ZDRAVNIŠKI VESTNIK STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI Kemika d. d. Zagreb, za kemično in farmacevtsko industrijo priporoča za zdravljenje in profilakso Tuberkuloze Novocolsyrup. Vsebuje gvajakol v obliki sirupa prijetnega okusa. Izvanredno deluje, ne vpliva slabo na prebavne organe ter se lahko in rado uživa. Orig. steki, po 120 ali 330 gr. il®v@eolealcium. Vsebuje gvajakol, kalcij in fosfor v obliki tablet in se odlikuje po zanesljivem in vsestranskem učinku. Orig.fiole z 20 tabletami. Syrup, krepsoti fact. comp. Vsebuje najbolj čisti Kreosot v delujoči obliki in učinkuje zanesljivo in energično in je brez postranskih učinkov. Orig. steklenice po 250 ccm. Oleosan sum Kreosoto. Znana in vsestransko preizkušena kombinacija ribjega olja s kreosotom. Odličen therapeuticum za otroke in odrasle. Za parenteralno zdravljenje tuberkuloze in splošne telesne slabosti. Cinnosterin Ultraviol. Vsebuje Benzyl, cinnamon. Cholesterin in Camphora v olju, obsevan z ultravijoličastimi žarki. Orig. škatle po 10 amp.; daje se 1—2 amp. dnevno intramuskularno. Naši preparati so v vsakem oziru enakovredni z najboljšimi tujimi izdelki in prosimo gg, zdravnike, da bi zapisovali čim več domačih izdelkov „Kemika“. Vsebina: Dr. Fr. Derganc: Goethe in medicina.......................................1 Doc. Dr. A. Košir: Đorđe Joannović............-...........................4 Dri Lj. Mercu»: Moderno zdravljenje sladkorne bolezni....................... 7 Dr. Fr. Radšel: Tuberculosis epiglottidis......... ... t ...... 18 Dr. B. Škerlj: Indeks rejenosti in teoretična teža. (Koneq.)..............13 Dr. O. Bajec: Dva slučaja akutne pankreatide z hemoragičnim eksudatom . . 19 Dr. L. Savnik: Socijalni boj proti raku v Franciji................ 22 Iz književnosti .............................7............................24 Referati.................................................................... 25 Vprašanja in odgovori ...................................................... 27 Dnevne beležke............................................................ 27 Iz uredništva . . t . ................. '28 Drobiž: na inseratni poli. Tej številki je priložena položnica celjske bolnice, za knjigo dr. E. Watzke-a. Gospod tovariši Karkoli naročate od tvrdk, ki inserirajo v Zdravniškem Vestniku, tudi če zahtevate samo vzorce in literaturo, vedno se sklicujte na ZDRAVNIŠKI VESTNIK! OUZD v Ljubljani Miklošičeva c. 20 splošno dostopno. Hidro- in balneoterapija: ovitki, otiranja, polkopeli, škotske prhe, Tyrnauer-aparati, svetlobne kopeli, žveplene, smrečne, ogljenokisle, solne kopeli itd. Elektroterapija: diatermija, jontoforeza, galvanizacija, faradi-zacije, elektrokoagulacije, celotne in četverostanične kopeli itd- Fototerapija: Višinsko solnce, Bach, Jessionek, Sollux Mehanoterapija: Zander aparati in ročna masaža. Zdravilišče je pod vodstvom zdravnika. Sprejemanje pacijentov: privatniki od 8. do 10., člani od 1 O. do 12. Ob pondeljkih zaprto. Čistilno kopališče: kadne in parne kopeli, prhe. ZEISS-ov krožni polarimeter. Specijalen instrument na stebriču za bolnice in lekarne za določanje sladkorne koncentracije v diabetskem urinu (določa tudi količino beljaka) ter sučnega kota, odn. koncentracije vseh oficinelnih optično aktivnih snovi. Trodelno, izredno občutljivo vidno polje. Bistveno zvišana svel-loba optične opreme tako da je poleg električne svetlobe uporabna tudi natrijska celo v slučajih, kadar je bilo to doslej nemogoče. Nova uravnava okularja in leč, s katerim čitamo rezultate. Obseg merjenja do 360°, točnost pri merjenju do 0.05°, ozir. 0.05 °/o- Tiskovine brezplačno pri Carl Zeiss, Jena ali M. Pavlovič, zastopstvo za Jugoslavijo, Beograd, Sremska 9 mzEissi J ELNA Kofein preide v materino mleko Premnogo motenj v počutju dojenčka je krivo čezmerno uživanje kave po materi. Ne glede na to, da se kofein tudi sicer kontraindicira, bo zdravnik že iz tega razloga vsem blagoslovljenim in doječim materam priporočal kofeina prosto in popolnoma neškodljivo kavo Hag. Poizkušnje in literatura brezplačno. Za zdravniško rabo izjemna cena. Kava Hag d. d., Tomašičeva ulica 4, Zagreb. Gospod kolega! Vi še niste član Pokojninskega sklada za zdravniške vdove in sirote? Kdo nam bojpomagal, če si sami ne pomagamo? Zato javite takoj svoj pristop, na naslov Dr. E. DEREANI, LJUBLJANA, Kongresni trg št. 14 in priložite krstni, odnosno poročni list. Radenska mineralna voda kot zdraviliško preizkušeno zdravilo Priporoča se sledeči način uporabe pri 1. protinu, ledvičnih kamenčkih in pesku Jrikrat dnevno po eno do tri čaše ugrete Radenske vode zdravilnega vrelca. 2. kroničnem vnetju ledvic, hipertrofiji prostate, želodčnem in črevesnem katarju, Urethritis, Cystitis, Pyelitis in Fluor albus dnevno 3—6 kupic ugrete Radenske vode Kraljevega vrelca, 3. katarju krhlja in bronhijalnem katarju večkrat dnevno po eno čašo Radenske vode zdravilnega vrelca z vročim mlekom. 4. Ikterus, zastajanju v jetrih in pri žolčnih kamenčkih dnevno 3 do 6 čaš Radenske vode s Karlsbadsko soljo. 5. Diabetes mellitus, zavapnenju arterij, golši in Basedovu pije se najbolje redno namesto druge Radenska voda. najmanj pa trikrat dnevno po eno čašo. 6. želodčnih in črevesnih ranah dnevno tri čaše prekuhane in zopet ohla jene Radenske vode zdravilnega vrelca. Gospodje zdravniki dobijo za poskusne namene potrebne množine brezplačno na razpolago. Obrnite se z dopisnico na Upravo Zdravilišča Slatina Radenci. I Zdravilšce Golnik j | za bolne na pljučih. | ¡1 Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč jj H in grla v še ozdravljivem stadiju. 1 1 3 oskrbni razredi. j J Vsi moderni dijagnostični pripomočki na razpolago! ¡j Higijenično-dijetetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, H pneumothorax artefieialis, phrenicoexairesis, jj jj- thoracoplastica, Jakobâusova operacija, 1 jj Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik, y ^ Posta — telefon brzojav: Golnik. a | Železniška postaja za brzovlake Kranj, za osebne vlake Križe- Golnik §| Ü na progi Kranj—Tržič. Avto pri vseh vlakih. ¡¡j lillllllilillllll^ OTROK V PREDŠOLSKI DOBI (od 1-7. leta) Spisal otroški zdravnik Dr. B. Dragaš. Knjiga je prva te vrste v naši državi, je poljudnoznanstvena in pred vsem praktična. Vsebuje nego, prehrano, vzgojo in razvoj otroka. Ima 273 strani in je ilustrirana. Dobi se pri avtorju in v vseh knjigarnah. Sanatorium Emona za kirurg-icne bolezni. Ljubljana, Komenskegaui.4' ____Zdravnik: dr.Fr. Derganc Dnevna oskrbnina I. razr. 100 Din Dnevna oskrbnina II. razr. 80 Din ZDRAVNIŠKI VESTNIK STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI UREDNIŠTVO IN ADMINISTRACIJA: DR. R. NEUBAUER - GOLNIK Štev. 1., 2. 20. aprila 1932. Leto IV. Goethe in medicina. Dr. Fr. Derganc, šef-primarij kirurškega oddelka državne bolnice v Ljubljani. Dne 22. marca 1932 je proslavil ves kulturni svet stoletnico smrti največjega nemškega pesnika I. W. Goetheja. Ž njimi še hočemo i mi spoštljivo in skromno spomniti tega velikega, tudi za medicino in prirodoslovje zaslužnega moža. Zveze z medicino je Goethe imel kot subjekt in objekt. Nemška medicinska znanost sama prišteva Goetheja kot subjekt, aktivno osebo, med ustanovitelje osnovne medicinske stroke, znanstvene anatomije. Terminu s „morfologija“ je Goethejeva tvorba. Goethe je primer-javno anatomijo rešil iz oblasti mističnega in spekulativnega racionalizma ter jo postavil na zdrave temelje empirizma. Prvi je uvedel v anatomijo genetični (razvojni) vidik in s tem postal predhodnik razvojne težnje, centralne in vodilne ideje modernega prirodoslovja. Po svojem temperamentu in tipu je bil Goethe rojen prirodoslovce, realist in empirist. Bistro in sintetično opazujoče oko je bilo glavni organ njegove duše, zato je v prvi vrsti umetnostni in znanstveni (prirodoslovni) lik privlačeval njegovo nazorno pozornost ter usmerjal njegovo literarno produkcijo. Ni slučajno, da se je njegova beseda izkristalizirala v klasičnem heksamentru in da se je nedovršeni razvoj renesanse v njegovi osebi pognal do viška. Njegova ljubezen in strast do prirode izvira iz globin njegove kozmične sozavesti, ki je našla kongenialen izraz v Spinozovem panteizmu. .Njegova religiozna duša je kar prekipevala v svežem in iskrenem čuvstvu edinstva z vesoljno prirodo. Ysak trenutek je globoko in istinito doživljal staro indijsko resnico: tot tvam asi (to si ti). Iz njegove ljubezni do prirode se je užgalo tudi prijateljstvo do Schillerja, ki ga je izprva zaradi romantičnega in idealističnega zanosa odklanjal. Prvič sta se srečala v „Jenskem prirodoslovnem društvu“, kjer se je govorilo baš o problemu prarastline. Ko je Schiller, somišljenik Kantovega racionalizma in apriorizma, navedel za dokaz resničnosti Platonove ideje kot izvor vsega stvarstva in mnoštva, se je ukresala v Goethejevem srcu topla iskra simpatije. Njegova zamisel o „tipu“ kot prvini oblikovanih organizmov je dobila iz Schillerjevih ust filozofsko in metafizično potrdilo. Problem oblike v umetnosti in prirod osi o v ju >mu je ostal do smrti v središču pozornosti. Ker je Goethejeva duša živela v tako globokem in istinitem edin-stvu s prirodo, ni čudno, da se je bavil z enako vnemo z vsemi strokami prirodoslovja. Njegov resni študij fizike dokazuje „barvo-slovje“, o njegovem intenzivnem zanimanju za mineralogijo, geologijo in meteorologijo pričajo drugi spisi. Tudi v geologiji je zagovarjal razvojno misel neptunistov in pobijal katastrofalno teorijo vulkan istov. Po svojem estetičnem instinktu se je vedno iznova vračal h glavnemu problemu živih oblik v botaniki in coologiji. Do njegovega časa so prirodoslovci zgolj analitično opisovali različne like ter jih tolmačili strogo teološko in funkcionalno. Po nazoru spekulativnega prirodoslovja so nastajale vse podrobnosti likov iz nekega metafizičnega, enotnega načrta (unité de plan) ali shematičnega okvira po vzoru Platonovih apriornih idej ali strukturnih likov (shem). Idejo apriornih, kompleksnih likov je ovrgel Goethe najprej v botaniki s svojo ,prarastlino“, nadomestil je spekulativno metodo z genetrično. Razvojno vprašanje „kako“ prodira globlje v bistvo prirode nego teleoško vprašanje „zakaj“. Tipa ni iskal v dovršenih in sestavljenih oblikah, marveč v prvinah oblik. Vsaka gotova oblika je samo kompleks prvinskih likov (tipov). To misel je izrazil Goethe z besedami : „Nobeno živo bitje ni poedinost, marveč mnoštvo; čeprav se nam pojavi kot individu j, ostane vendar skupina živih, samostojnih bitij, ki so po ideji, po klici enaka, a utegnejo v pojavu postati enaka ali podobna, neenaka ali nepodobna.“ V botaniki je odkril tak elementarni pralik v listu. Vsi deli rastline so zgolj metamorfoze prarastline v obliki lista. Vse živi so se razvile iz enotnega pralika, ki se v razviti obliki eksplozivno ponavlja in izpreminja v metamorfozah prilagojanja. V Goethejevi spalnici sta viseli samo dve podobi, ki naj bi njegove misli vedno obračali v isto smer razvoja, geološki prerez zemlje z okameninami in lastnoročno (Goethe je bil tudi izvrsten risar!) izvršena slika rastlinskih, od višine nad morjem odvisnih plasti. V zadnji podobi je nazorno gledal svojo misel o prarastlini: isti pralik se izpreminja kakor plastična glina v rokah kiparja. Zunanji, oblikujoči kipar pralika je prirodno polje (okolje, Umwelt). Vsaka stvar se razvija v svojem pri-rodnem polju pod vplivom zunanjih, kozmičnih činiteljev. Gotova oblika ne vznikne torej od znotraj iz apriorne ideje (entelehije), marveč nastane kot produkt zunanjih, pretvarjajočih sil. S tem nazorom se je Goethe močno približal moderni morfologiji, ki smatra vsako gotovo obliko za kompleks prvinskih likov in za refleks zunanje prirodne ali kozmične strukture. Moderni znanosti prostor ni več prazen in enovit, marveč napolnjen z maso različnih prvin in agregatov. Vsaka točka v prostoru ima kot žarišče različnih kozmičnih sil svojo posebno strukturo, ki odseva iz organskih oblik. Ker se struktura svetovnega prostora vedno izpreminja in razvija, se je tudi v posameznih geoloških dobah izpreminjala plastična substanca flore in favne. Splošno veljavo nove likovne teorije omejuje ugovor, da držanje organične substance ni pasivno, ker: 1. aktivno in specifično reagira na zunanja dražila; 2. se mnogo prvin v kompleksu lika potom genov (dednosti) stalno vzdržuje in časovno ponavlja kljub izpremembam zunanje strukture prostora. Pristaši zunanjega izvora oblik zavračajo ta pomislek, češ vse oblike so nastale od zunaj, s ponavljanjem so se utrdile, ustalile in komplicirale. S ponavljanjem ustaljeni liki pa se mehanično dalje vzdržujejo z novim ponavljanjem potom dedo-vanja. Moderna likovna teorija se v nekem oziru strinja s Platonovo transcendentno in Aristotelovo imanentno idejo. Ako deluje v vsaki točki prostora kompleksna, specifična struktura, se udejstvujejo njene sile tudi inzistentnov relativnih prazninah med elektroni. Strukturne sile prostora oblikujejo torej istočasno: 1. imanentno celo kompleksno obliko; 2. transcendentno pr alike elektronov iz zunanjega, intraatomarnega prostora. Idejo prvinskega pralika je prenesel Goethe iz botanike v anatomijo in proglasil vretenec za elementarni tip (vretenčeva teorija lobanje). Ker se prvinski lik ponavlja v vseh razvitih oblikah, je Goethe a priori in logično sklepal po analogiji, da tudi človeška lobanja ne more biti brez pralika „medčeljusti“ (os intermaxillare). Iz tega teoretičnega prepričanja je začel metodično iskati in res je odkril in ugotovil tudi pri človeku medčeljustno kost. Ta pozitivni uspeh Goethejevega znanstvenega dela je pravilno ocenila šele moderna descendenčna teorija. Ko je Goethe 1. 1784. objavil svoje anatomsko odkritje, so mu strokovnjaki čestitali, a obžalovali, da je postal minister, a ne p r o f e s s or anatomiae. Z Goethejem kot objektom medicine se je bavila zlasti psihologija in tista neresna, neznanstvena struja psihiatrije, ki jo je pokrenil italij. psihiater in kriminalni psiholog Cesar e Lombroso s svojim delom „Genio e follia“ (ženij in blaznost). Preko teh iz psihopatologije pisateljev samih (cf. Freud) izvirajočih poizkusov poniževanja in sramotenja lahko na kratko preidemo in jih znanstveno zaimemo kot izraz psihologije negativne, inferiorne samozavesti (A. Adler). Ta inferiorna zagrizenost in užaljenost voha v vsakem nadpovprečno marljivem, nadarjenem in značajnem človeku — blaznost. Za tip normalnega človeka ji velja degenerirana človeška beštija. Nasprotno, razvita ženialnost in talent nista nič prirojenega ali pataloško povzročenega, marveč zgolj produkt marljivosti in delavnosti, kakor je rekel A. Edison: ženi} je 10% inspiracije in 90% transspiracije (napora). Sijajno potrjuje to misel Goethejeva ženialnost. Prirasla je v glavnem iz njegove neumorne delavnosti, ki jo nazorno prikazuje 40 zvezkov njegovih del brez ozira na druge mnogostranske (literarne, znanstvene in uradniške) posle. Seveda so tudi nadpovprečniki le navadni ljudje, podvrženi vsem človeškim slabostim in boleznim, a kljub vsem slabostim in boleznim so se s svojo izredno energijo povzpeli nad vsakdanjo povprečnost. Ressentiment teh zagrizenih quasi - psihiatrov, ki hočejo človeka postaviti na glavo, napredek proglasiti za blaznost in degeneracijo za normalno zdravje, označuje dovolj že sama ugotovitev njih spoznavnokritične in genetične nevednosti. Kaj pomeni pojem, bistvo bolezni, kje je meja med zdravjem in boleznijo? Ali ni napredek neko prekoračenje povprečnega ravnovesja? Ali ne tvorijo bistva normalnega in napredujočega razvoja baš progresivne motnje ravnovesja in povprečnosti? Goethejevo zanimanje za medicino pa ni bilo samo teoretično. Iz njegovih spisov in izrekov vemo, kako visoko je cenil tudi praktično medicino, kako je spoštoval svoje zdravnike in se pokoril njih odredbam. Dobro je poznal socialno in psihološko važnost dobrega zdravnika, njegovo naporno in odgovorno službo. Zato je zahteval od njega univerzalne izobrazbe in zanimanja za vse teoretične in praktične zadeve življenja, rekoč: medicina zaposluje celega človeka, ker ima posla s celim človekom. Neznane pa mu niso bile tudi senčne strani zdravniškega poklica. Njegovo sočutno in intimno poznanje zdravniških odnosa jev nam izdaja vzklik: Kdo bi hotel postati zdravnik, ko bi pred seboj zagledal obenem vse krute krivice, ki ga čakajo? f Đorđe Joannović. Nikdar ne bom pozabil onega iskrenega in prijateljskega sprejema, ko šemi januarja lanskega leta kot ljubljanski delegat obiskal prof. joaiinoviča — tedanjega predsednika jugoslovanskega društva za proučavanje in zatiranje raka — ki ga je ona pozornost zdravništva dravske banovine resnično razvesilila. V trajnem spominu mi bo ostal prof. Joannović, ko sem ga smel aprila lanskega leta sprejeti v Ljubljani, kamor se je z vso svojo ljubeznivostjo odzval, da širši publiki predava o raku. Videli in slišali smo dobrega človeka in svetovnoznanega učenjaka, na katerega bi smela biti ponosna tudi marsikatera velika država. Uprav bolestno nas je presunila vest o njegovi nenadni smrti, nas in vse, ki smo imeli čast poznati prof. Jo-annovica. Beograjska medicinska fakulteta je utrpela s smrtjo prof. jo-annovića izredno, nenadomestljivo izgubo, kajti pokojni ni bil le kot učenjak znan tudi izven meja naše domovine, bil je dobrotnik študentov. Fakulteta bo imela težave pri izbiri njegovega naslednika. Prof. Joannović se je rodil 1. 1871. na Dunaju in je tam absolviral gimnazijo in dovršil medicinsko fakulteto, da se takoj posveti akademski karijeri. Na dunajski fakulteti je deloval tja do 1. 1920., ko se je odzval klicu beograjske fakultete, ki ji je brez oklevanja stavil vse svoje sile na razpolago. Na Dunaju postane joannović že eno leto po promociji asistent pataloško-histološkega zavoda, a štiri leta kasneje je imenovan za asistenta na institutu za občo in eksperimentalno patologijo, kjer doseže 1.1904. docenturo in pet let pozneje izredno profesuro. Poleg svojega rednega dela na institutu pa prevzema Joannović še neke prosekture dunajskih bolnic. Sredi dela prejme Joannović poziv snujoče se beograjske medicinske fakultete, ki mu ponuja redno profesuro in stolico za občo patologijo in patološko anatomijo. Z velikim veseljem se odzove joannović klicu domovine, ureja in z vnemo organizira institut, ki ga svečano otvori 1926. leta, institut, ki je v kras univerzi prestolice in s katerim bi se mogla ponašati tudi marsikatera druga inozemska medicinska fakulteta. O znanstveni produktivnosti in delovanju pričajo številna njegova dela. Zanimivo je na podlagi teh publikacij zasledovati probleme, ki so ga mogli zainteresirati. Po publikaciji pretežno morfoloških del (o plazmatkah i. dr.) ga zanima zlasti eksperiment in se nanaša velik del njegovih poskusov na patološke izsledke na jetrih. Z 1. 1912. pa prične nova era, ko se Joannović z velikim interesom in sposobnostjo loti studija malignih novotvoreb, kojih literaturo obo- gati s številnimi prispevki, pri čemer ga podpirajo tudi njegovi učenci. Razumljivo je, da povabijo prof. Joannovica na sodelovanje pri strokovnih knjigah tudi izven Jugoslavije, in da ga najdemo med sodelavci pri Kolle - Wassermann - ov eni ročniku patogenih makroorganizmov in pri Kraus - Uhlenhuth-ovem ročniku mikrobiološke tehnike, pač dokaz za sloves, ki ga je užival pokojni med svetovnimi znanstveniki. In blastomi interesira jo Joannovica tja do zadnjih let, ko zajame ves problem znanstveno na najširši podlagi in praktično osnuje vsedržavno organizacijo: jugoslovansko društvo za proučavanje in zatiranje raka, katero ga izvoli za svojega predsednika. Nimam sposobnosti, da bi mogel oceniti vse znanstvene zasluge prof. joannovica, ker to prepuščam pač njegovim tovarišem ožje stroke. Onim pa, ki so jim Joannovičeva dela manj znana ali nedostopna, naj zadostuje dejstvo, da je prejel prof. Joannovič po Paltau-fovi smrti vabilo dunajske medicinske fakultete kot naslednik svojemu učitelju. A Joannovič je v drugič dokazal, s koliko ljubeznijo deluje za svojo domovino, odbil je to izredno častno ponudbo. Tako je izgubila z Joannovičem naša država velikega sina, beograjska medicinska fakulteta učenjaka svetovnega slovesa in akademska omladina iskrenega prijatelja in dobrotnika. Slava Đorđe Joannoviču! Seznam važnejših publikacij prof. Joannovica: Ueber das Vorkommen, die Bedeutung und Herkunft der Unnaschen Plasmazellen bei verschiedenen pathologischen Prozessen. (899. Ueber Plasmazellen, 1900. Ein Fall von verkalktem und verknöchertem Atherom. 1901. Ueber branchiogene Carcinome und auf embryonale Anlage zurückzuführende cystische Tumoren des Halses. 1902. Ueber Veränderungen der Leber bei Vergiftung mit carbaminsaurem und kohlensaurem Ammonium. 1905. Ueber experimentelle Lebercirrhose. 1904 Experimentelle Untersuchungen über die Wirkung der Butter- und der Essigsäure mit Rücksicht auf ihre Bedeutung für die menschliche Zirrhose. 1905. Recherohes experimentales sur la pathogénie de F ictere. 1903. Experimentelle Untersuchungen über Ikterus. 1904 Beitrag zur Kenntnis der Toluylendiamin Vergiftung. 1909. Ueber hämolytisch wirkende freie Fettsäuren in der Leber bei akuter gelber Atrophie und Phosphorvergiftung. 1910. Experimentelle Untersuchungen über die Bedeutung der Leber bei der Fettresorption. 1910. Intravitale Oxydationshemmung in der Leber durch Narkotika. 1911. Untersuchungen über die Verwartbarkeit neuerer Methoden*zur Diagnose der Tuberkulose im Tierversuch. 1907. Ueber das Hepatotoxin. 1909. Die Cytotoxine. 1909. Beitrag zur intravaskulären Transplantation. 1911. Ueber das Verhalten transplantierter Karzinome in künstlich anämischen Mäusen. 1912. Ueber das Wachstum der transplantablen Mäüsetumoren in kastrierten und epinephrektomierten Tieren. 1916. Ueber die Wirkung von Morphin, Kokain und Schleichscher Lösung auf das Wachstum der transplantablen Mäusetumoren. 1913. Zur Wirkung des Chinins auf das Wachstum der transplantablen Mäusetumoren. Experimentelle Studien zur Frage der Geschwulstdisposition. 1916. Kritik der „Kritischen Studien zur experimentellen Therapie maligner Neoplasmen“. 1917. Zur Wirkung fermentativ gewonnener Spaltungsprodukte aus Geweben und Bakterien“. 1920. Rak i maligne neoplazme. 1924. Zum anaphylaktischen Shock im Verlaufe der Tetanusbehandlung. 1917. Eksperimentalna istraživanja o dejstvu radiotoriuma. 1930. Ueber Kriegsseuchen. 1914. Tuberkuloza čoveka prozrokovana bacilom tuberkuloze živine (bac. tuberculosis avium). 1924. Sastanak članova međunarodnog ofisa za javnu higijenu. 1926. O patologiji ishrane. 1927. Czu obecnošć karjokinetycznych figur w nowotworach swiadczy za ich zlo-sliwoscaa? 1927. Methoden der Färbung von Mikroorganismen im Schnitt. Handb. d. pathog. Mikroorganismen (Kolle-Wassermann) in Handb. d. mikrobiolog. Technik (Kraus-Uhlenhuth). Odnos izmedju uzroka bolesti i procesa ozdravljenja. 1926. (Izšlo tudi v francoskem in nemškem jeziku.) Le traitement du psoriasis au moyen de 1’ extrait préparé par digestion des squames psoriatiques. 1931. (Po: R. Burian. Med. Pregled, 1932, II.) A. Košir. Konzorciju „Jutra“ gre iskrena hvala za prepustitev slike pok. prof. Joa-nnoviča. Moderno zdravljenje sladkorne bolezni. Dr. Ljudevit Merčun, specijalist za notranje bolezni. Predno preidem k zdravljenju samemu, moram najprej pojasniti, kaj razumemo pod diabetesom. Kot diabetes smatramo danes bolezen splošne presnove (Stoffwechselkrankheit) koje glavni, toda ne edini vzrok je liip o funkcija inzularnega sestava trebušne slinavke, ki se izražava z glikozurijo (izločanjem sladkorja v seču) in s liiper-glikemijo (s povišanjem krvnega sladkorja). Brez hip e r g I i k emij c torej ni prave sladkorne bolezni.. Z ozirom na zdravljenje razlikujemo: 1. Pravi inzularni diabetes (diabetes mellitus). 2. Exstrainzularni diabetes, oziroma bolje rečeno extrainzularno glikozurijo, katere ne povzroča hipofunkcija inzularnega aparata. Extrainzularna glikozurija nastopa: a) Na podlagi »bolen ja centralnega živčevja (Piquure, možganske novotvorbe, motnje v vegetativnem živčevju.) b) Na podlagi obolenja žlez notranje sekrecije kakor Basedow, Diabetes gravidarum. c) Sem spada tudi takozvani renal ni diabetes, čigar ime ima dvojno napako: 1. sploh ni diabetes, ker nima pacijent povišanega krvnega sladkorja; 2. tudi ni ledvično obolenje, temveč samo regulacijska motnja v presnovi ogljikovih hidratov. Pri vseh teh obolenjih je glikozurija le nepomemben simptom, oziroma kot pni renalnem diabetesu, če se smem tako izraziti, le lepotna napaka v preosnovi ogljikovih hidratov. Antidiabetično zdravljenje bo torej v navedenih primerih brezpredmetno in brezuspešno. Diferencijacija med pravim diabetesom in glikozurijami sloni na preiskavi krvnega sladkorja. Brez povišanja krvnega sladkorja ni diabetesa. Posvetimo zdaj pažnjo pravemu diabetesu. Pri psu lahko ekspe-rimentelno povzročimo pravi diabetes, ako mu EKST1RP1RAMO pan-creas. Vsi diabetični pojavi pa prenehajo takoj, ko mu odvzeti pan-creas zopet zašijemo pod kožo. Smatrati moramo, da je pravi diabetes c. grano salis povzročen po pomanjkanju inzulina, to je produkta sekrecije trebušne slinavke. Kaj pa povzroča inzulin v telesu? 1. Pomnoženo sintezo glikoze v glikogen v jetrih in pridržanje tega glikogena v njih. 2. V muskulaturi pomnoženo sladkorno porabo. \ teoretična vprašanja; kako vse to nastaja, se ne spuščam radi pomanjkanja prostora. Nehote pa se nam vsiljuje vprašanje: kateri dražljaj povzroča sekrecijo inzulina? V tem smo si vsi edini, da smatramo kot dražljaj za sekrecijo inzulina hiperglikemijo, to je zvišanje krvnega sladkorja. Krvni sladkor je množina vseh reducirajočih snovi v krvi, pre-računjen na glikozo in je pri normalnem človeku 80—120 mgr. %. Krvni sladkor je konstanta v človeškem organizmu, vsaka večja iz-prememba navzgor ali navzdol ima zan j kvarne posledice. Tako naj- demo več drugih konstant v telesu n. pr. alkalizacija krvi, gotova koncentracija soli v krvi, temperatura itd. Da se drži ta konstanta v krvi vedno enakomerno, je treha regulacijskih naprav. Te najdemo na eni strani v inzularnem sistemu, na drugi strani pa v kromafinem sistemu nadledvičnic. Najbolje si predočimo to delovanje na primeru: Če damo zdravemu človeku 100 gr. belega kruha, se škrob (polisaha-rid) pretvori potom prebave v monosaharid, ki se rezorbira. V por-talnem delu krvi nastopa zvišanje krvnega sladkorja, ki podreza kot dražljaj pancreas k sekreciji. Tudi v celotni krvi najdemo 50 minut po zaužitju sladkorja hiperglikemijo. Ker je dražljaj zelo velik, se proizvaja preveč inzulina in nastopa kot bi pričakovali ravno stanje hipoglikemije, ki draži adrenalni sestav, kateri zopet povzroča hiperglikemijo, ista pa zopet sekrecijo inzulina itd., dokler se sistem zopet polagoma ne umiri. To nihanje lahko primerjamo z valovanjem prožnega peresa, ki se polagoma šele umiri. Če je torej premalo inzulina, dobimo hiperglikemijo in konsekventno glikozurijo, to se pravi diabetes; če je preveč inzulina pa hipoglikemijo, na kar se bomo morali ozirati pri terapiji. Eksperi-mentelno ali terapeutično povzročena hipoglikemija ima vse lastnosti specifičnega zastrupljen ja z adrenalinom. Bolniki so bledi, brez-zavestni, se potijo, se tresejo, (adrenalinska komponenta) in kažejo druge psihične abnormitete. To reakcijo telesa imenujemo hipogli-kemično reakcijo. Ta je za vsakega človeka posebna, tako, da taki ljudje lahko posnemajo vsako bolezen iz neuropsihijatrične prakse. Otroci kažejo večinoma samo nenavadno porednost (kažejo jezik itd.). Važno je, da je to stanje reversibel, to se pravi, da vsi simptomi ponehajo, če damo takemu bolniku zopet sladkor. Preidimo zdaj k zdravljenju: Diabetes bi se dal zdraviti na dva načina: 1. Da odvzamemo bolniku vse ogljikove hidrate ali 2. da mu terapeutsko nadoknadimo manjkajoči inzulin. Ako odvzamemo bolniku vse ogljikove hidrate, bomo kmalu iz-prevideli, da bolnik kljub temu še nadalje izloča sladkor v seču. Odkod izvira ta sladkor? Dokazano je, da je telo sposobno tvoriti iz beljakovin ogljikove hidrate. Domneva se (Noorden), da se tudi mast pretvori v sladkor, dokazano pa to ni. Morali bi torej teoretično prehraniti bolnika brez ogljikovih hidratov, beljakovin in masti. Brez ogljikovih hidratov in masti je življenje možno, toda praktično neizvedljivo. Glede beljakovin smo vezani na Rubnerjev minimum beljakovin, ki znaša 2/s gr. pro kg telesne teže. Ta minimum lahko vedno prekoračimo za nekaj dni, seveda bo pa povzročalo trajno pomanjkanje beljakovine propadanje življenjske funkcije. VfSploš-nem damo torej %—1 gr. beljakovine pro kg telesne teže, pri čemer bomo upoštevali le animalne beljakovine; rastlinske beljakovine se pri prebavi zelo slabo izrabijo. Tudi preveč masti ne smemo dati diabetiku, ker je mast kalorično zelo redilna in potrebuje za ustalitev gotovo množino inzulina; drugič pa pripravlja slabo ali le polovično izgorevanje masti razne snovi, kakor masleno kislino, acetocetno kislino, aceton, ki ravno povzročajo ketozo. Ketozo imenujemo preplavljen je krvi z zgoraj imenovanimi kislinami. Ketoza nastaja vedno tam, kjer slabo zgorevajo beljakovine in masti. Da beljakovine zgore, je potrebna določena množina ogljikovih hidratov. V peči zgori premog (beljakovine in mast) le, če je dovolj tresk (ogljikovih hidratov) da nagori. Mast in beljakovine zgorijo torej le v ognju ogljikovih hidratov. (Lichtvvitz.) Ketozo dobimo tudi pri enostranski prehrani, vendar so množine še majhne, in se lahko izločajo. Reakcija gre od maslene kisline preko aeetocetne kisline de acetona, ki se izločuje. Pri coma diabeticum se pa porajajo take množine teh kislin, da prekašajo funkcijonalno delo ledvic in se vsled tega ne morejo več pravočasno izločati. Vsled tega raste acidoza krvi, ki radi zahtevane alkalescence krvi vpliva kot strup, zopetna posledica — eksitus. Znani so simptomi izrazite kome (Kussmaulovo dihanje) in nas ne zanimajo, ker smo terapeutsko brez moči. Bolj nas pa zanimajo začetni simptomi: bolečine v trebuhu, težko dihanje, pozitivna reakcija- aeetocetne kisline (črna barva urina pri reakciji z železnim kloridom). Tukaj lahko pomagamo in še rešimo življenje. Že od nekdaj ločimo diabetike v tri vrste. Ločitev teh vrst se odmerja po bilanci ogljikovih hidratov. Bilanca ogljikovih hidratov je diferenca med množino zaužitih ogljikovih hidratov in množino izločenega sladkorja v seču, določeno v gramih. Za lahki slučaj diabetesa smatramo torej onega, pri katerem izloča bolnik manj sladkorja, kakor ga je zaužil. Bilanca je torej pozitivna. Ako je bilanca ravno nič, potem je to srednji težki slučaj. Pri negativni bilanci pa imamo težki slučaj. Poleg te bilance se bomo morali ozirati tudi na ketozo bolnika. Kljub pozitivni ali ničevni bilanci smatramo bolezen kot težko, če izločuje mnogo ketonskih snovi v seču. Kako bomo praktično izvedli to ločitev? Popolnoma enostavno. Bolniku, čigar bilance ne poznamo, damo običajno hrano kot jo je zaužival doslej, samo da miu nudimo ogljikove hidrate v taki obliki, da jih lahko hitro preračunamo. Najboljši je črni kruh, o katerem vemo, da vsebuje v 25 gr. 12 gr. ogljikovih hidratov. V seču, zbranem tekom 24 ur, določimo odstotno in si potem preračunamo v gramih množino sladkorja. (Na pr. bolnik zaužije 100 gr. kruha, to je 4 X 12 gr. oglj. hidr. = 48 gr. ogljikovih hidratov, določimo pa pri 5000 ccm seča 1 % sladkorja, torej izločuje v 24 urah (30 X 1%( 30 gr. sladkorja. Njegova bilanca je pozitivna in obsega (48—30 = 18) 18 gr. ogljikovih hidratov, aceton je v seču negativen, torej je njegova bolezen lahka. Ta lahka obolenja se zdravijo izključno brez inzulina v splošnem le dijetetično. Že od nekdaj je dijetetika dijabetika morda najbolj sporno vprašanje v medicini. Ta, ki je danes edino zveličavna, se jutri že zavrže, danes odklonjena, se čez nekaj časa zopet izkoplje do vesoljne slave. Po vseh izkustvih iz vojske, velja kot načelo zdravljenja diabetika prepoved mastenja. Diabetik se ne sme rediti; če je pa že rejen, ga moramo nujno spraviti do shujšan ja. Telesna teža diabetika naj niha vedno okoli spodnje meje, ki odgovarja njegovi rasti. Bolniku nudimo povprečno le 20—50 kalorij pro 1 kg telesne teže (za 60 kg težkega bolnika 1800 kalorij) in ga takorekoč s tem nekoliko izstradamo. Na drugi strani pa moramo nuditi diabetičarju, ki je že vsled svoje bolezni vedno lačen, te kalorije v voluminozni formi dozdevno v velikih množinah. (Nadaljevanje sledi.) Tuberculosis epiglottidis. (Prinos h prognozi jetike grla.) Dr. Franjo Radšel, asistent-špecijalist za ftizeologi jo. i Infiltrat je po Manasseju začetek vsakega tuberkuloznega obolenja grla. Lahko nastopi na vseh delih grla, prav pogosto ga najdemo na glasilkah, plici ventricularis, arigubah, zadnji steni in na epiglo-tisu. V nadaljnem razvoju pride do eksulceracije infiltratov in tako do tvorbe tuberkuloznih čirov, ki spet lahko, ako gredo v globino, dovedejo do vnetja perihrondrija hrustanca (perichondritis) z vsemi njenimi posledicami (disfagija etc.). Način infekcije se da za vse te dele tolmačiti popolnoma mehanično. Ob rimi glotidis se larinks zoži in kakor pušča tok vode, ki preide iz ozke v široko strugo, tu del svojega balasta, ravnotako pušča zračni tok ob prehodu skozi rimo glotidis tu del svojega balasta; ali pa pride inficiran materijal v sinus Morgagni in tam obleži v varnem zavetju ter tako povzroči tuberkulozno obolenje. Infekcija se vrši torej intrakanalikularno, po poti, ki je po Rankeju tipična za njegov III. stadij. Brez dvoma je pa mogoča infekcija tudi tako hematogenim kot limfnim potem. Saj je vsem laringologom znana slika diseminirane tuberkuloze grla s kot proso velikimi rumenkastimi vozliči subepitelijalno. Virchow je bil ravno radi lahke dostopnosti teh tuberkulov mnenja, da se da tuberkel najlažje študirati v grlu. Lahko pa nastanejo take slike bodisi, da pridejo bacili v povirje kake arterije v grlu in pride tako do hematogene diseminacije samo v tem povirju, bodisi, da je le del splošne diseminacije, ki se odraža v bolj akutnih in kroničnih manifestacijah na ostalih organih. Vprašanje bacilemije pri tuberkulozi, ki je bilo do nedavna še sporno, dobiva po zadnjih publikacijah Löwensteina in drugih sedaj, ko so se poenostavile kulturne metode, vse večjo verjetnost in gotovost. Kolikor lažji ali težji je slučaj, toliko pogostejši ali redkejši so prodori bacilov v kri. Od lokalne in splošne imunitete ali pa dispozicije organa je potem odvisno, dali pride do akutne ali kronične forme tuberkuloze, ali pa je organizem v stanju, da jih bodisi potom limfnega aparata, bodisi potom baktericidnih moči krvi napravi neškodljive. Wessely in Löwenstein sta nedavno priobčila interesantno študijo o bacilemijah pri tuberkuloznih obolenjih grla. Od 47 tuberkuloznih pacijentov, ki so imeli pozitivne tuberkulozne izvide na grlu. sta v 26 slučajih dokazala s kulturo Kochove bacile. Četudi preiskano število ni tako veliko, da bi bilo dokazilno, da se vrši infekcija grla v tako velikem odstotku hematogeno in ne potom kontakta, kot je učila dosedanja šola patoloških anatomov, nam vendar dokazuje, da bomo morali dosedaj precej zanemarjenim in deloma celo nepoznanim hematogenim obolenjem posvečati vse več pozornosti in študija. V podkrepitev Wesselijevih izvajanj, kakor tudi v dokaz, da he-matogeni procesi niso taka redkost, hočem iz številnega materijala, ki ga nudi naše zdravilišče, priobčiti 7 slučajev hematogene tuberkuloze, v vseh mogočih vari jaci jah virulence, ki imajo poleg tega še vsi tipičen izvid na grlu oziroma na epiglotisu, tako, da nas je ravno ta tipičnost dovedla do misli, če ni infiltracija epiglotisa ena najbolj malignih tuberkuloznih obolenj grla in obenem včasih tudi prvi znak virulentnega hematogenega procesa. Slučaj 1. G. F. 35 let stai% klepar. V oskrbi od 15. 9. 1926. Rodbinska anamneza brez posebnosti. Pred 9. leti začel pokašljevati in kašlja vse do sedaj. Čutil je zbadanje na obeh straneh, pred 3. leti srednjemoena hemoptoe, ki se pa ni več ponovila. Y zadnjem času se znoji, čuti zbadanje med pleči, včasih tudi bolečine pri požiranju. Status praesens: Srednjevisoke postave, 69'5 kg težak, sluznice blede, žleze na vratu tipljive. Pulmo: Kromiga zožena, lahka zamolklina v obeh supraspin. Desno spredaj meja slabše gibljiva. Avskultatorno v obeh supraspin. in infiracv. in pod pazduhama bronhovezikularno dihanje z drobnimi suhimi hropci samo v desni supraspin. Rentgen: (presveti j ave). Leta 1924. (dr. Kunst). Sinusi so prosti, desno bazalno tanka adhezija. V hi-lusu deloma poapneli konglomerati žlez. Lobi superiores s tanko peribronhitično infiltracijo, ki se v nekaterih mestih zgosti. Večjega razpada ni opažati. — Apicitis bilateralis. Leta 1925. (dr. Kunst). Nabrekle so paratrahejalne žleze, infiltracija desne strani je mestoma gostejša. Ostali proces je fibrozno induriran brez novih jeder. Baza je prosta. Leta 1926. (Golnik). Desni sinus zaraščen, prepona, slabše gibljiva, levi sinus prost. Desno pojačen hilus z močnimi peribronhitičnimi kraki, ki so posebno izraziti navzdol; infraclavicularna partija progasto zasenčena. Levo: srednje pljučno polje zavzeto od nodozno progastih senc s posameznimi malimi centri razpada. Oba vrška difuzno zasenčena. Larinx: intenzivno otekla in infiltrirana epiglotis, tako, da skoraj popolnoma zapira vhod v larinks. Ob levem robu epiglotisa posejane male eksulceracije. Cela sluznica intenzivno rdeča. Koch: -j- 2., S. R. 37 min. Disfagija je postajala vedno močnejša, infiltracija epiglotisa pa vedno izrazitejša, tako, da je postal rob epiglotisa debel ca. 1 cm in je tako že mehanično oviral ekspektoracijo. — Pacijent se je počutil vedno slabše, tudi započeta Krysolgan terapija ni pokazala nikakega efekta, pljučni proces je pa napredoval, tako, da srno ga v poslabšanem stanju premestili v bolnico. — Nedolgo potem exitus letalis. Dolga anamneza — bolezen sega že 9 let nazaj, brez posebnih težav, le kašelj je stalen. Ravno to pomanjkanje subjektivnih težav pri tem pa stalno počasno napredovanje bolezni, v tem slučaju brez vročinskih ciklusov, je karakteristično za hematogeni razvoj. Zadnje poslabšanje, od katerega se ni več opomogel, je bilo verjetno tudi začetek infiltracije epiglotisa, ki je že sama vsled mehaničnih vzrokov ovirane ekspektoracije in disfagije konec pospešila. Slučaj 2. F. O. 34 let star, bančni uradnik. Sprejet 28. 12. 1929. Rodbinska anamneza: 2 brata umrla za tuberkulozo (1916). Prebolel ošpice in mumps. — Obolel pred 4. meseci z bolečinami v grlu, čez 2 meseca se je tem bolečinam pridružil kašelj z izmečkom. Temperatura do 37’5. Yendar mu niti kašelj niti izmeček nista delala posebnih težav, le bolečine v grlu so postajale vse hujše. Dosedaj se je zdravil z inhalacijami in sirupi. Izgubil 4 kg v 4 mesecih. Status praesens: 172 cin visok, 66'8 težak, sluznice in koža normalne barve, ob desni strani M. stemocl. mastoid. par drobnih trdih žlez. Pulmo: Levo zamolklina do Th. IV. in III. rebra spredaj. Krönig zožen; desno izrazita Krämer jeva zamolklina. — Dihanje v predelu zamolkline bronhovezikularno s šrednjevelikimi napol vlažnimi hropci. Desno intereskapularno ob poostrenem dihanju subkrepi-tacija. Dihanje nad apeksom poostreno s podaljšanim ekspirijem. Rentgen: V obeh zgornjih pljučnih poljih diseminiran nodozen proces, ki je levo znatno izrazitejši kot desno, z malo okroglo kaverno infraklavicularno. Sinusi prosti, prepone dobro gibljive. Bacili v izmečku: pozitivni, S. R. 41 min. Larynx: Epiglotis infiltrirana, zelo široka, sluznica deloma pokrita s plitvimi čiri, periliondritis arigub. Stenosis laryngis. Zaradi razpadajočega procesa levo se začne zdravljenje z umetnini pneu-mothoraksom na levi 27. 1. 50. Po drugi dopolnitvi skoči temperatura do 39-0, pa kmalu pade na prejšnjo višino. Pljuje mnogo, večinoma iz grla. Disfagija. Zgublja na teži. Po pneumotoraksu je na levi čuti oslabljeno dihanje, medtem ko je izvid na desni nespremenjen; disfagija se pa boljša. Začetkom maja naraste temperatura do 38-0, obeneml nastopijo lahke diareje, epiglotis postane bolj zatekla, disfagija močnejša. Temperatura se drži na tej višini vse do odhoda iz zdravilišča. Rentgenološko pa je postala nodozna diseminacija vse bolj razširjena in izrazita. 24. 6. odide domov. Po par mesecih domače oskrbe exitus letalis. Prvi znak obolenja disfagija brez pljučnih simptomov! Klinično pa skoraj enostranski proces, le rentgen nam pokaže težje spremembe druge strani; vsa terapija pa je brezupna. Še ena jasna pro-pagacija nastopi, mislim tu na diarejo in večjo oteklino epiglotisa — in kmalu nato zlom vseh sil. Vse dokaz, da imajo tuberkulozni procesi, ki začenjajo v larinksu, infavstno prognozo. Jasna ilustracija za tak potek in prognozo je tudi naslednji slučaj, ki je še posebej interesanten zaradi anamneze, ker ima več vročinskih ciklusov tako „tifus“ in „malarijo“ v anamnezi. Kdor je imel priliko poslušati anamneze tuberkuloznih, ta se bo naravnost čudil, kolikokrat najde poleg „gripe“ ravno ti dve bolezni v anamnezi. Pri natančnem povpraševanju pa se dozna, da krvne preiskave sploh nišo bile narejene, če pa so izpadle negativno, se dijagnoza spremeni v „parafitus“. Slučaj 3. Z. H. 27 let star, strugar. Sprejet 5. II. 1930. Rodbinska anamneza brez posebnosti. Prebolel pred 5 leti „malarijo“, pred 10. leti „tifus“ in kot otrok ošpice. Obolel pred 15. meseci z bolečinami v grlu, ki so postajale vse hujše posebno pri jedi. Kašljati in pljuvati je začel šele pred tremi meseci. Radi težav v grlu je vstopil v ljubljansko bolnico, kjer so ga pred 1 mesecem operirali (4. 1.). Delna aputacija epiglotista. Sedaj kašlja in pljuje srednje, temperatura do 37'0, ima bolečine v grlu. Status praesens: 171 cm visok, 58 kg težak, vidne sluznice blede, leptosomni tipus, vratne in pazdušne žleze povečane. Pulmo: Spodnja meja ob Th. XI., levo slabše gibljiva. Relativna zamolklina do Th. IV. zadaj. V predelu te zamolkline desno bolj izrazito kot levo srednjeveliki suhi hropci ob bronhovezikulainem dihanju. Rentgenogram: Od obeh povečanih hilusov proti vrškom je videti desno bolj izrazito kot levo progasto nodozne sence, ki so posebno goste paravertebralno. Oba vrha difuzno zasenčena, izpod desne ključnice mala okrogla kaverna. S. R. 33 min, Koch + 3. Larynx: Desna polovica epiglotisa manjka. Ostanek je zelo infiltriran rdeč, mesto amputacije pokrito z granulacijami. Leva glasilka odebeljena, infiltrirana z čirom ob proč. vocalis. Vranca: Povečana, sega do rebrnega loka, rob trd. Pri pacijentu se je započela terapija z zlatom (Triphal), ki ga je pacijent dobro prenašal, a instalacije z 10% otopino mentolovega olja v larinks so prinesle pacijentu znatno olajšanje. Perihondritična oteklina je postajala manjša, mesto amputacije se je začelo epiteli-zirati. Sredi julija začne pacijent naenkrat tožiti, da ga boli levi testis. Obenem mu je do tedaj normalna temperatura narasla do 38-0. Objektivno je levi testis zatekel, zelo občutljiv na pritisk. Koncem meseca je testis še vedno zelo boleč, zateklina je pa nekoliko manjša, temperatura padla. V tem stanju odide domov. To relativno umerjeno stanje pa ni trajalo dolgo. V domači oskrbi se mu je stanje zopet poslabšalo in čez par mesecev je nastopil exitus letalis. Kljub temu, da je bilo z amputacijo enega dela epiglotisa odstranjeno precejšno tuberkulozno žarišče, se je proces vendar širil, ker je imel svoj center pač drugod, pač pa je nastopila propagacija v dotedaj še zdrave dele organizma. Vprašanje, v koliko je operacija sama vplivala na nadaljno propagad jo tuberkuloznega procesa, mora ostati v tem slučaju odprto, posebno še, ker je nastop metastaze v modu časovno tako daleč za operativnim posegom. Da je pa tak operativni poseg tudi v stanu povzročiti slabšanje oziroma propagad jo procesa, nam kaže naslednji slučaj, kjer se je dobrih 14 dni po operativnem posegu začela klinično manifestirati meningitis cerebrospinalis. (Nadaljevanje sledi.) Zdravniki, pijte in priporočajte kavo H A G ! Higijenski zavod v Ljubljani. Direktor: Dr. I. Pirc. Iz antropološkega oddelka. Indeks rejenosti in teoretična teža. Piše dr. B. Škerlj, v. d. šefa oddelka. Princip primerjanja teoretične teže s pravo težo je izvedel med drugimi OEDER: Iresn^a—= 1,000. Teoretično težo pa računa teoretična teza na ta način (za moške): celotna višina manj .višina srede simfize od tal krat dve manj sto je teoretična teža. Meriti sredino simfize je neprijetna stvar zlasti za merjenca, še bolj za ženske. Merjenje simfi-ziona (zgornji rob simfize) j že znatno lažje in se pri vsaki točnejši antropometrični preiskavi mora itak izvršiti — tam leži namreč pribl, sreda celotne višine. Merimo torej simfizion, odštejemo od višine in prištejemo 2 cm ter to število podvojimo. Ako je n. pr. pri človeku, visokem 170 cm simfizion 88 cm od tal, potem je od OEDERja predpisana proporc, višina: 168 cm; teoretična teža je 168—100, torej 68 kg; ako ta človek tehta v resnici 68 kg, dobimo po formuli t ~ = 1,000. Ako je teoretična teža manjša teor. teza 68 J J 170 — 88 ~ 82 -I- 2 _84. 168 od prave, dobimo decimalni ulomek večji nego 1, ako pa večja, tedaj manjši. Po svoji shemi označuje OEDER ljudi z indeksom od 0,500—0,924 za „suhe“, od 0,925—1,075 za „nor-malne“ in od 1,076 do 1,700 za „tolste“. OEDER loči računanje teor. teže (nadalje t. t.) za moške in ženske, kar je brez dvoma upoštevanja vredno. Formula za moške se torej glasi: t. t. = (p. v. — 100) kg (p. v. pomeni proporcionalna višina, glej zgoraj!), za ženske pa: t. t. (p. v. -100) + nova značka C je tu srednji prsni obod pri mirnem dihanju. Ta račun upošteva formulo za moškega in pribl, formulo za žensko, ki jo je obja- ■ q , t 0Tvn , višina . prsni obod. . , , , , vil tudi bi RA IZ:--------—77;--------. asno ye. da treba u lomiti sumo 240 dveh na različen način doseženih t. t. z 2, da se jih reducira na srednjo vrednost. Formula za indeks sam je potem za oba spola enaka: t. tTT’ Od tu naprej pa preidem na novo polje, na lastne nadaljnje raziskave v vprašanju indeksa rejenosti. Pri tem sem se držal osnovne formule, da je indeks rejenosti - ^ = 1, kar bi bilo najidealnejše. Toda kako dobiti čim pravilnejšo t. t. ? Predvsem sem za prakso v svojem oddelku in zlasti pri športnih preiskavah uvedel združitev dveh doslej najboljših indeksov, ROH-RERjevega in OEDERjevega (ROe); formula za teoretično težo se glasi za moške: (p. v. — 100) -j-2~ (p. v. _ 100) + teža X in za ženske: (p v. X C) 200 j teža --------------Tülllñ!. Ta stvar izgleda komplicirano, toda ni tako huda. Mer rabimo le malo: celotno višino, višino sirnfi-ziona od tal (pri ženskah še srednji prsni obod nad prsi) in težo. Korekcija, oz. združitev obeh indeksov je dala doslej dobre rezultate. Pri OEDERjevem indeksu je namreč napaka, ki se dostikrat očituje, da ne jemlje v poštev nog, temveč le dvojno zgornjo dolžino. Ta ne-dostatek se nekoliok izravna z ROHERjevim indeksom. Toda za točnejše znanstveno delo tudi ta indeks ne zadošča, ker jemlje v poštev, premalo linearnih mer, premalo obodov in dolžin. Tako sem začel poskušati na novo uresničiti starejšo zamisel, izračunati težo človeškega telesa samo s pomočjo antropometričnih podatkov. Jasno je, da moramo pomnožiti tako dobljeno prostorninsko mero s specifično težo človeškega telesa, t. j. 1.025 (po BARDEENu; po MARTINu 1,028). Za določitev t. t. moramo meriti to-le: 1. celotna visina, 2. višina ine. jug. od tal, 3. visina iliosp. a. s. od tal, 4. visina simf’iziona od tal, 5. visina kolena od tal (va); 6. dolžina zgornje lakti (v2), 7. dolžina spodnje lakti (v3), 8. horizontalni obod glave (o4), 9. maksimalni obod zgornje lakti (o2), 10. maksimalni obod spodnje lakti (o3), 11. minimalni obod v pasu (os), 12. srednji prsni obod (o0), 15. maksimalni obod stegna (O), 14. obod kolena (o), 15. maksimalni obod meč (o4), 16. dolžina stegna = —t—1 — 5. (v), 17. dolžina trupa = 2.—4. (vs), 18. višina glave in vratu = 1.—2. (v4). Razen stegna, ki je računano kot odsekan stožec, so vsi udi in telesna deli računani kot valji z danim obsegom in višino. S pomočjo konstante k = 0,0795 dobimo sledečo formulo za t. t. .. += j 2 (O —o2X v) + 2 (o?Xv.) H- 2 (o*XO + 2 (o2 X v,) + tt (o; X vj + [(0l4^)3 x v6]} x k x i. 025 Lahko izračunamo po tej formuli tudi prostornino in težo posameznih telesnih delov. Ako bi bil obod meč 2 cm večji ali man jši od oboda kolena, je treba vzeti srednjo mero X v, Ako je izračunani srednji prsni obod večji od merjenega, potem moramo vzeti slednji v račun, sicer pa prvi. Index rejenosti je, kakor rečeno, po istem principu kot OEDERjev == praviloma okoli 1. To je ob enem tudi kontrola formule — znak, da je mogoče iz linearnih mer izračunati vstrezajočo težo vsakemu telesu. Razume se, da se morajo tu razlike poznati že v tisočinkah. Čim natančnejša je formula za teoretično težo, čim več upošteva telesnih mer, tem manj varijira napram resnični teži, ako ta res vstreza telesu. Podam tu na kratko dva primera: za moža: višina 174,0 cm, teža 80,750 kg. Ta človek je telovadec, mišičnat, skoro brez tolšče, ima pa jako velike obode, n. pr. obod stegna 56,0 cm, obod prs 103,0 cm, pasu 80,5 cm, zg. lakti 34,0 cm i. t. d. Teža posameznih delov telesa je: stegno 6,670 kg, krača 5,550 kg, zgornje lakti 3,270 kg, dolnje lakti z roko 3,030 kg, glave in vratu 9,650 kg, trupa 35,510 kg. Teoretična teža on 70A je 80,160 kg. Indekst je = 1,007. Za žensko: višina 165,7cm, teža 71,750kg. Tudi tu je teža večja nego bi pričakovali po višini, toda poglejmo, kako vstreza teža telesnim meram; stegno je težko 8,440, krača 4,970 kg; zgornja laket 2,590 kg, spodnja z roko 2,160 kg; glava z vratom 8,510 kg in trup 27,670 kg. Ako podvo jimo (kakor zgora j) števila za stegno, kračo in lakti ter seštejemo potem vsa števila, dobimo t. t. 72,100 kg. Indeks je 71 750 72*100 = ^ ^zra^unana ieža vstreza torej pravi in sorazmerno k meram je ta ženska pravilno težka. Jasno je, da nam nudi to preračunavanje teže posameznih delov telesa tudi zanimive primerjave glede spolnih razlik. N. pr. ako bi primerjali oba ravnokar navedena slučaja, seveda v % celotne teor. teže, dobimo (oba sta prav dobra predstavnika svojega spola): za moža: za ženo: teor. teža: 80,160 Kg 72,100 Kg stegno: 8,32 0 o 11,71 °/o krača: 6,90 °/o 6,99 °/o zgornje lakti: 4,08 °/„ 3,32 °/0 spodnje „ glava in vrat: 3.78 °/„ 12,04 °/0 3,00 °/„ 11,81 °/o trup: 41,80 T 38 40 °/„ Te številke potrde že znane spolne razlike, zlasti sorazmerno težja stegna in lažji trup ženske napram moškemu. Bilo bi preobširno, ako bi hotel tu navesti še nadaljne možnosti, ki se nam nudijo z računanjem teže. Za praktično hitro delo je računanje tega indeksa gotovo prekom-plicirano. Dalje je to tudi indeks, ki nam pove, ali je telo sorazmerno k linearnim meram dovolj težko in ne, ali vstreza teža gotovi višini. Sicer je pa vprašanje, ali je sploh pravilno si staviti problem tako: tej višini mora vstrezati ta in ta teža. Mislim, da ni pravilno. Skušnja nas uči, da so večji ljudje razmeroma lažji nego srednji, majhni pa težji. Mislim torej, da je OEDERjev in moj postopek pravilnejši nego pa primerjanje višine (linearne mere, nekubirane) s prostornin-sko mero. Za hitrejše računanje sem zreduciral formulo, ki sloni na nekoliko manj merah, vendar pa na več nego OEDERjeva. zakaj zlasti spodnje okončine treba upoštevati pri takih računih. Formula pa je doslej praktično preizkušena le na ženskah, zakaj pri neki ženski seriji je prvič nastala potreba po enostavnem izračunanju teže. Glasi se: obod pasu -j- obod vratu 2 100 X zgornja dolžina ----------------+ + obod stegna X spodnja dolžina 300 Ker obod vratu navadno ne merimo, substituiramo zanj obod meč, ki je, kakor nas uči skušnja, pri normalnem odraslem človeku enak obodu vratu. Zgornja dolžina je višina od simfiziona do temena, spodnja pa enaka višini simfiziona od tal. Za določitev t. t. po tej formuli rabimo torej: višino, obod vratu (ali meč), višino simfiziona, obod pasu in obod stegna. Skrajšana formula se glasi: c. a. T- c. c. . . -- /\ E. S. p \/ Pt (pondus theor.) = ------- 1QQ--------------J- — ' -gQQ > torej: c. a. = circumferenfia abdominis, c. c. = „ colli aut cruris, c. f. = „ femoris, a. s. = altitudo superior, t a. i. = „ inferior. Formulo sem preizkusil dosedaj na 17 ženskah, pri katerih t. t. z resnično težo v 6 primerih ne diferira preko pol kg (od 0,036 do 0,415 kg). Zdi se, da velja z gotovostjo za ženske do 165 cm višine in tudi še za manjše od 150 cm. Pri večjih ni več točna. V teh mejah pa diferenca z resnično težo dobro slika preveliko ali premalo rejenost. Razume se, da bom kontroliral to formulo še naprej, tčda že teh par slučajev kaže, da je principijelno dosti pravilno zamišljena. Za praktično uporabo, zlasti za preiskavo konstitucijskega tipa, pa ni tako važno, da dosežemo teoretično težo na kg natančno, temveč le, da dobimo možnost primerjati dve teži, resnično s teoretično, ki jo izračunamo iz par telesnih linearnih mer, ne le iz višine in enega oboda. Treba bi bilo omeniti še vrsto indeksov rejenosti, tako LIVIjev: 3____ 1000 Vteža^ PJGNETov, ki je jako razširjen v zavarovalni tehniki: visina višina — (prsni obod + teža). Slednji je matematično in antropološko nelogičen; PIGNET sicer pravi, da se z višino med 154—195 cm veča tudi prsni obod in teža, tako da dobimo po njegovi diferenci stalno število med 21,4 in 25,9, toda stvar je vendar tako slučajna, meja tako velika (pod 10 do nad 36!), da ni pregleden — kakor rečeno, je pa tudi matematično nedopusten. LIVIjev indeks je boljši, skoro obrnjen ROITRERjev. Končno - ■ DADMiuunT • i i teža — prsni obod . višina , . ■ se omenjam BORNIlARDlov indeks ---------------^4Q —---------(glej tudi STRATZ!). MARTIN citira tudi še FLORSCHUTZov indeks: Višina: 2 X obod pasu — višina; tudi ta je v zavarovalni tehniki jako v rabi, toda nima s težo nič več opravka. Mislim, da pridejo za prakso v poštev zlasti ROITRERjev indeks za jako hitro delo in množinske preiskave zlasti na šolah. OEDERjev za preiskave odraslih žensk, tudi še dokaj hitro računijiv; združitev obeh, ROe. za natančnejše delo, zlasti na športnih serijah in odraslih sploh. Moj skrajšani indeks za preiskavo konstitucijskih tipov (precej lahko in hitro delo), končno moj prvo citirani indeks, ki prihaja v poštev zlasti za znanstveno delo (določitev spolnih razlik, teža posameznih telesnih delov i. t. d.) in tam, kjer nam gre za določitev teže brez možnosti tehtanja. Dodatek. Med tem ko je članek čakal na tisk, smo izvršili več merjenj, in sicer na 46 Sokolicah, dvakrat, pred začetkom prednjaškega tečaja in na koncu. Računanje teoretične teže se je vršilo kakor kaže formula, samo da smo rezultat računa pomnožili še z 1,025, torej s specifično težo, kar se nam zdi pravilneje; zakaj brez tega bi pravilneje govorili o prostornini, ne še o t. t. Končna formula je torej: 'c. a. -j- c. c. X a. s. Pt = 100 + c. f. X a. i ~"800 l) X 1,025. Po tej spopolnjeni formuli se suče indeks okoli 1,000; pri tej seriji je bil ob prvem merjenju 1,0252 + 0,0069 (' == 0,0461 + 0,0049; v = 4,51). Ob drugem pa že res blizu 1, namreč 1,0064 + 0,0064 (li iiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiliunilHniiiiniiiiHiiiiiiiiiHunilluiMiiMiiiiHiHiiuiiiiiiiiifiimiiMNiiniiMiiiiiiuiiiiiniiiiHimu ( CNINOFERRIN • Vinum chinae ferraatum cum et sine arseno j I Pil-lae CHIliOFERMU cum arseno (OOI pro dosi). | Preizkušeni domači preparati, cenejši od sličnih tu- in inozemskih | I proizvodov. Dobe se v vseh lekarnah. Gg. zdravnikom so vzorci | i brezplačno in franko na razpolago. | Proizvaja: Mr. Mirko Klescii, ljekarnik SAMOBOR krai Zagreba i m inu n ih in n n lunin inu niii ih iiiiiiiui Ko bi imeli sedajle Voigtldnder - kamero! Ne samo športniku, izletniku, ki si tu nabira novih moči, zdravja, temveč tudi zdravniku je ob takih prilikah dobrodošla. Še več, v njegovem zdravniškem raziskavanju, v njegovi poklicni praksi, je neobhodno potrebna. DROGERIJA GREGORIČ LJUBLJANA, Prešernova ulica 5. _(llllllllllllllllllllllllllllll IIIIIIII llllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllll lil lllllllllllllllllllllllilllllllll!lillllllll!!lll IIIIIIIUI lllllllllll lil IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMil III Mill llllllllllllllllllllll III III Mill lil IIIIIIIUI llllllllllll Mill.Illllllll tl Ulil II111111 Ulil III Hill III II lili lil Ulil IJ1 Proti vsem krčem gladke muskulature Perparin „Kaštel“ 1 novi sintetični spazmolitični alkaloid, čigar vpliv je tako kvantita- J | tivno kot kvalitativn različen od papaverina. | I Indikacije: Ulcus ventriculi et duodeni, cardio-et pvlorospasmus, spastične obstipacije colitis, | | cholelithiasis, cholecystitis, akutne oscilacije krvnega pritiska pri hypertoniji, agina pectoris, bronhijalna | astma itd. — Dozira se: 1-2 tableti trikrat dnevno ali pa 1-2 ampuli po potrebi. g I Perparin „KAŠTEL“ se nahaja v prometu v fijolah no 20 tablet a 0,04 gr. | | Perparinnm hydrochloricum ter v škatljah s 6 ampulami po 1 ccm 6 0,04 Perparinum hidrochl. | | Vzorce in literaturo pošilja na zahtevo brezplačno f Tvornica kemijsko-iarmaceutskih proivoda „Kaštel“ d. d., Zagreb 3, kolodvor Sava ....................................HiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiuiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimf irtTt7TTrtprn77i =111 m ■ M ■ ZDRAVNIKI! ■ Ako Vas Vaši bolniki vprašujejo, kje ■ m naj prebijejo svoje počitnice, svetujte H H jim samo biser jugoslovenske rivi- m M jere, solčni, romantični H ■ HERCEGNOVI ■ ob vhodu v krasno Boko Kotorsko! . Pa tudi kadar sami iščete kraj za m ¡m svoj počitek, pojdite v Hercegnovi! m U PARK-HOTEL „BOKA" H ¡g opremljen z vsem komfortom; ■ ; v tropičnem gaju palm, nepre- ■ : kosljivi razgled na sinje morje. ■ Cene od 90' do 110 dinarjev. n H Vse informacije daje: s | Park-Hotel „BOKA“ — Hercegnovi :: Boka Kotorska. Gospod tovariš! Karkoli naročate od tvrdk, ki inse-rirajo v Zdravniškem Vestniku, tudi če zahtevate samo vzorce in literaturo, vedno se sklicujte na Zdravniški Vestnik! povsod na čelo borbe proti tuberkulozi! Podpirajte PROTITUBERKULOZNO LIGO! subtermalno alkalno - murijatsko jodno vrelo Zbog svoga sadržaja na naročitim solima imade veliko područje delovanja. INDIKACIJE za ovu vodu jesu : Pomanjkanje želučanih i crevnih sokbva, katari zračnih organa, otekline slezene i jetra, reumatizam mišića i zglobova, zapalenje živaca, kronični procesi kod ženskih organa, exudati, otekline žlezda, skrofuloza, rahitis, anemija, nepravilnpsti rasta, telesna slabost, usporeni oporavak, nepravilnosti kod probave, smetnje endokrinih funkcija žlezda, neurastenija, neka naročita stanja prouzrokovana obolenjem srca, tuberkuloza kostiju, članaka i žlezda, posledice rana, razne kožne bolesti itd. Vlasnik: P. Teslić, Sisak Gospoda lečnici, koji žele da vrše praktične pokuse sa ovom vodom, dobiće na raspolaganje besplatno potrebnu kdličinu ove vode. Obratiti se, pozivajući se na ovaj časopis, na P. TESLICA, SISAK. Kolegi: Naročajte knjižico svojega tovariša: Dr. Slavo Grum Dogodek v mestu Gogi ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA SLATINA