Mlado JuTr&'i
štev. 42
Nedelja, 21. oktobra
1934
Vinko Bitenc:
Citronček
Pravljica o metuljčku
13. Citronček se vrne domov.
Dolgo časa je sedel Citronček na cvetu. Mislil je na ubogega Koprivarja. Škoda, da ni mogel. tudi on uiti. No,
Kako prav je ime! Čuri-Muri, ko ie pravil, da je rojstni dom najdražji kraj ha svetu za vsakogar. Tujina pa da je mačeha.
Koprivar je premeten in se bo že kako izmazal.
Citročka je objelo silno domotožje. Kako rad bi spet letal nad onim travnikom, kjer stanuje dobri Čuri-Muri s svojo ženo. Toda bogve, kje je trsti kraj! Ta oklica mu je čisto neznana.
»Kjer se ptiček izvali, tja si vedno nazaj želi«, je dejal Čuri-Muri.
V nadi. da najde kakega tovariša, ki bi mu pokazal pot, je Citronček zletel z drevesa. Sprehajal se je nad prostrano senožetjo od cveta do cveta. Slednjič je obsedel na cvetu male marjetice.
tto
»Mogoče prileti mimo kakšen metuljček«, si je dejal, »pa ga povprašam za svet«.
Naenkrat se je pričelo pod njim nekaj premikati. Iz tal je zrasei kup sveže prsta Citronček je zagledal črnega mo-žička. ki je pravkar prilezel izpod ruše na svetlo.
»Kdo si pa ti?« ga je vprašal Citronček.
Možiček se je začudeno ozrl.
»Jaz sem krt Crnuh«, je odgovoril. »In ti?«
»Imenujem se Citronček. Rad bi se vrnil domov, pa ne znam poti.«
»Odkod pa si?« se je pozanimal krt in ošinil Citrončka z ne zaupni m pogledom.
»Doma prav za prav nimam nikjer.« je pravil Citronček.
»Stanoval sem dolgo časa pri godcu Curi-Muriju Potem sem odšel po svetu. Zdaj pa ne vem, kam naj se obrnem.«
»Poznam Čuri-JVlurija«, je dejal krt. »Saj sva si dobra prijatelja. Včasih sem ime! namreč v njegovem okolišu svoja podzemska lovišča. Potem sem se preselil in živim sedaj tu«.
»Pa mi ne hi povedali, kje pridem do Curi-Munja, gospod Crnuh?« je poprosil Citronček.
»Zakaj pa ne? Prav rad. Ko prele-tiš to senožet, boš zagledal pred seboj velik gozd. Skozi ta gozd dospeš na široko planjavo. Na robu te planjave raste grmovje. Na drugi strani grmovja pa se razprostira travnik, kjer prebiva čuri-Muri.«
»Najlepša hvala za pojasnilo, gospod Crnuh«, se je priklanjal Citronček.
Krt je še dodal:
»Pozdravi mi Čuri-Murija in njegovo ženko! Moram brž na delo. Srečno, Citronček!«
To izgovorivši, se je spet zariJ v zemljo in zginil v rovih.
Citronček se je takoj odpravil na pot Se tisti dan proti večeru je potrkal na duri Čuri-Murija.
Muren in njegova žena sta ga bila zelo vesela. Pripovedovanja in izpraševanja ni bilo ne konca ne kraja.
Nazadnje je dejal Čuri-Muri: Vedno sem pravil in §e pravim: povsod dobro, doma najboljše.«
»Res je to«, mu je pritrdila Muri-Čura. Nato so se vsi trije odpravila spat
Tako se je kralj Peter II, vrnil v domovino
Tisti dan, ko se je naš ponosni rušilec »Dubrovnik«, noseč truplo kralja Aleksandra proti domovini, boril s silno burjo in valovi, se je naš mladi kralj Peter H. z vlakom vračal v Jugoslavijo. Bilo je 12. oktobra, ko je stopil na tla svoje države. Tega dne ne bomo nikoli pozabili. Gotovo ste takrat čuli, kako svečano, s kakšno žalostjo in radostjo obenem je bil sprejet prvorojeni sin mučeni škega vladarja. Ali mi vam moramo povedati nekaj drobnih reči, da si boste za vedno zapomnili, kako je prišel v svojo kraljevino mladi kralj, s katerim vi skupaj doraščate.
Visoko na zasneženem Triglavu je za-plapolala ogromna črna zastava. Junaško jo je tja gori ponesel naš najpo-gumnejši plezalec Jože Čop z Jesenic. Zavihrala je v počaščenje kralju Aleksandru in v pozdrav njegovemu sinu Petru. Na Jesenicah so že popoldne okrasili kolodvor. Napravili so na peronu pravcati oltar. In ko se je stemnilo, se je nad tem oltarjem zablestel napis: »Čuvajmo Jugoslavijo!'
—	Pozdrav na desno! — se je oglasilo sokolsko povelje. Bilo je točno 20.25, ko je prihrumela izpod podroškega tunela lokomotiva. Pošastno sta se svetili njeni svetilki. Minuto nato je dvorni vlak obstal na četrtem tiru. Vse oči so bile vanj uprte. Tišina. Ministri, senatorji in ban so se podali tjakaj. Takoj, ko se je vlak ustavil, sta izstopila iz vagona mladi kralj in njegova vzvišena mati. Utrujen od žalosti in dolge poti, ves nežen je mladi kralj vzbudil najgloblje sočutje vseh prisotnih. Za njim pa je stala kraljevska mati, vsa oblečena v črno. Na bledem obrazu sledovi solz in žalosti... Dostojanstveniki so prisrčno nagovorili mladega kralja. Vsakemu je podal roko. Nato so dostojanstveniki poljubili roko kraljici.
—	Živel kralj!... Ta pozdrav se je čul tjakaj na peron, kjer so bili zbrani Jeseničani. In vsa tisočglava množica je začela oriti: »Živel kralj! Slava kralju Aleksandru!«
Medtem so uredili dvorni vlak, prenesli prtljago dvornega spremstva — in
brzec je odhitei proti Ljubljani. Na vseh posta lah ob progi so pričakovali prihoda dvornega vlaka, ki pa se seveda ni ustavil.
★
V beli Ljubljani, pogreznjeni v nočno tišino — ej. tu se je k pozdravu mladega kralja nabralo na tisoče ljudi. Seveda vsi tisoči niso mogli na peron, zato pa je zunaj pred kolodvorom bila nabrana črna množica. Točno ob 22.10 je privozil težki dvorni vlak in se neslišno ustavil v brezglasnem pričakovanju množice. Tisočere oči. orosene s solzami, so bile uprte v veliko okno salonskega vagona, kjer se je pokazal mladi kralj, že so mu odprl; okno in s svojo drobno ročico je začel ljubeznivo mahljati in pozdravljati Za njim je stala otožna kraljica mati... Čuti je bilo samo pritajeno jokanje žensk. In moškim so podrhteva-le ustnice.
—	Kako se mi smili — kralj sirota' je šepnil sosed sosedu.
Grobna tišina. Naenkrat pa, kakor da se je vse predramilo iz žalosti. Silni so bili vzkliki:
—	Živel kralj Peter H.! Živela kraljica mati! Slava viteškemu kralju Aleksandru Uedinitelju! Živela velika Jugoslavija !
Tisoči rok so se dvignili in mladi kralj je odzdravljal. Odzdravljala je tudi kraljica mati... Ali že je minilo deset minut in dvorni vlak se je začel pomikati s postaje. Le še nekaj pogledov za njim in izginil je v noč ... Truden je
mladi kralj legel k počitku.
★
Ko se je zbudil, ga je skozi okno dvornega vlaka, hitečega čez plodne sremske ravnine, pozdravilo prijazno nasmehljano solnčno jesensko jutro. Le še uro vožnje — in že ga je sprejela v svoj objem prestolnica. Vse ceste, ki vodijo k beograjskem kolodvoru, so se že zarana polnile. Pripeljali so se na kolodvor ministri, razpostavile so se čete vojakov, prišli so Sokoli pozdravit svojega starešino. Nepopisna je bila ta slika: koliko barv, koliko obrazov, koliko napetega pričakovanja! Besede, pogovori — vse se je sukalo okrog usode mladega kralja. Čimbolj se bliža čas prihoda, tembolj je narod nestrpen.
—	Pomislite, — razlaga starček, ki se je prerinil malo v ospredje, med špa-lir šolskih otrok, — pomislite, šele enajst let šteje, pa je doživel tako strašno stvar!
—	Med nami se ne sme počutiti brez staršev! — odvrne njegov sobesednik
in vsi ju poslušajo. Posebno še mladina.
—	Zelo je pameten, učitelji ga hvalijo.
—	Kako ne brate moj! Kakršen oče, takšen sin 2e po jutru razpoznaš dan . . .
—	Da jabolko ne pade daleč od drevesa ... Torej šolanje v Londonu je prekinil. Pa se bo zdaj lepo dalje učil doma.
—	A koliko, pravijo, koliko jezikov že zna?
—	Pet. In vseh pet izvrstno.
—	E, Bože moj, jaz starec sem pa zapravil toliko lepih dni in komaj da znam svoj jezik.
—	Ampak naš mladi kralj se mora učiti tudi za nas, glej ga!
—	Naj nam bo živ in zdrav! — konča drugi starec pogovor.
Tisti trenutek je že zadonela državna himna. Zagrmela so letala, krožeča nad kolodvorom. Ustavil se je dvorni vlak tik pred dvorno čakalnico. Mladi kralj je izstopil. Prvi koraki so ga povedli pred častno četo.
—	Pomozi Bog, junaci! — jih je pozdravil prvič v svojem življenju.
—	Bog ti pomogao! — so gromko kakor en mož odvrnili vojščaki.
Gologlav je stal tu na peronu mladi kralj. V svitu krasnega solnčnega jutra i so se mu bujni lasje prelivali kakor zlato. Pristopil je župan in mu ponudil po stari slovanski šegi kruha in soli. Vzel je mladi kralj od obojnega in se ljubko zahvalil: »Hvala vam, gospod predsednik!«
Potem je mladi kralj, vrhovni poveljnik vse naše vojske, pristopil k generalom. Orjaški možje so mlademu kralju vdani izkazali vso čast. Vsakemu izmed njih je segel v roko. In ko se je potem pokazal zunaj pred kolodvorom in vstopil v avtomobil, je zavalovalo med množicami. Donela je himna. Onemeli so vsi ti tisoči v svečani tišini, odkritih E^Iav so poslušali himno. Srca so utripala močneje in že so nekateri sredi tišine sačeli prepevati z godbo:
Kralja Petra Bože hrani i junački Njegov rod!
Kakor da se lomi nebo, je nato donelo vzklikanje množic, donelo je vso pot tja gori do kraljevskega gradu Dedinja. Mladina, možje, starci so dvigali roke kakor k prisegi in mahljali ganjeni. A matere so sklepale roke: »Bog nam ga čuvaj!«... In v sveži solnčni dan, kakršno naj bi bilo vse življenje našega mladega kralja, se je z godbo oglašalo svečano petje kakor molitev: Bože spasi, Bože hrani kralja Petra i naš rod!
Jutrovčki Jokajo
OB KRALJEVI SMRTI
Odšel si, kralj! Naliki ptici srca zvesta so spremljala Te v tuja mesta, ker cilj Tvoj bil je mir in zveza, misleč, da nikdo ne poseza z okrutno roko v sredo nad.
Se vrneš kralj? Ko hitel nadam si naproti, kdo naj Te v poslu takem moti? A pestrih mest zunanji čar pač mnogim je usoden dar, žal, tega nisi vedel, kralj!
Ubogi kralj!
Saj sredi ciljev, sredi nad je počil strel, razrušil vse, v naročje smrti vrgel Te. Ne jok, ne stok, najhujša ne osveta v življenje ne prikliče nam očeta. A narod kliče poln solza:
Junaški kralj!
Zaman ni bila grozna žrtev, za nas živiš in nisi mrtev: Zapoved dal si zadnjo sveto, ki druži nas v jekleno četo: Čuvajmo Jugoslavijo!
Dušica Marnova, IV. razred realne gimnazije v Ljubljani.
Naš kralj! Kakor solnce razliva svoje tople žarke po neskončnem svetu, s tako toplo mislijo si Ti, naš ljubljeni kralj, prepletal Svoj narod. Ne samo Svoj narod, tudi druge narode, Tebi sorodnih misli, daleč onkraj Tvojih meja. A joj, plevel, ki je zrasel solnca, nam je zadušil naš lepi, biserni cvet, cvet je zadušil, a nikoli njegovega vonja in nikoli Tvoje slike, še manj pa Tvoje delo, naš blagopokojni kralj.
S Tvojo sliko in Tvojimi krvavo-zlati-mi besedami, ki so kapljale iz Tvojih umirajočih, tako dragocenih ust — »Čuvajte Jugoslavijo« — se hočemo poklo-
niti Tvojemu nasledniku, našemu ljubljenemu kralju Petru EL, in onim, ki si imel Ti blagopokojni kralj toliko zaupanja vanje. Čuvati hočemo z roko v roki, dušo ob duši in srce ob srcu, dragoceni biser, ki nam je zaupan, lepo našo domovino.
Nikoli usahnila misel ne bo
nate — naš kralj. Nikoli zginila podoba ne bo
Tvoja — naš kralj. Nikoli minila ljubezen ne bo do Tebe — naš kralj. Nikoli zapustila dela ne bo
Tvojega — naš kralj! Slava, trikrat Slava Tebi
— naš kralj! Nad nami naj duh Tvoj plava, beli golobček, golobček miru, naš preminuli, ljubljeni kralj. Mar janca Senekovič, uč. 4. razr. m. š. Pragersko.
»ČUVAJMO JUGOSLAVIJO*
to geslo naše mora bit', saj to so zadnje želje ljubljenega kralja Aleksandra Prvega! On velik bil je pač junak, nikjer mu drugi ni enak, ko smrt pogledala mu je v oči je vendar še imel skrbi za Jugoslavijo — narod svoj — Bog večni naj mu da pokoj! Življenje svoje domovini je posvetil, za njo se vedno je boril, za blagor njen se žrtvoval, da bi nam svetle dni še dal! In zdaj na mah smo brez očeta, Bog ve, kaj še se nam obeta! Ljubezen Pokojnemu najlepše bomo
izkazali, če bomo Jugoslavijo čuvali! Naj zmerom naše geslo bo: »Čuvaj Jugoslavijo!«
Kosi Vilko, dijak drž. kL gimn. v Mariboru.
čuvali bomo

_ HHH
za mrtvim kraljem
VITEŠKEMU KRALJU ALEKSANDRU L UEDINITELJU
Vse je tiho, vse je mimo. sleherno srce
ljubilo je kralja — neizmerno! A zdaj ga nimamo več. Ubila ga je kruta roka . . . Do smrti čuval nam je domovino in modro vladal je naš ljubljeni vladar, zato vsa srca dali smo mu v dar! Roman Keržan, uč. IV. razr. na Vrtači v Ljubljani
SLOVENSKA MATI —
KRALJU MUČENIKU
Ves narod se zaveda, da izgubil je najskrbnejšega očeta! Zastava v vetru plapola, a v naših dušah boj vihra. Le plapolaj, zastava sveta, za tabo pojde zvesta četa. To klic slovenske je žene in jugoslovenske matere. Zmerom sveto nam geslo bo: vzgajajmo rod za Jugoslavijo! A Tebi — slava — mučenik , ki v srcih naših si svetnik! Molitev vroča kliče v nebo: »O, dobri Bog, izpolni to: naš mladi kralj da nam živi še mnogo, mnogo srečnih dni!« Josipina Rohlek iz Tržiča št. 15.
SPOMIN NA LJUBLJENEGA KRALJA
Kaj res smo za večno Te izgubili, Ti mili, modri naš vladar, ki vsi smo srčno Te ljubili — saj veš, zate bi tudi kri prelili! Boril si se za sveti mir in za združenje si bratstva, pokazal vsem si onkraj mej sadove svojega junaštva! Govoril narodu si svojemu
z ljubeznijo očetovsko, da pravi bratje in sestre smo vsi Slovani! Vzel očeta vsej družini in vladarja domovini ta zverinski je zločin! A Tvoj duh bo živel večno, vodil narod Tvoj bo srečno mirno spi — nesmrtni kralj!
Milan Perko, uč. ? razr. v Mariboru.
O, KRALJ PETER IL
Saj si majhen kot jaz,
samo da s Svojo železno roko
boš vodil mene in vse nas,
Svojo in mojo lepo domovino,
katero zapustil Ti je oče Tvoj,
da bi jo čuval in ljubil narod Tvoj.
Tvoja je vsa naša lepa zemlja,
Tvoja so vsa srca, Tvoje domovine kras
in Tvoja sem tudi jaz.
O, vodi nas po poti miru,
razprostiraj nad nami palmo miru.
Elzika Senekovič, uč. na Pragerskem.
MLADEMU KRALJU
O, Ti moj mali kralj — a mala tudi jaz! Kralj moj, dijak - dijakinja sem tudi jaz. Kralj moj, sokol — a sokolica sem tudi jaz!
In Ti, moj kralj, si moj sokolski starešina a jaz sem Tvoja zvesta sokolica! O kralj-sokol! Razpni mogočne peruti Svoje
in sprejmi me v varstvo Svoje. Le rasti, kralj — saj rastem tudi jaz, in ko boš sam nam kraljeval, Bog daj, da v dar bi Ti povila jugoslovenskega sina!
Iva Ule, uč. m. razr. mešč. šole v Mariboru, Stritarjeva ni. 85.
Jugoslavijo!
Josip Vandot;
Krojač Turenček
Tri teta je krojač Turenček pridno in pošteno krojil in šival obleke Pri služil si je denarcev, da jih je lahki prešteval cele ure Četrto leto pa se je prevzel, ker je imel že toliko denar cev, da je bila skrinja že napol polna Pričel je 3lepariti in mesto dobrega blaga je rabil slabo, ki je bilo na vide? res lepo, a v resnici ni imelo več vred nosti nego navadne cunje Njegove ob leke so bile kakor gnilo jabolko: na zunaj mamljive, na znotraj pa manj vredne nego pehar nagnitih hrušk.
S tem pa se je zameril ljubemu Bogu, ki je hudo pogledal na goljufivega krojača. Poklical je bognasvaruja in mu velel, naj kaznuje krojača Turenč ka, kakor že ve in zna Bognasvaruj se je posmejal od veselja in ni prav nič odlašal Še isti dan je zletel na zemljo in je stopil v krojačevo domovanje, ko je v zvoniku ura bila polnoči.
Krojač Turenček je spal in sanjal kdove kaj o denarcih, ki so cingljali v njegovi skrinji Bognasvaruj pa je prižgal svojo peklensko svetiljko, ker je bilo v krojačevi izbi vendarle pretem-no. Pričel je čarati okrog likalnika; dolgo uro je čaral — čira — čara — hu — in potresaval s kozjo bradico in zavijal goreče oči, da je bilo groza. A ko je udarila ura eno, se je pogreznil v tla in bilo ni duha ni sluha več po njem
Krojač Turenček je rano vstal, ker je imel dela čez glavo. Pridno je šival in se popolnoma zatopil v svoje delo Le včasih ga je zmotilo neko čudno hrzanje, ki je prihajalo od nekod iz bližine in je bilo čisto podobno konj skemu hrzanju. Pa je bil prepričan, da stoji zunaj na cesti konj, ki nestrpno čaka svojega voznika.
Hotel je zlikati zgotovljene hlače Stopi k mizi in hoče prijeti za likalnik in ga dvigniti. A glejte — likalnik je
;.ako težak, da ga ne more premakniti uiti z obema rokama. Krojač strmi in igiblje, a tedaj šele pogleda likalnik prav natanko Pa se krojaču naježe asje in kurja polt mu šine po hrbtu.
Iz prednje strani likalnika gleda živa konjska glava. Majhna je res, a je vendar konjska Hrže in hrže in mu Kaže rumene zobe Svetlo ga gleda in stresa črno grivico
»Kakov zlomek te je prisil k likalni-Ku ?« se čudi krojač in se trikrat prekriža.
Konjiček zahrže glasno in reče: »Uzde mi deni med zobe. ker drugače ne boš mogel likati. Uzde mi deni, kro-lač Turenček!«
Strah je krojača, da nikoli tega. A vendar poišče dolg jermen in ga utak-ne konjičku v gobec Pa nategne — in likalnik teče po hlačah, kakor ga že krojač naravnava V likalniku tli oglje, a iz nozdrvi konjičkove glave puhata dva plamenčka. Krojača je že minil prvi strah in je že skoro vesel, da je prišel do tako lepega in priročnega likalnika. ki mu ga je poslal v pomoč skoro gotovo ljubi Bog sam.
A gorje! Koder je tekel živi likalnik, prične blago tleti in naenkrat za-gore vse hlače in gore tako dolgo, da ostane za njimi samo še droben kupček pepela. Blago je bilo slabo, z njim je mislil krojač pošteno oslepariti ubogega kmeta.
Krojač se sesede od groze na stol. A ne utegne niti pomisliti, že zahrže živi likalnik: »Lačen sem Jesti mi daj! Jem pa samo denarce. Vsako uro dve polni prgišči.«
Kaj si hoče prestrašeni krojač? Vstane, odpre skrinjo in zajame dve
prgišči denarcev. Konjiček zazija dvakrat _ in lepih denarcev že ni nikjer
več.
Obupen sedi krojač Turenček in šiva nove hlače. A zdaj je bil pameten in je vzel dobro blago. Ko so hlače gotove, jih položi na mizo, da jih zlika. Po-
tegne za vajeti, likalnik bega urno in neutrudno po blagu, da ga je veselje gledati. A glejte — zdaj ni osmodil niti najmanjšega vlakenca,
»No, saj ne bo tako hudo, kot sem si mislil,« se tolaži krojač. A že se spet prestraši, zakaj konjiček zahrže na vso moč: »Lačen sem. Dve prgišči denarcev mi daj!«
Zmeden odpre krojač skrinjo in nasiti nenasitni, začarani likalnik, dasi mu vsled žalosti po denarcih solze teko po licih. In šiva spet in spet poizkusi likati. A blago zagori pod konjičkom, ker je bilo spet slabo in ničvredno. Krojač pa jadikuje in se grabi za lase. A vse mu ne pomaga prav nič — plamen je požrl blago.
Krojač Turenček se potuhne in šiva, šiva. A še na misel mu ne pride, da bi vzel slabo blago, ker je vedel, da bo zgorelo takoj, kakor hitro ga dene pod strašni likalnik A ni mu dobro pri srcu, zakaj konjiček prične vsako uro grozno hrzati in zahtevati hrane Skrinja pa postaja vedno bolj prazna in krojač že strahoma ugiblje. kaj bo potem, ko ne bo v skrinji denarcev nič več. Joj, s čim bo krmil nenasitni likalnik, s čim bo likal obleke?
Tretji večer je skrinja res prazna Denarci, ki jih je bil spravljal tako pridno, so izginili in krojač je bil siromak kakor prei||remi leti. Jokal je
in ugibal, kako bi se iznebil požrešnega konjička. A kako naj se ga iz-nebi, ko pa je -tako težak, da ga niti z obema rokama ne more premakniti? Nesreča bo zdaj na njegovem domu, tako strašna nesreča, da mu bo hudo od jutra do večera, od večera do jutra.
»Ihaha!« se mu nenadoma posmeje lialnik na mizi. »Krojaček, požrl sem ti denarce. Prav tako sem ti jih požrl, kot si jih ti revnim ljudem, ko si jim dajal slabo blago Krojaček. le premisli — ihaha, le premisli, pa bo prav zate.«
Krojač Turenček si zatiska ušesa, a si ne upa reči ničesar. Vso noč bedi v svojih skrbeh in prosi Boga, da bi mu poslal tolažbe. A tiste tolažbe ni bilo vso noč od nikoder.
Ko sine jutro skozi okno, pogleda krojač najprvo na mizo. Tam stoji likalnik, tih je in molči, kakor da je konjiček zaspal. Stopi bliže, pa vidi, da odspredaj ni konjske glave nič več. Poloti se ga silno veselje, ker misli, da je samo spal in sanjal. A ni sanjal — jojme, ko odpre skrinjo, vidi, da je resnično prazna.
drugega mu ne preostaja, kakor da sklene, da si z novim delom spet napolni skrinjo z denarci. Težko pojde seveda, ker bo moral delati samo z dobrim blagom. Slabega se ni hotel dotakniti nič več. Prebridko ga je izučila zgodba z zakletim likalnikom. Ta zgodba pa je resnična. Lahko poprosite krojača Turenčka, naj jo vam pove. Ta vam jo pove, če bo dobre volje. A če bo slabe volje, pa vas nemara pošteno povleče za ušesa..,
Danilo Gortnšek:
Otrok
Raz okno pleza nagelček,
prijazno tam rdi;
čeprav je lep ta nagelček i*-
—	od Majde lepši ni.
Ob nagelčku je ptičica; iz kljunčka pesem vre,	i
a dasi poje prelepo i
—	zna Majda lepše Še.
Nad nagelčkom in ptičico : ■■ se solnoe v svet iskri, a mimo solnca večji lesk se Majdi iz očk smeji.
Kaj nagelj, ptička, solnce, vse, kar biva naokrog! Milijonkrat več, ko ves ta svet očetu je otrok!
Manica:
0 smleskem gradu
Kadar smo na šmarni gori, hodimo okrog cerkve in se divimo krasnemu razgledu, opazimo v smeri tja proti Kranju, na srednjevisokem hribu razvaline nekdanjega smleškega gradil. O teh razvalinah nam je ohranjena sledeča pravljica:
Pred par stoletji so bile te podrtine, v katerih zdaj domujejo kače, kuščarji in druga golazen, krasen in ponosen grad, ki je pa imel na nesrečo domačih in okolice zelo hudobnega gospodarja. Smle-ški graščak je bil pravcata šiba božja za vsakogar, ki je moral priti z njim v do-tiko. V prsih je imel kamen namesto srca, kajti z ubogimi tlačani je ravnal hujše kot z živino. Po svojih valptih jih je dal pretepati in mučiti na vse načine in namesto predpisane desetine jim je jemal kar tretjino od vseh pridelkov. Gorje pa onemu, ki bi spričo tega krivičnega početja količkaj godrnjal! Takoj je zažvižgal hič po hrbtu.
Še celo graščakova dobra hčerka je morala trpeti zaradi očetove surovosti. Ko ga je časih skušala posvariti, naj bo z ubogimi tlačani vendar nekoliko bolj človeški, tedaj je graščak zarjul in tudi hčerki nameril svojo pregrešno roko.
Ko je graščak nekoč ukazal nekega starega in bolehnega tlačana pretepsti do krvi, je priskočila hčerka, zavzdignila prst in vzkliknila:
»Gorje ti, oče!«
Zaradi te hčerkine grožnje je hudobnež strahovito zaklel in še pristavil:
»Vrag vzemi tebe in mene!«
Komaj je to izustil, je omahnil in se zvrnil mrtev na tla. Njegovo grešno telo je pa počrnelo kakor oglje.
A tudi nedolžna hčerka je po strašni očetovi zakletvi prišla delno pod oblast hudobnega duha.
Služinčad se je vsa izselila iz groznega kraja, grad je začel tekom let razpadati in danes se od nekdaj tako mogočne stavbe vidijo le še žalostne razvaline.
Pripovedujejo pa, da je pred kakimi petdesetimi leti neki pastirček iz Pirnič zašel iz radovednosti v te razvaline. Kako se je pa začudil, ko je ugledal na sredi dvorišča krasno deklico, ki je imela pred seboj polno rjuho blestečih cekinov.
»Daj meni en cekin,« je zaklical v svoji preprostosti pastirček.
Tedaj se je deklica, lepa kakor vila, zdrznila in mu zaklicala nazaj:
»Fantiček, ali si se danes umil?«
»Molil sem, jedel sem, toda umiti se ni bilo več časa,« je odkrito povedal pastirček.
»O, kakšna škoda,« je žalostno zastokala deklica. »Ko bi se bil ti umil, bi bila jaz rešena, vse to bogastvo bi bilo pa tvoje. Zdaj bom pa morala čakati najmanj še sto let!«
In tako smleška gospodična baje 5e zdaj čaka na svojega rešitelja. Vsakih sto let pa se prikaže na svetlo in presu-šava na rjuhi ogromno bogastvo v blestečih cekinih.
Križanka »Slap
Vodoravno: 2. besedica neodločnosti; 3. življenje v spanju; 4. priostren vrh; 5. zemlja ob vodi; 6. ptica; 7. delavec.
Navpično: 1. soteska in slap na Gorenjskem; 2. odnos med ljudmi; 3. jezikovni drobec; 5. brdski grm.