataša Bratina, univ. dipl. inž. kraj. arh. MOP, Ljubljana E-pošta: natasa.bratina@t-2.si Opombe [1] Empirična raziskava je bila izvedena v letih 2013 in 2014 v okviru avtoričine doktorske disertacije Doživljanje bivalnega okolja in vedenje prebivalcev v urbanih soseskah na Oddelku za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani (Bratina, 2016). [2] Beseda »srečevanje« ali »srečanje« vključuje besedo »sreča«, kar ima v slovenskem jeziku dober oz. smiseln pomen in kaže na to, da so sre- čanja in vsakdanja srečevanja za človeka kot družbeno bitje izjemnega pomena za dobro počutje in občutek zadovoljstva, sreče. [3] Več o zaznavi velikosti območja soseske med prebivalci lahko najde- te v avtoričinem znanstvenem članku Zaznavanje, doživljanje in uporaba javnega odprtega prostora prebivalcev v stanovanjskih soseskah mest, objavljenem v Urbanem izzivu št. 25(1) (Bratina-Jurkovič, 2014). Viri in literatura Alexander, C., Ishikawa, S., Silverstein, M., Jacobson, M., Fiksdahl-King, I., in Angel, S. (1977): A Pattern Language: Town – Buildings – Construction. New York: Oxford University Press. Barker, R. G. (1968): Ecological psychology: Concepts and metohods for studying the environment of human behavior. Standford, Standford University Press. Bechtel, R. B. (1997): Environment and behavior: An introduction. Thou- sand Oaks, Sage Publications. Bechtel, R. B., Churchman, A., in Ts’erts’man, A. (2002): Handbook of environmental psychology. New York, John Wiley & Sons. Bratina, N. (1993): Odprti prostor v vrtnem mestu Nova Gorica: zasnova – resničnost – predlog. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Biotehniš- ka fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana. Bratina, N. (1997): Doživljanje mestnega odprtega prostora – Bevkov trg v Novi Gorici. Urbani izziv, 32–33, str. 60–68. DOI: 10.5379/urbani- izziv-1997-32-33-007 Bratina, N., in Lah Sušnik, M. (1997): Doživljanje mestnega odprtega pros- tora. Seminarska raziskovalna naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. Bratina, N. (2016): Doživljanje bivalnega okolja in vedenje prebivalcev v urbanih soseskah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, Ljubljana. Bratina Jurkovič, N. (2014): Zaznavanje, doživljanje in uporaba javnega odprtega prostora prebivalcev v stanovanjskih soseskah mest. V: Urbani izziv, 25(1), 2014, 37–55. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2014-25-01-003 Carr, S., Francis, M., Rivlin, L. G., in Stone, A. M. (1992): Public space. Cambridge, Cambridge University Press. Cassidy, T. (1997): Environmental psychology: Behavior and experience in context. East Sussex, Psychology Press. Castells, M. (1989): The Informational City: Information Technology, Eco- nomic Restructuring and the Urban-Regional Process. Oxford, Združeno kraljestvo; Malden, MA: Blackwell. Dostopno na: http://www.manuelca- stells.info/en/books (dostop: 17. 4. 2015). Cooper, T. L. (2012): The Responsible administrator: An aproach to ethics for the administrative role. San Francisco, John Wiley & Sons. Dimitrovska Andrews, K. (2000): Procesi urbanizacije v Sloveniji in posledice na urbana omrežja. Urbani izziv, 11(1), 3-15. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2000-11-01-00 Frick, D. (ur.) (1986): The quality of urban life: Social psychologi- cal and physical conditions. New York, Walter de Gruvter & Co. DOI: 10.1515/9783110884968 Gantar, P. (2006): Odnos med javnim in zasebnim v novejših stanovanjskih okoljih – sociološki pogled. V: Stanovanjske krajine: trendi, perspektive: zbornik predavanj in prispevkov ob konferenci Stanovanjske krajine, 31. marca 2006. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo: Trajekt zavod za prostorsko kulturo, Ljubljana. Gazvoda, D. (2001): Vloga in pomen zelenega prostora v novejših slovenskih stanovanjskih soseskah. Urbani izziv, 12(2), str. 35–42. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2001-12-02-004 Gifford, R. (1987): Environmental psychology: Principles and practices. Needham Heights, MA, Allyn & Bacon. Gifford, R. (2014): Environmental Psychology: Principles and Practices – fifth edition. Colville, Kanada: Hermit Distributing. Goličnik, B. (2005): Okoljskovedenjske študije: most sodelovanja med načrtovalci in uporabniki odprtih prostorov. Urbani izziv, 16(2), str. 55– 61. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2005-16-02-006 Gulič, P., Polič, M., Rozin Šarec, L., Vovk, M., in Kozmik, V. (1985): Načini vedenja prebivalcev v urbanem prostoru kot osnova za njegovo sa- moupravno preoblikovanje. Raziskovalna naloga. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Ho, D. C. W., Yau, Y., Law, Poon, S. W., Yip, H. K., in Liusman, E. (2012): Socialna zdržnost pri urbani prenovi: ocena želja skupnosti. Urbani izziv, 23(1), str. 49–63. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2012-23-01-005 Jacobs, J. (2009): Umiranje in življenje velikih ameriških mest. Ljubljana, Studia humanitatis. Jankovič Grobelšek, L. (2012): Za javnost odprt zasebni prostor kot dopolnitev omrežja mestnega javnega prostora. Urbani izziv, 23(1), str. 25–35. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2012-23-01-003 Jole, M. (2008): Javnost v parkih, med opazovanjem in delovanjem. Primer Pariza. Urbani izziv, 19(2), str. 53–58. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2008-19-02-007 Kaplan, R., Kaplan, S., in Ryan, L. R. (1998): With people in mind. Was- hington, DC, Island Press. Kearney, A. R. (2006): Residental development patterns and neighbor- hood satisfaction. Impact of Density and Nearby Nature. Environment and Behavior, 38 (1), str. 112–139. DOI: 10.1177/0013916505277607 Kim, Y., in Kaplan, R. (2004): Physical and psychological factors in sense of community: New urbanist Kentlands and nearby Or- chard village. Environment and Behavior, 36(3), str. 313–340. DOI: 10.1177/0013916503260236 Kyttä, M. (2011): The inhabitant friendly, health promoting urban struc- ture. Prispevek je bil predstavljen na konferenci, z naslovom An inter- national conference on Research into Inclusive Outdoor Environments for All, ki je potekala od 27. do 29. junija v Edinburgu v Veliki Britaniji, str. 11–18. 28. Sedlarjevo srečanje – N. BRATINA Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 63 Kučan, A. (2015): Gabariti ne prepovedujejo ustvarjalnosti. V: Dnevnik, 25. 8. 2015. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042719129 (dostop: 25. 8. 2015). Lancrenon, D. (2015): Spatial Planning and Sustainable Mobility: Impro- ving the Accessibility of European Cities With Their Citizens. V: Predsta- vitev na 13-letni mednarodni konferenci CIVITAS forum 2015, Sharing the City, Ljubljana. Lynch, K. (2010): Podoba mesta. Novo mesto, Založba Goga. Lee, T. (1976): Psychology and the environment. London, Methuen. Lewin, K. (1974): Behaviour and development as a function of the total situation. V: Friedman, S. (ur.), Juhasz, J. B. (ur.), Environment Monterey. Brooks: Cole. Massam, B. H. (2002): Quality of life: Public planning and private living. Danvers, MA, Pergamon. Mehrabian A., in Russell, J. A. (1974): An approach to environmental psychology. London, Holt. Megla, M. (2012): Človeško telo in mesta so živi organizmi. Intervju z Lio Ghilardi, urbano sociologinjo. Delo, Sobotna priloga, 51(49), 3. 3. 2012, str. 26–28. Moughtin, C. (2003): Urban design: Street and square. Boston, Massachu- setts Architectural Press. Mušič, B. V. (1996): Urbanistično planiranje, urbanistično oblikovanje, krajinsko oblikovanje: Pogled na probleme urejanja odprtega prostora v naseljih. V: Hudoklin, J. (ur.), Urejanje odprtega prostora v urbanem okolju, Zbornik letnega strokovnega srečanja Društva krajinskih arhitek- tov Slovenije, Ljubljana, 1–17. Pallasmaa, J. (2012): Misleča roka: eksistencialna in utelešena modrost v arhitekturi. Ljubljana: Studia Humanitatis, Zbirka Varia, 13, 17, 24, 156. Polič, M., Čuk, M., Musek, J., Marjanovič Umek, L., Umek, P., in Tušak, M. (1984): Ekopsihološka raziskava življenja v mestu. Ljubljana, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut. Polič, M., Mencin, M., Marušič, I., in Bartol, B. (1991): Stališča prebivalcev občine Grosuplje do nekaterih vidikov njenega razvoja. Grosuplje, Občina Grosuplje. Polič, M. (1999): Mestno okolje, njegove nevarnosti in človeško vedenje. Urbani izziv, 10(1), 3–14. DOI: 10.5379/urbani-izziv-1999-10-01-001 Polič, M., Klemenčič, M., Kos, D., Kučan, A., Marušič, I., Natek, K., idr. (2002): Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana, Univerza v Ljubl- jani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Porteous, J. D. (1977): Environment and behavior: Planning and everyday urban life. Reading, MA, AddisonWesley. Proshansky, H. M., Ittelson, W. H., in Rivlin, L. G. (1972): Freedom of cho- ice and behavior in a physical setting. V: Wohlwill, J. F., in Carson, D. H. (ur.): Environment and the social sciences: Perspectives and applications, str. 29–43. Washington, DC, American Psychological Association. Rau, P. (1994): O Ljubljani in njeni regulaciji. V: Mala mesta. Urbani izziv, 26–27, maj 1994, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, 79–83. Rogatka, K., in Ramos Ribeiro, R. R. (2015): Kompaktno mesto in nje- gova družbena percepcija: študija primera. Urbani izziv, 26(1), 56–66. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2015-26-01-005 Rus, A., Stanič, I., Kos, D., Passler, R., in Vlaj, S. (1994): Členitev mesta Ljubljana: 2. faza. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Sendi, R. (2005): Sodelovanje stanovalcev kot pogoj za uspešno izvedbo prenove stanovanjskih sosesk. V: Urbani izziv, 16(2), 5–15. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2005-16-02-001 Sendi, R. (2013): Nizek površinski stanovanjski standard v Sloveniji: nizka kupna moč kot večno opravičil. Urbani izziv, 24(1), 22–38. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2013-24-01-002 Skifter Andersen, H. (2011): Razlaga preferenc do okolice in lokacije doma. Urbani izziv, 22 (1), str. 22–36. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2011-22-01-002 Simoneti, M. (1996): Sodelovanje z meščani, možnost za odgovorno rabo in zadovoljivo urejenost javnih zelenih površin. V: Hudoklin, J. (ur.): Urejanje odprtega prostora v urbanem okolju, str. 49–58. Ljubljana, Dru- štvo krajinskih arhitektov Slovenije. Simoneti, M. (1995): Vključevanje javnosti v urejanje in vzdrževanje zele- nih površin mesta. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fa- kulteta, Inštitut za krajinsko arhitekturo (mentor: Marušič, J.), Ljubljana. Sitte, C. (1997): Umetnost graditve mest. Ljubljana: Habitat. Smaniotto Costa, C., Šuklje Erjavec, I., in Mathey, J. (2008): Zelene povr- šine – najpomembnejši vir za sonaravnost mest. Metoda GreenKeys za razvoj zelenih površin. Urbani izziv, 19(2), str. 95–109. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2008-19-02-012 Shrestha, B. K. (2013): Stanovanjske soseske v Katmanduju: glavne oblikovalske smernice. Urbani izziv, 24(1), 39–57. DOI: 10.5379/urbani-izziv-2013-24-01-003 Sullivan, W., Kuo, F. E., in DePooter, S. F. (2004): The fruit of ur- ban nature. Environment and Behavior, 36(5), str. 678–700. DOI: 10.1177/0193841X04264945 Sullivan, W. (2011): Landscape and health and hope. Prispevek je bil predstavljen na konferenci z naslovom An international conference on Research into Inclusive Outdoor Environments for All, ki je potekala od 27. do 29. junija v Edinburgu v Veliki Britaniji, str. 33–38. Treib, M. (2008): Alone Together: Some Thoughts on Urban Space. V: Odprt javni prostor: načrtovanje, upravljanje, vzdrževanje/ Public Open Space: Design, Management, Maintenance. Zbornik predavanj in prispev- kov ob mednarodni konferenci Odprt javni proctor/ Public Open Space, 10.–11. april 2008, Ljubljana, 14–22. Trstenjak, A. (1984): Ekološka psihologija: problemi in perspektive. Ljublja- na: ČGP Delo – TOZD Gospodarski vestnik. Wandersman, A. (1976): Applying humanism, behaviorism and a broa- der social developmental view to understanding and researching the design process. The Behavioral Basis of Design, str. 9–20. Wandersman, A. (1979): User participation in planning environments: A conceptual framework. Environment and Behavior, 11(4), str. 465–482. DOI: 10.1177/0013916579114003 Ward Thompson, C. (2010): Landscape quality and quality of life. V: Ward Thompson, C., Aspinall, P., in Bell, S. (ur.): Innovative aproaches to researching landscape and health – Open space: People space 2, str. 230– 255. Routledge, Taylor & Francis Group. Zeisel, J. (2006): Inquiry by design: environment / behavior / neuroscience in architecture, interiors, landscape and planning. New York, Northon. 28. Sedlarjevo srečanje – Človek in prostor – celovita, učinkovita in odgovorna regeneracija urbanih stanovanjskih sosesk