UDK 916.80 ; UDK 908.680 UDC 916.80 ; UDC 908.680 NAMIBIJA Karel Natek V članku so predstavljene osnovne naravna- in družbenogeografske značilnosti nove neodvisne države Namibijc. Njihovo poznavanje je geografu potrebno za razumevanje njenega nadaljnjega razvoja, ki bo obremenjen z neugodnimi naravnimi razmerami in še posebej z dediščino stoletne kolonialne odvisnosti. C)s n o v n i p o d a t k i (1): Velikost: 823 168 k m 2 Število prebivalcev: 1,6 mil. (1986) Gostota: 2 preb. /km 2 Prebivalci: bantujska ljudstva (Ovambo 33 %, Here ro 5 %, Basubija in Vaje je 3 %), Hotentoti, Grmičarji , belci 8 % (Afrikanerj i 71 %, Nemci 17 %), mešanci (Basters) 6 % Uradni jeziki: afrikanski, angleški, nemški od 1984 Glavno mesto: Windhoek (120 000 preb, 1986) Narodni dohodek: 755 USD/prebivalca v povprečju; pri belcih 5 357 USD (1985) Gospodarstvo: rudarstvo (60 % družbenega bruto proiz- voda: diamanti, uranova ruda, baker, svinec, cink, volfram), živinoreja (kara- kulske ovce, govedo) Neodvisnost: 21. 3. 1990 Po dolgotrajnem merjenju moči v južni Afriki je svet dobil novo neodvisno državo Namibijo, ki je nastala na enem zadnjih ostankov nekdanjih koloni- alnih imperijev. Kot je bila težavna 15-letna osvobo- dilna vojna namibijskih črnskih ljudstev, jim tudi v neodvisnosti ne bo lahko zaradi zelo neugodnih naravnih razmer (če izvzamemo veliko rudno bogas- tvo), nasprotij med rasnimi skupinami ter popolne gospodarske navezanosti na JAR. Poleg želje, da dežela ne bi krenila po stran- poteh nedemokratičnega razvoja, potrebuje geograf še nekaj pojasnil o okoliščinah, ki so to deželo držale v kolonialni odvisnosti skoraj do konca 20. stoletja in o njenih razvojnih možnostih v naslednjih letih. HISTORIČNO-GEOGRAFSKI RAZVOJ Najstarejši prebivalci dežele so Bušmani ali Grmičarji, ki so kot nomadski lovci - nabiralci živeli v suhih stepah Kalaharija (le nekatere skupine še občasno živijo na ta način). V 13. stoletju so iz Vzhodne Afrike prišli živinorejski predniki Hotento- tov, ki so poselili osrednje (Namaland) in severoza- hodne dele (Kaokoveld). Bantujska ljudstva so prišla razmeroma pozno, šele v 17. in 18. stoletju ter zased- la najugodnejša območja na osrednji visoki planoti (Ilerero) in na severu (Ovambo). Pomanjkanje naravnih pristanišč ter negosto- ljubna puščava Namib sta dolgo onemogočala dos- top v notranjost. Šele po 1761 so začeli prihajati iz kapske province, takratne nizozemske kolonije, prvi burski naseljenci. 1792 so Nizozemci zavzeli tudi Walvis Bay, poleg Luderitza edino naravno pristani- šče, ki so jim ga 1878 odvzeli Britanci. 1884 je bremenski trgovec Adolf Liideritz kupil prva zemljišča za naselbino, ki še danes nosi njegovo ime. Istega leta je Nemčija na osnovi po- godb o varovanju črnskih plemen razglasila protek- torat nad deželo in jo odtlej upravljala kot kolonijo pod močnim vplivom vojske. V tem kratkem obdob- ju, ki je trajalo le do 1915.1eta, se je v veliki meri izoblikovala današnja podoba poselitve, gospodar- skih dejavnosti in infrastrukture. Priseljevanje iz Nemčije je bilo zelo skromno, pač pa je v deželi ostalo precej vojaškega osebja, ki so jim dodeljevali posestva po 5000 hektarjev po nizki ceni 30 pfenigov za hektar. Do 1913. leta je s finančno pomočjo nemške države nastalo 1042 kmetij (88 % nemških, ostalo burske na jugu) (2, 162). Zemljo za te kmetije so jemali pastirskim Hererom in Namam, ki so se 1904 temu uprli. Nemci so odgovorili s krvavim genocidom, v kate- rem je izginilo skoraj 3/4 Hererov. Obema ljud- stvoma so zaplenili vse imetje in jim vsilili stroga pravila (do nedavnega se je celotno ozemlje, pose- ljeno z belci, imenovalo Police Zone - Policijsko 27 območje). V tem času je poljedelsko ljudstvo Ovambo na severu dežele živelo razmeroma svobo- dno, saj jih Nemci niso uspeli pokoriti. Po kapitulaciji nemške kolonialne vojske je deželo 1915 zasedla južnoafriška vojska. Društvo narodov je 1920 zaupalo mandat nad bivšo nemško kolonijo britanski kroni, upravo pa Južnoafriški uniji. Slednja je to smatrala kot neke vrste aneksijo in v naslednjih letih z naseljevanjem belega prebivalstva, uvedbo apartheida in popolno vključitvijo Namibije v lastni gospodarski sistem to tudi de facto dosegla s priključitvijo Jugozahodne Afrike kot pete province 1949.1eta. OZN je po 2. svetovni vojni organizirala za vse nekdanje kolonije, ki niso bile zrele za osamosvoji- tev, sistem pokroviteljstva (trusteeship), ki ga Južno- afriška unija ni sprejela. Tako ni bila Namibija niti ozemlje OZN pod pokroviteljstvom niti južnoafriška kolonija. V letih 1962-1963 je J AR začela izvajati t. im. Odendaalov načrt, s katerim so dokončno uvedli apartheid. Poglavitni namen načrta je bilo vsestran- sko izboljšanje življenjskih pogojev za belo prebival- stvo (izgradnja infrastrukture, industrializacija, oskr- ba z vodo, zdravstvo, zaokroževanje območij, pose- ljenih z belci, ustanovitev črnskih rezervatov ter loči- tev belskih in črnskih območij). V naslednjih letih je po tem načrtu nastalo 10 rezervatov (homelands), belcem pa je ostalo 420 000 km 2 dežele (55 %), večinoma na osrednji planoti. Rezervati so dobili določeno samoupravo na osnovi plemenske ureditve, vendar je črnsko prebivalstvo lahko izbiralo samo tretjino svojih predstavnikov, ostale je imenovala in plačevala Pretorija (3, 52-53; 4, 205-209). Iz odpora črnskega prebivalstva je v 70-ih letih nastala osvobodilna organizacija SWAPO (South- -West African People's Organisation), ki je imela največ podpore na severu med ljudstvom Ovambo. Iz tega večinskega ljudstva izhaja tudi njen voditelj Sam Nujoma, ki je iz Lusake vodil gverilsko osvo- bodilno vojno. Politika apartheida je naletela na močan odpor tudi med delom belega prebivalstva, zlasti pripadniki luteranske in anglikanske cerkve. Iz vseh teh naspro- tnikov, z izjemo levega krila gibanja SWAPO, je nastala Narodna konvencija s ciljema borbe za pra- vico vseh prebivalcev Namibije do samoodločbe in odpravo apartheida. Slika 1: Poglavitna poselitvena območja v Na m i bi ji pred uvedbo apartheida V B G Grmičarji H Herero V Vaje je B Basubija bantujska ljudstva khoisanska ljudstva Afrikanerji 28 Zaradi pritiska svetovne javnosti je J AR 1973 dopustila možnost samoodločbe narodov, vendar za vsako etnično skupino posebej. Belo prebivalstvo bi zagotovo glasovalo za priključitev k JAR, rezervati pa bi se lahko odločali med samostojnostjo (ki real- no ne bi bila mogoča) ali trajno unijo z JAR. Ker OZN te možnosti ni sprejela, saj je vedno zahtevala pravico do samoodločbe za celotno deželo, je sledila gospodarska blokada JAR. JAR je končno začela popuščati in je 1977 imenovala generalnega upravitelja Namibije, ki naj bi vodil deželo v prehodnem obdobju do neodvis- nosti. Počasi so začeli ukinjati apartheidske predpise. Generalni upravitelj je imel vse pristojnosti, razen v letih 1979-1983, ko je imela zakonodajno oblast ljudska skupščina in izvršno ministrski svet, ki so jih izvolili južnoafriškemu režimu naklonjeni prebivalci. Ker se ti inštituciji po mnenju JAR nista izkazali, da sta sposobni samostojno voditi deželo, jih je JAR ukinila in vse pristojnosti vrnila generalnemu upravi- telju. Tega je 1985 zamenjala prehodna vlada, ki je bila sestavljena iz pripadnikov koalicije šestih strank (MPC - Multi-Party Conference), v kateri je prevla- dovala bela DTA (Democratic Turnhalle Alliance). Svetovna javnost te vlade ni priznala, OZN pa je za edinega zakonitega predstavnika namibijskega ljud- stva razglasila gibanje SWAPO. Na osnovi resolucije OZN št. 435 in uspešnih pogajanj med Angolo, Kubo in JAR se je 1988 končno začel postopek osamosvojitve Namibije. Do 1. 7. 1989 se je umaknila vsa južnoafriška vojska (razen 1500 mož), v deželo je prišlo 1500 članov civilnega in 4600 vojaškega kontingenta OZN, gve- rilci SWAPO in preko 50 000 beguncev, večinoma iz Zambije (5, 282-283; 6, 381-385). Na volitvah v ustavodajno skupščino 1. 11. 1989 je prepričljivo zmagal SWAPO in 21. 3. 1990 je Namibija dokončno postala neodvis- na država Republika Namibija s predsednikom Samom Nujomo. RAZVOJNA IZHODIŠČA IN MOŽNOSTI Evforično praznovanje neodvisnosti bo kmalu minilo in tudi v tej deželi razvoj verjetno ne bo potekal gladko. Dežela ima sicer določene prednosti pred drugimi afriškimi državami, žal pa tudi mnogo ovir, ki so posledica dosedanjega družbenega razvo- ja, deloma pa tudi naravnih razmer. Prednosti Namibije: 1. malo prebivalcev 2. veliko rudno bogastvo 3. zadosti energetskih virov 4. veliko kvalificirane delovne sile 5. solidno razvita infrastruktura 6. brez beguncev in ozemeljskih sporov s sosednjimi državami Ovire nadaljnega razvoja: 1. popolna gospodarska, politična in kulturna odvisnost od JAR 2. slabo razvita predelovalna industrija 3. velike razlike med črnskim in belskim prebi- valstvom, pa tudi med črnskimi ljudstvi 4. veliko pomanjkanje vode in stalna grožnja suše za živinorejce 5. malo možnosti za mirno sožitje črnske večine in belske manjšine (primera: Angola, Zim- babve) 6. nevarnost nadvlade ljudstva Ovambo, ki je nosilo glavno breme osvobodilne vojne 7. nevarnost usmeritve družbenega razvoja v skrajno levo smer zaradi prevlade SWAPO v novem parlamentu, kar bi zaostrilo odnose z JAR, ki bo stalno prisotna kot zaščitnica bele manjšine južnoafriškega izvora 8. nepovezanost in nesorazmerje med gospodarskima sistemoma belskega in črnskega prebivalstva Ne želim zahajati v napovedovanje bodočega družbenega razvoja Namibije, marveč samo pred- staviti najpomembnejše naravno- in družbenogeo- grafske značilnosti, od katerih bo v veliki meri odvi- sna njena nadaljnja usoda. NARAVNE R A Z M E R E Deželo sestavljajo tri velike pokrajinske enote, ki si sledijo od vzhoda proti zahodu: 1. Kalaharijska kotlina 2. Visoke robne planote 3. Obalni pas 1. Kalaharijska kotlina leži v n.m.v. od 600 do 1000 m in se počasi dviguje proti zahodu. V osred- njem delu jo pokrivajo paleogenski, pretežno peščeni 29 sedimenti, na zahodnem robu pa prihajajo na dan paleozojske in predkambrijske plasti. To območje dobiva samo 150 - 200 mm padavin in je ogromno brezvodno prostranstvo suhe stepe in polpuščave, v kateri so bili sposobni preživeti samo nomadski Grmičarji. Celotno območje je brez odtoka v morje, kratkotrajni vodni tokovi se končujejo v slanih kotanjah (ang. pan=ponev) ali močvirjih (močvirje Ngami na severu Bocvane). 2. Visoke robne planote so najugodnejša območja za poselitev. Od vzhoda se neopazno dviga- jo iz Kalaharijske kotline, na zahodni strani pa se proti obalnemu pasu stopničasto spuščajo v visokih in strmih stopnjah. Povprečno ležijo v n. m. v. od 1400 do 1800 m, nad njimi se dvigajo osamelci in osamela hribovja do 2400 m, najvišje na zahodnem robu (Brandberg, 2610 m). Planote so zgrajene iz paleozojskih in predkambrijskih kamnin, v katerih je veliko rudnega bogastva. Poglavitni naravni dejavnik poselitve planot je majhna množina padavin in splošno pomanjkanje vode. V severnem delu (Ovamboland) je od 500 do 600 mm padavin, kar še omogoča rast nizkotravne savane. To območje je edino v Namibiji, kjer je možno tudi poljedelstvo (koruza, proso) in tu živi najštevilnejše ljudstvo Ovambo. Osrednji del planot je Damaraland, ki je zaradi večje nadmorske višine (1700 - 2200 m) in množi- ne padavin, ki še omogočajo ekstenzivno govedorejo in mestoma poljedelstvo (300 - 500 mm), najgoste- je poseljen z belci. Tu leži tudi glavno mesto Wind- hoek. Planote Namalanda na jugu so nekoliko nižje (1400 - 1800 m), vendar dobijo že tako malo padavin, da je možna le še ekstenzivna ovčereja (100 - 200 mm). Rastje je večinoma suha stepa, ki jo zaradi pretirane paše zarašča trnasto grmičje. 3. Obalni pas zavzema od reke Kunene na severu do Port Nollotha v JAR 1500 km dolga in 50 - 130 km široka puščava Namib, ki je v pretež- nem delu prava peščena ali skalnata puščava z nez- natnimi množinami padavin (Luderitz 17 mm). Puščava je nastala zaradi hladnega Benguelskega toka, ki teče vzdolž obale od juga proti severu in prinaša puščavi samo pogoste megle. V južnem delu puščave okrog Luderitza in ustja reke Oranje so Slika 2: Tipi vegetacije v N amibiß Legenda: 1 puščava s skromnim grmič jem. in sukulentnim rastjem 2 peščena puščava Kalaharija s skromnim travnatim rastjem 3 slana puščava 4 suha stepa karujskega tipa z nizkim grmič je m, sukulenti in pritlikavim drevjem 5 suha stepa in po/puščava z akacijami 6 suha stepa z redkim grmič jem 7 nizkotravna savana z akacijami in mlečki 8 galerijski gozd 9 močvirja s papirusom in trstičjem 30 bogata nahajališča diamantov, zaradi česar je preko 600 km dolg in do 100 km širok pas puščave od Walvis Baya do ustja reke Oranje popolnoma zaprt in pod strogim nadzorom lastniške družbe. Pri obravnavanju Namibije je potrebno izdvo- j i t i dvoje najpomembnejših naravnih značilnosti: v e l i k o rudno bogastvo ter pomanjkanje vode. RUDNO BOGASTVO Rudarstvo je najpomembnejša gospodarska d e j a v n o s t , saj daje kar 60 % bruto družbenega pro- i z v o d a . Najdišča so raztresena po vsej deželi, vendar lahko izdvojimo štiri najpomembnejša rudarska območja: 1. okrog Lüderitza in ustja reke Oranje (diamanti) 2. Swakopmund (uran) 3. Tsumeb-Grootfontein-Otavi (barvne kovine) 4. Windhoek-Okahandja-Karibib (barvne kovine) V južnem delu puščave Namib, zlasti okrog ustja reke Oranje, leži eno od večjih nahajališč diamantov na svetu. Odkrili so ga Nemci 1908. leta, zdaj pa ga izkorišča družba Consolidated Diamond Mines, ki je podružnica družbe De Beers Consolida- ted Mines of South Africa. Sprva so iskali diamante na površju in v zgornjih plasteh puščavskega peska, nato na severnem bregu reke Oranje, danes pa predvsem v njenem ustju, vzdolž obale in na konti- nentalnem šelfu. Zaradi diamantov se je močno razvilo mesto Lüderitz, saj so jih prvič odkrili v puščavi prav na robu mesta. Po letu 1928 se je teži- šče proizvodnje prestavilo k ustju reke Oranje, 1965 pa so prestavili še vse pristaniške dejavnosti iz Lüde- ritza v Port Nolloth v JAR, tako da je mesto po propadu ribiške industrije štelo 1984. leta samo še 5000 prebivalcev. Proizvodnja diamantov upada in je 1985 znašala 45 000 karatov industrijskih in 865 000 karatov okrasnih diamantov (4 % svetov- ne proizvodnje, 5. na svetu) (7, 473-475). 1968. leta so v bližini reke Oranje pri kraju Rosh Pinah odkrili še velika ležišča svinca, cinka in srebra, ki jih prav tako izkorišča JAR. Drugo pomembno rudarsko območje so ura- novi rudniki severovzhodno od Svvakopmunda, ki jih izkorišča družba Rössing Uranium Ltd., ki je tudi v celoti pod vplivom JAR. S proizvodnjo so pričeli leta 1976 in letno predelajo okrog 60 mil. ton rude ter pridobijo 4000 - 5000 ton koncentrata urano- vega oksida (9 - 10 % svetovne proizvodnje, 5. na svetu) (7, 475). Tretje rudarsko območje je v trikotniku med mesti Tsumeb, Grootfontein in Otavi na severu dežele. V apnenčastih skladih pridobivajo rudo, ki vsebuje baker, svinec, cink, srebro, kadmij in germa- nij. S pridobivanjem so pričeli Nemci 1907, ko so zgradili 567 km dolgo ozkotirno železnico do prista- nišča v Swakopmundu. Od 1947 dalje koplje rudo Tsumeb Corporation Ltd, konzorcij britanskih in ameriških firm. V okviru podjetja je tudi edina talil- nica bakra in svinca v Namibiji (7, 475). Ista korporacija ima v lasti tudi več manjših rudnikov v območju Windhoek, Okahandja, Karibib, kjer sta dva večja rudnika bakrove rude in več manjših, kjer pridobivajo kositer, volfram, mangan in litij. Skoraj vso rudarsko proizvodnjo izvažajo nepredelano v JAR in v Zahodno Evropo. Ker je rudarstvo glavni vir dohodka, je dežela zelo odvisna od velikih nihanj povpraševanja in cen na svetov- nem trgu. Ta nihanja bodo tudi v bodoče velika ovira za enakomerni razvoj dežele, obenem pa bo treba nadoknaditi veliko zamudo pri investiranju v to dejavnost, saj so tuje družbe zaradi osvobodilne vojne in negotove politične prihodnosti povsem ustavile raziskovanje najdišč ter obnavljanje opreme. 1984. leta so v morju pri Liideritzu odkrili veliko nahajališče zemeljskega plina z okrog 2 mili- jardami m 3 zalog, nekaj pozneje pa še črni premog pri Aranosu na jugovzhodu, vendar jih zaradi nego- tove prihodnosti ter zadostne proizvodnje električne energije, ki jo daje skupaj z Angolo zgrajena hidro- elektrarna Ruacana na reki Kunene, zaenkrat še ne izkoriščajo. POMANJKANJE VODE Poleg političnih in etničnih problemov je naj- večji problem dežele veliko in stalno pomanjkanje vode, ki onemogoča enakomeren razvoj podeželja in zahteva velike investicije v gradnjo vodnih zbiral- nikov in vrtanje globokih vrtin. Celotno območje, poseljeno z belci, dobiva v povprečju manj kot 500 mm padavin, razen v pre- delih severno od Otavija in Grootfonteina. Pomanj- 31 kanje vode stopnjuje še padavinski maksimum v poletnih mesecih (december - marec), ko je izhla- pevanje najmočnejše, še bolj pa velika odstopanja od povprečja ter zelo nepravilno pojavljanje sušnih let. Najhujša suša zadnjih desetletij je trajala kar šest let (1978 - 1984) in zaradi nje se je število goveda zmanjšalo z 2,5 mil.(1979) na 1,9 mil. (1983) in ovac s 3,5 mil. na manj kot 2 mil. (7, 473). V "beli Namibiji" razlikujemo dvoje osnovnih kmetijskih območij, ki jih približno loči izohieta 300 mm padavin letno: severno od nje prevladuje govedoreja, zahodno in južno ovčereja. V govedo- rejskem območju je za eno govedo potrebno okrog 8 ha pašnika, vendar je to zelo odvisno od letnega prirasta biomase, ta pa od množine padavin. V suš- nih letih bi bilo potrebno od 15 - 20 ha in ker veči- na farmerjev nima rezervnih pašnikov, je posledica pretirane paše uničenje travne vegetacije, zaraščanje pašnikov s trnjem in v končni fazi množično pogi- njanje živine. Čeprav je v tem delu povprečna veli- kost farm okrog 6000 ha in 500-glava čreda zago- tavlja življenjski minimum farmerjeve družine, je v sušnih letih večina farm povsem odvisna od državne pomoči, s katero obnovijo črede in se spet postavijo na lastne noge (7, 464-466). V ovčerejskem delu je povprečna velikost farm okrog 12 000 ha, vendar z naraščajočo arid- nostjo proti jugu in vzhodu postajajo vse večje, saj se velikost potrebne površine za eno ovco povečuje od 2,5 ha v najugodnejših predelih do 8 ha na robu Kalaharija, obenem pa postajajo padavine vse bolj nezanesljive. V suši 1978-1984 je večina farm izgu- bila od 1/3 do 1/2 svojih čred. Glavni proizvod ovčerejcev je karakulsko krzno, ki ga izvažajo predvsem v Zahodno Evropo in v ZDA, toda prodaja zelo niha v odvisnosti od mode. Hkrati z omenjeno sušo je v zahodnem svetu močno upadlo tudi povpraševanje po karakulskem krznu, kar je pripeljalo "belo Namibijo" v najhujšo gospodarsko krizo doslej. Po zadnji suši je veliko belih farmerjev opustilo živinorejo in se odselilo ali v mesta ali v JAR, deloma tudi zaradi negotovih poli- tičnih razmer. 1982.1eta je bilo opuščenih kar 26 % vseh farm (od 6332), njihovo zemljo pa so večinoma odkupili sosedje za rezervne pašnike (7, 468). Ob povečevanju farm so z veliko državno pomočjo začeli uvajati modernejši sistem paše po ograjenih čredinkah, ki so razvrščene v krogu okrog napajališča in na govejih farmah merijo od 100-600 ha, na ovčjih od 100-300 ha. V vsaki čre- dinki se čreda pase le 2-3 tedne, nato pa se rastje obnavlja naslednjih 6-7 mesecev. Zelo velike stroške imajo farmerji s pitno vodo. Ker sta edini stalni reki le ob severni in južni meji, je večina farm odvisna od talne vode, ki jo črpajo iz globin od 20-400 m, večinoma s pomočjo vetrnic. Po letu 1978 je začela država na opuščene farme naseljevati tudi črnsko prebivalstvo, tako da je bilo 1984 5 % farm v lasti črncev. Zelo verjetno se bo v prvih letih neodvisnosti ta delež povečal zaradi izseljevanja belega prebivalstva južnoafriške- ga porekla, vendar je vprašljivo, če jim bo lahko država še toliko pomagala kot doslej. DRUŽBENO-GEOGRAFSKI PROBLEMI NADALJNJEGA R A Z V O J A Od številnih, deloma že navedenih problemov, želim izpostaviti troje, po mojem mnenju, ključnih problemov: velike razlike med belskim in črnskim prebivalstvom, dediščino politike apartheida in vse- stransko navezanost na JAR. Kljub temu da politika apartheida v Namibiji ni bila uresničena do takšne popolnosti kot v JAR, je dediščina nove države skoraj popolnoma ločeno živ- ljenje obeh skupnosti, predvsem s stališča gospodar- stva in kulture. Na podeželju je črnsko prebivalstvo živelo predvsem v rezervatih, deloma pa kot delavci skupaj z družinami na belskih farmah. Prebivalci rezervatov so sicer živeli v neugodnih razmerah, vendar so za- služki družinskih članov, ki so bili zaposleni v rudni- kih ali v mestih, do neke mere pokrivali osnovne življenjske potrebe. Precej bolje, a še vedno v veliki revščini glede na visok življenjski standard farmer- skih družin, ki ga je s subvencijami in posojili podpi- rala država, so živeli najemniški delavci na belskih farmah. Zaradi razpršenosti poselitve, majhne gosto- te prebivalstva ter velikih potreb po delovni sili je bilo življenje obeh skupin le deloma ločeno. Rasno razlikovanje se je v večji meri uveljavilo v mestih, zlasti v Windhoeku. Po letu 1968 je bilo mesto razdeljeno v tri dele: središče mesta in pred- 32 mestja so bila rezervirana za belce, ločeno od tega pa sta bili primestni naselji Khomasdal (za mešance) in Katutura (za črnce). Črnci so s pravnega vidika vedno veljali samo za začasne prebivalce mesta, ki so se morali vrniti v rezervate, kadar niso bili več potrebni, z razdelitvijo mesta pa so se seveda pov- sem ločile tudi vse mestne funkcije, od oskrbe do Šolstva in celo mestnega prometa (8, 297-298). Neodvisnost in odprava vseh oblik rasnega razlikovanja bo prinesla velike socialne spremembe in predvsem tri poglavitne migracijske tokove. Iz odpravljenih rezervatov se bo velik del prebivalcev preselil v mesta in industrijska središča, kjer že živijo njihovi družinski člani ali sorodniki. Veliko belega prebivalstva se bo čutilo ogroženega in, po primeru Zimbabveja sodeč, bodo zelo težko uveljavljali in se zaradi dosedanjega privilegiranega družbenega polo- žaja težko prilagodili položaju manjšine ter se bodo v precejšnji meri vrnili v svojo domovino JAR. Pri farmcrjih se je ta proces začel že v času hude suše 1978-1984, zdaj pa se bo sprožil še v mestih in indu- strijskih naseljih. V tem se skriva velika nevarnost, da bo Namibija izgubila velik del kvalificirane in visokokvalificirane delovne sile in ne bo sposobna vzdrževati doseženega nivoja gospodarskega in družbenega razvoja. Tretji migracijski proces bo potekal v mestih, kjer se bo črnsko prebivalstvo z nakupom nepre- mičnin usmerilo proti dosedanjim belskim četrtim. Med črnskim prebivalstvom bo ta proces zajel pred- vsem razmeroma premožen, a še vedno maloštevilen srednji razred, ki bo izkoristil padec vrednosti ne- premičnin v belskih četrtih in se predvsem iz status- nih razlogov preselil tja. To bo na strani belcev najbolj prizadelo nižji in nižji srednji razred, ki bo iz tega razloga verjetno podprl politiko socialne pravi- čnosti, ki jo uvaja nova večinska vlada (8, 301). Dosedanje zapostavljanje večinskega prebival- stva je seveda povzročilo velike razlike v izobrazbe- ni in poklicni strukturi obeh rasnih skupin, v načinu življenja, kulturnem in socialnem nivoju, ki jih bo zelo težko premagati. Precejšnje olajšanje pomeni razmeroma visok družbeni proizvod (npr. Etiopija je imela 1986 samo 120 USD na prebivalca, Mozam- bik 170 USD, Liberija 460 USD) ter majhno števi- lo prebivalstva. Ker pa bo razreševanje vseh naštetih problemov potekalo hkrati z gospodarsko osamosvo- jitvijo od JAR, Namibija ne bo mogla več razpolaga- ti s tolikšnimi finančnimi sredstvi kot doslej. Gospodarsko samostojnost bo Namibija zago- tovo najtežje dosegla, saj ni odvisna od oddaljene kolonialne metropole, marveč od sosednje, gospo- darske, politične in vojaške velesile v tem delu Afri- ke. JAR je doslej vedno pokrivala primanjkljaj v namibijskem proračunu (1988. leta okrog 160 mil.USD), dajala namenske kredite za kmetijstvo in infrastrukturo, v zameno za to pa je seveda pobirala velik del dohodkov iz rudarstva ter usmerjala celot- no gospodarsko življenje Namibije po lastnih potre- bah. Nova država sicer lahko računa na pomoč zahodnih držav, ki so zainteresirane predvsem za njeno rudno bogastvo, a bi bilo zelo neprimerno, če bi se Namibija poskušala povsem odtrgati od JAR, ki se bo v naslednjih desetih letih zagotovo povsem spremenila. To bi se lahko zgodilo s prevlado skrajne levice v dosedanjem vodstvu, ki se je že v času osvobodilne vojne spogledovala s socialističnimi idejami, kar bi deželo prizadelo na podoben način kot npr. Etiopijo. 1. Natek, K., Perko, D., Žalik Huzjan, M, ¡989. Države sveta 1989. 270str. Ljubljana. 2. Weigend, G.G., 1985: German settlement patterns in Namibia. Geographical Review, let. 75, St. 2, str. 156-169. New York. 3. Fraenkel, P., 1974: Disputed Namibia. Geographi- cal Magazine, let. 47, št. 1, str. 48-54. London. 4. Leser, IL, 1970: Wandlungen der bevölkerungs- und wirtschaftsgeographischen Verhältnisse in Südwestafrika im Lichte der historischen und politischen Entwicklungen im südlichen Afrika. Geographische Zeitschrift, ¡et. 58, St. 3, str. 198-213. Wiesbaden. 5. Knaurs Weltspiegel '90. 576str. München 1989. 6. Der Fischer Weltalmanach '90. 544 str. Frankfurt a. M. 1989. 7. Weigend, G.G., 1985: Economic activity patterns in white Namibia. Geographical Review, let. 75, St. 4, str. 462-481. New York. 8. Simon, D., 1986: Desegregation in Namibia: the demise of urban apartheid. Geo forum, let. 17, St. 2, str. 289-307. Oxford. 33