Majda Černič 1 stenic
KONCEPT DRUŽINE PRI ROUSSEAUJU IN KANTU
Opredeljevanje pojma družine kol naravne skupnosti, ki se danes pojavlja v političnem prostoru, ni nekaj novega, omejenega le na današnji čas. Do podobnih pogledov na družino in vlogo posameznih članov v njej je prihajalo tudi že v preteklosti. To se je dogajalo prav tako v kontekstu predhodnega poudarjanja pravic posameznika, njegove individualnosti in avtonomije, kot se to poskuša v današnjem govoru o družini. Koncept družine, ki sta ga razvila Rousscau in Kant, je tipičen primer takšnega opredeljevanja. Po eni strani sta bila oba vneta zagovornika pravic posameznikov do svobodnega odločanja o lastni usodi, do enakopravnih možnosti nastopanja v družbenem življenju, do enakosti pred zakoni in podobno. Toda ko sla v svojih teoretičnih razpravah zapustila širše javno področje družbenega življenja in se spustila na področje družine, so njune predhodne predpostavke zašle v protislovje. Poudarjanje sentimentalnega značaja družine kot bistvenega elementa uveljavljanja avtonomnih individuov ju je namreč vodilo v zagovarjanje patriarhalnih odnosov v družini in omejevanje družbene vloge in položaja žensk.
ROUSSEAU
V Razpravi o poreklu in temeljih neenakosti med ljudmi je najprej vpeljal argument, da izolirani in neodvisni posamezniki v naravnem stanju niso poznali in potrebovali družine. Ljudje so živeli sami vsak zase, nihče ni imel nobene lastnine, vezi med moškimi in ženskami so bile sporadične in slučajne; s kakršno lahkoto je do njih prišlo, s takšno lahkoto so se tudi razrešile. Do nosečnosti je zato prihajalo redkeje in otroci so bili prej sposobni skrbeti zase. Matere, ki so skrbele le za enega otroka, so bile to sposobne opravljati same brez pomoči drugih (npr. otrokovega očeta). Rousseau je zanikal "moralne dokaze" o obstoju družine, po katerih je rmAki dolžan skrbeti za tistega, ki gaje spočel in je hkrati dolžan ostali tudi pri ženski, kolje to pred njim trdil Locke. Postavil je svoj argument: "če mora biti zveza med moškim in
66
žensko trajna, to pomeni, da jo je takšno ustvarila narava" (Kousseau 1978:85).
V naravnem stanju /a Rousscauja (ako ni bilo niti zakonske zveze niti družine ali kateregakoli drugega znaka odvisnosti med spoloma. Menil je, da je bil človek takrat najbolj dober, nesebičen, da pa ni poznal niti občutkov ljubezni. Spoznal jih je Šele takrat, ko je prišel v stik z drugimi ljudmi in postal od njih odvisen, še posebej, ko sta se pojavili privatna lastnina in delitev dela. "Prva občutja srca so bila posledica novih razmer, ki so v skupni naselitvi združevale moške in Ženske, očete in otroke. Navade skupnega bivanja so ustvarile med ljudmi najbolj znana najnežnejša čustva, zakonsko in roditeljsko ljubezen. Vsaka družina je postala majhna družba, tembolj povezana, čimbolj so bile njihove edine vezi vzajemna zvestoba in svoboda" (Rousseau 1978: 53). Toda takoj za tem to vzajemnost že zanika, ko nakaže ekonomsko odvisnost žene od moža ter njen življenjski prostor: "Žene so postale vse bolj navezane na hišo, navadile so se na varstvo kolibe in otrok, medtem ko sojo moški zapuščali, da bi vsem priskrbeli hrano." (Rousseau 1978: 54)
Vendar pa je Rousseau v vseh nadaljnjih delih brez kakršnihkoli pomislekov opredelil družino kot naravno skupnost. Tako je že na začetku Družbene pogodbe zapisal: "Najstarejši« od vseh družb in edina naravna je družinska, kajti otroci ostajajo zavezani očetu le, dokler jim je potreben za preživetje. Takoj, ko ta potreba preneha, sc naravna vez prekine. Otroci, osvobojeni poslušnosti, ki sojo dolgovali očetu in oče osvobojen skrbi, ki jo je dolgoval otrokom, dosežejo povsem enakopravno neodvisnost." (Rousseau 1978:95)
Toda enakopravnost in neodvisnost nista bili kvaliteti, ki bi ju Rousseau v prvi vrsti želel uveljaviti v družini med vsemi njenimi člani. Rezervirani sta bili zgolj za sfero politike in javno življenje ter predvsem za tiste, ki so imeli pravico v njem sodelovati: za moške. Sin je lahko postal v odnosu do očeta (kot nakazuje gornji citat) enakopraven in neodvisen, ko so bili za to ustvarjeni pogoji, v odnosu oče-hči in mož-žena pa pri Rousscauju kaj takega nikjer ni opaziti. Ženska si je lahko pridobila svobodo le kot vdova: zanjo sc "svoboda kupuje le s suženjstvom, da nekega dne postaneš svoja gospodarica, moraš najprej postati služkinja" (Rousseau 1962: 16 II).
Opravičilo za takšne razlike v odnosih med družinskimi člani je Rousseau iskal v "naravnih" razlikah med moškim in žensko. Trdil je', da ima moški po naravi neomejene potenciale /a racionalne, kreativne in podobne aktivnosti, medtem ko ženska kaj takega ni sposobna. Kot otroci se dečki in deklice med seboj veliko ne razlikujejo: imajo enak
67
obraz, enako postavo, enako kožo, enako barvo glasu... Toda, "ženski individui, ki teh lastnosti nikdar ne izgube, pa se nam v mnogih ozirih ne zde nikdar nit drugega kol veliki otroci. V splošnem pa ni moški kot lak ustvarjen, da ostane vedno otrok" (Rousseau 1959: 51 H). Ženskam je priznal le toliko razuma, kolikor jim ga zadostuje, da ohranijo svojo nedolžnost. Menil je, da se jim lahko razvijejo le sposobnosti za intuicijo in občutki za detajle. Predvsem pa je ženske oprcdclil kol nagonska in čustvena bilja'. Zalo jim jc odrekal zmožnosti opravljanja kakršnihkoli aktivnosti, razen tistih v domačem gospodinjstvu. Le z izpolnjevanjem zakonskih dolžnosti, rojevanjem in varstvom otrok, upravljanjem s posli in drugimi gospodinjskimi opravili lahko razvijajo vse svoje sposobnosti in vrline. Glede na to ni presenetljivo, daje le ženski naložil varovanje družinskega ugleda oz. časti: zvestoba ženske "je prva dolžnost, ki povezuje družino s celotno družbo" in nedolžnost "jc prva vrlina, ki ohranja vse druge,... se nanaša na naravni red" (Rousseau 1962: 335 I). Nujnost zvestobe in nedolžnosti pa se seveda nahaja v ničemer drugem kol v zagotovilu žene možu, da so vsi otroci njegovi, njegove krvi, kar je pogoj "naravne enotnosti" in "vzajemne naklonjenosti" med družinskimi člani. Glede tega sc Rousscaujcva stališča niso kaj dosti razlikovala od načel stare fevdalne družbe.
Poleg tega, daje morala biti Rousscaujcva "idealna ženska" čustvena, očarljiva, zvesta, krepostna in odgovorna žena, pa sc jc od nje pričakovalo, da je bila tudi sposobna, predana in požrtvovalna mali (protestantski ideal ženske). Rousseau jc menil, da so dolžnosti matere neizogibno zahtevnejše od dolžnosti očetov in da prva vzgoja nesporno pripada njim, ker jc dal stvarnik materam in ne očetom mleko za hrano otrokom in jih obdaril z močnejšimi čustvi ljubezni. Zato jc oslro kritiziral navade, ki so sc najprej uveljavile med ženskami iz višjih in postopoma tudi med ženskami iz srednjih družbenih slojev: lesno ovijanje dojenčkov v povoje, množično pošiljanje otrok k dojiljam in vse pogostejše zavračanje žensk, da bi imele po več otrok. V teh pojavih jc videl izvor vsega takratnega in prihajajočega zla: usodno upadanje prebivalstva po vsej Evropi, razkroj nravstvenega reda, zamiranje življenjskih skupnosti v družinah, slabenje krvnih vezi, zaton ljubezni in porajanje egoizma. Zalo je pozival ženske, naj sc "uprejo v tej točki modi in kriku svojega spola... in izpolnjujejo tisto tako prijetno dolžnost, ki jim jo nalaga narava" (Rousseau 1959: 45 I), s čimer si bodo tudi zagotovile iskreno in trajno naklonjenost svojih mož, prisrčno nežnost svojih otrok, javno priznanje, spoštovanje in podobno.
68
A čeprav jc bilo materinstvo za Rousseauja najustreznejša zaposlitev za ženske, se mora to njeno poslanstvo končati, ko otrok dopolni 6-7 let. Njena vloga je omejena le na ustvarjanje pogojev za pravo učenje; na oblikovanje tistega, kar je pri otroku naravnega, na prebujanje njegovega značaja, ker "ni toliko izobražena, da bi oblikovala ljudi" (Rousseau 1962: 176 11). Po Rousscaujcvcm mnenju mora to nalogo opraviti oče: "kot je mati prava dojilja, tako jc oče pravi učitelj. Kdor nc more izpolnjevati očetovskih dolžnosti, nima pravice, da postane oče". (Rousseau 1959: 47-8 I)* Vendar očetovska vzgoja ni bila namenjena vsem njegovim otrokom, ampak samo sinovom, saj so le ti potrebovali znanja, ki jih zahteva zunanji svet. Vzgoja deklic naj bi obsegala le znanja, potrebna za opravljanje aktivnosti v domačem gospodinjstvu in za oblikovanje dobrega okusa ter vrlin, kar so kvalitete bodoče idealne žene in matere. Po mnenju Rousseauja lahko to vzgojo opravlja mati ali katera od bližnjih sorodnic.
V Rousscaujcvcm modelu družine jc tako mogoče zaslediti številne patriarhalne elemente, katerih ostrina se poskuša, če jc le mogoče, omiliti s čustvenimi dodatki. Ti pa nujno ne predstavljajo najvišjih emocij, saj po njegovem mnenju za srečen zakon ni potrebna ljubezen. Dovolj sta poštenje in skladnost karakterjev, iz česar se kasneje lahko razvije nežna privrženost, ki ni nič manj ugodna in jc celo trajnejša, kol je ljubezen. Zato ni težko opazili, da njegovo zavzemanje za toplino in domačnost v družini ni cilj sam zase, temveč le sredstvo za uveljavljanje nekih drugih, višjih družbenih ciljev: izpolnjevanje državljanskih dolžnosti, npr. skozi vzrejo otrok in njihovo patriotsko vzgojo.
KANT
Zapostavljanje in omejevanje vloge ženske, za kar so se iskala opravičila v naravnih danostih in mejah njihovega spola, je značilna tudi za miselno produkcijo I. Kanta. Podobno kot pri Rousscauju tudi pri Kantu lahko najdemo stališče, da so za ženske značilne lastnosti: privlačnost, ljubkost, prijaznost, dobrohotnost, čutnost, čustvenost, nežnost, sočulnost,...- lastnosti, ki v njihovem karakterju poudarjajo "lepoto", medtem ko se moški odlikujejo z razumom, s sposobnostmi /a globoko, temeljito in dolgotrajno razmišljanje, vztrajno koncentracijo,...- lastnostmi, ki v mičkcm karakterju poudarjajo "plemenitost". Moški in ženska pa se med seboj nc le razlikujeta, kot je to trdil Rousseau, ampak sta po Kantovem mnenju popolnoma različni človeški vrsti, ki imata popolnoma različen značajski razvoj. Zalo jc
69
potrebno ostro razlikovati vzgojo prvih od vzgoje drugih. Kajti, drugače "se zabrišejo mikavne razJikc, ki jih je sama narava začrtala med dvema človeškima vrstama." (Kant 1960: 851)
Vzgoja ženske mora biti tako že od ranega otroštva usmerjena v tisto, kar jc "lepo", ki se oblikuje predvsem z lahkotnim, nenapornim in igrivim učenjem: saj "ženska ne trpi ukazov in neprijetnega pritiska. Tisto, kar stori, stori le zato, ker ji je všeč. Umetnost je v tem, da ji napravimo všeč tisto, kar je dobro." (Kant 1%0: 855) Po Kantovem mnenju jc nesmiselno pričakovati, da bi bila ženska sposobna dojeti temeljne rcsnice, zato njenega karakterja ni potrebno obremenjevati s temami in znanji, ki krepijo razum, a po drugi strani uničujejo žensko lepoto in privlačnost. Po njegovem prepričanju ženska potrebuje le toliko razuma, da zna ločiti čednosti od nečednosti in "lepo" vzgojene ženske se tako ali tako "že zelo zgodaj začnejo obnašati čednostno, so zadržane in obvladljive v starosti, ko jc naša dobro vzgojena moška mladina šc divja, neumna in nerodna."4 (Kant 1960: 851) Z najboljšo vzgojo je moč pri ženski razvili čustva ter občutenja in to predvsem tista, ki so povezana z moškim spolom5. Dobra ženska vzgoja ne sme temeljiti na širjenju spomina in učenju pravil, ampak na dobrih zgledih, ki krepijo moralo in zadoščajo ženski lepoti. Kajti, kakor meni Kant, ženska je le malo prikrajšana, ker nima sposobnosti dojemati zapletenih stvari, ker jc lx>jazljiva in neprimerna za važnejša opravila, saj njene šibke I očke nadomesti plemenitost moškega: "pomanjkanje načitanosti in drugih njenih pomanjkljivosti mora sam nadomestiti." (Kant 1%0: 866) Sele, ko začne z leti ženska svojo lepoto izgubljati, lahko začne brati knjige in si širiti obzorje, vendar: "pri tem naj bi bil zakonski mož prvi učni mojster." (Kant 1960: 865)
S tako zarisanimi "naravnimi", "idealnimi" ženskimi in moškimi potezami Kantu seveda ni uspelo postaviti partnerske in enakopravne zakonske zveze ter ncpatriarhalne družinske skupnosti. Načeloma jc siccr poskušal prikazati zakonsko zvezo kot enakopravno, recipročno pogodbo med moškim in žensko: "vzajemno posedovanje njihovih spolnih sposobnosti" (Kant 1%7:82), skupnost starcev in otrok pa kol časovno omejeni paternalizem: "v tej skupnosti sledi dolžnost vzdrževanja in skrbi glede njihovega proizvoda tj. otrok..., dokler niso sposobni sami sebe vzdrževati." (Kant 1967: 85) Prepričan jc bil tudi, da namen zakonske zveze kot institucije ni le vzgoja in varstvo otrok, kot jc to menil Lockc, ampak v prvi vrsti humani/iranje odnosov med moškim in žensko, njunih spolnih razmerij. Cc ta odnos ni umeščen v doživljenjsko pogodbo, potem jc ta odnos po njegovem mnenju barbarsko izrabljanje človeka kot stvari in ne kot vzajemno dajanje samega sebe in sprejemanje drugega kot osebe: "brez tega pogoja jc
70
polteni užitek po načelu (čeprav ne vedno po učinku) kanihalski". (Kant 1967: 163) Postavil si je tudi vprašanje o tem, ali je princip enakosti med poročenima osebama prekršen s pripombo, da ženska posluša in uboga moža kol gospodarja in da ne nasprotuje njegovim odločitvam. Njegov odgovor jc, da do kršitve enakosti s tem ne prihaja, dokler superiornost moža nad ženo temelji na njegovi "naravni supc-riornosti", "v uresničevanju skupnega interesa gospodinjstva" (Kant 1%7: 84). Pravica moža, da gospodari, se lahko, kot pravi Kani, "izpeljuje celo i z dolžnosti enotnosti in enakosti glede cilja." (Kant 1%7:84) Toda v pojmih skupnega interesa gospodinjstva, enakosti in enotnosti ciljev se skriva zahteva po pasivnem sprejemanju usode, ki jo ženi oblikujejo odločitve njenega moža. Tako tudi v premoženjskih zadevah: "moškemu ni treba povedati svoji ženi, čc del svojega premoženja zastavi za prijatelja v nevarnosti." (Kant 1960:855)
Označitve, ki jih jc Kant pripisoval ženski kot odvisni, podrejeni, pasivni in nezreli osebi, pa so bile v precejšnjem protislovju z njegovimi občimi moralnimi in političnimi načeli. Na splttfncm nivoju se jc zavzemal za pravicc enakosti do svobode vseh ljudi, "vseh umnih bitij" (Kant 1981), izčesarje izpeljeval, da sklenitev ene pogodbe ne pomeni ovire za sklepanje nadaljnjih pogodb, ter jc zavračal kakršnekoli oblike paternalizma in druge oblike absolutizma, ki potiskajo ljudi v pasiven, podrejen položaj.
Ko Kant opredeljuje razmerja med starši in otroki, pa jc že bliže svojim načelom. S pogodbo o hišnem gospostvu v družini je očetom podeljena pravica oblasti nad odraslimi, polnoletnimi otroci6.
Vendar sc gospodar do svojih hišnih tovarišev (s tem pojmom razumemo otroke in posle) "nikoli ne more obnašati kot lastnik (dominus servi), ker jih jc pod svojo oblast privedel le s pogodbo. Kajti dogovor, s katerim se ena stran odpove cele svoje svobode v korist drugega, ki tako preneha biti oseba, je v sebi protislovna, tj. nična in neveljavna... Zato ta pogodba o hišnem gospostvu ne more biti takšne kvalitete, da bi bila njena uporaba trošenje,..., zato ne more biti doživljenjska, ampak v vsakem primeru le za določeno obdobje". (Kant 167:88) Kot jc razvidno iz pravkar navedenih Kantovih misli, je bil položaj otrok ugodnejši od položaja žensk. Pripisane so jim bile pravice svobode, česar pa ženske po Kantovem mnenju nikoli ne morejo doseči.
71
LITERATURA
KANT, I.: Metafizika čudorcda, Saranvo 1967
KANT, I.. Zasnivanje metafizike morala, Beograd 1981
KANT, I.: über das Gefühl des Schönen und Erhabenen, v Werke in Zwölf
Banden, Wiesbaden 1960 Rousseau, J.J : Rasprava o pori jeklu i osnovama nejednakosti medu ljudima.
Društveni ugovor, Zagreb 1978 Rousseau, J.J.: Nova Hclioza, Zagreb 1962 Rousseau, J.J. Einil, Ljubljana I9S9
Opombe
1	Česar ni bil sposoben dokazati drugače kot z zunanjimi telesnimi razlikami:
"Popolna ženska in popoln moški si ne moreta biti podobna nič bolj, kot sla si v obraz... ženska se ne sme silili, da bi bila moški, razen če je pet in pol stopinj visoka, če ima globok moški glas in brado na podbradku". (Rousscau 1962: 1191)
2	To zgovorno dokazuje naslednji odlomek: "V fizičnih in takih stvareh, ki se
presojajo bolj s čustvi, sc obrnile po nasvet tu okus žena, d oči m se boste ravnali po okusu moških v moralnih iti takih stvareh, v katerih pride bolj v poštev razum Kadar bodo žene to, kar bi morale biti, sc bodo omejile na stvari, ki jih razumejo in bodo sodile vedno pravilno. Odkar pa so si prisvojile pravico, da so razsodnicc o literaturi, odkar so začele ocenjevati knjige in jih po vsej sili celo same pisati, od tedaj sc ne razumejo več na prav nobeno stvar Tisti avtorji, ki sprašujejo za svet o svojih delih učene žene, so lahko vedno prepričani, da bodo dobili slab nasvet". (Rottsseau 1959 18911)
3	Očetovska vzgoja je bila za Rousseauja nujna v družbi, ki človeka kvari (v
mislih je imel obstoječo fevdalno družbo), v družbi (kar naj bi bila meščanska družba), ki človeka ne kvari, pa je bila zanj najprimernejša javna državl janska vzgoja.
4	V tej izjavi lahko odkrijemo Kantovo zagovarjanje dvojne morale Sc očitneje je to izraženo v naslednji trditvi: "pri lepem spolu sodi čistost tned vrline prvega ranga, je nikoli ni preveč, če pa pri moškemu pride do prekomerne čistosti, izpade smešno." (Kant 196): 857)
5	Vrlina velike znanosti ženske je človek, med ljudmi pa moški." (Kant 196): 853)
6	Prej, dokler so otroci še mladoletni, so za njihov telesni razvoj, izobraževanje
in moralno napredovanje odgovorni njihovi starši "ne le pred moralnimi zakoni, temveč tudi pral državljanskimi zakoni." (Kant 1967: 86) Ko pa otroci odrastejo, "sc starši odrečejo svoji očetovski pravici zapovedovanja, kakor tudi vsaki zahtevi za nadomestilo stroškov za vse skrbi in trtid, obveznosti otrok do roditeljev po končani vzgoji lahko sprejmejo le kot dolžnost kreposti, kot hvaležnost". (Kant 1967: 86)
72