Poštnina plačana v gotovini. LETO XXXVII ŠTEVILKI 5 IN 6 Slovenski Pravnik Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani ODGOVORNI UREDNIK: Dr. RUDOLF SAJ0VIC VSEBINA: 1. PROF. G. KREK: Orsanizaciia sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu 113 2. IV. ŠKAR3A: Državni svet 131 3. DR. KARL ŠAVNIK: NaS zakon o slavni kontroli 141 4. Dr. Ivan Tavčar t- - Dr. 3akob Kavčič t 151 5. Književna poročila 156 6. Razne vesti 158 PRILOGA: Odločbe stola sedmorice v civilnih stvareh. V LJUBLJANI NATISNILA „NARODNA TISKARNA" 1923 SLOVENSKI PRAVNIK. Leto XXXVII. V Ljubljani, 1. junija 1923. Štev. 5. in 6. Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. Prof. Q. Krek. (Dalje.) S tem pa, da sprejmemo postopek § 38 tudi za okrožna sodišča, je njegovemu predsedniku samo eden izmed poslov § 20 odvzet in izročen posebni komisiji, namreč pridelitev po- edinega sodnika oddelku ali oddelkom (senatom). Vsied tega bo smel predsednik sodišča slej ko prej označiti posle, ki jih je poedinim oddelkom (senatom) obavljati v prihod- njem letu, torej n. pr. odrediti, da imej oddelek I. z določenim številom prideljenih sodnikov vse ali po vrsti določene kazenske stvari, odd. II. civilne stvari itd. To je posel, ki ga naš zakon na tem mestu ne omenja, pač pa v poglavju o velikih sodiščih (§ 37), kjer ga prideljjje predsedniku. Zadevna upravna odredba nima z osebami nič opraviti, je zgolj stvarne narave In se sme brez pomisleka poveriti predsedniku okrožnega sodišča sa- memu. Jasnosti in istoUčnosti na ljubo bi le priporočal, da se to kakor v § 37 tudi v § 20 izrecno pove. Zelo važno pa in najmanj tako kočljivo kakor pridelje- vanje sodnikov je postavljanje predsednikov oddel- kov, oziroma senatov (prim. op. 26). V tem oziru st^ si nemški in prvotni avstrijski zakon antipoda. Dočim prepušča § 32 o- z. tudi ta posel brezdvomno predsedniku prvostopnega sodnega dvora nekvarno potrditvi po predsedniku višjega dež. sodišča, izhaja iz § 61 nemškega QVQ in iz zgodovine te do- ločbe, da nemška sodna ustava ne pozna članov, ki bi se jim predsedstvo poverilo, temveč (poleg predsednika sodišča) samo 8 114 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. za »direktorje« imenovane predsednike oddelkov; le o razdelitvi teh direktorjev med oddelke (»komore«), ko- likor jim ne predseduje predsednik sodišča sam, odloča ko- legij, sestoječ iz predsednika in direktorjev. Omejitev, da mo- rejo predsedovati le predsednik sodišča in direktorji, povzroča seveda v praksi marsikatere težkoče (Struckmann - Koch, ZPO. razi. 2. k § 61). Na drugi strani se mora priznati, da sama na sebi enostavna rešitev avstrijskega zakona ni- kakor ni brez pomislekov iz razlogov, ki sem jih že namignil. Naš načrt se pridružuje očividno avstrijskemu zakonu. Ako določa § 20, odst. 1, da predsednik »sastavlja na kraju svake godine... odeljenja«, je s tem spričo nedostatka posebne nor- me pač izrečeno, da določa oddelkom tudi predsednike. Ne glede na druge pomisleke ni ta rešitev v duhu naše bodoče le- gislacije; razlogi, ki govore zoper samovladarstvo predsednika nad sodniki vobče, se upirajo tudi in v še večji meri določbi, po kateri ima predsednik plein pouvoir glede določitve pred- sedujočih sodnikov. Izhod v smeri nemškega zakona se mi zdi že iz praktičnih razlogov nedostopen. Takisto se ne da za- govarjati, da razpravlja o vprašanju predsednikov oddelkov plenum vseh sodnikov.^*) Analogija z višjimi sodišči pa je v tem pogledu izključena. Kajti pri vrhovnem sodišču so pred- videna za predsednike oddelkov posebna, sistemizovana mesta (§ 44) ; ker jih imenuje kralj kot take (§ 66), ni povoda za na- daljnjo odredbo. Isto velja tudi za predsednike oddelkov pri velikih sodiščih, ker so kot taki po § 37 avtomatično po- klicani činovno najstarejši sodniki. Zoper to sem odločno ugo- varjal iz razlogov, ki jih navedem na mestu, kamor spadajo. Toliko pa je gotovo, da nimajo predsedniki niti vrhovnega, niti velikih sodišč glede postavljanja predsednikov oddelkov no- bene oblasti. Vprašanje se mora torej za okrožna sodišča re- šiti posebej. Morda bi se dal uporabiti način, ki ga. predpisuje ")! Še manj bi se seveda mogel strinjati s predlogom, naj občni zbor sodnikov predsednike celo sam izvoli, kakor to nasvetuje Engel (Ger- Ztg 1919, 106) in njemu sledeč Bovensiepen (DJZtg 1920, 226 ss., prim. tudi Klang, GerZtg 1919, 310), in kakor je to običajno v Švici (Reichel, Bestellung u. Stellung d. Richter. 1919, 51). Odločno odklonilno Stališče,zavzema tudi Hachenburg (DJZtg 1922, 610). Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 115 § 61 QVQ za razdelitev predsedstev poedinih od- delkov med imenovane direktorje, tudi zadoločitevpred- s e d n i k o v. Ker pa kolegij, sestavljen iz predsednika, more- bitnega podpredsednika sodišča in iz dosedanjih predsednikov oddelkov težko odloča in sua causa, bi dal temu kolegiju samo posvetovalno funkcijo, odločilno pa pridržal pred- sedniku, zoper čigar odlok pa — ki bi bil tudi ex lege podvržen odobrenju predsednika velikega sodišča (§ 21) — bi se mogla eventualno podeliti pravica pritožbe na veliko sodišče (bodisi na predsednika, bodisi na istolično sestavljeni kolegij). Pri- znavam, da tudi ta rešitev ni idealna. Vendar daje večje jam- stvo za nepristransko postopanje, kakor stari avstrijski zakon, ne da bi hkratu povzročal praktične težkoče liki nemška solu- cija, oziroma številne pomisleke, ki jih vzbuja naprava perso- nalnega senata najnovejšega avstrijskega kova. Morda se najde boljša pot kakor po meni prima vista predlagana. V po- datkih, ki sem jih prav v to svrho navedel iz tujih zakonodaj, spavajo še mnogotere možnosti različnih kombinacij, izmed katerih se naj po vestnem pretehtanju vseh razlogov za in proti izbere tista, ki ustreza pojmovanju naše dobe in našega zakonodavstva, a vendar ne ograža vzvišenega stališča pred- sednika in neutrpne discipHne. Samo to naj še omenim, da bi se pod nobenim pogojem ne mogel strinjati z rešitvijo, ki jo pred- videva v takih primerih § 37 našega zakona za velika so- dišča. Da bi bili po činu najstarejši sodniki samo zbog svoje starosti poklicani avtomatično kot predsedniki oddelkov, je po- vsem nesprejemljivo (prim. moje pripombe k temu paragrafu). Ponavljam: 1.) Letno razdelbo poslov med oddelke (se- nate) določa predsednik okrožnega sodišča sam; 2.) on naj do- loča tudi predsednike oddelkov in njih namestnike in razdeljuje poedina predsedstva med nje, toda to po zaslišanju gori ozna- čenega predsedniškega kolegija; 3.) letna pridelitev sodnikov in njih namestnikov poedinim oddelkom (senatom) naj gre ka- kor na višjih stopnjah temu kolegiju po zaslišanju občnega zbora sodnikov. Qlede glasovanja bi se moral z ozirom na mož- nost sodega števila članov pridržati predsedniku odločujoč glas za primer enakoglasja. 4.) V nujnih slučajih § 22 bi naj smel predsednik sam odstopiti od letne razdelbe, a bi proti taki 8* 116 Organizacija sodišč 'Po najnovejšem zakonskem načrtu. odredbi imel prizadeti sodnik pritožbo brez odložnega učinka na predsednika velikega ali na predsedniški kolegij okrožnega sodišča. Podobna pritožbena pravica bi se mogla priznati proti predsednikovim odlokom pod točko 2.) (vsekako na pred- sednika ali predsedniški kolegij velikega sodišča) in proti od- lokom predsedniškega kolegija pod točko 3.) v primeru § 4, od- stavek 3 avstr. nov. (pristojnost ista kakor za odloke pod 2.). Predlagana ureditev je na videz zapletena; v praksi pa menda ne bo težkoč, ako postopa predsednik pravilno in taktno in ako pojmujejo sodniki svoj poklic tako vestno in uvidevno, s tako nesebično vdanostjo v svojo visoko nalogo, kakor smo je bili doslej navajeni pri nas. Vsekako ima naša solucija tO' pred- nost, da posluje predsedniški kolegij — samo na sebi mnogo okretnejša korporacija nego avstrijski personalni senat — pra- viloma samo enkrat na leto.") Navzlic predlaganim izpremembam ostane lahko določba § 21, po kateri odobruje predsednik veUkega sodišča razpre- delbo predsednikov oddelkov (senatov) in njih namestnikov, določba, ki ima pač bolj formalen nego materialen pomen (tako tudi § 33 o. z.; XI. komisija nemškega državnega zbora je do- sledno tudi to pravico upravnega funkcionarja odklonila in za- devni predpis naknadne vladne predloge [§ 63 a] izbrisala). Istotako smemo obdržati določbo § 25, po kateri razdeljuje predsednik oddelka (senata) posle med člane svojega oddelka (senata) in jih postavlja v poedinih stvareh za poročevalce, katerim sme naročiti pripravo pismenega načrta odločbe. Kajti, ako se sprejme moj predlog, se more ta določba nanašati samo na prideljevanje konkretnih stvari v okviru in mejah enkrat za vselej določenega in ustanovljenega delokroga ti- stega oddelka (senata), kateremu sodnik pripada. Končno bi kazalo pooblastiti pravosodnega ministra, da izda ab- straktna načela, po katerih se izvršuje letna razdelba. Zato priporočam (kakor že zgoraj v op. 14 za okrajna sodišča. ") Predsedniškemu kolegiju bi se mogli poveriti tudi drugi posli, kakor n. pr. periodično kvalificiranje sodnikov, brez katerega bo po- stopek v smislu § 12, odst. 3 sod. zak. skoraj nemogoč. Za ta posel bi se mogel kolegij dopolniti s predsedniki prizivnih in vzklicnih senatov (prim. o tem pripombe k § 40 našega zakona). Organizacija sodišč 1 ali 3 = 1 -H 1 "h 1, da je torej senat že iz tega razloga boljši kakor sodnik poedinec. Ta račun že zato ni pravilen, ker nas uči izkušnja, da včasih vsi votant je skupaj ne dosegajo duševne potence enega samega odličnega sodnika, in da celo ob povsem: normalni nadarjenosti posameznikov kolektivno posvetovanje in mišljenje ne vpliva ravno ugodno na sicer povsem zadostno razsodnost poedincev, temveč da se ta razsodnost in s tem pravilnost sklepov družbe neredko zniža sorazmerno z rastočim številom njenih članov. Z delitvijo dela se deli odgovornost in ž njo energija posameznika. Clan se zanaša na člana, in rezultat je včasih nasprotje tega, kar se je nameravalo; drastično, ven- dar več ali manj točno izražena v distihu: Jeder, sieht man ihn einzeln, ist leidlich klug und verständig; Sind sie in corpore, gleich wird euch ein Dummkopf daraus. Gotovo ne zastopa večje število ljudi vselej pravilnej- šega mnenja kakor en sam človek, in mnogokrat leži vse breme in vsa odgovornost dejansko na ramah enega samega sodnika, navadno pred- sednika senata, ki bi štel kot sodnik poedinec prav toliko kakor v senatu 122 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. Nadaljnjega problema, ki ga je rešiti, ko bi vprašanju pritrdili, problema, kako daleč naj sega njegova jurisdikcija, se mo- rem na tem mestu dotakniti le mimogrede. Tok razvoja gre brezdvomno za čim najizdatnejšo upo- rabo sodnika poedinca tudi pri kolegialnih sodiščih. Ni ta raz- voj povsem naraven. Presilni naval civilnosodnih poslov, ki je kajpak v veliki meri, čeprav ne izključno (prim. izborno in vele- zasiužno razpravo prof. Š k e r 1 j a v »Slov. Pravniku« 1922, 173 ss.) posledica devalvacije denarja, dalje budžetarne težave, s katerimi se borijo države, tupatam tudi pomanjkanje dobro usposobljenih sodnikov: vse to tira civilno sodstvo zbornih so- dišč prve stopnje v kritičen položaj. Nekje se mora postaviti umeten jez. Naravno so se domislili najprej števila sodnikov, ki tvorijo sklepčni kolegij, in možnosti, da se prihranita z zniža- z dvema sodnikoma skupaj. V takih primerih res ni povsem neupravičena tista beseda, ki jo je za senatno justico skoval Klang (QerZtg 1919, 310), nazivljajoč jo »dissimulierte Einzelgerichtsbarkeit«. So pa tudi pri- meri, v katerih je ravno nasprotno res, da namreč postajajo ljudje s sam^o. na sebi neznatno ali vsaj podnormalno darovitostjo v družbi z zmožnej- šimi tovariši, zlasti pa pod vplivom vodećega duha popolnoma porabni člani korporacije, deloma ker se polagoma marsikaj nauče cd drugih, semtertja tudi, ker zna vešči voditelj vzbuditi v njih spavajoče posebne sposobnosti, ki se jih sami niti ne zavedajo, ki se pa dajo izrabljati v korist skupne zadače. So včasih tudi zelo inteligentni, v teoriji odlično izobraženi in izredno vestni pravniki, ki radi samih malenkosti ne vi- dijo bistva, ki iz dejanskega stanu ne znajo izluščiti odločilnih dejstev. Kot sodniki poedinci se ne obnesejo. V senatu se v medsebojnem raz- govoru kmalu razbere, kaj je važno in za kaj v glavnem^ gre. Tu jih ne motijo več stotere postranske okoliščine, ki bi njihovo pozornost kot sod- nikov poedincev odvajale od glavnega predmeta, in tu so s svojim globokim teoretičnim znanjem in s svojo' bistroumnostjo neprecenljivi sotrudniki. Isto velja včasih glede živčno občutljivih sodnikov, ki jih kot sodnike poedince bolestno stopnjevani čut odgovornosti vznemirja in jim krati razsodnost, dočim motrijo in presojajo dejstva popolnoma mirno in jasno, kadar delujejo pod skupno tvrdko senata, tako rekoč z omejeno zavezo. Prihaja mi na misel zopet sentenca pesnika misleca, ki je v njej tu- di več resnice kakor poezije, in ki se je torej menda niti pravniku ni treba sramovati: Nullen, treten sie hinter ein Eins, Würden tausende zählen; Weil sie den Führer nicht wählen. Zählen sie alle zusammen keins. Obče veljavno pravilo se po meiern mnenju ne da izvajati. Kar se tiče naše kra- ljevine, hočemo in moramo zaupati zatrdilu, da absolutne ničle vsaj v znat- Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 123 njem števila sodniški material in denar. In tako bodi sodnik po- edinec tako rekoč tisti, ki naj reši justico povodnji, kolikor se naval ne da napeljati v drugo, prav tako umetno in večidel za- radi sile ustvarjeno strugo: laiško sodstvo (sodniki nestrokov- njaki, večniki, porotniki, razsodniki). Pravijo, da gre predvsem sodniku poedincu bodočnost pravosodja (Z w i e d i n e c k, QerZtg. 1921, 52). Toda kakor je dobro došel pri okrajnem so- dišču, tem vprav rojenem monokratskem sodišču, ne da se ven- dar prezreti, da je pri zbornem sodišču gotovo anomalija, do- kler mu hočemo ohraniti kolegialni značaj. Seveda bi se ta po- mislek dal odvrniti z odločnim Principiis obsta ! Ali pravna kon- tinuiteta nas poziva k opreznosti, prav posebno še glede na Sr- bijo, kjer so sodnika poedinca pri prvostopnih sodiščih uvedli šele pred kratkim, in sicer v civilnih (do 3000 Din) in v kazen- nem številu vendar ne obremenjujejo našega justičnega budžeta. Tedaj je pa jasno, da se da sestaviti iz dveh polovic ali treh tretjin vsaj ena edinka, dočim ostane ena sama polovica ali tretjina pač vselej ulomek. Iz aritmetike prevedeno: Tudi manj usposobljeni sodnik more vobče pri- spevati k dobri razsodbi, dočim bi njegova potenca kot sodnika poedinca nikoli ne zadoščala. Ker se naslanja vse znanje le na izkustvo, so važna seveda opazovanja, ki se tičejo specialno sodnika poedinca v državah, kjer ga že imajo. V Italiji, kjer je bil splošno uveden pri tribunalu z zakonom od 12. decembra 1912, institucija ni uspevala (prim. Olszewski v BI. f. vergl. RWiss. 1914, 1 ss, in 189 ss). V Avstriji se je po občnem mnenju obnesla dobro (primerjaj Klang, 1. c, Engel, Qerichts- Zeitung 1919, 109, Zwiedineck, Qerichts-Zeitung 1921, 52.). Tudi v Sloveniji ni pritožb. Jaz sam nisem kot sodnik druge stopnje opazil, da bi bile odločbe sodnikov poedincev — šlo je samo za vrednostno sodstvo — v kateremkoli oziru slabše od senatnih odločb. Ali se bode sodnik poedinec tudi v ostalih pokrajinah naše države izkazal kot ekvi- valent, o tem bomo morali pač sami nabirati izkustva. Kakor izhaja iz teksta, najbrže sploh ne bomo postavljeni pred vprašanje, ali je sodnik poedinec enakovreden senatu. Kajti neizogibno potreben je že sedaj in bo postajal čedalje bolj po vsej naši državi, čim je uveden naš civilni po- stopek. Spričo tega d e j s t v a se ne bo vprašalo »da ali ne«, temveč bo v razgovoru samo še večji ali manjši obseg področja, ki ga je določiti sod- niku poedincu. Dokler ni nujne sile. ne dovoljujmo sodniku poedincu šir- šega delokroga nego ga ima sedaj pri nas v Sloveniji. Poskušajmo najprej s to omejeno jurisdikcijo. Izvzeto bi smelo biti le vrednostno sodstvo, ki se da brez pomisleka še bolj razširiti že zato, ker zvišanje pristojnostne meje, dokler hodi v stop z razvredbo denarja, pravzaprav ni razširitev. 124 Organizacija sodišč 'Po najnovejšem zakonskem načrtu. skih stvareh (čl. 18 in 36 uredbe od 22. junija 1921, SI. N. 155), kjer torej še nimamo prav nobenih izkušenj, kako se obnese. Isto velja glede Bosne in Hercegovine, kjer imajo pri okrožnih sodiščih sodnika poedinca v civilnih stvareh izza uredbe od 22. junija 1921, SI. N. 145, (čl. 2 [§ 5 a c. p. r.] do 25.000 K), v ka- zenskih stvareh pa izza uredbe z istega dne, SI. N. 146 (čl. 3 [§ 434 k. p. r.] vobče za hudodelstva in prestopke, ogroževane z največ petletno ječo, ako je pričakovati, da kazen na svobodi, ki bode izrečena, ne preseže 1 leta). Ob istem času šele je do- bila tudi Hrvatska in Slavonija sodnika poedinca pri kolegial- nem sodišču, in sicer z uredbo od 22. junija 1921, SI. N. 146, za hudodelstva in prestopke, ogroževane z največ petletno kazni- jo na svobodi ali odgovarjajočo denarno kaznijo (člen 2, odst. 1). In ako zremo na razmere še tako optimistično, ne bomo se mogli otresti drugega, dokaj tehtnejšega pomisleka, da v nekaterih pokrajinah naše kraljevine š e nismo zreli za sodnika poedinca. Bojim se, da drugod nismo več zreli zanj. Kajti bližnji in poklicni opazovalci in poznavalci naše judikature si ne prikrivajo dejstva, da nazadujemo tudi mi v ožji svoji domo- vini, daj Bog, da samo začasno, dokler meče vojna še venomer svoje temne sence. Kar se tiče torej naše kraljevine, rečem odkritosrčno, da senata v civilnih pravdah nerad pogrešam zla- sti v primerih kavzalnega sodstva, v katerih gre pretežno za pravice osebnosti. Isto velja glede kazenskih stvari, ki so že itak, žal, običajno poverjene drugi garnituri.'*') Toda to ") v Avstriji je kaz.-pravdna novela iz 1. 1918 (v. op. 39), deloma izpremenjena po kaz.-ipravd. noveli od 15. junija 1920, StOBl. 279, in po kaz.-pravd. noveli od 20. oktobra 1921, BOBI. 580, začasno uvedla t. zv. »izenostavljeni postopek«, in dodala k. p. r. XXVIII. poglavje (§§ 495 do 5Ü3). V tem postopku sodi sodnik poedinec o hudodelstvih in pregreških, ki ne spadajo pred poroto, ki glede njih zakon ne pred- videva najmanj 'petletne ječe in je kazen, ki jo je izreči in concreto, de- narna ali pa kazen na svobodi največ enega leta. V takih primerih sme državni pravdnik, ne da bi vložil obtožbo, predlagati kaznovanje v izeni> stavljenem postopku pred sodnikom poedincem (§ 495 nov. k. p. r.). Ta postopek se med drugim odlikuje po tem, da je hranitev po zagovorniku obvezna, da mora, ako to odredi predsednik, ev. soditi celo sodnik okraj- nega sodišča, da je javnost še v posebej določenih primerih izključena, in da prisojena kazen na svobodi ne sme prekoračiti enega leta, ker bi Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 125- SO Želje. Dejstva so močnejša in nas uče, da brez sodnika po- edinca ni moči več prebiti. Onstran naših meja mečejo zakonodavcu še drugo rešilno vrv. Priporočajo mu sodnika nestrokovnjak a.^^) Klici »Dajte nam ljudskih sodnikov!« sicer niso tako številni in nastopila sicer ničnost. Postopanje se ravna vobče smisloma po predpisih,, ki veljajo za zborna sodišča (§ 500 k. p. r.). Glavno pravno sredstvo je: vzklic, o katerem odloča sodni dvor prve stopnje (§ 501). Več ali mani kopija tega avstrijskega izenostavljenega postopka je postopek, ki ga pred- videva uredba od 22. junija 1921, SI. N. 146, za Bosno in Hercegovino^ dalje uredba z istega dne v isti številki SI. N. za Hrvatsko in Slavonijo in uredba z istega dne, SI. N. 155, za Srbijo in ostale pokrajine kraljevine^ »u koliko su u tim krajevima primenjeni zakoni Srbije obuhvaćeni ovom uredbom« (čl. 64). Veni točki pa se vse te uredbe razločujejo od avstr. vzorca: pravni leki gredo na višje sodišče, ne na kolegij istega zbornega sodišča prve stopnje. To odgovarja tudi stališču, ki ga zavzemajo slo- venski pravniki de lege ferenda (prim. SI. Pr. 1922, 61 ss.; glej tudi Kremžar, ib. 19 ss). V Nemčiji je že od nekdaj težišče reorganizacij- skih in razbremenitvenih teženj čim dalje bolj obsežno uporabljanje več- nikov (skabinov). Tako se je pristojnost večniških sodišč (§ 27 QVG) nav- zlic predhodnim svarilom (prim. Lucas, DJurZtg 1920, 325 ss) izdatno razširila z razbremenitvenim zakomom od 11. marca 1921, RGBl. 29. Ne morem si kaj, da ne bi pravnika, ki si je ohranil še nekoliko smisla za lepo slovstvo in za humor, opozoril na mično porogo, ki j o posveča Lud- vik Thoma bavarskemu večniku v črtici »Der Richter« (zbirka »Agricola«). Tudi iz pesnitev se da včasih kaj naučiti. Kateremu pravniku bi ne bila satira našega Milčinskega ne samo v slast, marveč tudi v korist! ''^) Podrobno študijo z deloma novimi mislimi mu posveča Wehli» GerZtg 1921, 125 ss. Kakor drugi pisatelji (prim. op. 49) brani tudi on sodnika nestrokovnjaka v civilnih stvareh samo kot veščaka v posebni njegovi stroki; on zahteva paritetično zasedbo sodišča (zastopnika obeh interesnih grup) in predsednika pravnika, ki varuje občni zajemljaj (»Ver- körperung der Interessenabwägung durch den Richter«). Wehli razločuje dvoje oblik laiškega sodišča: 1.) razsodišče, ki razsoja po primer- nosti (nach Billigkeit), ne po pravu, na podstavi postopka, ki si ga dolo- čajo razsodniki vobče po svojem svobodnem preudarku; izrek brez raz- logov, ki radi tega načeloma ni podvržen stvarnemu popretehtanju (prim. § 594 ss. C. p. r.) ; 2.) v e č e, ki so vezane na materialno pravo in na for- malni postopek; stvarno popretehtanje razsodbe. Prisilne kompetence naj se uvedejo samo za veče, ne pa za razsodišča. Pisec si želi veče na mesto trgovinskih sodišč. Prisedniki naj bodo specialisti zadevne stroke; za- stopani naj bodo predstavniki obeh interesnih grup. 126 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. glasni ;^^) prihajajo tudi bolj iz ljudstva samega, predvsem se- veda iz socialističnih krogov.") Stvar je tudi nekoliko v zvezi s prostopravnim pokretom in, kakor le-ta, pogreta, z Ijudo- *") Med več ali manj izrazitimi zagovorniki ljudskih sodni- kov so Neukamp (glej Jur. Wochenschrift 1919, 24), Reichel, Bestellung und Stellung der Richter 1919 (zagovarjata celo njih uporabo na drugi stopnjil), anonymus v JufBl. 1923, 5, L e v i n, DJurZtg 1920, 64 ss., Kann, Recht 1920, 21, Weh li, I. c. Navdušen pristaš sod- nikov neuradnikov tako v kazenskem kakor v civilnem postopku je tudi prof. L Ö f f 1 e r (prim. Engel-Löffler, Organisation der Justiz u. Strafverfahren 1919, 30 ss). Izdatno uporabo laiškega elementa zlasti v kazen, stvareh priporočata Kipp, DJurZtg 1919, 774 ss in Q o 1 d s c h m i d t, Jur. Wochenschrift 1919, 66 ss. Odklonilno stališče pa zavzemajo m. dr. D o- V e, DJurZtg 1920, 49 ss, Lucas ib., 325 ss.. Ein schweizerischer Jurist v ZBl. f. jur. Praxis 1921, 610 ss., Rosenberg, DJurZtg 1922, 341. Ne- kaj zadevne literature tudi v ostalih opombah. ") Erfurtski program socialne demokracije iz 1. 1891 je zahteval, naj izvršujejo pravosodstvo po narodu izvoljeni (poklicni) sodniki. L. 1921 v Gorlitzu sklenjeni program pa je restringiral to zahtevo: po na- rodu izvoljenim ljudskim sodnikom bodi zajamčeno odločujoče sodelo- vanje v vseh panogah justice. Prim. Bernstein, Qörlitzer Programm der sozialdem. Partei 1922, ki utemeljuje (str. 49) to izpremembo pro- grama tako-le: »Worum handelt es sich in der Rechtspflege? Um eine Rechtsprechung, welche die grösstmögliche Bürgschaft gegen Parteilich- keit irgendwelcher Art bietet. Diese Bürgschaft leisten aber direkt vom Volke gewählte Richter vorläufig nur in Ausnahmsfällen. Die Erfahrungen, die man in den Vereinigten Staaten von Amerika (dostavil bi bil lahko še: und in der Schweiz) mit ihnen gemacht hat, ermutigen durchaus nicht zur Nachahmung«. S to obrazložbo pobija sam tudi gorliški program, in upra- vičeno vpraša Rosenberg 1. c: Wenn die vom Volk gewählten Be- r u f srichter keine Bürgschaft gegen Parteilichkeit bieten, warum sollen die vom Volk gewählten Laienrichter eine solche Bürgschaft bie- ten? Die Wahrscheinlichkeit spricht dafür, dass der zur Unparteilichkeit erzogene Berufsrichter dem nicht erzogenen Laienrichter überlegen ist... Bei allgemein gleicher und geheimer Wahl sind massgebend die Partei- rücksicliten... Nicht persönliche Eigenschaften — Charakter, Wissen, Fähigkeiten — sind massgebend, sondtem die p^teitüchtigkeit...« V istem smislu, samo mnogo ostrejše in uporabljajoč praktične izkušnje v Švici Ein Schweiz. Jurist I. c. Zoiper volitev ljudskih sodnikov tudi L Ö f f 1 e r, op. C. 26 in — kažoč zlasti na Zedinjene države — Lewinski, DJurZtg 1919, 146 ss. Ideal socialne demokracije je uresničen v sodni orga- nizaciji boljševiške Rusije, kjer je ostala stara sodna organizacija (Sudebnyje ustavy) iz leta 1864. samo toliko v moči, kolikor ni izpreme- njena po dekretih od 24. novembra 1917 in 21. februarja 1918. Odpravljena Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. 127 vladnimi krilaticami zabeljena antikviteta, ki je bila primerna enostavnim razmeram in primitivnim pravom starega, morda semtertja še srednjega veka, ki pa v vrvežu zapletenega sodob- so vsa dotedanja sodišča. Na njih mesto so stopila izključno ljudska sodišča z izvoljenimi sodniki in izžrebanimi prisedniki. Kot taki ne morejo fungirati niti rentniki, veleposestniki, tovarnarji, duhovniki, niti sploh osebe, ki ne žive ob svojem delu, ker so te osebe po ustavi Ruske socialistične federativne republike sovjetov od 10. juHja 1918 izključene od vsakršne aktivne in pasivne volilne pravice. Sovjeti volijo stalne sodnike, t. j. ugledne laike s poznanjem pravnih običajev, na leto dni; dvetretjinska večina pa sme izvolitev vsakčas preklicati. Imajo lokalna sodišča z enim »stalnim« sodnikom in dvema prisednikoma za civilne stvari do 3000 Rb. in za kazenske stvari do dveh let kazni na svobodi oziroma 3000 rubljev denarne kazni, dalje okrajna sodišča za ostale stvari. Tu sodijo v civilnih stvareh senati treh stalnih sodnikov in štirih prisednikov, v kazenskih stvareh pa kot neke vrste veče senati 12 prisednikov, katerim predseduje stalen sodnik s posvetovalnim glasom. Prisedniki razsojajo o krivdi in kazni. Druge stopnje ni; priziv oziroma vzklic je izključen. K a- sacijsko sodišče, kolegij, ki ga tvorijo stalni sodniki vseh lokalnih odnosno okrajnih sodišč, razsoja o reviziji, vsled katere sme prvo sodbo popraviti ne samo glede formalnih pogreškov, temveč tudi radi »očitne nepravičnosti«. Vsakojakemu sodišču gre tudi pomilostitvena pravica. Ra- zen kasacijskih sodišč je predvideno še Vrhovno kontrolno so- dišče (očividno po vzorcu francoske Cassation dans 1' intérêt de la loi), ki ne odločuje, marveč skrbi samo za enotnost judikature s tem, da daje sodiščem navodila in stavi zakonodavnim činiteljem predloge, s katerimi bi se odpomoglo nedostatkom. Slika boljševiške sodne organizacije bi bila nepopolna, če bi ne omenili, da so sodniki na zakone navezani samo toliko, kolikor jih ne smatrajo za zastarele, socialistični pravni zavesti protivne in vsled tega za razveljavljene. Torej sodnik kralj v republiki! Da je •dokazna ocena povsem svobodna, se razume samo ob sebi. Priče in izve- denci (ki jih sodniški kolegij lahko pritegne kot posvetovalce)i se ne za- prisegajo. Preiskavo izvršuje kolegij 3 izvoljenih sodnikov. Državnega pravdništva ni. Vsak neomadeževan državljan more biti izvoljen v kolegij obtožiteljev oz. braniteljev. K besedi se more oglasiti tudi po en poslu- šalec v prid oziroma proti obtožencu. Tudi odvetniški red je razveljavljen. V civilnih stvareh sme vsak neoporečen državljan nastopiti kot zastopnik; istotako v kazenskih stvareh (poleg oficialnih braniteljev iz dotičnega kolegija, ki edini imajo pravico do pristojbin). Branitelj se udeležuje tudi predhodnega postopka. Pravde do 100 Rb so pristojbine proste. Preko tega zneska pa ni pravice revnih; le odlog plačila pristojbin (ki ne smejo presegati 10% vrednosti spornega predmeta) se dovoljuje, toda največ do razglasitve razsodbe. (Prim. Schreider, L'organisation judi- ciaire, de la Russie des Sovjets 1918, Hirschberg, DJurZtg. 1919, 629 ss). 128 Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu. nega življenja in spričo obsežnega, zamotanega, pozitivnih in formalnih predpisov mrgolečega prava, sosebno civilnega prava nima več mesta.^^) Ne morem tega podrobneje obrazložiti, ker Izkušen praktik, predsednik dunajskega deželnega sodišča En- gel odklanja v predavanju, ki ga je imel v dunajski Pravniški družbi (cf. GerZtg 1919, 104 ss. in Engel-Löffler, nav. delo, 14), laiški element v civilnem postopku tako odločno in dosledno, da ga zavrača celo kot sestavino trgovinskih in rudarskih senatov, ki si namesto njih želi sod- nika poedinca, kakor sploh pri zbornem sodišču prve stopnje. Utemeljuje svoj predlog s prihranki osd)ja in z dobrimi izkustvi, ki so jih imeli s sodniki poedinci v Avstriji. V kazenskih stvareh pa zagovarja udeležbo sodnikov neukov, češ pri njih izhaja sodnik ob presojanju dejanskega stanu z bistrim pogledom, prirodnim pravnim čutom in s poznanjem ljudi in življenja; pri reševanju pravnega vprašanja pa mu je učeni sodnik ob strani. Zato zagovarja ve če kot najboljšo obliko; vendar samo pri zbornem sodišču, ne pa, kakor je uvedeno v Nemčiji, tudi pri okrajnem sodišču. Poroto, glede katere imajo v Avstriji radi § 14 osn. zak. o sodni oblasti od 22. novembra 1918, StGBl. 38, (sedaj čl. 91, odst. 2, zvezne ustave od 1. oktobra 1920, BGBl. 1)! vezane roke, si želi Engel (str. 13) v obliki, ki jo je predlagal Löffle r (Mitteil. d. Vereinigung d. österr. Richter 1912, 75), namreč tako, da je porotniška klop samo do konca dokaznega postopanja ločena od sodniške klopi, da se sestanejo sodniki in porotniki k skupnemu posvetovanju o krivdi in kazni, da pa zopet ločeno glasujejo o krivdi. Za obsodbo bi naj bilo potrebno 8 po- rotniških in dvoje sodniških glasov. Na podlagi glasovanja bi se izdala prava razsodba z razlogi. Ta preustroj bi imel prednost, da bi sodnik, ki mu je glasovati tudi o krivdi, pozorneje sledil razpravi, in da bi se moč po- rotnikov povečala s tem, da glasujejo tudi o kazni. (Rudimentarno je ta ideja uresničena v načrtu zakona o porotnih sodiščih, ki so ga izdelali D o- lenc, Jovanovič in Ogorelica, in ki predvideva, da se udeležita dva po porotnikih samih izbrana porotnika tudi izrekanja kazni. Slovenski pravniki so to idejo še bolj zavodenili, predlagajoč, da naj pristopi samo prvomestnik v zbor sodnikov, ki izrečejo kazen. Prim. »Pravnikove« diskusije, SI. Pr. 1922, 60). Porota v Löfflerjevi obliki bi se razločevala od velikega večniškega sodišča bistveno le po tem, da bi bila za obsodbo potrebna ne večina članov, temveč kvalificirana večina porotnikov i n večina sodnikov. Iz mojih izvajanj v tekstu izhaja samo od sebe, da sem načeloma zQper poroto in zoper veče. Ako bi pa že ho- teli obdržati oziroma uvesti poroto, bi se pridružil tudi jaz zahtevi po preosnovi, s katero odpade zapleteno stavljanje vprašanj, ta večni vir ne- plodnih trudov, potrate časa in nebrojnih nesporazumuenj, kakor tudi \ipliv neumestnega, ker redko objektivnega resumeja in pravnega pouka. S tem, da se udeležujejo porotniki tudi glasovanja o kazni, se preprečavajo nepravične oprostitve, katerim je kriva pogostoma bojazen porotnikov, da Organizacija sodišč vo najnovejšem zakonskem načrtu. 129 ni prostora za to. Zdi se mi pa skoraj protislovje, da zahtevajo sodnika poedinca in hkratu, takorekoč v enem dušku, tudi sodnika nestrokovnjaka. Eden sme odklanjati birokratskega, svetu odtujenega učenega sodnika, zastopnika razredne justice, zlasti v komprimirani monokratski obliki ; d r u g v večniku lahko zavrača neokretnega, politično nezanesljivega, neobjek- tivnega pravnega analfabeta: in thesi imata lahko obadva prav; demokrat in aristokrat. Toda ista oseba, isti pisatelj, isto zako- nodavstvo, da bi mogh zaeno blagoslavljati oba antipoda? Vendar je tudi to razumljivo. Naša doba je v nekem smislu utihtaristična. Kar je smotreno, praktično, koristno, kar pospešuje čeprav le dozdevno interese vseskupnosti, je kot tako dobro. Da obvladuje smotrenost zlasti procesualno pravno po- litiko, je znano in priznano. Zato je razumljivo, da gresta uradni in ljudski sodnik v sodobnem zakonodavstvu v par. Z ene strani ogromno narasli posli, z druge strani pa finančni mi- nister — brez portfelja! To so dejstva, ki nalagajo zakono- davcu dolžnost, da poskrbi za odpomoč, dejstva, s katerimi bomo morali prej ali slej računati tudi mi. Račun pa je ta-le: sodnik poedinec stane manj kakor trojica sodnikov, in sodnik nestrokovnjak stane — še manj.**) To je poleg pomanjkanja bi se prisodila obtožencu kazen, ki jo smatrajo za prestrogo. Onemogočeno ali vsaj zelo otežkočeno bi bilo porotnikom, da sodijo zgolj pod vplivom čustvovanja ali drugih nestvarnih motivov ali celo contra legem, prisvaja- joč si pomilostitveno pravico krone ali moč zakonodajalca. Senat trojice bi pa naj po mojem mnenju vsekakor ostal in se ne, kakor v Italiji po zak. 14. julija 1907 (Caracciolo, Jahrb. d. intern. Ver. f. vergl. Rw. 1910, 3351 ss), nadomestil s samim predsednikom kot voditeljem razprave, najsi ima potem že glasovalno pravico ali ne. (Tako tudi načrt zakona o porotnih sodiščih. Prim. SI. Pr. 1922, 59). Naš načrt se zadovoljuje z obetanjem posebnega zakona o poroti (§ 104) in torej ni ustvaril nobenega prej udica. V ostalem prim. tudi op. 51. ") Najnovejša prizadevanja bi res da hotela vzeti sodniku neuku še to prednost. Tako vsaj Löf fier, ki združuje v svojem predavanju Die Strafjustiz im neuen Staate (E n g e 1 - L ö f f 1 e r, op. c. 22 ss) de- janske možnosti prezirajoč idealizem s času primernim, čeprav ne ravno simpatičnim stremljenjem po materializaciji sodstva. jPoslednje pojmova- nje, ki se vije kot dobesedno rdeča nit skozi njegova izvajanja, se pojavlja tudi v zahtevi, da je treba nagrajati večnike in porotnike »pri- bližno« po istem merilu kakor poklicne s'odnike (str. 31). Tista večina, 9 130 Organizacija sodišč po najnovejšem zal znanstveni nivo«. Iskati takih moči je stvar državne uprave, nikakor pa ne sme ona čakati, da se jej bodo kar zastonj ponujale. Z dolgo vrsto teh in drugih misli je dr. Kavčič logično pobijal tedanje naše nasprotnike in končno ponavljal, da odgovor naučnega ministra v tej negativni odločnosti ni utemeljen. Danes, ko vemo, kako smo si osnovali v Ljubljani svojo juridično fakulteto, je prav, da se spominjamo te dr. Kavčičeve odločne, pa elegantne ekspologije. Ako se je znabiti dr. Jakob Kavčič pri tem sebe samega štel med one praktike, katerim »a priori« ni odrekati sposobnosti za pre- davanje pravne discipline, mu nihče ne bi mogel očitati neskromno- sti. Po svoji temeljiti pravni izobrazbi in po svoji bistroumnosti, ne manj po svoji vestnosti in govorniški nadarjenosti bil bi vprav dr. Kavčič tisti čas v prvi vrsti poklican, da bi zasedel slovensko pravniško stolico. Kmalu potem se je dr. Kavčič začel umikati iz tega ožjega jav- nega delovanja in žahbog ni več nastopil niti v društvu, niti v Slov. Pravniku. L. 1905 je bil po odličnem delovanju v prizivnem senatu ljubljanskega sodišča imenovan za predsednika okrožnemu sodišču v Novem mestu. Pa že po 5 letih se je dal nepričakovano upokojiti in vzel, primeroma zgodaj, v 60. letu svoje dobe, slovo od svojega poklica, ki ga je tako zvesto in vrlo izvrševal. Bilo je to gotovo v zvezi z žalostnim dejstvom, da je bil malo poprej, deloma s podporo nesrečne slovenske politike, imenovan za predsednika deželnemu sodišču v Ljubljani njegov mlajši tovariš nemško-nacionalnega mišljenja. Upokojenega dra. Kavčiča, ki se je preselil v Ljubljano, je Slov. Pravnik (št. 4 iz 1. 1911) javno prosil, naj bi se »zopet ozrl po tistem svojem peresu, katero je svoje dni tako izborno zastavljal na ledini domačega pravnega slovstva, — sebi v tolažbo, nam dru- gim pa v pouk«! Ta apel ni pomagal. In če smo ga zasebno nago- varjali, odvračal je tiho — le z bridkim nasmehom. Dr. Ivan Tavčar ni poznal resignacije. Njegova energija je rastla ob odporu, če je nanj naletel. Njegov veliki talent je hotel udej- 156 Književna poročila. stvovanja in ga je tudi povsod dosegel. Dr. Ivan Tavčar je posul narodno polje s svojimi literarnimi deli in javnimi zaslugami, da ga je komaj popisati mogoče. Dr. Jakob Kavčič je komaj toliko zapu- stil, da se dâ presoditi njegova vrla zmožnost. Škoda! V dobi, na katero smo se ozrli s slovenskega pravniškega stališča, sta nam oba svetli podobi. Lepo ju je bilo videti, visoki postavi, kadar sta govorila zvočnim glasom, eden javen obtožitelj, drugi zagovor- nik. Kazala sta govorniško umetnost vsak svoje vrste, dr. Kavčič umerjeno, stvarno, na razum obrnjeno, dr. Tavčar vzletno, slikovito, v srce segajočo. Oba sloga smo potrebovali, žal, da je dr. Kavčičev ostal največ le v aktih in sodbah. Obeh poštenih in značajnih mož se sodobniki spominjamo s posebnim spoštovanjem in zgodovina naše pravne borbe bo vedno J^azala na njUne vrline in zaslužna dela. —n. Književna poročila. Dr. Metod Dolenc: Sadašnji položaj kaznenopravnog zakonodavstva Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Nakladom Ig. pl. Kleinmayr & Fera. Bamberg v Ljubljani. 1923, str. 38. Naš znani kriminalist dr. Metod Dolenc je s tem delom ustregel splošni potrebi, da se zberejo v pregledni obliki vse nove uredbe in zakoni, ki se nanašajo na razvoj kazenskopravnega zakonodavstva v naši državi. Že radi tega bo delo dobro došlo ne le teoretikom, ampak tudi praktikom. Profesor dr. Dolenc je izdal svoje delo v srbohrvatskem jeziku in nakazal s tem pot našim znanstvenikom, da seznanijo s svojimi deli tudi širši krog pravnikov, ker se končno knjige ne morejo pisati za krog bralcev, ki je že s početka omejen. Delo je razdeljeno v štiri poglavja. V prvem poglavju navaja pisec uredbe do Vidovdanske ustave, v drugem uredbe po ustavi, v tretjem poglavju razpravlja posebej o načrtu novega kazenskega pravdnega reda, v zadnjem pa drastično opisuje današnjo legislativo in svari vse pri- zadete faktorje, kako se ne smejo delati uredbe in zakoni, kazoč na posle- dice nepremišljenih zakonov, ko navaja: »A još gori uticaj na praksu vidimo u tome, što se nekoji zakoni u praksi ne izvadjaju, što se njihova egsistenca ignoriše. A gde ostaje onda autoritet zakonodavnoga tela«. To dejstvo pa ni morda posledica političnega avtonomizma ah sepa- ratizma, temveč neizogibna posledica nedcstajanja tehnike v izražanju, če tudi še tako srečne zakonodavčeve misli. Pisec kliče čimprejšnjo od- pomoč »odozgo«. Mnenja je, da bi potrebne korekture mogel nuditi senat, !kot drugi dom narodnega zastopništva. Vendar pa je vprašanje, ali bi Književna poročila. 157 mogel dati senat to nujno odpomoč, če bi naj bil sestavljen le po načelih partizanstva, kakor smo žalibog to doživeli v zadnjem času celo pri pred- logih za sestavo naših najvišjih upravnih sodišč. Naj bi bile kritične pn- medbe piščeve spodbuda za stalni zakonodavni svet pri ministrstvu pravde, da uveljavi svojo avtoriteto in doseže — za kar ni' treba zakona — za ' mejsebojno interno poslovanje v ministrstvih, da ne zaglej noben za- konski osnutek belega dneva, dokler ni o njem razpravljal zakonodavni svet ministrstva pravde. To bi bila pot, po kateri bi prišli do zakonov, ki se dajo izvrševati v praksi in bi prenehalo sedanje dejstvo, da izdeluje eno ministrstvo zakonske načrte brez vednosti drugega, brez ozira na različne, v naši državi še veljavne pravne sisteme in ne glede na to, da uvajajo z novimi zakoni pravne institute, s katerimi si praksa ne more drugače po- magati, kakor da jih sploh ne porablja. Posamezno bi bilo pripomniti, da zakon o posesti in nošenju orožja z- dne 18. februarja 1922 ni razveljavil avstrijskega orožnega patenta. Novi zakon razveljavlja le nasprotujoče si določbe prejšnjih zakonov, pred- videva tudi poseben pravilnik, ki ga pa do danes še ni. Dokler pa pravilnika k zakonu ni, tudi zakona ni moči izvajati. Zato pa avstrijski orožni patent še naiprej živi in ga sodišča porabljajo slej kot prej. — Poslovanja radi carinskih prestopkov so se naša sodišča srečno otresla, ker obstoje v Slo- veniji še dohodarstvena sodišča, ki izrekajo na podlagi carinskih preiskav kazni zapora. Zanimiva bo za širšo javnost navedba, da ne velja za naše kraje vojaški kazenski zakon in vojaški kazenski pravdni red, ki sta bila z dnem 18. avgusta 1919 proširjena na celo državo, ker nista bila v roku petih mesecev predložena zakonodavnemu odboru. Poraba obeh zakonov je po- vzročala sodiščem neprilike, dokler sta veljala pri nas, ker nista bila po vsebini pri nas razglašena. Sedaj civilna sodišča sploh ne bodo mogla soditi tudi strogo vojaških deliktov v primerih § 15 srb. voj. kaz. pr., po kateri določbi se izročajo civilnim kazenskim sodiščem vsi obtoženci, ako so obtožene za kazniva dejanja osebe, ki spadajo pod vojaška sodišča, in osebe, ki spadajo pod civilna kazenska sodišča. Radi popolnosti bi bilo še omeniti, da je bila konvencija, sklenjena dne 28. oktobra 1879 med kraljevino Srbijo in Italijo in ki urejuje izročitev! hudodelcev, razširjena na celo državo in da velja po naredbi z dne 10. ju- nija 1919 št. 525 Ur. I. za Slovenijo in Avstrijsko republiko radi izročitve hudodelcev načelo največje ugodnosti. Želeti bi bilo, da bi kritične pripomnje gospoda ipisca našle pravilna tla in čim iprej tem bolje dosegla dobri namen, ki ga gospod pisec poudarja; v svojem predgovoru. Nagode. 158 Razne vesti. Razne vesti. v Ljubljani, meseca maja 1923. — (Kronika društva Pravnika.) V dneti 24. marca in 11. aprila je ipredaval finančni delegat g. dr. K. Savni k »O ustavni (po- litični) kontroli državnega g o s p o d a r s t v a«. Temeljito in vrlo zanimivo predavanje izide tudi v Slov. Pravniku. — Dne 10. maja je priredilo društvo v zvezi z Zagrebčani p r a v n i š k i i z 1 e t. Po predlogu Zagrebčanov se je izbralo mesto Krško ob Savi. Izleta so se udeležili v mnogobrojnem številu pravniki vseh strok; bilo jih je iz Slovenije okoli 70, zagrebških tovarišev pa je došlo nad 80. Dopoldne so si ogledali izletniki mesto z bhžnjo okolico, po obedu, ki radi velikega števila, žal, ni mogel biti skuipen — pa so pohiteli mimo Šrajbarskega turna v bližnji Leskove c. Tu se je razvila lepa in prisrčna zabava, vrstile so se napitnice za napit- nico in omenjali prvi načrti za bodoče pravniške zbore. Škoda le, da se je moral del izletnikov radi neugodnih železniških zvez ločiti od drugih in vrniti še pred večerom proti domu. — (Osebne vesti.) Za velikega župana ljubljanske oblasti je imenovan dr. Miroslav Luk an, doslej poverjenik za agrarno reformo. — Pri upravnem sodišču v Celju so imenovani: za predsednika dvorni svetnik dr. Ivan V r t a č n i k, za sodnika vladni svetnik dr. Henrik Steska in finančni svetnik Ljudevit B renče. — Za deželnosodnega svetnika v Novem mestu je imenovan dr. Gustav Barle, namestnik držav- nega pravdnika. Dalje so imenovani: sodnik Alojzij Debelj a k za okraj- nega sodnika in sodnega predstojnika na Brdu, za sodnike: sodniki za okrožje in sicer dr. Hedvik Jelušič za Maribor, Rajko Lederhas za Ljubljano, dr. Ernst Rosina za Dolnjo Lendavo, Josip Rus za Gornjo Radgono, dr. Stanko Žitko za Ljubljano, Mirko D e 11 č e k in Josip K o 1 š e k za Brežice, dr. Ivan Petsche za Črnomelj ; za sodnike za okrožje avskultanti: Fran De tela, dr. Maks Peteri in, dr. Vinko Zore, dr. Josip Novak, dr. Ludovik Lobe, Anton Lovšin; za av- skultante pravni praktikanti Franjo Kalin, dr. Aleš Peršin, dr. Vladimir Muha, Franjo G o r e n c in Ferdinand Kvas. Premeščeni so okrajni sodnik dr. Fran Ženko v Ljubljano, sodniki Ivan Trinkavs v Maribor, dr. Janko K o š a n v Celje, Artur M r e v 1 j e v Ptuj in Stanko B r e g a r na Vrhniko. — Šef urada za oblastno zaščito dece dr. France G o r š i č je imenovan za načelnika oddelka za socialno politiko. — Iz upravne službe: za prov. vladne koncipiste so imenovani dr. Amon Šraj, Leopold E i 1 e t z, dr. Dragotin Š k r i n j a r, Jakob p o č k a j, Egon B a y r, dr. Jo- sip Grozim in Heribert Svetel; def. vodstvo pditične ekspoziture v Mozirju je podeljeno okrajnemu komisarju Janku Osojniku; premeščeni Razne vesti. 159 so okr. glavar dr. Ivan L i n i n g e r v Ljubljano, okrajni komisarji dr. Anton Farčnik in Franc Voušek v Celje, dr. Lovro Hacin v Radovljico, dr. Janko Vi die v Brežice, dr. Tina Cuš v Kočevje in koncipist Franc V a b i č v Ptuj. — Pri gradbeni direkciji so pomaknjeni tajniki dr. Rein- hold Kerschbaum er v VIL čin. razred, dr. Iko Est in dr. Stanko Novak v Vin. čin. razred. — Višji policijski komisar Gustav Puš je pre- meščen v Maribor, policijski komisar dr. Voj teh S trna d v Mursko Soboto. — Za notarja v Mariboru je imenovan notarski kandidat Ivan Ašič. — Odvetniško pisarno so otvorili: dr. Srečko R upnik v Šmarju pri Jelšah, dr. Josip Rezek v Novem mestu in dr. Ivan Š u s t e r- šič v Ljubljani. — Upokojeni so: Veliki župan dr. Viktor Bal t i č, okrajna glavarja dr. Rudolf Steinmetz in Miroslav S i m a - G a 11. — Umrli so: dr. Ivan Tavčar, odvetnik v Ljubljani, dr. Jakob Kavčič, predsednik okrožnega sodišča v Novem mestu v pok., dvorni svetnik v pok. dr. Franc Voušek, višji deželnosodni svetnik v pok. Josip S i 11 e r, sodnik Miroslav Schmidinger in notarski kandidat Elija Viljem T raun. — Iz državne službe so stopili: namestnik drž. pravdnika dr. Jakob H o d ž a r, sodnika dr. Ivan Š 1 i b a r, dr. Dominik Drnovšek in avskultant dr. Janko Drnovšek. — (Dr. Karel Verstovšek t.) Dne 28. marca t. 1. je preminul v Mariboru dr. Karel Verstovšek, gimnazijski profesor, bivši državni in deželni poslanec pod Avstrijo, dolgoletni štajerski deželni odbornik in po prevratu poverjenik za uk in bogočastje pri Narodni vladi v Ljubljani. Njegovo delovanje v občo narodovo korist zasluži, da se ga hvaležno spomni tudi glasilo slovenskih pravnikov. V narodnih zadevah ga je vodilo vedno in povsod tudi še v njegovi bolezni mladeniško navdušenje. Z ognje- vitostjo mladega slovenskega rodoljuba je povzel koj po prevratu v ta- kratni Narodni vladi iniciativo za ustanovitev slovenske univerze, sklical že decembra meseca leta 1918. posebno anketo v svoje uradne prostore, ki ji je bil predsednik in iz katere je izšla vseučiliška komisija. Ideja slovenske univ!ak. org. sod. in §§ 54—61. sodn. opr. so bili o prevratu dovoljeni v 37 krajih, po prevratu so se dovolili v nadaljnjih 16 krajih, od teh jih je od- padlo šest vsled plebiscita, sicer ukinjenih ali ustavljenih je bilo, večina 160 Razne vesti. med vojno, del tudi po prevratu, 29, tako da se jih je koncem leta 1922. vršilo samo 18 (koncem leta 1918.: 15, leta 1919.: 23, leta 1920.: 15, leta 1921.: 15). Ukinjali in ustavljali so se uradni dnevi zaradi pomanjkanja sodnikov, nezadostnih kreditov, premale zaposlitve, zlasti sta odloče\ala prva dva razloga. Uspeh je bil v razdobju 1918—1922, torej v petih letih, ta: Posameznih uradnih dni se je obavilo 800, povprek je vsak uradni dan trajal šest ur. V teh šestih urah se je opravilo povprek: na zapisnik se je sprejelo % tožbe, opravila sta se dva poravnalna poskusa po § 433 c. pr. r., '/2 drugega spornega opravila, sprejela se je IV4 smrtovnice, opravili: V/i zapuščinska razprava, dve drugi zapuščinski opravili, '/2 varstvenega računa, 12 drugih varstvenih poslov, 4 kazenska opravila (predlogi, ovadbe, razprave, zlasti zaslišanje prič), 1 poveritev, več nego 7 ustnih pojasnil. Vabljenih je bilo na posamezen uradni dan povprek 31 oseb, prostovoljno je pristopilo 11. Povprek je vsak uradni dan državo veljal 68 Din 34 par. Obisk je bil seveda v raznih krajih jako različen; to zavisi od velikosti okrožja, za katero se vrši uradni dan, od značaja prebivalstva, pa tudi od sodnika. Tudi stroški za poedini uradni dan so jako različni po razdaljah in prometnih zvezah. Vidi se, da so se uradni dnevi povprek dobro izkoriščali. Zlasti ko- ristni so bili za stranke, kar se tiče nespornih poslov, za te se tudi najbolj upotrebljajo. Če računimo, da je vsaka od vabljenih in prostovoljno došlih oseb prihranila izdatkov in zamude časa samo 10 Din, kar je gotovo Jako skromno računjeno, so stranke za Vsak uradni dan prihranile nad 400 Din, šestkrat toliko kakor je država izdala zanj. Država prihrani zlasti v ka- zenskih stvareh pričnine. So uradni dnevi, ki so zaradi tega za državo naravnost »aktivni«. Vobče se je napraVa uradnih dni brez dvoma dobro obnesla; želeti bi bilo ne le, da bi jo nadalje omogočali novi procesni in organizacijski zakoni, nego tudi da bi zadostni krediti in zadostno število sodnikov dovo- lili vzpostavitev onih opuščenih uradnih dni, ki bi še bili potrebni. Nekaterih pa najbrže res ni treba več. . Dr. Šk. — (Pomožnemu osobju državnega sveta kot vr- hovnega upravnega sodišča gredo sodniške doklad e.) Na tožbo tajnikov in pisarjev državnega sveta proti rešitvi finančnega ministrstva, da pomožnemu osobju državnega sveta ne gredo sodniške doklade, je državni svet, VI. oddelek, dne 16. januarja t. I. razveljavil re- šitev finančnega ministrstva in odločil, da pripadajo temu osobju sodniške doklade (glavnim in drugim tajnikom po 600 Din, pisarjem po 200 Din mesečno). Nove publikacije pravne fakultete v Ljubljani. /. Zbornik znanstvenih razprav L letnik 1920/21. Cena 25 Ü. 19V2 pol. Razprave : B i 1 i m o v i č : Nekoliko misli o narodno- gospodarski vedi; Dolenc : Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v 1. 1721 do 1772; J a s i n s k i : Kaj je najpotrebnejše za slovansko primer- jalno pravno zgodovino; Krek: Pomen rimskega prava ne- kdaj in sedaj; Kušej : Codex iuris canonici in njegov pomen za cerkev in državo; L a pa j ne : Kolizijske norme civilnega medpokrajinskega prava v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slo- vencev; P i t a m i c : Nove smeri v pravni filozofiji; S k u - m o v i č : O dokazni moči trgovskih knjig; Š k e r 1 j : Uredba o zaščiti industrijske svojine. //. Zbornik znanstvenih razprav II. letnik 1921/22. Cena 35 D. 12 pol. Razprave: Žolger: Kršitev mednarodnih obveznosti ir njena pravna posledica (mednarodna krivica); Pitamic: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema; L a p a j n e : Meddržavno in medpokrajinsko stečajno pravo . kraljevine Srbov. Hrvatov in Slovencev; Kušej: Posledice državnega preobrata na polju patronatnega prava; Dolenc: Kriminalnopolitična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12 Vidovdanske ustave (Kancelparagraf). ///. Dr. Milan Škerlj: Menično pravo /922. 18 pol (učbe- nik). Cena 35 dinarjev. Naroča se pri vseh knjigarnah kakor tudi naravnost pri juridični fakulteti v Ljubljani. Kdor naroči oba Zbornika skupaj in pošlje poštnino, dobi obe knjigi Zbornika za 50 dinarjev. Naročnina za »Slovenski Pravnik« za leto 1923 znaša 50 dinarjev. Gg. naročniki naj jo pošljejo g. dr. Josipu Lavren- čiču, odvetniku v Ljubljani (Dalmatinova ulica). Ravnotam se dobe tudi vsi prejšnji letniki »Slov. Pravnika«. Cena za letnik 1922 — 40 Din, za 1921 — 25 Din, za 1920 — 20 Din, ostali letniki po 15 Din.