Za poduk iu kratek čas. Milosrčnost. (Po ,,Glasnilai prcsv. Srca Isusova".) Na kraju majhno vasico N. je stala lcta 1886 bela hišica. Imela je visoko streho in mala okenca, na kalcrih si videl majhne podolgate posodice z dišeeinii cvetlicami, ki jih jo bila zasadila pridna gospodinja. Sred majhnega dvorišča, ki ,je bilo kvog hišice, jo stal kostanj, a pod njim klopica. Za hišo je bila mala drvarnica. Poglej va-njo, in opazil boš tam-le v kotu plug in brano, tamkaj na tranm obešeno koso in motiko, a doli na tleh lopato in drugo delavsko orodje. Na desno od hišice je majhen kokošinjak. Nekatere kokoši se krepelijo v prahu, druge pijejo polagoma vodo, vzigovaje druga za drugo svoje glave kvišku. Vse to ti kaže, da mora v tej hišici stanovati kak delavee. Ravno je v nedeljo predpoldne po božji službi. Iz domaeega dimnika se vije gosti, črni dim: gospodinja pripravlja obed. Na klopi pod kostanjem sedi Marko. Mož je polnili in rumenih. lie, bistrih, sokolovih očij, visoke rasti, Sirokih prsij, katere si je razkril, dasi je vlekel precpj hladon pomladanski vetrie. Toda zadolbel se je v misli in ni očutil hladnega vetra. Gelo mu je postalo mračno, oči kalne. Pa iraa Marko tudi za kaj skrbeti. Zakaj, kakor ga z ene strani veseli, da ima v hiSici razven žene Se otročičev, ki so drug drugemu do ušps; tako ga z druge strani skrbi, kako bode vsakemu dal, kar mu gre, ker Marko je glava celi hiši, in radi tega tudi njega vse najbolj tišči. Razven tega se je revež zadolžil pri nekem trgovcu iz mesta, pol ure od tod, pa nima s čim plačati. Zaslužba je pičla, prodati niraa kaj, a upnik neče čakati. »Pojdite, oče, čakajo vas z obedom«, oglasi se mali Jožek. Jožek je dovršil že šesto lelo. To vam je pravo Markovo vesplje. Ge se Marko razjezi, a v jezi je hnd, ne sme nikdo niU orhniti: takrat pošljejo majhnega •ložka. da on Marka pomiri in spravi v dobro voljo. Marko prejme .Tožka za ročico in molče ter nekako temnega obličja vslopi v hiSo. Komaj stopita čez prag, priteče jima nasproti cela tolpa otrok, vsak drugače oblečen. Ta v hlačah, oni v srajčici, na eno nogo bos, a na drugi ima rudečo nogavico; tretji, najmanjši, ima v roki veliko žlico, s katero se grabi juha; vsi so vriskaje okrožili Marka. Najmanjši se mu obesi za hlače in ga vlečo, a drugi si zraven pojo. Da ni Marko rekel: 1'ojdite, dečica, v svojo sobo in jcjte«, ne bi se ta čpta tako lahko razišla. Hedaj pa so odskakali vsi, zadnji zopet najmanjši ter jo pobrisali iz sobe. Po obedu je sedel Marko otožno s svojo ženo na priprostem lesenem stolu. »Kaj misliš storiti?« vpraša ga žena. »Šel bom, pravi, kar v mesto k našemu neusmiljenemu upniku ter ga bom prosil, da mi rok podaljša; če ne bo botel, pojdem pa k svojerau dobrotniku, ki mi je že tolikokrat pribitel v nesreči na poinoč, ter ga poprosim, da mi izposodi toliko, da si dolg poplačam.« Hkrati vstane, vzame klobuk, in ker je bil že predpoldne pri božji službi, ostal mu je debeli molitvenik v suknjinem žepu. Po potu je premišljeval, kako bode prosil neusmiIjenega upnika. »Ne delaj sile, Jožef«, bodem mu rekel, >(:e znaš, kaj je potreba. Počakaj še me dva ali tri tedne in plačam ti vse. Ne veš Ii, koliko imam otrok? Glej, med njimi je tudi tvoj imenjak, .Tožek. Kaj bom jaz potem začel z žono in ono kopo otrok? Ne daj, da bi gladu in siromaštva umrli!« Tako..ga misli prositi. Ko preliodi dva majhna hribčka, bil je pred mestom. Množica biš vsake oblike in velikosti zazdi se mu, kakox da bi ene izhajalc iz vrste drugih, a zadnje kakor da bi bile drugim na strebi ter ena višja od druge. Kes, pravi človeSki mravljinjak. Tu pa tam se prikažejo sred drevja in cvetlic beli kipi in vodometi. Med tem se približa trgovčevi hiši. Potrka na vrata in hlapec mu jih odpre. •»Je-li gospodar doma?« vpraša Marko. »Ni ga«, odgovori hlapec, »odšel je nekam, sam ne vem kam«. Žalosten se obrne Marko in se povešene glave napoti v drugo ulico k svojemu dobrotniku. Gim bliže ,je bil njegovi hiši, tein bolj se mu je lic-o vcdrilo, kcr je mislil, da ne bo brez tolažbe zapustil njegove hiše. Toda zgoraj zve od neke družine, ki je z njegovim dobrotnikom v isti hiši stanovala, da ga ni doma, da je bolan ter da je odšel v toplice in da ga ne bo kmalu nazaj. Še bolj žalosten je stopal po stopnicah in se obrnil proti domu. Na kraju raesta je šel miino cerkvice. Zasliši mili glas orgelj, ter stopi notri in ostane pri večernicah. Po večernicah se prikaže na prižnici sivolas menih, blagega obličja in pogleda ter jame govoriti o Ijubezni Srca Jezusovega. »Srce Jezusovo«, je pravil, »je neskončno Ijubilo svoje sovražnike. Ono vam naj bode izgled, kako imate tudi vi Ijubiti svoje sovražnike in za nje moliti. Toda ne delajte si sovražnikov, bodisi s srdom ali na kaksibodi drug način«. (Konec prih.) Smešnica. Major Ostrožnik vstopi v kuhinjo, v kateri se je za celo kompanijo govedina kuhala; botel se je prepričati, ali dobijo vsi vsak svojo pravico. Zato je nagovoril okoli kotla stoječe vojake, ki je imel vsak svojo kositrasto skledieo v roki pripravljeno, ali dobivajo vsi čisto enake kose in ali niso znabiti nekatori kosi večji, drugi pa manjsi. Novinec Netek z Lačnega Brega, ki je bil takrat zadnjokrat do zadovoljnosti sit, ko se je še zadnjokrat domačih žgankov najedel, se je precej oglasil in je rekel: »Gospod major! Tukaj ne dobi nikdo večjega kosa, ampak vsi dobivamo manjše!«