Modri zlatar.
ff                     (češki spisala Božena Nemeova; poslovenil Župeev.)
adoš je imel osemnajst let, ko sta mu umrla roditelja. Zdaj mu ni kazalo drugega nego iti v službo. In misli si: ,,Ker moram služiti, pojdem v veliko mesto in tam stopim v službo, izvestno dobim kaj dela." Zbere svoje stvari in gre.   Ne daleč od mesta pozdravi ga modro z razumom.   Od tega časa je bil neki tako moder in razumen,  kakor bi se bil  poučeval na visokih šolah in vse, kar je vzel v roke, izteklo se mu je srečno.
Eadoš hodi po lepih ulicah in tu zagleda krasno in sijajno prodajalnico zla-tarjevo, v katerej sedi pri delu mnogo pomočnikov. To rau je vrlo všeč in zopet misli, da ne pojde v službo; raje se bode učil za zlatarja. Brez pomisleka stopi v delarnico, uljudno pozdravi mojstra in ga prosi, da bi ga vzprejel za učenca. — „1 nii, jaz te vzprejmein," ugovarja mojster, rali ti si vže nekoliko prestar za učenca; predno se izučiš, bode ti počasi šest in dvajset let. Saj hočeš služiti leto ; za leto, ali ne?"                                                                                                               '
»Seveda, gospod mojster, jaz niraam nič novcev, da bi plačeval učnino. Ali 1 izvestno bodete zadovoljni z mano in niti trenotka vam ne zaraudim," pravi Eadoš. | ,,Ostani tedaj!" reče mojster, odkaže mu mesto za njegove stvari in ležišče. : Ko si Radoš vse to uravna, spravi se takoj na odkazano mu delo. S prva se mu 1 drugi pomočniki smejejo, češ, da je lesen učenec, pa hitro umolknejo; kar vzame I Badoš v roko, vse se mu izteče srečno, in čemur so se drugi dve leti učili, to j umeje on v tednu. Za štirinajst dnij vže zna izdelovati prstane, uhane in zapest- j nice tako lepe, da jih je veselje gledati.
,,Ne vem," pravi mojster svojej ženi, ,,kaj si naj raislim o Eadošu, ali je vže izučen in se z mano le norčuje, ali je rojen pod srečno zvezdo?"
BNe, temu ue veruj, da bi te bilnalagal; on je resnično živa resnica," za-govarja mojstrovka učenca, ki je bil tudi njej na roko. Za štiri nedelje se je iz-učil in mojster ga je zelo ljubil. Jedenkrat gre z mojstrom na sprehod po mestu, ki je bilo veliko in v katerem je kraljeval kralj. Tu vidi na vratih črepinjo natak-neno na osti. In vpraša mojstra, kaj neki to znači, in mojster mu začne pripo-vedovati tako-le:
,,Naš kralj imajedino hčer, džvo tako krasno, da bi zaman take iskal daleč po svetu. Od dvanajstega leta pa deva ne govori, ali po previdnosti božjej ali po svojej lastnej volji, tega ni raogel nihče dolgo dognati. Kar je bilo tii zdravnikov in drugih učenih mož, niti jeden je ni pripravil k govoru. Deva čita, jezdi, spre-haja se, umeje krasno delo, ali vse to zvršuje molee.
Pred tremi leti se je tu pokazala modra prorokinja, ki je povedala, da je princezinja Libena pod earobno raoejo in da bode ta moč tako dolgo trajala, do-kler se ne ponudi mladenič, ki bi jo pripravil k govoru. In kralj je izdal razglas, kdor bi njegovo hčer pripravil k govorjenju, da mu jo da za ženo, naj je priprost ali visok. Tu so prišli vsakovrstni ljudje, ki so se pri kralji glasili in princezinjo nadlegovali, ali ozdravil je ni nihče. Kralj se je jako jezil nad tem a princezinja še mnogo bolje;  zato se je umaknila v svoje  sobe in iz njih niti iziti m hotela.
In razglasil je zopet kralj: kdor so pri njem oglasi, da hoče princezinjo ozdraviti, pa tega ne stori v treh dneh, pride ob glavo. Pritisk je ponelial, dokler nekoe ne prijaha mlad gosppd jako lepe postave. Kralj je dovolil, da bi poskušal ozdra-viti princezinjo. Tri dni je neki klečal pred Libeno in neprenehoma prosil, da bi samo jedno samo besedico izpregovorila z njim, ali zaman, Libena se niti ganila ni in tako je gospodič izgubil tretji dan glavo, ki je zdaj za strah nataknena ondu na vratih. Od tistih. dob se nihče več ne glasi in peto leto vže teče, kar prince-zinja ni izpregovorila."
Radoš se temu jako 6udi in sraili se inu krasna Libena. Bil je vže leto pri svojem mojstru, ki ga je imel kakor punčico v očesu in vže se je tudi z ženo menil, če ostane Eadoš vedno tako vrl mladenič, da si ga pridrži za svojega, ker nima drugih otr6k.
Nekega dne pride kraljevski dvornik in naroči pri mojstru za princezinjo dragotine. Biti morajo tako krasne, kakeršnih do zdaj ni še nihče videl in iz naj-dražjih kamenov. Mojster to obljubi, ali ko sel otide, praska se za ušesi ter ne ve, kako bi to zvršil in komu bi oddal to delo.
,,Kaj se vam je zgodilo, gospod mojster, da ste tako žalostni?" vpraša Eadoš.
Mojster se mu razodene.
BNe žalostite se, mojster! to delo vzamem jaz sam nase in izvestno bode kralj zadovoljen z mano."
,,Misliš li, Badoš, da izgotoviš delo, katerega si jaz sam zvršiti ne upam? Kako bi mogel jaz tebi dati toliko zlata in dragih kamenov, da je skaziš?"
nDajte mi torej nekoliko za poskušnjo in 6e vam bode všee, potlej to drugo!"
Mojster je zadovoljen, da zlato in kamen, a Radoš se takoj Ioti dela. Ali kako se čudi stari zlatar, ko mu prinese Radoš izgotovljeu prstan. V vsej proda-jalnici ga mu ni bilo jednakega. Z vescljem da mojster zlata ia demantov kolikor treba, da bi tudi druge okraske tičoče se stvari izgotovil. Eadoš se trudi, kolikor more, da bi delo dobro zvršil, naredi tudi srebrno skrinjico in — vse v njej ure-divši, prinese jo mojstru.
Ko mojster ogleda lepotičje. pade Eadošu okolo vratii in pravi: ,,Mladenič, od danes si ti mojster, jaz ti ne niorem več velevati, kajti daleč si me prekosil."
Bilo je pa to tako delo, kakeršno je malokdo umel. Človek ni vedel, čemu bi se bolje čudil. ali kraljevskemu dijademu, ali nežnej ovratnici, ali krasnim uha-nora, zapestnicam in drugim drobnostim. To so bile nitke, kakor od pajka predene, a ti listki in cvetke, kakor bi bile iz zemlje vzrastle.
nMladeni6, kaj naj ti za to storira?" vpraša mojster ves srečen svojega po-močnika.
BNič drugega, samo dovolite mi, da smem vse to sam h kralju odnesti!" — Temu mojster rad ustreže in Eadoš gre v kraljevski grad. Ko se oglasi, da nese kralju naročeni lišp, puste ga takoj pred kralja. Globoko se priklone in poda kralju srebrno skrinjico. Jedva privzdigne kralj pokrovček, razjasni se mu lice in z vid-nim zadovoljstvom gleda dragoeenosti. ,,Ali mi ne moreš povedati, mladenič, kdo je to delo zvršil?"  vpraša kralj prijazno.
,,Jaz sam, najmilostivejši kralj!" odgovori Eadoš.
,,Aj deeak, potem pa si tako spreten umeteljnik, kakeršnega do zdaj še ni-sem poznal! Ako ti raorem kako milost skazati, voli tedaj!" reče kralj Radošu, ki čuduo da ne joče od veselja.
nNajinilostivejši kralj! Slišal sem, da vsakega puste k princezinji, kdor hoče to poskusiti, da bi jej nazaj dal govorico. To bi hotel tudi jaz poskusiti in zato bi prosil vašo kraljevsko milost, da smem iti k njej." Tako prosi Radoš kralja se strahom čakajoč odgovora. — ,,Seveda, mladenič, da smeš k njej iti in poskusiti njeno ozdravljenje. ali bilo bi mi žal, ko bi tega ne zvršil; menda pač veš, kaj te potem čaka?"
,,Vem, najmilostivejši kralj, ali rad se udam smrti, ce tega ne zvršim." — Kralj pokliče dvornika in mu naroei, naj pelje Radoša k princezinji v sobo in ga pusti ondii samega; dvornik pa razume tudi skrivno znamenje, naj posluša in opa-zuje vse, kar se bode godilo. Pelje ga dvornik skozi množico sob do dvorane, kder ni bilo drugače nego kakor v raji; cvetlic, dreves, preprog, zlata, srebra, zagrinjal, vsega dosti. Iu to vse je bilo razsvetljeno s temno solnčno svetlobo, ki je skozi barrana okna pisane sence pokladala na bela, mramornata tla. Na pročelji dvorane so visele od stropa nizdolu težke zavese, katere dvornik rahlo odgrae, in Eadošu z roko namigne, naj vstopi.
To je bila sicer majhna sobica, ali tako krasno, prikladno in čedno urav-nana, da je bilo človeku nekako milo. ko je vstopil va-njo. Pa najkrasnejša je bila princezinja Libena. Sedela je pri oknu in z zlatora vezla. Niti žilica se ni ganila na tem krasuem obličji, ko je Eadoš vstopil, niti za trenotek se oko ni obrnilo k njemu; zdelo se je, da je tako brez življenja kakor podoba, ki je visela v zlatem okviru na zidu in jo kazala kot majhno dete. Z jasnim očesom na-njo gledajoč priklone se Eadoš princezinji in se postavi pred njeno podobo, rekoč: ,,Odloči ti, podoba krasna, kruti boj, ki se bije v temgradu! Podobar je napravil devo, krojač je na njej došil obleko, ali govorilec jej je dal govorico. Cegava je zdaj ta deva?"
,,čegava bi bila, kakor govorileeva, ki joj je dal govorico'?" izpregovori prin-cezinja in zopet tiho dalje šiva.
Eadoš gre s poklonom iz sobe, ali nevoščljivi dvornik oznani kralju, da mu princezinja niti besedice ni odgovorila in Eadoš mora v gradu ostati, kder se mu sicer dobro godi. Mojster ne ve, kaj naj si misli, ko mu služabnik prinese de-narje za lišp in pove, da se pomočnik vrne še le tretji dan.
Drugi dan peljejo Eadoša zopet v prineezinjino sobo in kakor prejšnji dan se postavi pred podobo in vpraša: ,,Odloei ti, podoba krasna, kruti boj, ki se bije v tem gradu! Podobar je napravil devo, krojač je na njej došil obleko, ali govo-rilee jej je dal govorico.   Zdaj jo hoče imeti vsak: čegava je?"
,,Včeraj sem ti rekla, da je govorilčeva," odgovori zopet princezinja.
Dvornik, ki je poslušal, ne privošči tega Eadošu, da bi mogel biti kralj, za-torej zopet reče kralju, da prineezinja ni izpregovorila. Zopet ga pridrže v gradu. Ali tretji dan gre poslušat kralj sam. Eadoš vstopi v sobo in zopet vpraša podobo: ,,Odloči ti, podoba krasna, kruti boj, ki se bije za devo v tem gradu! Podobar jo je napravil, krojač jej je došil obleko, ali govorilec jej je dal govorico: čegava je zdaj?"
—.-»< 14 >¦•—
»Dvakrat sera ti vže rekla, da govorilčeva: zakaj nisi s tem zadovoljen?" rece Libena pa ustane od mizice. Tii skoči kralj v sobo in jokajoč poljublja hčer. Na to prime Radoša za roko in pravi: ,,Mladenič, ti si me storil sreenega očeta in mi vruil vse veselje, bodi torej moj sin in kralj; kajti vidim, da si modrejši nego H drugi."
,,Gospod moj milostivi!", odgovori Eadoš, ,,kako morem biti kralj, saj sem le iz nizkega rodu, ne vem, kako nositi se na dvorn in krasna princezmja me bode težko hotela za svojega moža."
,,Ti si me se svojo raodrostjo osvobodil iz čarobnih vezij in jaz nobenega drugega neeem za moža nego tebe," pravi Libena in poda Eadošu roko. katero on vroče poljubi.
Takoj se to v mestu razglasi, da je prineezinja ozdravljena in da je njen osvoboditelj priprost zlatarsk pomočnik. Tu hiti stari mojster v grad, da bi se prepričal, je-li to resnično vse tako, in ko ga Eadoš z veseljem predstavlja kralju kot svojega dobrega mojstra, hvali staree v duhu Boga, da mu je poslal takega ueenea.
Za nekaj časa je bila svatovšeina in kraljevska nevesta se je svetila v dra-gotinah, katere jej je napravil ženin z lastno roko. Kadoš je gospodoval modro, kakor pred njim nijeden kralj, a ljudstvo je za-nj molilo, ko je ustajalo iii hodilo k poeitku. Imel je nekoliko sinov in vsak se je moral z mladosti nečemu učiti in nobeden ni dosegel naslova brez zasluge. Ali jih je tudi pozdravilo modro z ra-zumom, to se ne ve.