I
Pri padlih borcih
Mrtvaških ragelj spev glasan
odmeva z gore v beli dan;
svotoodo tirja pesem ta,
upor do zadnjega moža.
Vali iz doline se tiran,
ker tabor naš je bil izdan:
kolone, tanki, kamioni,
bacači min in avioni.
Strašen boj — napad srdit...
Ze v tretje je fašist odbit.
Leže alpini v goličavi,
mrtvi, ranjeni, krvavi.
A tam iz boka nov napad;
alpin pritiska že odzad.
Z Novakov, Cericna in Tolmina
mu gre pomoč. Oh, domovina!
2e kliče tujec: »Vdajte se,
obkoljeni že davno ste!«
Prokleto slat« nas poznaš,
čeprav iSlovensko dobro znaš;
podal ne bo se partizan,
čeprav obkoljen je, izdan.
Zares nam, fantje, z vseh strani
preti pogin še do noči,
a padli bomo kot junaki,
uporni, trdi mi vojaki.
Naj žainje smrt vas zdaj, tirani!
V boj, tovariši mi vdani!
Bombo v roko, puško v dlan,
naj v slavi pade partizan!
Še ta ukaz vam zadnji dam:
Pober'te ranjence od tam!
i
M
4
248
Ce bomo se prebili tod,
se spomnil nas bo pozni rod,
a zdaj za mano v itrpljenje;
skoz grob gre narod v življenje!
Tako ni miraik noben teman,
da ne pregnal bi ga nov dan.
Kot en glas iz vseh grl VTjplamti:
»Hiira — JTirišl« In zagrmi
od PoTezna do Labnega,
od Dav6e tja do Cerfcnega.
Se vnel je ples zares krvav
tu sredi grmov, skal, dobrav;
med grome bomb rafalov jelk . . .
2e vidim Lahov nagli beg.
Zažgali goiad so in senike,
da v dimu krili bi umike.
Imeli štiri smo mrli'če;
90 v Cerknem borbe hude priče.
Cerkljanike vence so povile,
gomile borcev okrasile.
A ono noč, opolnoči
sem šel po tej oflcolici
in spomnil sem se teh grobov
ter krenil tja na dom duhov.
Stoje tovaiiši že pred menoj,
v polni opremi so za boj.
Iz oči jim sije ognja žar,
odvite bombe so za ludar.
Ne vpraša Bojan, kaj želim,
in drugi ne, zakaj ne spim,
a Drzni roko mi poda,
četrti nemo se smehlja...
»Prošnjo, fantje imam do vas,
ki tirja jo današnji čas.
badajstva greh je še med nami,
ki vas je dal tej rani jami;
rad bi znebil se te grentoobe,
pri vas navžU. se spet zvestobe,
ker vem, da bili ste vdani
in borci hrabri vse do lani,
ko vas ta zemlja je požrla
in meni borce verne strla.«
Povzdigne Bojan glas in pravi:
»Vemo mi to, in svetu javi,
nais zemlja bo še maščevala,
grobov tišina ni zaspala,
razrasla se bo v orkane,
požrla hlapce in tirane!«
»Jaz sem prišel vas obiskat,
ker vodil sem vas tistikrat.«
Tako pozdravim na grobeh
pa že aamrazi me po kosteh.
Tedaj v zvoniku ura je zapela,
mrlič, bojazen spet sta onemela.
In jaz odšel sem v noč temno,
bedel do jutra, mislil to.
Oto Vrhunec-Blaž Ostrovrhar
249