t General Rudolf Maister V četrtek 26. julija t. 1. je zadela jugoslovanski Maribor in ves naš narod nopričakovana, bridka in tcžka izgufoa: koščenia smrtna roka je iztrgala iz naše sredine našega narodnega heroja in ipesnika, generala Rudolfa Maistra. Še letos spomladi 29. marca, torej šele pred 4 meseci, je imcnovani obhajal svojo 60 letnico in je ob 'tej priliki ves narod kar tekmoval v izražanju svojih čuvstev globoke hvaležnosti napram našemu velezaslužnemu jubilamtu in žcljah, da ga Vsevišji še mnoga leta pusti med nami. Dasiravno nam je bilo znano, da je bil rahlejšega zdravja, vendar takrat mismo slutili, da bo par mesecev kasneje odšel od nas — za vedno! Rudolf Maister je bil rojen dne 29. marca 1874. v Kamniku. Kot častnilk je vsepovsod in vedno odkrito in neustrašeno očitoval svoje slovensko pokolenje, zahajal je le v slovenske družbe, kar je za časa Avstrije ,v avistrijski častniški uniformi' pomenilo biti pripravljen na vse, seve le na vse hudo! In ito hudo ga je tudi zasledovalo na vseh njegovih avstrijskih službenih mestih. Slovenskim vojakom je bil vedno dobrodušen prijatelj in svetovalec. »Sam Bog ga nam je o pravem času prinesel v Maribor,« tako je koncem vojne govorilo in še govori danes naše severno obmejno Ijudstvo. V svojem dalekovidnem proroškem duhu, s svojo sugestivno asebno vplivnostjo in s svojimi izrednimi vojaškimi vrlinami ter s svojo brezprimerno odločnostjo je tukaj po točno zasnovanem načrtu pripravil in izvedel ono veli'ko dclo, s katerim je ovekovečil v naši slovenski in jugoslovanski zgodovini kot narodni junak naravnost legendarne tradicije! Sporazumno s takratnim mariborskim Narodnim svetom se je s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora, sam se s karabinko na rami postavil na mariborski peron in prekrižal račune in načrte takratitiega (nemškega) mestnega Ipoveljnika Holika,*iki je s svojimi častniki skoval načnt, po katcrcm b[ pripadel Maribor Avstriji. Dne 1. novembra 1918. je padla meljska vojašnica v roke .slovenskih vojakov pod poveljstvom stotnika Edvarda Vaupotiča. Po itej zasedbi so ostali Maistru zvesti še naslednji slovenski častniki: Joža Malenšek, Franjo Luknar, Gustav Šilih, Lojze Malenšek in Metod Rakuša, razen zadnjega sami učitelji! S temi, nckaterimi podčastniki in 87 možmi je stotoik Vaupotič sestavil prvo jugoslovansko stotnijo v Mariboru, imenoval njenim poveljnikom nadporočnika Jožka Malenška in to je bila prva posadka generala Maistra. Od Nar. sveta je bil major Maister imenovan za generala, in s tem višjim činom je zamogel krotiti nemške oficirje in ostale oblastnike. Dne 9. novembra istega leta je sredi priprav netnškega prevrata in nastopa nemških železničarjev v stavko izdal mobilizacijski oglas. Dne 23. novembra je v zgodnjih urah razorožil »belo-zeleno« (nemško) gardo v infantcrijski dravski vojašnici in zasedel špilje ter vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda, po deželi pa dal osnovati Narodne straže. Imel je točno izdelan načrt vojaškega pohoda na Koroško z zasedbo Celovca, žal so mu to naši takratni voditelji v Ljubljani preprečili. Ko jc pričela koroška »Volkswchr« razsajati po Koroški je skupno z generalom Smiljaničem posegel v ofenzivo tudi general Maister in prodiral od vzhodne strani v smeri Dravograd—Št. Pavel. Ves ta vojaški uspch pa je uničil nesrečni plebiscit, kojega pripravam^ v Podjuni je bil iz Velikovca duša in vodja zopet general Maister. Od 1. 1921. do 1923. pa je deloval kot predsednik razmejitvene komisije med našo državo in Italijo. General Maister ni bil le' vojak, marveč sc je že od svojih mladih nog udejistvoval tudi kot pesnik ter pod imenom »Vojanov« priobčeval svoje pesmi v razinjh fcnjiževnih listih. Izdal je zbirki svojih pesmi »Poezije« in nazadnje »Kitica mojih«. Ljuibil in cenil je knjigo nad vse, zanjo žrtvoval vse, zbiral književne raritete po graščinah, župni&čih, zapuščinah itd. Tako si je osnoval iprivatno knjižnico. ki ji po obsežnosti in vzorni urejenosti daleč na okoli ni para. Zadnja lota je pisal svoje največje delo: Zgodovino maribonskega prevrata in koroških bojcv. To delo je ipo večini dovršil, manjikajoče bodo sklenili po njegovih belež'kah naši zgodovinarji in upamo, da bo to delo vsaj zdaj po njegovi smrti našlo založnika, delo s krvjo in vendar z zlatimi črkami zapisane zgodovine našega severnega narodnega rešenja — izpod meča in peresa rešitelja samega! Ne le velik kot vojak — narodni junak in pesnik, izredno velik je bil pa general Maister tudi kot človek. Njegov nastap je vidno na zunaj odkrival njegovo iskreno sočutečo, visoko sočloveško voditeljsko osebnost in iskreno notranjost! Značajnost, odločnost in doslednost so bile kulminirajoče lastnosti tega moža, kakršnih zaznamujemo danes le malo med nami. Leta 1923. je bil upokojen, za svoje zasluge imonovan za častnega adjutanta Nj. Vel. kralja in odli'kovan z visokimi redi ter jc kot upokojenec živel v Mariboru, kjer je bil do svoje smrti duša vsega narodnega živIjenja. Lansko leto je z velikim navdušenjem sprejel resolucijo severnega obmejnega učiteljstva glede potrebe in priprave koncentracije vsega obmejncga narodno-obrambnega ter sploh nacionalnega in gospodarske^a dela, pripravljal je za to akcijo in tozadevno se pripravljajočo anketo v skupnem posvetovanju z učiteljstvom in ostalimi narodnimi delavci prve temeljne smernice. In njega, na katerega smo pri tej težki akciji stavili vse svoje glavne upe in nade vsi, osobito učitelji, ni več in ne bo več! ^ Dragi g. general, Ijubi prijatelj moj in naš! Nimamo te več! Leta 1917. sem tc zvabil v Slov. gorice, ki so vzljubile tebe in si jih vzljubil ti! Vzljubile so tebe in postalle po tvojem herojstvu odrcšena jugoslovanska imovina. Vinograd .s hišico — bil je tvoj sen. Vsevišji pa te je povafoil v svoj vinograd! In še pred kratkim si mi pravil, da morda vidimo v goricah se. ko trita nam zorela bo! Sledil :pa si vabilu Gospoda — na večno trgatev! Poslavljam se od tebe v imenu učiteljstva, zlasti še obmejhega, kateremu si 'bil in večno boš ostal najpopolnejši vzor in vzgled junaka domoljuba, poslavljam &e v imenu naše v vzgojo izročene nam obmejne dece, ki bo o Tebi pripovedovala — pisala. In kakor smo ti v nedeljo 15. julija t. 1. z obmejnega tabora pri Sv. Križu nad Mariborom tje v Unec pri Rakeku šc živemu pošiljali pozdrave, tato se ob gomili tvoji v hvaležnosti in zaobljubi klanjamo, ker za nas si ti nesmrten in vcčno boš živcl, z istimi besedami: po tvojem vzgledu in začrtani nam ,poti za srečo naše domovinc »Vsi za Maistrom pojdemo!« Vauda Mirko.