379
Dušan Kostič
V Prozoru
Stopam po zapuščeni ulici, kjer življenje neslišno odteka. Okna ob meni molčijo — gledajo me z žalostnimi očmi.
Ko pa zašumotajo orehove veje ob mostu, ki gnije, in ko neki koraki zamrejo za tihim vogalom — v meni naraste potok, v meni zakipi plima in: Zadosti! — mi srce zavpije.
So tudi tam tako puste ulice rodnega kraja, ali so nema ognjišča — mar ta tudi tam žalostno zrejo, ali so prazna dvorišča, kjer so drage daljne koče, ali tema iz njih s curki mraza in hlada odteka? O, ali bedi kdo nocoj v mraku noči, kjer ni spanja,
380
Dušan Kostič
in čaka, kdaj bom prišel, sredi gorečega šepetanja, ali v razžarjenih prgiščih podrhteva srce vroče, ki ga ranilo je sovraštvo človeka?
Nekdaj so tu v soncu sijale rdeče šipe
in po trgu, po ulici je naraščal brezštevilen korak do koraka,
v naročju ljubezni, toplega ljubezenskega zdihovanja,
pod orehovo krošnjo so se razcvetele nežne besede. ..
S treskom in dimom pekla pa je prineslo nepričakovane hipe,
zastalo je življenje — s krikom so razpadle šipe
in glej:
kakor bi potok zasuli, se zgubila je sled nekega koraka
in strah vlaži oči in žalost v srce se zamaka:
še lahko padejo bombe na trg porušenega mesta!
Te noči, te prve prozorske noči
zašumi vejevje in prah mesečine me zasuje,
zvezda nad starim stolpom krvavo ugasne
in zamoklo udari zvon.
Je zastalo življenje, je zastal gib rok,
ali človeško srce prisluškuje skrivnostnemu hihitanju zore?
(Mar so tudi na to življenje morale bombe pasti?)
Čemu, čemu ta želja po miru daljnih lok —
boj se obeta razrasti!
Prev. Andrej Arko
Pesem V Prozoru je nastala v nekem kriku ob tistem, kar sem videl na ulici zapuščenega in prestrašenega mesteca v Bosni, Prozora: bilo je osvobojeno, a opustošenp, onemelo, pobito; vsak dan so ga namreč preletavala sovražnikova letala in ga zasipala z bombami, ker so vedeli, da smo mi v njem. Bila je zgodnja bogata jesen, september 1942, in prehodno zatišje, ki je spominjalo na listo resnično v miru: po številnih bpjih v Črni gori in neprestanih prebojih naših enot od Vrbnice pred Treskavice in Bi-tovnje smo z očmi, belimi od gladu, in z utrujenostjo v krvi prišli na osvobojeno ozemlje pkrog Prozora in med zrelo sadje — ki nas je takrat rešilo in nas vrnilo v življenje. Dotlej poldrugo leto nismo videli mesta, ulice, trga, ampak samo brezpotja, gozdove, prepade in ko smo se tako znašli na neki prozorski ulici — je bil to za nas praznik, mestece pa ... je bilo pravp mesto, veliko mesto! Navadili smo se nanj, ga vzljubili.
Tistega septembra je bilo pri nas zatišje. Brigada, ki je bila dotlej zdesetkana, je počivala na položajih proti Bugojnu in proti Neretvi, se urejala in zbirala moči za prihodnje spopade. Seveda je bilo vsak dan nekaj manjših prask — ampak tp je običajno, to se »ne računa«. Bil sem v agitpropu štaba Pete Črnogorske brigade, ki sta bila tedaj v Prozoru, in včasih sem pohajal po mestu in naokrog, se vzpel na star stolp znad drugih streh, ki me je spominjal na preteklost in na naše pripovedno pesništvo. Prozor je bil zaradi
381
V Prozoru
bojev in bombardiranj napol porušen in vsa pkna so bila razbita; spominjam se, da sem stopal po steklu, ko sem hodil ob onemelih preplašenih hišah, katerih stanovalci so sami bili kakor z onega sveta — v skrbeh nad negotovostjo. Ves čas bivanja tam sem videval v očeh skrb, strah, neprestan nemir — kljub našim gromkim besedam, ki naj bi v prebivalcih tega mesteca izzvale optimizem in revolucionaren polet. Prozor je bil prestrašen zaradi smrti, v katero je že bil zrl in ki bi ga bila skoro zadušila. Bil je z nami, toda razmišljal je tudi o tem, kaj bo z njimi in kako se bo vse razvilo. Mene je to bolelo, ni se skladalo z mojo romantično revolucionarno zagretpstjo; toda spregledal sem njegovo žalost in razumel njegov strah. Sočustvoval sem z njim. Vendar pa si vseeno nisem mogel kaj, da mu ne bi blago poočital. To sem storil z omenjeno pesmijo.
Napisal sem jo v nekem starem, povsem zapuščenem koleslju, ki je stal pozabljen v neposredni bližini štaba. Pisal sem jo na kolenih v pričakovanju znanega zloveščega zvpka letalskega motorja, ki je običajno prihajal od Makljena — visoke gore nad Prozorom. Popoldansko septembrsko sonce in žolto listje sta ustvarjala vzdušje umiranja in življenja hkrati; stari, okru-šeni stolp in razdejano mesto — prav tako. Dan je polahkoma ugašal, začel se je stekati večer. Takp je pesem v dobršnem delu nastala kot posnetek tega vzdušja in moje osebne bolečine, med resničnostjo in sanjo. Končala se je z vzklikom: ljudje, čakajte; bratje — kje ste! Zakaj bi bil nem ta zreli septembrski večer in zakaj bi okna spala v temi brez vsega, brez življenja, brez svetlobe? . . .
Naslednji večer je bila prireditev za prebivalstvo z običajnim partizanskim sporedom: s skeči, z recitacijami, zborovskimi pesmimi in na koncu s plesom. Slikar I smet Mujezinovič je recitiral to mpjo pesem, ker se sam tega nisem upal — saj sem se zavedal svoje nesposobnosti za recitiranje. Pesem je zapustila vtis na prisotne, bila je v nekem smislu nepričakovana polemika z ljubljenim mestom, našim mestom. K meni je pristopil tudi Jovan Popovič, da bi me ojunačil. Nekaj pa jih je bilo v štabu prijetno presenečenih, da sem mogel kaj takega napisati. Začeli sp me resneje jemati — to je tiste čase za nas pesnike veliko pomenilo.
Se danes, kadarkoli se po kakšnem naključju srečam s to svojo pesmijo, se vedno spomnim tistega ubogega mesteca, otožnega stolpa, zapuščenega zdelanega koleslja. Tistega molka, tistega nemira, tiste popplne negotovosti. Tistega brezuspešnega iskanja nasmehov na obrazih ljudi. Kasneje se je pokazalo, da se jim je bila približevala strašna ura — kakor da bi jo slutili. Jaz pa sem se iskreno čudil, zakaj niso prepričani tako kot mi, partizani, zakaj ne uvidijo skorajšnjega konca zatiranju in trpljenju — ki pa niti ni bil tako blizu . .. kakor je bilo videti. Nisem bil sam v tem: tako smo menda vsi mislili; in zaradi tega, zaradi vsega, kar je ustvarilo tisto vzdušje, mi je pesem V Prozoru najljubša od vseh tistih mojih iz vojne.
(1964) Dušan Kostič