UDK 792(497.12) :92 Vojnovič
Dušan Moravec
Voj Bioviceve drame v slovenskih gledališčih
Hrvatski dramski avtorji so sorazmerno zgodaj prišli na spored slovenskih odrov, že celo pred ustanovitvijo Dramatičnega društva; posebej značilno pa je pri tem, da prve predstave — in to velja tudi za Vojnovičev primer — niso bile v Ljubljani, temveč zunaj središča, v Idriji, Trstu ali Mariboru.
Tako se je znamenito rudarsko gledališče v Idriji odločilo že 1862. leta za Kukuljevičevo igro Juran in Sofija ali Turki pri Sisku in pri tem ponosno poudarjalo, da so »zopet vse druge slovenske mesta prekosili«. Prav Ivan Kuku-ljevič-Sakcinski pa je bil tudi prvi hrvatski pisatelj, uprizorjen v ljubljanskem gledališču na začetku sedemdesetih let, kmalu pa ustanovitvi Dramatičnega društva, predhodnika Narodnega gledališča, in celo prva ohranjena slovenska gledališka fotografija je prav prizor iz Kukuljevičeve drame. Drugi in poleg tega edini hrvatski avtor, uprizorjen še v starem teatru, je bil Josip Evgen Tomič s svojo veseloigro Snubitve, ob kateri pa je bilo poleg pohval zapisanih že tudi več kritičnih besed in celo želja, da je »na odru ne vidimo več«1. Ko je bilo dograjeno novo Deželno gledališče (današnja Opera SNG), so prišli v zadnjih letih preteklega in v prvih letih našega stoletja na spored spet trije hrvatski dramatiki: najprej Josip Freudenreich z Graničarji — njegov sin Dragutin je bil tisto leto angažiran v Ljubljani — za njim Srdjan Tucič, najprej z enodejanko Povratek, potem pa še z dramo Trhli dom in pozneje v Ljubljani zelo popularni Milan Begovič s svojo mladostno igro Venus victrix.
Šele po vsem tem smo se seznanili z Vojnovičem ob uprizoritvi njegovega Ekvinokcija (1910), petnajst let po zagrebški premieri in skoraj toliko po prvi uprizoritvi v Pragi, pa še ta prva slovenska uprizoritev je bila najprej v Trstu in šele potem v Ljubljani.
Zmotna pa bi bila domneva, da je bil Ivo Vojnovič ob svojem prvem srečanju z gledališko publiko novo ime na Slovenskem. Literarne revije so od vsega začetka zvesto spremljale natise njegovih knjig, informirale bralce o njegovih prvih gledaliških uspehih in nekatera dela tudi kritično ocenjevale ali celo zavračale. Ko je bila natisnjena in uprizorjena Vojnovičeva prva drama Psyche, sta obe vodilni slovenski reviji pisali o tem delu in tudi o odmevih,
1	»■Novice«, 1882, 112.
ki sta jih sprožila tako knjiga kakor uprizoritev; obe poročili sta bili ugodni,2 vendar nista zbudili zanimanja pri gledališkem vodstvu, ki se je odločilo za to dramo šele po dveh desetletjih. Tudi o Ekvinokciju so poročali, ko je ta drama »duhovitega Dubrovčana«, »slavospev materinske ljubezni«, komaj prestala prvo preizkušnjo pred zagrebškim občinstvom.3 Posebno značilen pa je slovenski odmev ob knjižnem natisu Dubrovniške trilogije. Nekaterim kritikom se je zdela nova drama zaradi »vzhičenega« sloga in opisovanja »lokalnih razmer« komaj umljiva in bi jo pri nas težko uprizorili, drugi pa so bili veliko ostrejši. Tako je dr. Josip Tominšek, ki ima v razvoju slovenske kritike spričo razumnega presojanja Cankarjevega dela dobro mesto, Vojnovičevo trilogijo docela zavrnil in celo nespoštljivo ironiziral. Posebno je zameril avtorju obširne didaskalije in pa jezik — »polovica besed je pač še hrvaških, ali kaka hrvaščina je to!« Kljub dobrim posameznostim mu je bilo delo v celoti ponesrečeno, pripisal pa je tudi opombo, da je »po premieri na zagrebškem odru koncem letošnje sezone trilogija propala docela«, in celo besede: »Če bi pokurili vse, kar je v trilogiji nedramatiškega in nepotrebnega, bi skočil kot ptič ,Feniks' na dan skromen igrokažček s tremi dejanji«, ob koncu pa celo zastavil vprašanje, »zakaj je pesnik dal svoj koncept (saj kaj drugega ni) na svetlo?«4
Skoraj vse nove Vojnovičeve knjige so pospremile slovenske revije z daljšimi ali krajšimi poročili; tako ostre glose, kakor je bila navedena, iz poznejših let ne poznamo. Nasprotno, skoraj vsi imenujejo Vojnoviča ne le prvega hrvatskega, temveč tudi jugoslovanskega ali celo enega najboljših slovanskih dramatikov. Tudi Tominšek je imenoval Smrt majke Jugovičev po uprizoritvah v Beogradu in Zagrebu Vojnovičevo najboljše delo in je celo informiral bralce »Ljubljanskega zvona« o tem, da jo je »slovensko gledališče postavilo v prevodu Josipa Westra za tekočo sezono na program«.5 * Vendar se ta napoved ni uresničila, čeprav so gledališka vodstva večkrat razmišljala o uprizoritvi katere od Vojnovičevih dram in so tako Ekvinokcij kakor Smrt majke Jugovičev res naznanjala v repertoarnih razpisih. Vendar so v Ljubljani oklevali tako dolgo, da so jih prehiteli v mladem slovenskem poklicnem gledališču, ki je 1907. leta zaživelo v Trstu.
Na tem novem odru v samem središču Trsta, v ponosnem Narodnem domu, ki so ga italijanski fašisti 1920. leta požgali, je režiserka in dramska umetnica Avgusta Danilova 6. marca 1910 uprizorila prvo Vojnovičevo dramo v slovenskem jeziku, Ekvinokcij.° Delo je sama režirala in igrala vlogo Jele, ki velja za njeno naj večjo stvaritev — pozneje jo je igrala tudi v Ljubljani in je z njo kot gost nastopila celo v Zagrebu. Uprizoritev je dosegla lep uspeh, edini po-
2	J. Stare, Pisma iz Zagreba, «-Ljubljanski zvon«, 1890, 425; Severus, Psyche, »•Dom in svet«, 1890, 254. — V tej kritiki je bil že zapisan očitek, da uporablja avtor preveč nepotrebnih tujih besed, te pa se še manj kakor slovenščini »prilegajo čvrsti, samostalni hrvaščini«.
3	»Ljubljanski zvon«, 1896, 197.
4	»Slovan«, 1902—03, 231.
5	»Ljubljanski zvon«, 1907, 692. — Že prej je poročala ista revija, da je dosegla drama v zagrebškem gledališču »neobičajen uspeh« (1907, 189).
° Premiera je bila 6. marca 1910, v Ljubljani pa 19. novembra istega leta. Tržaško gledališče je delo ponovno uprizorilo v zadnji sezoni pred požigom Narodnega doma, 18. decembra 1919. (Repertoar slovenskih gledališč, 1867—1967, Lj. 1967, št. 3025, 788 in 3161).
mislek je bil, ali kaže uprizarjati na tehnično pomanjkljivem odru tako zahtevna dela, kritična opomba pa je merila edinole na slabo pripravljenost orkestra.7
Še veliko bolj pomemben dogodek pa je bila tržaška uprizoritev Smrti majke Jugovičev poldrugo leto kasneje, jeseni 1911 v režiji Leva Dragutino-viča, tisti čas prvega režiserja Slovenskega gledališča v Trstu.8 Uvrstitev te drame ni bila naključna; Tržačani so se svoje prednosti dobro zavedali in to tudi javno poudarjali, saj je ostala njihova predstava vse do ustanovitve prve skupne države — edina. Leto dni pozneje, v sezoni 1912—13, je novi dramaturg ljubljanskega gledališča Oton Župančič že začel z vajami, vendar je cenzura nadaljnje delo zabranila in premiere ni bilo.9 Tržačani pa na to svoje pomembno dejanje tudi pozneje niso pozabili; ko je bila še v oktobru 1918, na pragu osvobo-jenja, prepovedana nova uprizoritev na zagrebškem odru, je dnevnik »Edinost«, zavedajoč se veliko svobodnejšega tržaškega vzdušja, ponosno in z neprikrito
7	»Edinost-« (Trst), 10. marca 1910.
8	Premiera je bila 1. oktobra 1911 in je začenjala novo sezono. ■— Dragutinovič je imel v načrtu tudi Lazarjevo vstajenje, vendar ta drama nikoli ni bila uprizorjena na Slovenskem.
9	Pojasnilo Otona Župančiča v »Gledališkem listu« Narodnega gledališča v Ljubljani 1927—28, 27. — Prim. tudi njegov članek Malo spomina v isti reviji, 1920—21, št. 16, str. 14.
Ekvinokcij v režiji A. Danilove v Clevelandu 1924
ironijo glosiral ta dogodek: to dramo so v Trstu že videli, ne da bi se zato »dogodila kaka nezgoda in da bi prišla s tem država v kako nevarnost«.10
Tržaška premiera je bila pripravljena z vso skrbjo in uprizorjena v svečanem razpoloženju, v do kraja zasedenem avditoriju, mnogi obiskovalci pa so se vračali brez vstopnic. Na začetku je orkester izvajal uverturo Davorina Jenka Kosovo, mladi dirigent Mirko Polič, bodoči ravnatelj ljubljanske Opere, pa je posebej za to priložnost skomponiral preludij in koral. Naslovno vlogo je igrala poznejša članica mariborske Drame Šteta Dragutinovičeva, Kosovko devojko Tržačanka Janova, sodelovalo pa je nič manj kakor sedemdeset nastopajočih. Tudi v Ljubljani so priznavali uspeh drugemu slovenskemu gledališču, hkrati pa niso pozabili opomniti, da je tržaško slovensko občinstvo »vse bolj dovzetno za take vrste poezijo« kakor ljubljansko11 predvsem pa, še to bi bilo treba pripi-
10	»Edinost«, 15. oktobra 1919. — Ob koncu je tržaški dnevnik pripisal še izzivalno vprašanje: »Menijo-li res oblasti, da s takimi prepovedmi uduše v duši naroda čustva, ki v tej drami prihajajo tako pretresljivo do izraza? Če menijo, potem so slepe in gluhe za to, kar se dogaja z neodkljonljivo silo«.
Avgusta Danilova kot Jela v Ekvinokciju, Cleveland 1924
sati, tržaška klima je bila veliko bolj zdrava in bolje prevetrena kakor v središču Slovenije.
Tržaška uprizoritev Smrti majke Jugoviča je ostala osamljena, četudi je bil prevod Josipa Westra isto leto dvakrat natisnjen, v reviji »Slovan« in v knjigi11 12 s spremno besedo dr. Frana Ilešiča, ki je znova imenoval Vojnoviča »najodličnejši jugoslovanski dramatik«. Prav Ilešič je veliko let pozneje, ko je zbiral gradivo za študijo poljskega profesorja Jožefa Golqbeka o Ivu Vojnoviču, objavil pismo Štefe Dragutinovičeve, tržaške Majke pred dvajsetimi leti; njena pripoved nam zelo nazorno razkriva razpoloženje v Trstu ob tej nenavadni predstavi, ki je vznemirila velik del tržaškega prebivalstva, četudi je zahtevala cenzura posamezne črte (namesto »srbski rod« so morali reči, na primer, »naš rod«):
Talijani su nam grozili, da če nam bombardirati pozorište; nismo se bojali; bez straha i sa nekom pobožnošču spremali smo se, da proslavimo ime Ive Vojnoviča i tragediju srpskog naroda. Nekakva nervoza je vladala u puhlici i medu. nama, ali se nismo dali smesti ni mi ni ona divna publika, koja je pozorište napunila do zadnjeg kuta. Oduševljenje te krasne publike bilo je toliko, da smo mislili, da če nam vihor oduševljenja razneti pozorište. (. . .) Kao apostoli pratili
11	W. [J. Wester] v »Slovanu«, 1911, 382.
12	Ta edina Vojnovičeva knjiga v slovenskem jeziku je izšla v založbi D. Hribarja z letnico 1911. — »Slovan« je citiral tudi sodbo zagrebškega »Obzora«, da je prevod »vzoren« (1911, 283), prevajalec sam pa je po tržaški premieri skromno opomnil, da je slovensko besedilo »veliko izvirnega bleska izgubilo« (»Slovan«, 1911, 382).
su ljudi svaku reč; paragrafe je natkrilila duša čovečija ... Za vreme pretstave demonstrirali su Talijani te posle pretstave vikali: Ščavi!, ali naš električar bacio je medu njih par izgorelih žarulja i to nevino oružje bilo je dosta, da se demonstranti i vikači razbeže na sve strane .. ,13
Omeniti je treba še tretjo Vojnovičevo premiero v Trstu, četudi je ta spričo izjemnosti prejšnjih ostala v senci: komedija Psyche je bila že dve leti prej uprizorjena v Ljubljani, na oba slovenska odra pa je prišla z dvajsetletno zakasnitvijo.14 Dragutinovič je ob tej priložnosti sicer na novo predstavil starega znanca kot »aristokrata duše, a demokrata življenja«, kritika pa se je spričo še živega spomina na »krepki, moški polet« drame o kosovski epopeji čudila, kako je mogel isti dramatik napisati nekaj tako »mehkužno mehkega, mesečno sentimentalnega« in si je mogla razložiti ta pojav zgolj z zapoznelo slovensko uprizoritvijo pisateljevega prvenca, dela dijaških let.15
Končno, skoraj leto dni pozneje kakor Trst, se je tudi Ljubljana odločila za Ekvinokcij. Dve spodbudi sta bili pri tem odločilni: petindvajsetletnica dela pisatelja, ki je bil tisti čas hkrati dramaturg Hrvatskega narodnega gledališča, in pa vrnitev Avguste Danilove, ki je s tem delom lepo uspela že v Trstu. Ljubljansko premiero je pripravil sicer Hinko Nučič, ki je delo tudi prevedel in igral vlogo ladjedelca Iva, največ zaslug za uspeh, kolikor ga je bilo, pa je imela spet Avgusta Danilova, ki se je odločila za to predstavo kasneje tudi na slovenskem odru v ameriškem Clevelandu.16 Pod posebno srečno zvezdo ta prva ljubljanska uprizoritev Vojnovičevega dela očitno ni bila rojena. Zahtevnejši kritiki so priznavali uspeh domala samo Danilovi, grajali pa so ne le inscenacijo in tehnične pomanjkljivosti, ampak predvsem premalo skrbno pripravljenost nastopajočih — medtem ko je divjal na morju vihar, so igralci mirno plavali in menda celo suflirali drug drugemu, tako da se je zdelo vse skupaj kakor tretja skušnja in zapisano je bilo celo, da toliko dobro igrajo lahko to igro v vsaki dalmatinski vasi.17
Kljub vsemu temu je drama s svojo elementarnostjo močno vplivala na občinstvo; prav tega pa ni mogoče trditi o komediji Psyche, ki jo je prevedel in uprizoril v isti sezoni (1910—11) Hinko Nučič z Nano Wintrovo v glavni ženski vlogi, po igralkinem pričevanju na željo avtorja, ki je prišel k premieri in je bil z njeno stvaritvijo »nad vse zadovoljen« —• vabili so jo menda celo na gostovanje v Zagreb, prav s to vlogo, vendar ji je Govekar »odsvetoval«.18
13 F. Ilešič, »Smrt majke Jugoviča« u —■ Trstu, »Život i rad«, (Beograd), 1931, 677.
14	Ljubljansko premiero je pripravil 11. marca 1911 Hinko Nučič, tržaško pa
13.	marca 1913 Lev Dragutinovič, oboje v Nučičevem prevodu. — Izvirni rokopis tega prevoda hrani Slovenski gledališki in filmski muzej (SGFM) v Ljubljani.
15	»Edinost«, 13. in 15. marca 1913.
10 Premiera v Clevelandu je bila 26. aprila 1925. SGFM hrani tipkopis režijske knjige s podpisom in opombami Avguste Danilove. ■— Slovenska režiserka si je zelo prizadevala, da bi uprizorilo Ekvinokcij tudi kako ameriško gledališče in na njeno pobudo je F. Copelandova dramo že prevedla, skušala pa je zainteresirati za Vojnovičevo delo tudi Stanislavskega in Reinhardta ob njunih obiskih v ZDA. (Gradivo za Vojnovičevo razstavo 1. 1958 v SGFM).
17	»Slovenski narod«, 21. novembra 1910. — Kritik je imenoval ljubljansko uprizoritev celo »persiflažo« na Ekvinokcij.
18	N. Sest-Wintrova, Iz mojih gledaliških spominov, »Gledališki list« Mestnega gledališča ljubljanskega, 1957—58, 274. — Igralkini spomini niso prav zanesljivi, saj govori o »novi igri Psyche«, ki da jo je avtor (v sezoni 1910—11!) poslal Govekarju in želel, da bi bila v Ljubljani »krstna predstava«.
Ekvinokcij v Kranju v režiji Petra Malea 1953/54
S tem pa so se Vojnoviču zaprla vrata ljubljanskega gledališča ■— po prepovedi Smrti majke Jugovičev v sezoni 1912—13 —• vse do razpada avstroogrske monarhije. Enkrat pa je le še spregovoril s tega odra, sredi velike vojne, ko je bilo ljubljansko gledališče zaprto. Takrat so organizirali širokopotezno zasnovano gostovanje Hrvatskega narodnega gledališča, ki naj bi obiskalo Ljubljano s Shakespearom in Molierom, z Ibsenom in Byronom, z Dostojevskim in Gogoljem, pa tudi s Kraigherjevo Školjko, ki je malo prej dočakala krstno predstavo v Zagrebu, medtem ko je bila v Ljubljani nezaželena. Gostovanje je bilo uresničeno, 2. in 3. avgusta 1917, v veliko skromnejši obliki, vendar je bila na sporedu drugega večera tudi Vojnovičeva Vizija, drugo dejanje triptihona Gospodja sa suncokretom. Uprizoritev so najavili kot delo slavnega hrvatskega pesnika, ki je doživelo velik uspeh že tudi v Budimpešti, vendar konservativnih recenzentov ni to prav nič motilo: Vizijo so sprejeli kot najslabši del gostovanja in jo zviška zavrnili: »To naj bi bil ,skeč‘, pa je — ,kič‘«, komaj primerna »točka za variete«, četudi so igrali dobro.1"
Vse drugačen sprejem pa je pripravila Ljubljana Ivu Vojnoviču v prvih dneh leta 1919, ko je končno vendarle spregovorila z odra njegova Smrt majke Jugovičev,19 20 Ni mogoče prezreti razpoloženja tistih tednov in razumljivo je, da so slavili hrvatskega dramatika v slogu vznesenih gesel mlade, komaj osvobojene skupne države, ne le kot umetnika, temveč predvsem kot »genialnega pesnika jugoslovanske ideje edinstvenega naroda SHS«, kot »mučenika svojih idealov, ki so danes izpolnjeni«.21 Takratni ravnatelj ljubljanske Drame Hinko
19	»Slovenec«, 2. in 4. avgusta 1917.
20	Premiera v prevodu J. Westra in v režiji H. Nučiča je bila 18. januarja 1919.
21	»Slovenski narod«, 18. januarja 1919.
Nučič, ki mu gre zasluga za to predstavo, je mislil prvotno na Dubrovniško trilogijo in po njegovem naročilu je pesnik Anton Funtek že pripravil prevod, ki pa se je ob Nučičevi bolezni izgubil; Nučič je bil vse življenje prepričan, da so bile tudi pri tem na delu »temne sile«, ki so mu že prvo leto zagrenile delo v Ljubljani22 in so ga pripeljale preko Maribora, kjer prav tako ni pozabil na Vojnoviča, znova v Dramo Hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu. Ne glede na to pa je naš režiser z veseljem uprizarjal tudi to Vojnovičevo delo, saj je bilo na prelomu 1918. in 1919. leta kakor naročeno za njegov široko zasnovani projekt »nacionalnega repertoarja«. Četudi je delalo takrat komaj obnovljeno slovensko gledališče v kar najmanj ugodnih razmerah, je vendarle namenilo uprizoritvi vso skrb in tudi gmotna sredstva. Nučič je povabil v Ljubljano slovečo tragedinjo Zofijo Borštnik-Zvonarjevo, »naravnost impozantno majko« — »vulkan hrani v sebi in solnce in žarke in solze in obup in ponos in smeh«23 —- vendar so manj prizanesljivi kritiki opazili tudi vpliv dolgoletne odsotnosti, njena dikcija se je zdela nedomača, nekateri verzi napačno interpretirani, bolj s hrvatskim aili celo bolgarskim izrazom kakor s slovenskim.24 Tudi igralko Kosovke devojke je pripeljal Nučič iz Zagreba: v fotografskem ateljeju »Tonka« je srečal malo prej mlado Milo Šaričevo, Hrvatico po očetu in Slovenko po materi; po končani gledališki šoli na Nemškem je iskala angažma in Hinko Nučič je napravil iz nje najbolj tenkočutno slovensko igralko. Sam je igral vlogo Damjana, posebna zanimivost pa je bilo sodelovanje znamenitega slikarja Mateja Sternena: ne prej ne pozneje se mojster ni uveljavljal v gledališču, Nučič pa ga je pridobil za ta veliki večer.25 * Skratka, uprizoritev Vojnovičeve drame, ki so ji toliko let zapirali pot na ljubljanski oder, je bila izjemen dogodek in budila je up, da bomo Slovenci »enkrat res dobili gledališče«, saj »tako vestne, umetniško dovršene predstave še nismo doživeli«. Pet let pozneje je Zvonimir Rogoz na novo naštudiral to dramo s slovenskim ansamblom, odločil pa se je, gotovo ne brez soglasja dramaturga Otona Župančiča, za nenavaden poskus: igrali so v izvirniku. Gotovo je dajalo to predstavi svojevrsten poudarek, zbujalo pa je tudi resne pomisleke; kritik France Koblar je ostro zavrnil tako odločitev — gledališče, ki tako ravna, je »nacionalnega imena nevredno«.28
Vendar pa to ni bil ne edini ne prvi poskus, da bi gledališče približalo izvirno besedilo poslušalcem. Tako je ravnal že Hinko Nučič, ko je ustanovil drugo slovensko gledališče v osvobojenem Mariboru in ob koncu prve sezone (1919—20) uprizoril tudi Smrt majke Jugovičev v izvirniku. V naslednji sezoni so uprizorili še Ekvinokcij,27 s tem pa je bila Vojnovičeva pot po mariborskem odru domala zaključena. Le še spominski značaj je imela obnovitev drugega dejanja Smrti, hkrati z nekaterimi drugimi fragmenti, ob desetletnici gledališča, nekaj tednov po Vojnovičevi smrti. Čeprav je izšla prav takrat na Slovenskem
22	H. Nučič, Igralčeva kronika III, Lj. 1964, 71.
23	A. Robida (»Slovenec«, 21. januarja 1919).
24	Pismo prevajalca J. Westra režiserju Nučiču; Igralčeva kronika III, 139.
25	SGFM hrani knjigo inventarja Deželnega gledališča v Ljubljani; iz rubrike 1918—19 je razvidno, da so prav za Vojnovičevo dramo pripravili 14 novih kulis, kar je bilo takrat izjemno.
20 F. Koblar (»Dom in svet«, 1924, 74).
27	Prva premiera je bila 8. junija 1920 v Nučičevi režiji, druga pa 22. marca
1921 v njegovem prevodu in v režiji Antuna Ivanoviča-Mecgera (Repertoar, št. 3484 in 3513). Hrvat Mecger je to pot kot Nučičev učenec prvič režiral, pri prejšnji predstavi pa je sodeloval kot lektor za srbohrvaščino.
Ekvinokcij (Nevihta) v Drami SNG Maribor 1954/55, režija Peter Malec (Blaževa,
Gorinškova, Plevel, Blaž)
dolga vrsta zelo spoštljivih nekrologov o »najreprezentativnejši osebnosti novejše srbskohrvatske književnosti«, pa je socialistična revija »Svoboda« ostro ugovarjala programu mariborskega spominskega večera in ocenila podobo Majke kot »nematerinski, nenaravni stvor«,28 četudi je Vojnoviča samega priznavala.
Vsaj ob robu bi bilo treba omeniti še nekatere kreacije slovenskih igralcev, ki so nastopali v Vojnovičevih dramah na neslovenskih odrih in pa dramatikove vezi s slovenskimi gledališkimi delavci.
28	Talpa [B. Teply] v reviji »Svoboda« 1929, 281. — Prireditev je bila 1. oktobra 1929.
Med slednjimi je bilo najpomembnejše prijateljstvo s Hinkom Nučičem, ki ima največ zaslug za popularizacijo njegove dramatike v Ljubljani in v Mariboru in je dve besedili (Ekvinokcij, Psyche) tudi sam prevedel — ohranila sta spoštljiv odnos vse življenje in Nučič sam je ta srečanja popisal v spominskem članku ob pisateljevi smrti.29 Osebne stike je imel Vojnovič tudi s prevajalcem profesorjem Westrom, z režiserjem Pregarcem30 in pisateljico Zofko Kvedrovo, pa tudi z intendantom Franom Govekarjem. V Ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici sta se ohranila dva Vojnovičeva dopisa Govekarju, odposlana v juliju 1918 iz Bolnice milosrdnih sestara v Zagrebu: s prvim pismom je daroval, vzra-doščen spričo priprav za obnovitev ljubljanskega gledališča, »za prve tri godine — sve moje drame, da ih možete prikazati a da meni za sve to vrijeme neplatite nikakvih tantijema«, v drugem se je zahvalil Govekarju za članek, ki ga je objavil ob tej priložnosti v »Slovenskem narodu«: »Odviše ste dobri za ono malo što učinih za Vas«!31
Pomembnejši od tega pa je seveda delež slovenskih igralcev; ne samo Hinka Nučiča. Pri tem mislimo predvsem na Ignacija Borštnika in na njegove številne nastope v Vojnovičevih dramah — samo v Ekvinokciju je odigral v raznih obdobjih kar tri postave: takoj po prihodu v Zagreb Nika Amerikanca, pozneje kapitana Dražiča in ob koncu svojega življenja še slepega Vlaha. Isto velja za Zofijo Borštnik-Zvonarjevo, ki je igrala med drugim starejšo hčer Made v drugem delu trilogije in pozneje tudi Dešo Palmotico v prvem — prav ta vloga je bila njen poslednji nastop ob slovesu od Zagreba 1903. leta.32 Prav tako se je od prvih do poslednjih let srečavala z Vojnovičevo umetnostjo Vika Podgorska. Ko je še mlada prišla iz Maribora in so ji dodelili vlogo Anice (Maškarate ispod kuplja), je po besedah dr. Nikole Batušiča »najavila neosporno največu traget-kinju hrvatskog glumišta u ovom stolječu«,33 tik pred slovesom od odra pa je s svojo zrelo umetnostjo upodobila lik stare gospodje Mare v zadnjem delu Trilogije.
Po novi uprizoritvi Smrti majke Jugoviča v sezoni 1923—24 se je zavesa poslednjič spustila in slovenski gledališki delavci so na Vojnovičevo delo domala pozabili.34 Tudi po drugi vojni se je odločilo edino le takrat profesionalno Prešernovo gledališče v Kranju za novo uprizoritev Ekvinokcija, jeseni istega leta
29	H. Nučič, Pesnik Ivo Vojnovič in Slovenci, »Jutro«, 15. septembra 1929.
30	V Pregarčevi zapuščini se je ohranilo kratko, vendar značilno Vojnovičevo sporočilo režiserju, odposlano 16. septembra 1925 v Split: »Dolazim u subotu. Ne želim nikakvih primitaka, ni banketa, ni počasti... Samo da me primite i odvedete u moju sobu« (Arhiv SGFM).
31	Pismo z dne 4. julija in razglednica z dne 17. julija 1918. v Govekarjevi zapuščini (NUK v Ljubljani). Govekar se je pisatelju zahvalil z (neohranjenim) pismom in tudi s člankom Ivo Vojnovič za naše gledališče (»Jutro«, 6. julija 1918), v katerem je pismo v celoti citiral.
32	S. Batušič v razpravah o delu I. Borštnika in Z. Borštnik-Zvonarjeve v Zagrebu (.Dokumenti SGM 1969, 14 in 1973, 30).
33	N. Batušič, Povijest hrvatskoga kazališta, Zagreb, 1978, 381. — Takih primerov bi mogli našteti še več. V Mariboru na primer, je gostovala kot Jela tudi Marija Ružička-Strozzi, v Pragi pa je isto vlogo igrala dolgoletna članica ljubljanskega ansambla Ružena Noskova-Naskova.
34	V arhivu SGFM je še nekaj dokumentov v zvezi z Vojnovičevimi avtorskimi pravicami. Tako je po pisateljevem sporu z zagrebško agencijo Srečka Albinija Vojnovičev beograjski odvetnik 15. aprila 1929 prepovedal tudi ljubljanskemu gledališču sleherna izplačila tantijem tej agenciji; prepoved je bila seveda nepotrebna.
Nana Wintrová (Psycha, glavna ženska vloga; 1910—11)
pa še Slovensko narodno gledališče v Mariboru.35 Niti stoletnica pisateljevega rojstva ni dala spodbude živemu gledališču, pač pa je ob tej priložnosti pripravil Slovenski gledališki muzej pod vodstvom svojega prvega ravnatelja Janka Travna na Sterijinem pozorju v Novem Sadu slovenski del spominske razstave o nekdanjih srečanjih Vojnovičevega dela z gledališči.* 30
35	Repertoar, št. 4968 in 3229. Premiera je bila v Kranju 4. februarja, v Mariboru pa 16. oktobra 1954.
30 SGFM hrani spisek 55 eksponatov, ki jih je poslala ta ustanova 12. aprila 1958. v Novi Sad z željo, da bi bili predstavljeni kot samostojen del Vojnovičeve razstave na Sterijinem pozorju, ob stoletnici pisateljevega rojstva.
Spričo tako skromne pozornosti slovenskih dramskih gledališč našega časa je toliko bolj pomembna pobuda dveh slovenskih komponistov, Marjana Kozine in Mirka Poliča. Kozinova opera Ekvinokcij je doživela v Ljubljani štiri interpretacije, tudi v režiji dr. Branka Gavelle, med jugoslovanskimi opernimi hišami pa jo je uprizorila edino sarajevska v režiji dr. Marka Foteza. Leto dni pozneje pa je bila premiera Poličeve opere Mati Jugovičev pod režijskim vodstvom dr. Gavelle, pripravljena v prepričanju, da je snov Vojnovičeve drame po osvobodilni vojni znova pridobila na pomenu.37
Če povzamemo: Ivo Vojnovič je bil domala v vseh obdobjih priznan tudi na Slovenskem kot eden najpomembnejših hrvatskih, jugoslovanskih in celo slovanskih dramskih pisateljev, njegovo življenje na slovenskem odru pa je bilo vendarle zelo kratkotrajno in eno samo delo je bilo v prevodu tudi natisnjeno. Domala vse uprizoritve so se zvrstile v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno in v prvih letih življenja v skupni državi. Poseben pomen imajo pri tem uprizoritve v že takrat profesionalnem slovenskem gledališču v Trstu, z obžalovanjem pa je treba spomniti še posebej na to, da Dubrovniška trilogija vse do danes ni bila uprizorjena, čeprav je Hinko Nučič že 1918. leta ukrenil vse potrebno in je bilo besedilo že tudi prevedeno.
Referat na simpoziju JAZU v Dubrovniku.
Les pièces de Vojnovič au théâtre Slovène
Ivo Vojnovič, auteur dramatique de Dubrovnik, fut reconnu en Slovénie, presque dans toutes les époques, comme un des auteurs dramatiques croates, yougoslaves et même Slovènes les plus importants et pourtant, il a été peu représenté sur la scène en Slovénie: presque toutes ses pièces furent représentées pendant les dernières années avant la guerre mondiale (à Trieste et à Ljubljana) et pendant les premières années de l’état uni après la première guerre mondiale (à Ljubljana et à Maribor). Les représentations au théâtre Slovène subventionné de Trieste (en 1910, 19X1, 1913) sont d’une importance particulière mais on doit noter avec regret que la »Trilogie de Dubrovnik« n’a pas été représentée jusqu’ici sur la scène Slovène quoique, depuis 1918, le metteur en scène Hinko Nučič ait fait tout le nécessaire et qu’on ait déjà traduit le texte. Vu l’intérêt médiocre des théâtres Slovènes pour les oeuvres dramatiques de Vojnovič, il est d’autant plus réjouissant que les compositeurs Slovènes Mirko Polič et Marjan Kozina aient composé sur ses pièces deux opéras célèbres: »La mort de la mère des frères Jugovič« et »l’Équinoxe« qui connut quatre versions déjà à Ljubljana.
37 Krstna predstava Kozinovega Ekvinokcija je bila v ljubljanski Operi SNG
2.	maja 1946, Gavellova 7. januarja 1948, na novo pa so delo uprizorili še v sezoni 1960—61 in 1975—76. V mariborski Operi SNG je bila na sporedu v sezoni 1964—65, v Sarajevu pa 1950—51. (Repertoar, št. 2417, 2432, 2534 in 4325; Narodno pozorište Sarajevo 1921—1971, 118.) -— Premiera Poličeve opere Mati Jugovičev je bila 1. junija 1947. pod glasbenim vodstvom komponista samega.